252. člen KZ-1

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podan tudi razlog po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, da torej nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico ni možno. Gre namreč za dolgotrajne kršitve, od katerih je vsaka izmed njih tako huda, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico ni možno. Z vsako izmed njih je bila toženka oškodovana.

Četudi je bila kazenska ovadba zoper tožnika v zvezi s policijskima postopkoma zoper A. A. in B. B. zavržena (v primeru slednjega le delno), je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, da to ni ovira za ugotavljanje, ali očitana ravnanja vsebujejo znake kaznivega dejanja z vidika uporabe določbe 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V delovnem sporu se namreč ne ugotavlja, ali je tožnik storil kaznivo dejanje, kot to zmotno navaja pritožba, temveč le utemeljenost odpovednega razloga.

V obravnavanem primeru je bistveno, da je prišlo do izdaje neveljavnih zdravniških spričeval. Osebe, ki so prišle v ordinaciji v D. in E., so bile prepričane, da bo pregled opravil in zdravniško spričevalo izdal zdravnik, ki za to izpolnjuje predpisane pogoje, pa temu ni bilo tako. Obtožena B. B. in C. C. sta namreč samostojno opravila zdravniške preglede in izdala zdravniška spričevala, čeprav nista imela zahtevanega dovoljenja Ministrstva za zdravje. Res je, da nobena upravna enota nobenega zdravniškega spričevala ni zavrnila, vendar je šlo za izdajanje zdravniških spričeval pod tujim imenom, tj. imenom A. A., torej je šlo za preslepitev, spravljanje v zmoto glede identitete izdajatelja zdravniških spričeval. V obravnavanem primeru gre za enovita kazniva dejanja. Obtoženci so že od samega začetka imeli enoten naklep, da v daljšem časovnem obdobju na enak način izvršijo nedoločeno število ravnanj, ki so vsa zasledovala cilj pridobitve protipravne premoženjske koristi. Njihovo celotno nezakonito delovanje je vnaprej določil dogovor, da bosta obtožena B. B. in C. C. izkoriščajoč pooblastilo, ki ga je imel le obtoženi A. A., na lokacijah v ambulanti B. B. v D. in ambulanti E

Za ugotavljanje procesne sposobnosti obdolženca namreč ZKP ne predvideva možnosti sodišča, da obdolžencu odredi opravo kakršnekoli invazivne diagnostike, oziroma v konkretnem primeru koronarografije. Slednje bi zato po presoji višjega sodišča predstavljalo nezakonit, nedopusten in tudi neustaven poseg v obdolženčeve človekove pravice in temeljne svoboščine, vsaj glede nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti iz 35. člena Ustave in pravice svobodnega odločanja glede zdravljenja iz 51. člena Ustave.

Ponarejenost listine se pri posebni obliki iz 3. točke prvega odstavka 252. člena KZ-1 kaže v tem, da v listini storilec označi, da je ta izdana po pooblastilu neke osebe, pa pooblastila ni. Presoja, kdo je s kaznivim dejanjem oškodovan, ni omejena le na pravno dobrino, ki je varovana z določenim kaznivim dejanjem. Objekt, ki je s posameznim kaznivim dejanjem zaščiten, je le izhodišče za presojo, ali ima lahko določena oseba položaj oškodovanca v kazenskem postopku. Ne more pa ta predstavljati absolutne ovire za konkretno presojo, ali je bila s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena določena pravica.

Obrazložitev, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo neupravičeno od toženke pričakovati, da tožniku omogoči zagovor, ni obvezna sestavina odpovedi. To pomeni, da odpoved ni nezakonita, če te obrazložitve nima. Zadošča, da toženka obstoj navedenih okoliščin dokaže v sodnem postopku. Toženki v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče očitati, da ni storila vsega, da bi tožnika pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu omogočila zagovor.

V zakonskem opisu kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 1. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1 se določen pojem "neupravičeno" nanaša na celotno ravnanje, ki ga zajema zakonski opis, zato ni pravi zakonski znak in navedba tega pojma v opisu dejanja niti ni potrebna, temveč je za obstoj kaznivega dejanja bistveno, da neupravičena izpolnitev listine izhaja iz opisa dejanja kot celote.

Življenjsko in izkustveno je nelogično, da bi obdolženka iz lastnih (osebnih) sredstev poplačevala dolg J. J., če naj bi pečat uporabila in podpisala posojilno pogodbo z dne 14. 7. 2016 kot prokuristka družbe. Tedanje obdolženkino finančno stanje, ko je bila v osebnem stečaju, kar je ob prošnji za sklenitev posamezne posojilne pogodbe zakoniti zastopnici družbe zamolčala in dejstvo, da je obdolženka sama povedala, da računov za stroške, ki bi ji naj nastali, nikoli ni predložila, daje jasen zaključek, da sklenjene posojilne pogodbe niso bile le navidezne. Ključna vloga obdolžene, ki je dejansko poskrbela za izvedbeno fazo dogovora, ko je pripravila potrebno dokumentacijo.

Prvo sodišče je namreč na podlagi dokazne ocene oškodovančeve izpovedbe in obdolženčevega zagovora, ki je sicer potrdil, da se je pogodba podpisala v času čakanja na registracijo pred registracijskim okencem in da se je (vsaj) znesek kupnine izpisal na šaltru, pravilno dokazno ocenilo, da se je oškodovančeva možnost temeljitejšega pregleda v pogodbi zapisanih podatkov zmanjšala zlasti zaradi ročnega izpisovanja ključnih podatkov v pogodbi (kar je prvo sodišče štelo sicer za nepotrebno) in ker je obdolženec ponudil v podpis oškodovancu istočasno še ″osveženi″ drugi oglas, ki ga je na vsaki izmed skupaj sedmih strani oškodovanec podpisal, kar je prvo sodišče prav tako štelo za neobičajno ravnanje glede na sprejeto kupnino.

Objekt kazensko pravnega varstva kaznivega dejanja ponarejanja listin je v prvi vrsti pravni promet. Zakonski opis navedenega kaznivega dejanja sicer ne vsebuje individualno določenega oškodovanca, vendar pa lahko drugemu zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin nastane škoda in je lahko njegova osebna ali premoženjska pravica s takšnim ravnanjem prekršena ali ogrožena, zaradi česar lahko kot oškodovanec prevzame oziroma nadaljuje kazenski pregon, če državni tožilec od njega odstopi. Opredelitev oškodovanca namreč temelji na vzročni zvezi med kaznivim dejanjem in kršitvijo ali ogrozitvijo njegove premoženjske oziroma osebne pravice. Oškodovanec pa je lahko le tisti, ki je s kaznivim dejanjem neposredno oškodovan in je subjekt oziroma nosilec kakšne pravice, ki je prekršena ali ogrožena, pri čemer mora biti iz opisa kaznivega dejanja jasno razvidno, da je prekršena ali ogrožena kakšna njegova pravica. Vsebina prvega odstavka 252. člena KZ-1 je neločljivo povezana z 251. členom KZ-1, saj zakon v 252. členu KZ-1 taksativno našteva pet specialno določenih alternativ ponarejanja listin. S tem je zakonodajalec jasno začrtal meje kaznivega dejanja ponarejanja listin, določba p

Prav ima pritožba, ko navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijana sodba nima razlogov o načinu sestave obravnavane listine. Pri razjasnitvi dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja, ko se obdolženemu M. G. očita, da je listino, ki jo je podpisal nekdo drug, izpolnil z izjavo, ki ima pomen za pravna razmerja, je to odločilno dejstvo, ki mora biti v dokaznem postopku razjasnjeno in v sodbi obrazloženo.

Zakonski opis kaznivega dejanja posebni primeri ponarejanja listin po 2. točki prvega odstavka 252. člena v zvezi z 251. členom KZ-1 sicer res ne vsebuje individualno določenega oškodovanca, saj oškodovanec ni obsežen kot objekt storitve kaznivega dejanja, medtem ko je navedeno kaznivo dejanje v kazenskem zakoniku uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper pravni promet. Vendar pa slednje ne pomeni, da je varovan zgolj pravni promet z listinami, temveč da le-ta predstavlja primarni in ne izključni objekt varstva. Glede na to, da F. P. ni vložil obtožnega predloga, temveč je predlagal opravo posameznih preiskovalnih dejanj, ki jih je tudi ustrezno konkretiziral vlagatelja (zdaj pritožnika) le obvestiti o nestrinjanju, pri čemer bi le-ta imel možnost vložitve obtožnega predloga

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je tožnik pri toženi stranki zaposlen trideset let, da v vseh teh letih nikoli ni bil v disciplinskem postopku. Tožnik je tudi obžaloval svoje ravnanje in že na zagovoru obljubil, da takega in podobnega ravnanja ne bo ponovil. Zato ni sprejemljivo stališče pritožbe, da naj bi tožnik, ker je nogometni trener, kršitve lahko ponovil na kateri od naslednjih tekem in da tožnikova kršitev po svoji vsebini ni običajen predčasni odhod z dela, ki bi bil posledica vsakdanjih razlogov, ampak vnaprej načrtovana neupravičena odsotnost, za katero je tožnik vedel že prej, saj je razpored treningov otrok načrtovan že pred pričetkom šolskega leta. Kljub teži in naravi kršitve in dejstvu, da gre za odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, vse navedene okoliščine na strani tožnika, ki jih je pravilno upoštevalo in ovrednotilo sodišče prve stopnje, kažejo na to, da v tožnikovem primeru ni izpolnjen pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, to je da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

S temi navedbami zagovornica ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, konkretno po 5. točki 372. člena ZKP, ki je podana, če je bila z odločbo o varnostnem ukrepu prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Tega zagovornica tudi ne trdi, temveč nasprotuje dejanskim ugotovitvam in razlogom sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljilo svojo odločitev o izrečenem varnostnem ukrepu. Slednje pa pomeni uveljavljanje samostojnega pritožbenega razloga po drugem odstavku 374. člena ZKP, to je izpodbijanje odločbe o varnostnem ukrepu, če sicer ne gre za kršitev zakona iz 5. točke 372. člena tega zakona, pač pa je sodišče to odločbo izdalo nepravilno.

V konkretnem delu opisa dejanja je navedeno, da je obtoženka izdala račun ter k svojemu podpisu dodala pripis prokurist, čeprav tega položaja v družbi ni imela, vendar pa nadalje ni niti navedeno in še manj konkretizirano, da je to bistveno vplivalo na dokazilno moč listine. Zakonski znak "bistvenega vpliva na dokazilno moč listine" je v konkretnem delu opisa dejanja v celoti izostal, prav tako pa ni povzet niti v abstraktnem delu opisa.

Ponareditev podpisa nadrejenega delavca v času odsotnosti pomeni po svoji naravi takšno ravnanje, ki poruši zaupanje delodajalca do delavca, da takšnih ravnanj ne bo ponovil. Delodajalec, državni organ, mora namreč zaupati, da javni uslužbenec v času odsotnosti nadrejenega javnega uslužbenca ne bo zlorabil te odsotnosti tako, da bo „saniral“ svoje napake pri delu na način, da bo ponaredil podpis nadrejenega ter s tem povzročil pravni položaj, ko o pravicah strank v upravnem postopku odloči oseba, ki za to nima pooblastila. Tožena stranka je namreč dolžna v upravnem postopku izdajati upravne akte in dosledno upoštevati načelo zakonitosti. Glede na to, da je tožena stranka tožnici očitala tudi kršitev Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev, je tožnica s svojim ravnanjem kršila tudi 10. člen ZJU, ki javnemu uslužbencu nalaga dolžnost častnega ravnanja pri izvrševanju javnih nalog v skladu s pravili poklicne etike.

Preuranjena je ugotovitev, da je tožnik s tem, ko je ponaredil zapisnike o ogledu škodnih dogodkov, predvsem pa s tem, ko je fotografijam spremenil meta podatke, izpolnil zakonske znake ponarejanja listin po prvem odstavku 252. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor ponaredi listino ali spremeni pravo listino, zato da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo. Za obstoj očitanega kaznivega dejanja je v tem primeru bistveno, ali je tožnik spisal zapisnike o ogledu škodnega dogodka, čeprav samega ogleda ni opravil ter ali je fotografijam priredil meta podatke tako, da so se iste fotografije pojavljale v več spisih. Ob sicer še ne dokazanem dejstvu, da je na podlagi tako ponarejenih zapisnikov s priloženimi prirejenimi fotografijami sklenil poravnave za škode, ki se niso zgodile, oziroma da je bila dejanska škoda bistveno manjša od priznane, bi bilo mogoče sklepati, da je podan tudi tožnikov naklep po storitvi tega kaznivega dejanja. Čeprav je sodišče prve stopnje opravilo presojo predstavljenih bistvenih dejstev, so ugotovitve v zvezi s tem nezadostne, zlasti pa sprejete s kršitvijo tožnikove pravice do kontradiktorne

Namen inkriminacije kaznivega dejanja pranja denarja je v preprečevanju vnosa premoženja, ki izvira iz kaznivih dejanj v zakonit finančni in gospodarski obtok. Vendar navedeno ne pomeni, da mora konkretno kaznivo dejanje pranja denarja samo po sebi ogroziti gospodarstvo države. Kaznivo dejanje pranja denarja je podano, kadar storilec opravi kakršenkoli premik denarja ali premoženja, za katerega ve, ali bi moral vedeti, da izvira iz kaznivega dejanja in se zaveda ali vsaj pristane na to, da bo zaradi tega premika prikrito, da denar izvira iz kaznivega dejanja oziroma bo oteženo sledenje denarju, ki izvira iz kaznivega dejanja. Obsojenci so s prejemom nakazil na račun in hranjenjem denarja na računu izpolnili zakonska znaka sprejema in hrambe denarja. Z nadaljnjim razpolaganjem (nakazili) s tem premoženjem (dobroimetjem) so uresničili še nadaljnje zakonske znake kaznivega dejanja pranja denarja, to je zamenjavo, razpolago in uporabo denarja pri gospodarski dejavnosti. Nakazila znotraj bančnega sistema je tako šteti kot prenos denarja in z njim so obsojenci izpolnili zakonske znakov kaznivega dejanja pranja denarja. Vsako nadaljnje nakazilo, na drug bančni račun, ki je

Utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni pravni standard, pri presoji katerega sta dolžna tako delodajalec kot sodišče upoštevati vse pomembne okoliščine primera. Posebej to velja tudi za odpovedni razlog, zaradi katerega ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Ker je odpoved pogodbe o zaposlitvi predvidena kot skrajno sredstvo za sankcioniranje kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, izredna odpoved pa kot najstrožja, je treba okoliščine in interese strank, zlasti v primeru, ko se v sodnem postopku izkaže, da vse kršitve, na katerih temelji delodajalčeva odpoved, niso dokazane, posebej skrbno pretehtati. V tem primeru ne zadošča zgolj preizkus okoliščin, ki so navedene v odpovedi, ampak mora sodišče ob dejanskem stanju, ki je drugačno od tistega, ki ga je ugotovil delodajalec, preizkusiti tudi pravilnost uporabe materialnega prava, kar pomeni, da mora presoditi, ali je (še vedno) izpolnjen dejanski stan odpovednega razloga.

V konkretnem delu opisa dejanja niso opisane okoliščine, iz katerih bi bilo razvidno, da jih je obdolženec zapisal brez pristanka B. B., tj. neupravičeno. Brez konkretizacije tega znaka se obdolžencu očita le, da je pravo listino izpolnil z neresnično vsebino. Resničnost ali neresničnost izjave pa za obstoj tega kaznivega dejanja ni relevantna, ker bi sicer lažna navedba lahko bila podana s soglasjem ali privolitvijo B., na čigar poškodbe se je nanašala.