VSL sodba in sklep I Cpg 1735/2014

I. Pritožbi se delno ugodi in se delna sodba razveljavi v točki I izreka glede plačila zneska 300,00 EUR in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem se pritožba zavrne in delna sodba potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

1Z delno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnica), s katerim je zahtevala, da ji toženi stranki (v nadaljevanju toženki) nerazdelno plačata znesek 8.300,00 EUR (točka I izreka). Odločitev o preostalem delu zahtevka in odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno sodbo (točka II izreka).

2Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, oziroma, da samo izvede potrebne dokaze in odloči v skladu z zahtevkom pritožnice. Priglaša stroške. Meni, da sodišče prve stopnje vzročne zveze med škodo (stroški plošče in sanacije terena) in kršitvijo obveznosti toženke, ni pravilno ugotovilo. Res je, da se je pogodba o gradbenem nadzoru podpisala 30. 6. 2008, 1. 7. 2008 pa je toženka podala tudi izjavo o imenovanju odgovornega nadzornika. Vendar pa je bila toženka angažirana in prisotna na gradbišču že pred samim pričetkom del. O bistvenih sestavinah (opravljanju nadzora in plačilu) pogodbe o nadzoru sta se pravdni stranki dogovorili že pred samo pisno manifestacijo dogovora. Druga toženka (pravilno: prva toženka, op. sodišča) je gradbene dnevnike podpisala za nazaj ravno zato, ker je bila na gradbišču že na začetku gradnje prisotna. Da to drži, potrjuje izpovedba priče M., ki je izpovedal, da je nadzornik prišel na gradbišče, ko je bil narejen izkop. Te izjave sodišče ni upoštevalo. Sodba je v tem delu zato protispisna, saj iz pričanja izhaja drugačno stanje, kot je ugotovljeno v sodbi. Sodišče tudi ni sledilo kronologiji gradbenih del, na katere se sklicuje na 7. in 8. strani sodbe. Upoštevajoč izpovedbo priče M., se je druga toženka (pravilno: prva toženka) zglasila na objektu 24. 6. 2008, ko se je delal izkop pasovnih temeljev. Tega dne se temelji še niso betonirali. To se je delalo šele 28. 6. 2008. To pomeni, da je bila druga toženka (pravilno: prva toženka) seznanjena s celotnim potekom del. Podpis pogodbe dne 30. 6. 2008 zato ni pokazatelj nastopa gradbenega nadzora. Sodišče izdelavo temeljev in temeljne plošče meče v isti koš. Iz kronologije gradbenih dnevnikov izhaja, da je bilo betoniranje temeljne plošče opravljeno 3. 7. 2008 in je zato vzročna zveza med opustitvijo druge toženke (pravilno: prve toženke) in posledično nastale škode, več kot očitna. Tudi v primeru, da bi se upoštevalo, da je druga toženka (pravilno: prva toženka) izpustila betoniranje temeljev, pa to ne velja za betoniranje plošče. Dejstvo je, da se je nadzor začel opravljati že pri izdelavi pasovnih temeljev. Druga toženka (pravilno: prva toženka) je imela že pred samim začetkom del na voljo PGD dokumentacijo z gradbenim dovoljenjem. V kolikor tega ni pridobila, pa je imela na podlagi kogentnih določb ZGO-1 najmanj možnost to zahtevati. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi stališču sodišča, da sta bila temeljna plošča in pasovni temelj izdelana pred podpisom pogodbe o nadzoru. Iz gradbenih dnevnikov izhaja, da je bilo 5. 7. 2008 opravljeno polaganje armature na ploščo in betoniranje plošče, to pa je bilo že 12 dni od začetka gradnje in pet dni po podpisu pogodbe o nadzoru z dne 30. 6. 2008. 75. člen ZGO-1 vsebuje zgolj zakonsko domnevo o začetku opravljanja gradbenega nadzora, ta domneva pa se lahko izpodbije. Sodišče bi to moralo upoštevati. Glede vzročne zveze bi morala biti uporabljena teorija ratio legis vzročnosti. Ugotovljeno je bilo, da je druga toženka (pravilno: prva toženka) nepravilno izpolnila svojo obligacijo, saj ni ravnala v skladu s pravili stroke (ni je bilo na gradbišču, ni opozorila na neskladje med gradnjo in PGD dokumentacijo, ni od izvajalca zahtevala geomehanske meritve tal, ni ustavila gradnje, dnevnike je podpisovala za nazaj). Druga toženka (pravilno: prva toženka) bi tako morala in mogla pred samim dokončanjem pasovnih temeljev kot tudi temeljne plošče, ustaviti gradbena dela in zahtevati odpravo pomanjkljivosti. Stroški sanacije zemljišča (izkop in odvoz smeti), priprava terena in postavitev nove plošče, so zato posledica protipravnega ravnanja druge toženke (pravilno: prve toženke).

3Prva toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena. Sama sicer z odločitvijo sodišča soglaša, ne strinja pa se v celoti z razlogi izpodbijane sodbe in v nadaljevanju to podrobneje pojasni. Meni, da bi sodišče prve stopnje lahko in moralo odločiti s končno odločbo in zahtevek tožnice zavrniti. Zavzema se, da to stori pritožbeno sodišče.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se del zahtevka, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo z delno sodbo, nanaša na strošek izkopa in odvoza smeti na deponijo po računu T. d. o. o., št. 94, v višini 8.000,00 EUR (priloga A36) ter na strošek odvoza odpadnega materiala po računu P. d. o. o., v višini 300,00 EUR (priloga A31).

6Pritožbeno sodišče pritrjuje materialnopravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da za škodo, ki naj bi jo predstavljal strošek izkopa in odvoza smeti na deponijo v višini 8.000,00 EUR, prva toženka (posledično pa tudi druga toženka, pri kateri je imela prva toženka zavarovano odgovornost) ni odškodninsko odgovorna, saj med očitanim protipravnim ravnanjem(1) in zatrjevano škodno posledico ni vzročne zveze. Ta strošek bi namreč tožnici nastal v vsakem primeru, torej tudi v primeru, da bi bilo pred začetkom gradnje, tako kot je bilo to predvideno s projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja, naročeno geološko in geomehansko poročilo in le-to tudi upoštevano. Nastal bi le prej. Nosila pa bi ga (kot naročnica gradnje) tožnica. Zatrjevane premoženjske škode ob že povedanem tudi ni mogoče oceniti kot protipravne. Tožnica je namreč izgubila zgolj tisto premoženjsko vrednost, ki bi jo bila dolžna poravnati v vsakem primeru. V zvezi s tem delom zatrjevane škode je zato tudi nerelevantno, kdaj je bila pogodba o nadzoru gradnje dejansko sklenjena, pa tudi vprašanje, ali je drugi toženki utemeljeno očitana neskrbnost pri nadzoru. V tem delu je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, tako pravilna, pritožba pa neutemeljena.

7Zahtevek, ki se nanaša na strošek odvoza odpadnega (gradbenega) materiala(2), to je zahtevek za plačilo 300,00 EUR, je sodišče prve stopnje zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da so bili temelji v celoti, plošča pa v pretežnem delu, postavljeni pred sklenitvijo pogodbe o nadzoru, to je pred 30. 6. 2008. Tudi če bi nadzornik gradnje ravnal z zadostno skrbnostjo in bi takoj po začetku izvajanja nadzora vpogledal v PGD dokumentacijo in ugotovil, da ni bilo izdelano geološko in geomehansko poročilo, nato pa bi ustrezno ukrepal, tega stroška (škode) ne bi mogel preprečiti. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje torej ugotovilo pomanjkanje vzročne zveze in s tem pomanjkanje enega od elementov za odškodninsko odgovornost prve, posledično pa tudi druge toženke.

8Pritožnica takšen materialnopraven zaključek izpodbija (tudi) s trditvijo, da je bilo dejstvo, kdaj je prišlo do sklenitve pogodbe o nadzoru gradnje, zmotno ugotovljeno. Trdi, da sta se s prvo toženko, že pred zapisom pogodbe v pisni obliki, sporazumeli o njenih bistvenih sestavinah. Smiselno trdi, da je do tega prišlo že pred začetkom gradnje, saj opozarja na prisotnost nadzornika na gradbišču in podpis gradbenih dnevnikov tudi za čas pred 30. 6. 2008, česar sodišče ni upoštevalo. Tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo meni, da do sklenitve pogodbe ni prišlo 30. 6. 2008, vendar pa, drugače kot tožnica, trdi, da je bila sklenjena kasneje. Opozarja na to, da mora biti pogodba v pisni obliki.

9Ni dvoma, da je dejstvo, kdaj je bila pogodba o izvajanju gradbenega nadzora sklenjena, za presojo vzročne zveze med očitanim protipravnim ravnanjem in tem delom škode, odločilno. Če je ugotovitev sodišča pravilna in je bila pogodba o izvajanju gradbenega nadzora sklenjena 30. 6. 2008, je bil zahtevek tudi v tem delu pravilno zavrnjen. Ne glede na to, da plošča v tem času morda še ni bila (ali ni bila v celoti) zgrajena, to na višino škode ne bi vplivalo. Iz računa P. d. o. o., namreč izhaja, da ni bila obračunana količina gradbenih odpadkov in ruševin, ampak dostava kontejnerja, stojnina in njegov odvoz. Strošek zato ne bi bil nič manjši, če bi bil v kontejner odložen zgolj odpadni material in ruševine temeljev. Ti pa so bili, glede na neizpodbijane dejanske ugotovitve, nedvomno zgrajeni pred 30. 6. 2008. Enako bi veljalo seveda tudi v primeru, da je bila pogodba, kot to trdita obe toženki, sklenjena kasneje. V tem primeru je nerelevantno za odločitev tudi vprašanje, ali je nadzorniku gradnje, če je z nadzorom res začel šele s 30. 6. 2008 (torej po tem, ko je bila faza izkopa, izgradnje temeljev in plošče praktično končana) mogoče očitati, da bi moral ob ustrezni skrbnosti (za nazaj) ugotoviti, da izvajalec gradnje te faze ni izvedel v skladu s projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja in bi moral zato ustrezno ukrepati. Nerelevantno je tudi vprašanje, ali je bila nadzorniku dokumentacija v zvezi z gradnjo izročena in ali je bil uveden v delo oziroma obveščen o začetku del, na kar opozarja prva toženka v odgovoru na pritožbo. Vse navedeno namreč na nastanek in višino škode v tem delu ne bi v ničemer vplivalo. Tega pa seveda ni mogoče vnaprej trditi za primer, da je bila pogodba sklenjena pred začetkom gradnje oziroma pred 30. 6. 2008.

10Po mnenju pritožbenega sodišče je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je do sklenitve pogodbe o nadzoru gradnje prišlo 30. 6. 2008, vsaj preuranjena. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da je za pogodbo o nadzoru oblika (pisnost) predpisana kot pogoj za njeno veljavnost, izostalo materialnoprocesno vodstvo, posledično pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

11Kdaj pride do sklenitve pogodbe, ureja Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ). Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Obe stranki morata zato druga drugi izjaviti voljo, potrebno za sklenitev pogodbe, torej voljo, ki je izjavljena z namenom, da povzroči sklenitev pogodbe z določeno vsebino. Obe pogodbeni stranki morata izjaviti voljo za sklenitev pogodbe z enako vsebino. Volja za sklenitev pogodbe se po splošnem pravilu prvega odstavka 18. člena OZ (v obliki ponudbe oziroma izjave o sprejemu ponudbe - glej 21. in 22. člen OZ) lahko izjavi z besedami, običajnimi znaki ali drugačnim ravnanjem, iz katerega se da sklepati, da obstoji. Pri pogodbah, za katere je posebna predpostavka za njihovo veljavnost (po zakonu ali dogovoru strank) določena pisnost, pa mora biti volja izjavljena v pisni obliki (primerjaj 27. in 51. člen OZ). Oblika v tem primeru velja tudi za veljavno dajanje in sprejemanje ponudb. V primeru, da je predpisana oblika kršena – da je torej ponudba in sprejem ponudbe dan ustno, je njuno učinkovanje odvisno od namena predpisa, s katerim je oblika (pisnost) predpisana. Če je strožja obličnost predpisana zaradi dokaznih namenov (forma ad probationem), je pogodba kljub temu veljavno sklenjena. Če pa je strožja oblika predpisana kot pogoj za veljavnost (forma ad valorem) - zaradi varstva strank ali varstva javnega interesa, pa ponudba in sprejem ponudbe, ki nista dana v tej obliki, ne zavezujeta in do sklenitve pogodbe posledično zato ne more priti. Mogoče pa je, da stranki po takšnem soglasju o bistvenih sestavinah, ki ne učinkuje, nato skleneta pogodbo v predpisani obliki.

12V konkretnem primeru je za presojo vprašanja, kdaj je bila pogodba o nadzoru nad gradnjo sklenjena, potrebno zato najprej odgovoriti na vprašanje, ali je za njeno sklenitev predpisana oblika in s kakšnim namenom.

13Drugi odstavek 75. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), na katerega se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, posredno res določa pisno obliko pogodbe o opravljanju gradbenega nadzora. Drugi odstavek tega člena (med drugim) določa: „Šteje se, da je investitor naročil opravljanje gradbenega nadzora, ko je z nadzornikom sklenil pisno pogodbo o delu.“ Vendar pa tako določena oblika po mnenju pritožbenega sodišča ni predpisana kot konstitutiven pogoj za veljavno sklenitev pogodbe, ampak zato, da naročniku oziroma investitorju olajša dokazovanje, da je izpolnil svojo javnopravno obveznost zagotoviti ustrezno kvaliteten nadzor nad gradnjo (primerjaj 85. in 30. člen ZGO-1) ter zato, da olajša kontrolo izpolnjevanja te obveznosti s strani države, tako v pogledu osebe nadzornika kot časa opravljanja nadzora (primerjaj 164. in 176. člen ZGO-1). Zakon kršitve obličnostne zahteve tudi ne sankcionira. Kršitev obličnosti stranko (naročnika gradnje oziroma investitorja) postavlja zgolj v slabši položaj, saj je on tisti, ki mora zaradi domneve, ki jo vsebuje drugi odstavek 75. člena ZGO-1, dokazati, da je bila ustrezna pogodba (z osebo, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje nadzora nad gradnjo) sklenjena in da je bila sklenjena pravočasno. Pri predpisani obličnosti gre torej za obliko, ki je določena zaradi lažjega dokazovanja (forma ad probationem) in zato njena obličnost ni pogoj za veljavnost.

14Konkretna pogodba o nadzoru nad gradnjo bi bila glede na povedano lahko zato sklenjena tudi tako, da sta stranki svojo voljo za njeno sklenitev (torej ponudbo in njen sprejem) izrazili ustno oziroma na kako drugačen način. Trditveno in dokazno breme, da je do tega prišlo in kdaj, je na tožeči stranki. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da tožnica temu trditvenemu in dokaznemu bremenu zaenkrat ni zadostila, saj pred sodiščem prve stopnje ni zatrdila, da je prišlo do ustne sklenitve pogodbe že pred začetkom gradnje in kakšna je bila njena vsebina. Navedla je le indična dejstva, to je dejstva, ki so lahko dokazno pomembna in so zgolj indic, da je do sklenitve pogodbe o nadzoru nad gradnjo res prišlo že pred začetkom gradnje. Gre za trditve, da je tožena stranka vršila nadzor od vsega začetka in bila na gradbišču tudi prisotna in da je gradbeni dnevnik podpisala tudi za čas, ko sicer trdi, da nadzora ni izvajala. Pritožnica je šele v pritožbi postavila trditev, da sta se pravdni stranki o bistvenih sestavinah opravljanja nadzora dogovorili že pred samo pisno manifestacijo njunega dogovora. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne presoje drugega odstavka 75. člena ZGO-1, ki predpisuje pisno obliko pogodbe, ni zaznalo pravne relevantnosti dejstva, da je bila pogodba o opravljanju gradbenega nadzora lahko sklenjena tudi ustno pred njenim zapisom, tudi ni izvedlo materialno procesnega vodstva po 285. členu ZPP, ki bi ga, glede na pravočasno zatrjevana (zgoraj povzeta) indična dejstva, sicer moralo. Ker dopolnitve trditvene podlage, v smeri ustno sklenjene pogodbe, pred sodiščem prve stopnje s svojimi navedbami ni spodbudila niti tožena stranka, je takšne trditve pritožnice v pritožbi, treba šteti za pravočasne. Posledično je treba odločitev v delu, ki se nanaša na zahtevek v višini 300,00 EUR, razveljaviti, saj nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožbeno sodišče ne more dopolniti samo, ne da bi kršilo pravico strank do kontradiktornega postopka in do pritožbe (355. člen ZPP).

15V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje v okviru pooblastila iz 285. člena ZPP opozori stranke na izpostavljeno materialnopravno stališče glede veljavnosti ustne pogodbe in jima omogoči, da v tej smeri dopolnita svoje navedbe in dokazne predloge, nato pa naj po ustrezni dopolnitvi dokaznega postopka o zahtevku ponovno odloči.

16Pri tem naj pri presoji, kdaj je prišlo do sklenitve pogodbe, upošteva (tudi) določilo 21. in 22. člena OZ. Zaradi usmeritve ob ponovnem odločanju pritožbeno sodišče opozarja tudi na to, da se bo moralo sodišče prve stopnje pri presoji, ali je prvi toženki mogoče očitati konkretno, že zgoraj povzeto protipravno ravnanje oziroma opustitev, opredeliti tudi do ugovorov prve toženke, da ni bila seznanjena z začetkom gradbenih del in da ji projekt za izdajo gradbenega dovoljenja ni bil nikoli izročen. Upoštevati bo moralo tudi časovno komponento, torej od kdaj naprej se je nadzor izvajal. Stališče, da bi moral nadzornik ob ustrezni skrbnosti, ne glede na fazo gradnje, pri kateri je začel izvajati nadzor, za nazaj ugotoviti, da začetna faza gradnje ni bila izvedena v skladu s projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja (saj ni bilo pridobljeno geološko in geomehansko poročilo), nato pa bi moral sam poskrbeti, da se to izvede in ustavi gradnjo, je namreč, ob odsotnosti trditev, da ji je bilo preverjanje gradnje „za nazaj“ naročeno in trditev, da je bila napaka očitna, vsaj vprašljivo.

17Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo glede zneska 300,00 EUR razveljavilo (355. člen ZPP), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijano delno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

-----

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje prvi toženki očita, da bi v primeru, če bi z njene strani imenovani nadzornik opravljal nadzor v skladu s pravili stroke, ta lahko že pred dokončanjem plošče ugotovil in preprečil nepravilno izpolnitev izvajalčeve obveznosti, saj slednji pred začetkom gradnje ni zagotovil sodelovanja geologa oziroma izdelave geološkega in geomehanskega poročila.

Op. št. (2): Glede na razloge izpodbijane sodbe je mogoče sklepati, da so gradbeni odpadki posledica rušenja temeljev in plošče.