22. člen OZ

Stranki lahko glede kakšne sestavine pogodbe, ki bi jo sicer glede na pogodbeni tip redno uvrstili med nebistvene, štejeta, da je zanju (ali le za eno od njiju) tako pomembna, da brez predhodnega soglasja o njej s pogodbo ne želita biti zavezani. Določena sestavina pogodbe torej lahko predstavlja poseben pogodbeni pogoj, glede katerega je treba doseči soglasje, ker jo je (najmanj) ena od pogodbenih strank v okviru pogajanj jasno postavila kot pogoj za sklenitev pogodbe. Prav to pa je glede zavarovanja tožničine terjatve v konkretnem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje. Pogoj za uporabo drugega odstavka 22. člena OZ je, da obe stranki zavestno pustita določne nebistvene pogodbene sestavine odprte in izrazita voljo, da kljub temu želita biti zavezani.

Bistvene sestavine prodajne pogodbe za prenos lastninske pravice na nepremičninah pa so, predmet prodaje, torej natančno opredeljena nepremičnina, s parcelno številko, katastrsko občino ali ID znakom in opisom ter določena kupnina za nepremičnino (cena). Iz navedenih SMS sporočil ne izhaja nedvoumna identifikacija nepremičnin, saj ni navedenih številk parcel, niti ID znakov, na katere bi se naj pogodba o prenosu lastninske pravice nanašala.

Primarni tožbeni zahtevek tožencev na ugotovitev, da je bila z dnem pravnomočnosti odobritve pravnega posla (12. 9. 2020) po odločbi UE *** z dne 19. 8. 2020 sklenjena prodajna pogodba z vsebino, kot izhaja iz dogovora in aneksa, ni utemeljen, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, saj je UE *** odobrila le pravni posel z vsebino, kot je izhajala iz oddane ponudbe za prodajo spornih nepremičnin, in ne z vsebino, kot izhaja iz dogovora in aneksa. Ker pogodba s takšno vsebino ni bila sklenjena, nista utemeljena niti oblikovalni zahtevek za znižanje kupnine niti zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi bili predkupni upravičenci v primeru, če bi pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo pod pogoji, izhajajočimi iz dogovora in aneksa in ne pod pogoji, določenimi v ponudbi, ki jo je tožnica podala na oglasno desko UE ***, izigrani, saj bi tožnica tožencema prodala sporne nepremičnine (kmetijska in stavbna zemljišča so se prodajala v paketu in se lahko pogodba sklepa le za vsa zemljišča skupaj, pod enakimi pogoji) pod ugodnejšimi pogoji, kot morebitnim predkupnim upravičencem, ki b

Zahteva prvega odstavka 22. člena OZ, da mora biti ponudba naslovljena na določeno osebo, je logična, saj sicer ni mogoče identificirati osebe, ki bo s sprejemom ponudbe stopila v pogodbeno razmerje.

Določbe 21. in 22. člena OZ lahko pridejo v poštev pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi, vendar do te faze, ko bi bilo treba pravila civilnega prava uporabiti, v obravnavanem primeru sploh ni prišlo. Ponudba v skladu z 31. členom ZDR-1 niti ne vsebuje vseh bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi niti se ne sklicuje na noben akt, ki bi nadomestil manjkajoče bistvene sestavine pogodbe o zaposlitvi, pri čemer ponudbe ne more dopolnjevati niti javna objava prostega delovnega mesta na spletni strani Zavoda RS za zaposlovanje. Za ponudbo sklenitve pogodbe o zaposlitvi bi šlo le, če bi toženka elektronskemu sporočilu priložila pisni predlog pogodbe, ki bi vseboval vse bistvene sestavine, kot jih določa 31. člen ZDR-1.

Če je bila pogodba sklenjena s tožnikovim prejemom toženkinega sprejema ponudbe, tožnik s tožbo ne more zahtevati ponovne sklenitve pogodbe (zavezovalnega pravnega posla), temveč lahko zahteva (le) izpolnitev že sklenjene pogodbe. Ker se hkrati s postavitvijo sklepčnega zahtevka ne bi spremenila niti cilj pravde niti predmet njenega obravnavanja, je tožniku pred zavrnitvijo zahtevka zaradi njegove nesklepčnosti treba dati možnost za njegovo popravo.

Od povprečnega človeka, ki kandidira oz. se prijavi na razpis na delovno mesto poslovodje družbe, se pričakuje, da delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu ne odpove, preden z družbo kot novim delodajalcem ne sklene pogodbe o zaposlitvi ali druge pogodbe o opravljanju funkcije poslovodje.

Predlog se zavrne.

Prepoved predložitve dokazov iz faze pogajanj ali v postopku za sporazumno rešitev spora je treba razumevati restriktivno. Temu ustrezajo le konkretne poravnalne ponudbe. Če listina poleg poravnalne ponudbe vsebuje še druge elemente, ki s poskusom poravnave niso nujno povezani in tega ni mogoče fizično ločiti, je listino dovoljeno predložiti sodišču.

Morebitna prekoračitev pooblastila je stvar notranjega razmerja med tožečo stranko in zastopnikom (pooblaščencem).

Ponudba, dana odsotni osebi, v kateri rok za sprejem ni določen, veže ponudnika toliko časa, kolikor je običajno potrebno, da ponudba prispe do te osebe, da jo ta prouči ter o njej odloči in da odgovor o sprejemu ponudbe (tretji odstavek 26. člena OZ). Veže ponudba ponudnika toliko časa, kolikor je običajno potrebno, da ponudba prispe do te osebe, da jo ta prouči ter o njej odloči in da poda odgovor o sprejemu ponudbe. To pa pomeni, da bi tožnik moral pisno sprejeti ponudbo v primernem roku (npr. 1 mesecu, eventualno zaradi odsotnosti 2 mesecih), ne pa po skoraj dveh letih. Ponudba po preteku primernega roka iz tretjega odstavka 26. člena OZ ne veže več oziroma je ni mogoče več sprejeti.

Različnost sodne prakse višjih sodišč je izkazana. Zato bi bil predlog za izdajo svetovalnega mnenja utemeljen le pod nadaljnjim pogojem, da sodne prakse Vrhovnega sodišča o tem vprašanju ne bi bilo.

Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Določba prejšnjega odstavka se ne uporablja glede kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 286.b člena ZPP). Kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče pa po pregledu predmetnega spisa ugotavlja, da se tožeča stranka na kršitev pravice do izjavljanja v prvostopenjskem postopku ni sklicevala.

Sodišče prve stopnje je štelo, da je za presojo, kdaj začne teči zastaranje, bistvena zaveza, sprejeta s sklepom z dne 18. 10. 2010, da se povrne prikrajšanje pri plači, pri čemer je navedeni sklep štelo kot ponudbo (22. člen OZ), sprejeto s konkludentnimi ravnanji. Navedeni sklep ni ponudba (ampak po vsebini splošni akt delodajalca), v vsakem primeru pa bi bil morebiten dogovor med pravdnima strankama, da se določeni del plače zadrži, ničen, in tako ne bi mogel vplivati na tek zastaralnega roka v smislu, da bi bilo tožnikovo uveljavljanje terjatve iz naslova premalo izplačane plače v vmesnem obdobju (do prenehanja negativnih poslovnih učinkov) preuranjeno, da bi del plače zapadel v plačilo šele kasneje in bi zastaranje začelo teči v juliju 2015, ko plače niso bile več znižane. Zastaranje tožnikove terjatve je začelo teči naslednji dan po zapadlosti vsakokratne plače, ki je bila nezakonito znižana, in je do vložitve tožbe po poteku pet let nastopilo.

Tožniki uveljavljajo, da jim od dneva prenehanja delovnega razmerja v A. obstoji delovno razmerje s tožencem in v zvezi s tem pripadajoče pravice (reintegracija, reparacija, sodna razveza ...). To, da jim toženec delovnega razmerja ni priznal, pomeni kršitve pravic tožnikov, glede katerih bi ti morali uveljavljati sodno varstvo v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, kar je pravilno upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče. Spor tožnikov je zajet v "drugem načinu prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi", ki ga omenja citirana določba, saj ta glede na ustaljeno sodno prakso zajema tudi primere, ko (zatrjevani) delodajalec delavcem ni priznal delovnega razmerja, delavci pa štejejo tako njegovo ravnanje za nezakonito.

Sodišče prve stopnje je ob dejstvu, da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor, tožena stranka pa v roku 30 dni ni odgovorila na tožbo in ker v delu zahtevka, ki se nanaša na plačilo 6.832,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ne gre za zahtevek, s katerimi stranke ne morejo razpolagati, in utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka sama, ali z dejstvi, ki so splošno znana, presodilo, da so izpolnjene vse zakonske predpostavke v skladu s 318. členom ZPP. Sodišče je zato na podlagi 314. in 318. člena ZPP izdalo delno zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper toženo stranko za plačilo 6.832,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2019 dalje do plačila. Pri obeh tožbenih zahtevkih gre za dajatvena tožbena zahtevka, ki ju tožeča stranka vtožuje potem, ko je skladno z določbo 639. člena OZ kot naročnica del izbrala jamčevalni zahtevek, ki ji daje pravico do odstopa od pogodbe in je to oblikovalno pravico uresničila z enostransko izjavo volje, ki jo je sporočila toženi stranki,

Hramba PIN številke v lastnem domu res ne predstavlja hude malomarnosti. Vendar pa hramba PIN številke v kuverti skupaj s kartico v stanovanju, ob upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka decembra 2018, torej neposredno pred zlorabo kartice, v stanovanju „srečala“ nepovabljeno in neznano osebo, tudi po presoji pritožbenega sodišča nedvomno predstavlja hudo malomarnost.

Odločitev o sprejemu ponudbe po javnem razpisu iz 64. člena ZZVZZ pomeni enostransko odločanje, saj se ne sprejme na podlagi dogovarjanja ali sporazuma med udeleženimi osebami, temveč neodvisno od volje ponudnika (ali celo proti njej), kar jasno izhaja tudi iz odločitev tožene stranke in arbitraže. Prav tako tudi ne gre za akt poslovanja tožene stranke temveč za oblastveno odločitev, saj ne temeljni na svobodni pravnoposlovni volji oziroma na zasebnopravni podlagi, temveč na javnopravnem zakonskem pooblastilu iz 65. člena ZZVZZ. Na tej zakonski podlagi tožena stranka, ki je pravna oseba javnega prava, odloča o uresničevanju javnega interesa glede dodeljevanja javnih sredstev. Posamezne pravne značilnosti samega javnega razpisa (npr. tiste, ki so skladne z vabilom k licitaciji za sklenitev pogodbe oziroma javnim zbiranjem ponudb, drugi odstavek 623. člena oziroma tretji odstavek 22. člena OZ) na navedeno pravno naravo odločitve ne morejo vplivati. Ker zagotavljanje javnih sredstev za izvajanje javne zdravstvene službe nedvomno tudi sodi v okvir servisne funkcije uprave, gre torej za posamični akt, ki ustreza definiciji upravnega akta iz 2. člena ZUS-1. Zato bi moralo biti pritožn

Če sta stranki glede terjatve, zaradi katere upnik zahteva izvršbo na podlagi verodostojne listine, sklenili sporazum o krajevni pristojnosti, lahko upnik v predlogu za izvršbo predlaga, naj se v primeru dolžnikovega ugovora postopek nadaljuje pred sodiščem pristojnim po tem sporazumu. V tem primeru mora upnik v predlogu določno označiti listino o sporazumu o krajevni pristojnosti. Navedba zgolj „ponudba“ ne more nadomestiti zahteve po opredelitvi sporazuma. Sporazum strank namreč velja le tedaj, kadar je v pisni obliki in se nanaša na določen spor ali bodoče spore, ki bi morebiti nastali z določenega pravnega razmerja.