85. člen ZGO-1-UPB1

Pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da ni podana toženkina objektivna odgovornost. Nevarnost stvari se presoja glede na njene temeljne lastnosti, ne pa glede na ravnanje oseb, ki z njo upravljajo. Črpalni jašek globine 3 m, redoma prekrit s pokrovom, ni nevarna stvar. Povečano tveganje za nastanek škode je predstavljal jašek, ki po končanju del v njem ni bil ponovno pokrit. Izvor nevarnosti torej ni bil v lastnostih stvari, marveč v opustitvi dolžnega ravnanja. Ob enaki zakonski in podzakonski podlagi, ki je pomembna tudi v obravnavani zadevi (ZGO-1 in Uredba), je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da investitorstvo samo za sebe ne utemeljuje odškodninske odgovornosti do delavcev izvajalca, da lahko njegovo odgovornost utemeljuje le njegova neskrbnost, da so investitorjeve obveznosti v zvezi z zagotavljanjem varnosti pri delu določene predvsem v fazi načrtovanja, da je dodatna obveznost koordinacije podana le v primeru, ko gre za kompleksnejše gradnje z udeležbo več izvajalcev, in da investitorju, ki ni obenem tudi izvajalec, v nobenem primeru ni mogoče naložiti neposrednega zagotavljanja varnostnih ukrepov (to je naloga izvajalca). Koordinator (med drugim) u

Senat pritožbenega sodišča je ob obravnavanju predmetne pravdne zadeve na seji dne 14. 12. 2021 sprejel odločitev, da je potrebno v zadevi razpisati obravnavo (drugi odstavek 347. člena ZPP) ter da se zadeva dodeli v odločanje sodnici posameznici - poročevalki, saj ne gre za zapleteno zadevo v dejanskem in pravnem smislu in od odločitve tudi ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja (peti odstavek 347. člena ZPP). Končno je še dodati, da je gradnja doma za marsikoga eden večjih, če ne največji življenjski projekt, tako zaradi vrednot naše družbe kot tudi zaradi finančnega bremena, ki ga predstavlja. Prvi odstavek 85. člena takrat veljavnega ZGO-1 je namreč določal, da mora investitor zagotoviti gradbeni nadzor najpozneje z dnem, ko se začne s pripravljalnimi deli na gradbišču. Pri tem se gradbeni nadzor, ki je v interesu investitorja, ne sme poveriti izvajalcu, ki izvaja gradnjo na istem objektu.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je za škodo izključno odgovoren tožnikov delodajalec, ki je bil izvajalec in ob tem tudi koordinator vseh del. Kot izvajalec je bil tisti, ki je odrejal delo delavcem in na njem je ležala skrb, da ima popolno dokumentacijo. Če kot izvajalec od projektanta ni prejel vse dokumentacije, na podlagi katere bi se lahko prepričal ali z deli lahko varno nadaljuje, bi moral z nadaljevanjem dela počakati. Niti vodja projekta niti nadzornik ne odrejata del delavcem izvajalca in tega tudi v konkretnem primeru nista storila. Ker nesreče nista in ne bi mogla preprečiti, ni vzročne zveze med opustitvijo nadzora in ravnanjem projekta ter poškodovanjem tožnika. Le izvajalec je bil tisti, ki je imel pravico in dolžnost ustaviti delo, če bi to lahko predstavljalo nevarnost za delavce. Teh dolžnosti ni opravil, in ta opustitev predstavlja pravno relevantni vzrok tožnikovega poškodovanja.

Vrhovno sodišče je v več zadevah (na primer v odločbi II Ips 41/96 z dne 8. 5. 1996) poudarilo, da investitorstvo samo po sebi ni podlaga za odškodninsko odgovornost nasproti delavcem izvajalca. Za obstoj odškodninske odgovornosti investitorja mora biti podana njegova neskrbnost. Zahtevana skrbnost investitorja pa je odvisna od zahtevnosti gradnje, pri kateri je prišlo do škodnega dogodka. Skrbnost investitorja v zvezi z zagotavljanjem varnosti pri delu mora biti usmerjena predvsem v fazo načrtovanja. Praktična obveznost nadzora nad izvajanjem varnostnih predpisov med gradnjo pa se veča z zahtevnostjo gradnje. Tako je dodatna obveznost koordinacije podana le v primeru, ko gre za kompleksnejše gradnje z udeležbo več izvajalcev. Pravilna pa je odločitev sodišča druge stopnje, da investitorju, ki ni obenem tudi izvajalec, v nobenem primeru ni mogoče naložiti neposrednega zagotavljanja varnostnih ukrepov, še zlasti ne, kadar gre za gradnjo s klavzulo „ključ v roke“. To je vselej naloga izvajalca. Sodišči sta ugotovili, da izvajalec ni upošteval ne varnostnega načrta, ki ga je zagotovil investitor, ne opozoril in ne prepovedi nadaljevanja dela, ki jo je izrekel od investi

Pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o verjetnosti obstoja upnikove terjatve ne morejo omajati niti dolžnikove navedbe, da je pri izvajanju gradbenih del sledil projektni dokumentaciji, na podlagi katere je bilo izdano gradbeno dovoljenje, saj že sam ZGO-1 ne izključuje možnosti, da med izvajanjem posameznih gradbenih del po že potrjenem projektu ne more priti do ogrožanja varnosti objekta, življenja in zdravja ljudi, prometa, sosednjega objekta ali okolja. Ker je predmetna začasna odredba ureditvena (regulacijska) mora biti za njeno izdajo poleg verjetnosti obstoja terjatve izkazan tudi pogoj, da je začasna odredba potrebna zaradi preprečitve uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode. V obravnavani zadevi ni mogoče govoriti o možnosti saniranja porušenja upnikove stavbe z ustrezno denarno odškodnino oziroma z nadomestitvijo upnikovega objekta z drugim objektom. Predmetna začasna odredba je dopustna, saj se ob tehtanju interesov upnika in dolžnika izkaže, da je začasna odredba "reverzibilna", torej da bi se lahko kljub njeni izdaji in izpolnitvi, kasneje, če bi bila sodba za upnika zavrnilna, lahko za dolžnika vzpostavilo prejšnje stanje. Vsebina zača

Tožnik se je poškodoval pri betoniranju gnojne jame, ko je po navodilih tožene stranke moral prijeti črpalko za beton in se je zrušila stena hleva nad jamo ter ga zasula. Tožena stranka ni poskrbela za oporno konstrukcijo gradbene jame, ni preprečila zrušitve stene hleva ter je bila gradbena jama izkopana neposredno ob steni obstoječega hleva, ki ni imela betonskih temeljev, ampak je stala neposredno na zemlji. Zato je podana krivdna odgovornost tožene stranke za obravnavano nezgodo. Ker je tožnik po navodilih tožene stranke stal v jami in držal cev za betoniranje, s svojim ravnanjem ni soprispeval k nastanku škodnega dogodka.

Predpisana pisna oblika pogodbe o opravljanju gradbenega nadzora ni predpisana kot konstitutiven pogoj za veljavno sklenitev pogodbe, temveč zato, da naročniku oziroma investitorju olajša dokazovanje, da je izpolnil svojo javnopravno obveznost zagotoviti ustrezno kvaliteten nadzor nad gradnjo ter zato, da olajša kontrolo izpolnjevanja te obveznosti s strani države, tako v pogledu osebe nadzornika kot časa opravljanja nadzora. Zakon kršitve obličnostne zahteve tudi ne sankcionira. Kršitev obličnosti stranko postavlja zgolj v slabši položaj, saj je ona tista, ki mora dokazati, da je bila ustrezna pogodba sklenjena in da je bila sklenjena pravočasno. Pri predpisani obličnosti gre torej za obliko, ki je določena zaradi lažjega dokazovanja in zato njena obličnost ni pogoj za veljavnost. Pogodba o nadzoru nad gradnjo bi bila glede na povedano lahko zato sklenjena tudi tako, da sta stranki svojo voljo za njeno sklenitev izrazili ustno oziroma na kakšen drugačen način.

Aluminijasta cev, četudi meri v raztegnjenem stanju 5 metrov, sama po sebi ni nevarna stvar. Nevarna v smislu drugega odstavka 131. člena OZ tako ni stvar, ki bi taka postala šele z nepravilno uporabo.