21. člen OZ

Določbe 21. in 22. člena OZ lahko pridejo v poštev pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi, vendar do te faze, ko bi bilo treba pravila civilnega prava uporabiti, v obravnavanem primeru sploh ni prišlo. Ponudba v skladu z 31. členom ZDR-1 niti ne vsebuje vseh bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi niti se ne sklicuje na noben akt, ki bi nadomestil manjkajoče bistvene sestavine pogodbe o zaposlitvi, pri čemer ponudbe ne more dopolnjevati niti javna objava prostega delovnega mesta na spletni strani Zavoda RS za zaposlovanje. Za ponudbo sklenitve pogodbe o zaposlitvi bi šlo le, če bi toženka elektronskemu sporočilu priložila pisni predlog pogodbe, ki bi vseboval vse bistvene sestavine, kot jih določa 31. člen ZDR-1.

Če je bila pogodba sklenjena s tožnikovim prejemom toženkinega sprejema ponudbe, tožnik s tožbo ne more zahtevati ponovne sklenitve pogodbe (zavezovalnega pravnega posla), temveč lahko zahteva (le) izpolnitev že sklenjene pogodbe. Ker se hkrati s postavitvijo sklepčnega zahtevka ne bi spremenila niti cilj pravde niti predmet njenega obravnavanja, je tožniku pred zavrnitvijo zahtevka zaradi njegove nesklepčnosti treba dati možnost za njegovo popravo.

Predlagatelj je predkupni upravičenec. Lastnik nepremičnine mu je pisno ponudil nepremičnino v odkup in predlagatelj je ponudbo pisno v celoti sprejel, tako kot se je glasila. Izpolnil je tudi dodatni pogoj nakazila kupnine. Po določbi 21. člena v zvezi s 27. členom Obligacijskega zakonika bi to lahko pomenilo, da je bila pogodba (zavezovalni pravni posel) sklenjena. Položaj bi torej po svojih značilnostih ustrezal položaju, ko ima kupec v rokah zasebno listino ali notarski zapis prodajne pogodbe, ki pa ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila. Sodišče prve stopnje bi zato moralo določbo 2. točke prvega odstavka 49. člena ZZK-1 uporabiti smiselno in presojati, ali predložene listine po določbah OZ izkazujejo sklenitev zavezovalnega posla. Če bo ugotovilo, da to drži, bo moralo predznambo dovoliti že na podlagi teh listin.

Po določbi prvega odstavka 51.a člena ZPP je v konkretnem potrošniškem sporu pristojno tudi sodišče, na območju katerega ima potrošnik stalno ali začasno prebivališče (izbirna krajevna pristojnost).

Pri vsebinskem odločanju o pravno pomembnih okoliščinah v pravdnem postopku je potreben dokazni standard prepričanja o relevantnih dejstvih. O tem govorimo takrat, kadar o resničnosti trditev ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek. Tožnik je zatrjeval, da je bil v času izdaje računa zavezanec za DDV, s čimer naj bi bila toženka seznanjena, prav tako pa je pojasnil, da je sporna klavzula, da ni zavezanec za plačilo DDV, v računu pomotoma ostala še iz prejšnjih računov, ko tožnik še ni bil davčni zavezanec. Trditveno breme se je s tem prevalilo nazaj na toženko, ki pa na tožnikove trditve ni več odgovorila. Glede na navedeno tožnikovo pojasnilo namreč ni več zadostovala zgolj njena navedba, da je tožnik na računu navedel, da ni zavezanec za DDV, zaradi česar naj ne bi bil upravičen obračunavati DDV. Zgolj pomotoma navedena klavzula na računu namreč še ne pomeni, da tožnik ni upravičen do obračuna DDV. Toženka bi morala konkretizirano zatrjevati, da klavzula na računu ni bila zapisana pomotoma, temveč da tožnik tudi dejansko ni bil zavezanec za plačilo DDV, oziroma da o tem, da bi bil tožnik zavezanec za plačilo DDV ni bila nikoli seznanjena. Toženk

Dne 10. 12. 2019 je najprej pogodbo podpisala tožnica in nato dne 9. 4. 2020 še toženka. S tem je bila pogodba sklenjena (15. in 21. člen OZ) in pojmovno ni bilo več mogoče odstopiti od ponudbe (pač pa le od sklenjene pogodbe). Trditev, da je bila veljavna sklenitev pogodbe vezana na sprejem podpisane pogodbe pri tožnici, je v nasprotju s splošnimi pravili obligacijskega prava.

Dokazovanje z izvedencem se šteje za zaključeno šele takrat, ko izvedenec odgovori tudi na morebitne pripombe pravdnih strank in sodišča, bodisi pisno, bodisi z njegovim zaslišanjem na glavni obravnavi, vendar pa izvedenec v tej fazi praviloma le še dodatno pojasnjuje in obrazlaga svoje že izdelano pisno izvedensko mnenje.

Sodišče prve stopnje ne more z izvedencem ugotavljati pogodbeno dogovorjene cene med pravdnima strankama, razen v primeru, če bi tožena stranka zatrjevala, da je bila cena, po kateri je tožeča stranka obračunala dobavljeni material in dela, oderuška, česar pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala.

Sodišče druge stopnje v izhodišču izpostavlja, da je v obravnavani zadevi odločilnega pomena odgovor na vprašanje, ali je (sploh) prišlo do (veljavne) sklenitve ustne pogodbe z vsebino, kot jo zatrjuje tožnica, torej za celotni paket storitev po obeh ponudbah (razbit na dve fazi) tožnice po ceni 2.000,00 EUR na članico toženke. Glede na dejstvo, da sta pravdni (pogodbeni) stranki pravni osebi, svojo poslovno voljo (ponudba in sprejem ponudbe) izražata preko svojih zakonitih zastopnikov oz. pooblaščencev. Medtem ko je ta oseba na strani tožnice kot družbe z omejeno odgovornostjo praviloma njen direktor ali prokurist, je to na strani toženke njen vsakokratni rektor. Drži sicer, kar izpostavlja tožnica v odgovoru na pritožbo, da ni nujno, da mora prav v vsakem primeru in za vsak posel v imenu pravne osebe (toženke) dati soglasje njen zakoniti zastopnik (rektor), saj to lahko stori po drugi osebi s posebnim pooblastilom ali npr. s pooblastilom po zaposlitvi. Vendar mora biti takšno pooblastilo v primeru, ko v imenu pravne osebe pogodbe ne sklepa njen zakoniti zastopnik, izkazano.

Sodišče prve stopnje je ob dejstvu, da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor, tožena stranka pa v roku 30 dni ni odgovorila na tožbo in ker v delu zahtevka, ki se nanaša na plačilo 6.832,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ne gre za zahtevek, s katerimi stranke ne morejo razpolagati, in utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka sama, ali z dejstvi, ki so splošno znana, presodilo, da so izpolnjene vse zakonske predpostavke v skladu s 318. členom ZPP. Sodišče je zato na podlagi 314. in 318. člena ZPP izdalo delno zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zoper toženo stranko za plačilo 6.832,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2019 dalje do plačila. Pri obeh tožbenih zahtevkih gre za dajatvena tožbena zahtevka, ki ju tožeča stranka vtožuje potem, ko je skladno z določbo 639. člena OZ kot naročnica del izbrala jamčevalni zahtevek, ki ji daje pravico do odstopa od pogodbe in je to oblikovalno pravico uresničila z enostransko izjavo volje, ki jo je sporočila toženi stranki,

Stranka je stvarno legitimirana, če je nosilec pravic ali obveznosti iz materialnopravnega razmerja, na katerega se nanaša civilni spor. Stvarna legitimacija se nanaša na vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka. Če sta podani aktivna in pasivna stvarna legitimacija, je treba tožbenemu zahtevku ugoditi. Za odločitev v tem postopku je pravno odločilo le, kakšne dogovore so za potrebe vzpostavitve projekta njegovi predstavniki sklenili s tožečo stranko. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da notranja, medsebojna razmerja in dogovori med predstavniki projekta na razmerje med predstavniki projekta in tožečo stranko ne vplivajo. Zato za odločitev ni pravno odločilno, kako so si deležniki projekta z notranjim dogovorom razdelili plačilo stroškov povezanih z njegovo vzpostavitvijo. V kolikor dogovori s tožečo stranko niso bili v skladu z njihovimi notranjimi dogovori, tega posamezni predstavnik projekta ne more uveljavljati nasproti tožeči stranki. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi trditvami, da skladno z dogovorom med predstavniki projekta stroškov povezanih z izdelavo grafično video - animacije tožeči stranki ni dolžna plačati. Če dokazn

Ob izpostavljenih prepričljivih dejanskih ugotovitvah, odločilnih za rešitev zadeve, tudi po presoji pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji za prenehanje pravice do priznanega nadomestila za brezposelnost, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče soglaša z materialnim stališčem sodišča prve stopnje (11. tč. obrazložitve), da je namen 5. odstavka 67. člena ZUTD, da se za vse primere, ko so zavarovanci upravičeni do denarnega nadomestila zagotovi seznanjenost Zavoda o pridobivanju dohodka iz dela ne glede na višino. Izguba pravice do nadomestila zaradi zamude 8-dnevnega roka pri obveščanju Zavoda o podlagi izplačila iz 5. odstavka 67. člena ZUTD bi pomenila nesorazmerni poseg v pravico do socialne varnosti iz 3. člena ZUTD. Tudi sicer 8-dnevni rok iz 5. odstavka glede na celotno vsebino 67. člena ZUTD, ki ureja zmanjšanje denarne dajatve in ne izgubo pravic, ne more biti prekluzivne narave. Drugačna interpretacija bi pomenila popolno izvotlitev pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost in posledično ustavno zagotovljene pravice do socialne varnosti iz 50. člena Ustave, ko zavarovanci brezposelni postanejo brez svoje krivde ali proti njiho

Pogodba je v skladu z ustaljeno sodno prakso sklenjena, ko ponudnik prejme izjavo o sprejemu ponudbe. Ponudnik je na ponudbo vezan, pogodba je sklenjena s prejemom izjave o sprejemu ponudbe. Ugovore, ki se nanašajo na zatrjevane napake volje glede sklenitve pogodbe, je mogoče uveljavljati s tožbo v civilnem postopku pred pristojnim rednim sodiščem.

V zvezi s prodajo nepremičnin v paketu je Vrhovno sodišče v sodbi št. X Ips 32/2018 z dne 8. 7. 2020 zavzelo stališče, da ob skupni prodaji kmetijskih in gozdnih zemljišč hkratna uporaba ZKZ in ZG ob odobritvi pravnega posla ne more uporabiti pretežnostnega načela, temveč se mora uporabiti norme, ki jih glede vrstnega reda predkupnih pravic predpisujeta tako ZKZ kot ZG. Na tej podlagi mora pristojna upravna enota ugotoviti, katera od oseb, ki so ob sprejemu ponudbe uveljavljale predkupno pravico, je na podlagi ZKZ upravičena do nakupa ponujenih kmetijskih zemljišč, in katera je na podlagi določb ZG upravičena do nakupa gozda iz paketne prodaje. Le če je upravičena oseba glede nakupa obeh vrst nepremičnin ista, je mogoče tak pravni posel odobriti. Tudi sledeč opisanemu načinu razlogovanja VSRS, je po presoji tukajšnjega sodišča v obravnavanem primeru, ko gre za paketno prodajo solastniških deležev prodajalke na več zemljiščih, določbe 23. člena ZKZ o predkupni pravici pravilno uporabiti tako, da je kot predkupnega upravičenca po 1. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ treba šteti le tožnika kot tistega sprejemnika ponudbe, ki pogoje za predkupno upravičenje na teh podlagi izpolnju

Tožnik, ki je kot kupec pravilno in pravočasno odstopil od pogodbe zaradi stvarne napake vozila, na podlagi 475. člena OZ zaradi kasneje nastalih okoliščin ne izgubi pravice do odstopa od pogodbe in pravice zahtevati vrnitev kupnine iz naslova jamčevanja prodajalca za stvarne napake. To pa ne pomeni, da je ravnanje pogodbenih strank po odstopu od pogodbe brez pomena. Če je bila kupcu stvar izročena, pa jo želi vrniti prodajalcu, ker je odstopil od pogodbe, mora stvar hraniti kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar in v ta namen ustrezno ukrepati (drugi odstavek 500. člena OZ). Kršitev obveznosti hrambe stvari za sopogodbenika se odraža v odgovornosti za nastalo škodo, ne pa v naknadni izgubi pridobljene in že uresničene odstopne pravice. Obveznost hrambe stvari je namreč posledica odstopa od pogodbe in v zvezi s tem dolžnosti vrnitve stvari, ne pa pogoj za (predhodno) pravico do odstopa.

Izročilna in darilna pogodba za primer smrti kot celota (torej tudi glede revidentkinega prenosa poslovnega deleža v gospodarski družbi na sina) je bila sklenjena pod pogojem, da revidentka pridobi zakonsko zahtevano soglasje po ZON in ZKZ za razpolaganje z nepremičninami. Šele z izpolnitvijo odložnega pogoja – s pridobitvijo soglasja – je bilo jasno, da je pogodba veljavna pravna podlaga za odsvojitev kapitala v smislu nastanka medsebojnih pravic in obveznosti pogodbenih strank (prenosa pravic iz kapitala na drugega in pridobitve dohodka), ne pa datum sklenitve pogodbe. Brez zakonsko zahtevanega soglasja ne bi veljalo niti razpolaganje s poslovnim deležem in tako tudi ne vzpostavljalo podlage za dohodek ter ustvarjalo pravnih posledic za zavezanca na dohodninskem področju. V primerih, kot je obravnavani, se za čas odsvojitve kapitala iz 102. člena ZDoh-2 šteje čas nastanka dokončnosti soglasja upravnega organa, čas nastanka njegove pravnomočnosti pa, če zakon tako določa. Za davčno obravnavo ni bistveno, ali glede na določbo drugega odstavka 59. člena OZ izpolnitev odložnega pogoja ustvarja učinke za nazaj (torej od datuma sklenitve pogodbe), ali le za naprej.

Med prodajalcem in kupcem, ki je predkupni upravičenec, je pravni posel sklenjen tedaj, ko upravna enota prejme izjavo o sprejemu ponudbe in sicer pod pogojem, da bo odobren s strani upravne enote. Pogodba je vedno sklenjena med osebo, ki da ponudbo, in osebo, ki jo sprejme (21. člen Obligacijskega zakonika). Pravni posel torej ne more biti sklenjen med osebami, ki niso dale ali niso sprejele ponudbe. Dogovora, sklenjenega med tožnikoma in N.N., po katerem naj bi ponudbo sprejeli skupno, v tem postopku ni mogoče upoštevati, saj ni ustvaril nobenega zavezujočega pravnega učinka v razmerju do prodajalcev. Med temi osebami kot kupci in med prodajalci pravni posel ni bil sklenjen. Posla, ki sploh ni bil sklenjen, pa ni mogoče odobriti.

V primerih, ko je stanovanjska stavba razdeljena na posamezne dele, ki v naravi predstavljajo samostojne stanovanjske enote, v zemljiški knjigi pa so vpisani le solastniški idealni deleži posameznih dejanskih etažnih lastnikov na parceli, na kateri stavba stoji, je sodna praksa že večkrat izrekla, da je treba upoštevati dejansko stanje in posamezne solastnike obravnavati kot etažne lastnike.

Tožena stranka ne nosi trditvenega (in dokaznega) bremena o tem, da med strankama ni prišlo do pogodbenega konsenza. To je namreč predpostavka za nastanek pogodbene obveznosti, to predpostavko pa mora dokazati tisti, ki uveljavlja iz pogodbe nastalo pravico.

Tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja oziroma za poziv nazaj na delo je neutemeljen že glede na dejstvo, da delovno razmerje ni bilo vzpostavljeno na nobenega od v zakonu predvidenih načinov. Stranki nista niti sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki (prvi odstavek 17. člena ZDR-1), niti ni tožnik dela pri toženi stranki dejansko opravljal oziroma niso obstajali elementi delovnega razmerja (18. člen ZDR-1). Zmotno pa je tudi revizijsko stališče, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena v smislu določb prvega odstavka 21. člena OZ takrat, ko je tožnik od tožene stranke prejel obvestilo o izbiri.