UPRS sodba in sklep I U 880/2015

Tožba se v delu, ki se nanaša na izpodbijanje obvestila Sodnega sveta št. 3/15-428/2 z dne 28. 4. 2015, zavrže.

Tožba se v delu, ki se nanaša na izpodbijanje predloga Sodnega sveta v imenovanje št. 1/15-4 z dne 9. 4. 2015 in predloga Sodnega sveta v imenovanje št. 1/15-5 z dne 9. 4. 2015, zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijanim predlogom v imenovanje št. I/15-4 z dne 9. 4. 2015 je Sodni svet predlagal Državnemu zboru, da na razpisano prosto sodniško mesto vrhovnega sodnika na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije, s predvideno razporeditvijo na upravno področje (razpis objavljen v Uradnem listu RS, št. 79 z dne 7. 11. 2014), imenuje dr. A.A. Omenjenega kandidata je Sodni svet izbral po obravnavi kandidatur in druge razpisne dokumentacije, opravljenem razgovoru ter dokončnem mnenju predsednika Vrhovnega sodišča RS o ustreznosti kandidata ter oceni ustreznosti na 51. seji dne 9. 4. 2015. Iz obrazložitve izhaja, da je kandidat po opravljeni diplomi na Pravni fakulteti v Ljubljani, na isti fakulteti pridobil tudi naziv magistra in doktorja pravnih znanosti. Zgradil je uspešno akademsko kariero. Imenovan je v naziv izrednega profesorja in kot predavatelj izredno cenjen. Tudi publicistično je izredno aktiven. Znanstveno znanje je uspešno preizkusil tudi zunaj akademskih področij. Ima izkušnje z delom na upravnem oddelku Vrhovnega sodišča RS, kjer je s svojim bogatim teoretičnim strokovnim znanjem in izredno sposobnostjo za uporabo tega znanja v praksi bistveno pripomogel k razreševanju številnih ustavno pravnih vprašanj in pravnih vprašanj s področij upravnega prava. Kot generalni sekretar Ustavnega sodišča RS je opravljal vodstvene naloge, ki so bile sestavljene iz vodenja sodelavcev, sodeloval je na sejah in v skupini za redakcijo odločb. Od leta 2012 je s polnim delovnim časom v delovnem razmerju pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Iz ocene o ustreznosti kandidata št. SuZ 85/2014 z dne 24. 2. 2014 (izdani na podlagi petega odstavka 16. člena Zakona o sodniški službi - ZSS) izhaja, da je predsednik Vrhovnega sodišča RS ocenil, da je dr. A.A. najbolj primeren kandidat za razpisano sodniško mesto vrhovnega sodnika.

Sodni svet je tako na podlagi listinske dokumentacije in osebne predstavitve zaključil, da kandidat, poleg izjemno poglobljenega in širokega strokovnega znanja z upravno pravnega področja in odličnih komunikacijskih sposobnosti, izkazuje tudi izvrstne delovne sposobnosti in primerne osebnostne lastnosti, kot so objektivnost, pravni občutek in samozavest. Glede na navedeno ocenjuje, da ima kandidat tudi videz pokončnega in zanesljivega nosilca sodniške funkcije in da izpolnjuje vse pogoje in kriterije iz ZSS ter je najbolj primeren kandidat za zasedbo razpisanega sodniškega mesta, zato ga predlaga Državnemu zboru Republike Slovenije v imenovanje na sodniško mesto vrhovnega sodnika na Vrhovnem sodišču RS.

Z izpodbijanim predlogom Sodnega sveta št. 1/15-5 z dne 9. 4. 2005 je ta Državnemu zboru RS predlagal, da na razpisano prosto sodniško mesto vrhovnega sodnika na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije, s predvideno razporeditvijo na upravno področje (razpis objavljen v Uradnem listu RS, št. 79 z dne 7. 11. 2014) imenuje mag. B.B. Omenjeno kandidatko je Sodni svet izbral po obravnavi kandidatur in druge razpisne dokumentacije, opravljenem razgovoru ter dokončnem mnenju predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o ustreznosti kandidatke ter oceni ustreznosti na 51. seji dne 9. 4. 2015. Iz obrazložitve izhaja, da je imenovana kandidatka po opravljeni diplomi na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, na isti fakulteti pridobila znanstveni naziv magister pravnih znanosti (iz civilnega prava). V svoji poklicni poti je pridobila raznolike delovne izkušnje na odgovornih delovnih mestih v gospodarstvu in na zelo zahtevnih pravniških delih v državni upravi, na Ustavnem sodišču RS in pri opravljanju sodniške funkcije na Upravnem sodišču RS. Tako je na Ministrstvu za pravosodje nazadnje opravljala vlogo vodje sektorja za denacionalizacijo, na Ustavnem sodišču Republike Slovenije je bila zaposlena kot svetovalka oz. višja svetovalka ter pomočnica generalne sekretarke. V sodniško funkcijo višje sodnice na Upravnem sodišču RS je bila izvoljena leta 2004 in v istem letu dodeljena na Ustavno sodišče RS. Od leta 2005 je kot namestnica generalne sekretarke opravljala svetovalsko delo na civilno pravnem in upravnem področju ter vodila delo drugih svetovalcev. Zadolžena je bila za organizacijo dela senata za preizkus ustavnih pritožb. Aktivno je sodelovala pri razvoju in nadgradnji računalniške podpore poslovanja Ustavnega sodišča RS in pri oblikovanju predpisov s področja dela Ustavnega sodišča RS. V vseh ocenah sodniške službe, ki so ji bile izdane v času dodelitve na Ustavno sodišče RS, je bilo ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Od meseca maja 2010 dalje sodniško službo opravlja na Upravnem sodišču RS. Najprej je bila dodeljena na oddelek za carine in druge prometne dajatve, nato na oddelek za okolje, prostor in gradnjo, izven specializiranega delokroga rešuje tudi druge zadeve zaradi odprave in preprečevanja nastanka sodnih zaostankov ter zadeve s področja mednarodne zaščite. Na položaj višje sodnice svétnice je bila imenovana leta 2010. Od julija 2010 dalje je vodja službe za informatiko. Iz zadnje ocene sodniške službe izhaja, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Iz ocene ustreznosti kandidata št. SuZ 85/2014 z dne 24. 2. 2015 (izdani na podlagi petega odstavka 16. člena ZSS) izhaja, da predsednik Vrhovnega sodišča RS imenovani kandidatki daje prednost pred ostalimi kandidati, ki so prišli v ožji izbor.

Sodni svet tako na podlagi listinske dokumentacije in osebne predstavitve ugotavlja, da kandidatko odlikuje odlično poznavanje različnih upravnih področij, kar dopolnjuje z znanjem ustavnega in civilnega prava. Njeno pisno izražanje je na zavidljivi ravni. Na visoki ravni je tudi znanje tujih jezikov. Zaradi odgovornega in profesionalnega pristopa k delu uživa ugled stanovskih kolegov. Odlikujejo jo tudi odlične komunikacijske sposobnosti. Glede na navedeno tudi ugotavlja, da ima kandidatka tudi videz pokončnega in zanesljivega nosilca sodniške funkcije in ocenjuje, da izpolnjuje vse pogoje in kriterije iz ZSS ter je najbolj primerna kandidatka za zasedbo razpisanega sodniškega mesta, zato jo predlaga Državnemu zboru Republike Slovenije v imenovanje na sodniško mesto vrhovne sodnica na Vrhovnem sodišču RS.

Z obvestilom Sodnega sveta št. 3/15-428 z dne 28. 4. 2015 je bila tožeča stranka seznanjena, da je Sodni svet ni izbral na razpisano prosto sodniško mesto vrhovnega sodnika na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije (razpis objavljen v Uradnem listu RS, št. 79 z dne 7. 11. 2014). Uvodoma navaja, da se mora pri izbiri kandidatov Sodni svet ravnati po kriterijih, ki jih določa zakon za ugotovitev, ali kandidat ima strokovno znanje in sposobnost za opravljanje sodniške službe (28. člen ZSS). Kriteriji, določeni v 29. členu ZSS za izbiro kandidata na razpisano sodniško mesto, predstavljajo profesionalne zahteve, ki so vezane na potrebe in naravo prostega mesta. Kandidata za razpisano mesto vrhovnega sodnika mora odlikovati poglobljeno in široko strokovno znanje, ne le z upravnega področja, pač pa tudi iz številnih drugih pravnih področij, ki sodijo v delokrog upravnega oddelka Vrhovnega sodišča. Poleg ustrezne pravne širine, se od kandidata pričakuje tudi človeška širina, splošna razgledanost in osebnostne lastnosti, kot so poštenost, objektivnost, racionalnost in pravni občutek. Izkazovati mora izvrstne delovne sposobnosti, sposobnost oblikovanja pravnih stališč in jasnih ter prepričljivih obrazložitev, izraženih tako v ustni, kot v pisni obliki. Pri svojem delu mora odločno uveljavljati strokovno prepričanje in pravilno uporabljati pravo ter s tem zagotavljati zakonito, nepristransko in pravično sojenje na najvišji ravni.

V nadaljevanju povzema, da se je na citirani razpis prijavilo deset kandidatov in da je predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v oceni o ustreznosti št. SuZ 85/2014 z dne 24. 2. 2014 ocenil, da je najbolj primeren kandidat dr. A.A., med kandidati mag. B.B., C.C., D.D. in tožnikom pa daje prednost mag. B.B. Ob upoštevanju delovnih izkušenj in izkazane uspešnosti pri dosedanjem delu ter pridobitve akademskega naziva in strokovno publicistične dejavnosti ter na podlagi predložene pisne dokumentacije je Sodni svet opravil prvi izbor in je pri tem kot odločilno upošteval mnenje predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. V ožji izbor je uvrstil kandidate dr. A.A., mag. B.B., C.C., D.D. in tožnika. Z navajanjem razlogov, ki so bili podlaga za izbor najustreznejših kandidatov, Sodni svet v nadaljevanju zaključuje, da so iz navedenih razlogov tudi razvidni razlogi za neizbiro drugih kandidatov (šesti odstavek 18. člena ZSS).

Tožeča stranka s tožbo izpodbija tako zgoraj citirana predloga o imenovanju izbranih kandidatov na sodniško mesto vrhovnega sodnika kot tudi citirano obvestilo Sodnega sveta o neizbiri tožeče stranke na razpisano sodniško mesto in sicer iz razlogov po tretjem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP, v zvezi s tem zatrjuje tudi kršitev 28. in 29. člena ZSS ter posledično kršitev 22. in 23. člena Ustave RS.

Poudarja, da niti izpodbijana akta Sodnega sveta št. 1/15-4 in št. 1/15-5 oba z dne 9. 4. 2015, ki predstavljata predlog Državnemu zboru RS v imenovanje dr. A.A. in mag. B.B. na sodniško mesto vrhovnega sodnika na Vrhovnem sodišču RS, niti citirano obvestilo o neizbiri ne vsebujejo nujnih elementov obrazložitve o neizbiri oziroma o tem, kateri kriteriji iz 29. člena ZSS so pretehtali izbiro v korist kvalifikacij izbranih kandidatov glede na kvalifikacije tožeče stranke, zato jih ni mogoče preizkusiti v upravnem sporu. Vse to pa je posledica dejstva, da tudi ocena o ustreznosti, ki jo je izdelal predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in na katero se je oprl Sodni svet pri izbiri, ni obrazložena. Opozarja na določbo 2. odstavka 18. člena ZSS, po kateri Sodni svet v postopku izbire kandidatov zahteva od predsednika sodišča, da v roku, ki ga določi Sodni svet, dopolni obrazložitev. Zahteva po obrazložitvi razlogov za neizbiro kandidata izhaja tudi iz konkretne sodne prakse Upravnega sodišča RS (zadeva IV U 88/2014 z dne 18. 6. 2014). V nadaljevanju tožeča stranka posebej izpostavlja pomanjkanje obrazložitve v zvezi s kriteriji iz 29. člena ZSS, ki dajejo prednost profesorju nesodniku pred višjim sodnikom svetnikom, raziskovalcem in izrednim profesorjem z 11 letnimi sodniškimi izkušnjami oziroma pomanjkanje obrazložitve v zvezi s kriteriji iz 29. člena ZSS, ki dajejo prednost izbrani kandidatki pred tožečo stranko, ki ima 6 let več delovnih izkušenj kot sodnik, ki je dobila že tri ocene sodniške službe za hitrejše napredovanje, izbrana kandidatka pa za delo sojenja na Upravnem sodišču le eno. Prav v zvezi z oceno sodniške službe opozarja na dejstvo, da je bilo s četrto oceno, ki se je nanašala na obdobje od 16. 7. 2010 do 15. 7. 2013 ugotovljeno, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za napredovanje (ne pa za hitrejše napredovanje) in da ocena, ki je sicer pravnomočna, še ni bila potrjena s strani Sodnega sveta in se sprašuje, ali ni morda ta zadnja ocena pretehtala (ne)izbiro. V zvezi s tem opozarja na mnenje upravnega oddelka Vrhovnega sodišča, ki je bilo podlaga za izdelavo te ocene in v katerem se mu očita preobširno in netočno navajanje sodne prakse mednarodnih sodišč v sodbah. Tudi za odpravo dvoma o tem, da je bil to razlog za izid predmetnega izbirnega postopka, bi morala izpodbijana akta vsebovati dopolnjeno obrazložitev razlogov za neizbiro tožeče stranke. Izraža tudi pomislek o nepristranosti Sodnega sveta v konkretni zadevi zaradi nedavno izdanih sodb, s katerima je senat, v katerem je bila tožeča stranka sodnik poročevalec, odpravil odločbi tožene stranke.

Predlaga, da sodišče tožbi ugodi zaradi kršitve 7. točke drugega odstavka 237. člena (v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1), ker izpodbijane odločbe nimajo zakonite obrazložitve in se jih ne da preizkusiti z vidika 28. in 29. člena ZSS, kar pomeni tudi kršitev pravic iz 22. člena in 23. člena Ustave RS in da sodišče izpodbijane akte odpravi ter vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Podrejeno uveljavlja zahtevek po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 z istim predlogom za ponovno odločanje oziroma dopolnitev obrazložitve, da se s tem prepreči morebitna arbitrarna uporaba prava v postopku izbire. Ker se za tožbo po drugem odstavku 4. člena ZUS-1 uporabljajo določbe zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta, tudi v podrejenem zahtevku predlaga odpravo odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. S tem se lahko odpravi poseg v omenjeni ustavni pravici iz 22. in 23. člena Ustave RS. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka. Glede na to, da mora sodišče o tožbi odločiti v roku 30 dni in ker Sodni svet do vložitve tožbe ni poslal predloga za imenovanje oziroma izvolitev Državnemu zboru, to dovolj zanesljivo kaže na to, da spoštuje pravico tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva, zato meni, da zahteva za izdajo začasne odredbe v danih okoliščinah ni potrebna.

V odgovoru na tožbo Sodni svet predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Glede na obširna izvajanja tožeče stranke v tožbi izpostavlja, da je izbira kandidatov za sodnike med najpomembnejšimi dejavniki pri zagotavljanju kakovosti sodstva, kar se odraža tudi v zunanji in notranji neodvisnosti sodnikov. Zato je izbira zaupana Sodnemu svetu. Sestava Sodnega sveta pa preprečuje izbiro po političnih kriterijih (zunanja neodvisnost) oziroma favoriziranje pogleda samega sodniškega stanu (notranja neodvisnost). Sodni svet zato pri izbiri ni vezan na mnenje predsednikov. Zelo pomembno je tudi, da se prek sodne kontrole odločitev Sodnega sveta o izbiri kandidatov v postopek ne pretihotapi favoriziranje pogledov sodnikov, ki bi rušilo občutljivo ravnovesje, ki ga pri odločanju vzpostavlja sama sestava Sodnega sveta. Ob navedenem izpostavlja še, da gre pri odločanju Sodnega sveta o izbiri kandidatov za sodnike za pravno vezano diskrecijsko odločanje, zato se mora sodna kontrola omejiti na to, ali je bil postopek pošten, ali je odločitev dovolj obrazložena, da ni arbitrarna, izbira pa tudi ne sme biti diskriminatorna. Da bi preprečili nedopusten vpliv političnih interesov pri volitvah kandidatov v sodniško funkcijo, je postopek za izvolitev urejen tako, da je Sodni svet tisti, ki v celoti opravi izbiro med prijavljenimi kandidati in Državnemu zboru v izvolitev predlaga le enega kandidata (19. člen ZSS). V skladu z veljavnimi zakonskimi določbami je Sodni svet v aktu o izbiri na sodniško mesto dolžan obrazložiti razloge za izbiro najprimernejšega kandidata za sodniško mesto in razloge za neizbiro posameznega kandidata v obvestilu o neizbiri (peti odstavek 18. člena ZSS). Sodni svet opravlja izbiro v več fazah (18. člen ZSS). Prva faza izbire poteka na podlagi pisne dokumentacije. Po ZSS se lahko na posamezno sodniško mesto povsem enakovredno prijavilo kandidati, ki so že sodniki, kandidati, ki sicer niso sodniki, vendar že opravljajo dela strokovnega sodelavca na sodišču in povsem „zunanji“ kandidati, torej pravniki s pravniškim državnim izpitom in predpisanimi delovnimi izkušnjami (8. do 14. člen ZSS). Za celovito obravnavo zadev v sodnih postopkih je nadvse koristno, da v sodstvo vstopajo kandidati, ki so si nabrali delovne izkušnje v gospodarstvu kot udeleženci sodnih postopkov ali v akademski sferi. Prvo izbiro opravi Sodni svet na podlagi meril iz 28. člena ZSS. Pomembna je strokovna izkušenost, zahtevnost strokovnih vprašanj, s katerimi se kandidat ukvarja pri dosedanjem delu, področje njegovega dosedanjega dela glede na področje, na katerem je razpisano sodniško mesto, specialistični in podiplomski študij ter dosežen ugled v pravni stroki, pedagoška in raziskovalno-publicistična dejavnost, pri sodnikih pa je poleg navedenega pomembna ocena sodniške službe. Na podlagi teh meril Sodni svet opravi prvo izbiro in z izbranimi kandidati opravi še razgovor, kjer dodatno ocenjuje še socialne veščine, komunikacijske spretnosti in spretnost obvladanja stresnih in konfliktnih situacij, pa tudi sposobnost analitičnega razmišljanja.

V okviru svojih pristojnosti je tako tožena stranka izpeljala postopek izbire kandidatov za dve mesti vrhovnih sodnikov na upravnem oddelku Vrhovnega sodišča RS, pričet na podlagi objave v Uradnem listu RS, št. 79 z dne 7. 11. 2014. Na razpis se je prijavilo deset kandidatov, ki so vsi izpolnjevali pogoje za izvolitev (imenovanje) na razpisano sodniško mesto. Ožji izbor najuspešnejših kandidatov (prvo fazo izbirnega postopka) je opravila na podlagi celotne listinske dokumentacije v spisu, ob upoštevanju meril in kriterijev, ki jih določa zakon za ugotovitev ali kandidat ima strokovno znanje in sposobnost za opravljanje sodniške službe (28. člen v zvezi z 29. členom ZSS) in zahtev, ki so vezane na potrebe in naravo prostega mesta. Na podlagi listinske dokumentacije ter ob upoštevanju delovnih izkušenj in izkazane uspešnosti pri delu, pridobitve akademskega naslova in strokovno publicistične dejavnosti posameznega kandidata je tožena stranka na svoji 50. seji 23. 3. 2015 odločila, da na ustni razgovor povabi pet kandidatov, ki najbolj izpolnjujejo zakonske pogoje. Med njim sta bila tudi v nadaljevanju postopka izbrana kandidata ter tožeča stranka. Kot je razvidno iz obrazložitve obvestila o neizbiri, je tožena stranka v tej fazi izbora uporabila selekcijsko metodo – vpogled v listine spisa, med katerimi so bila tudi dokončna mnenja predsednika Vrhovnega sodišča RS o ustreznosti kandidatov dr. A.A., mag. B.B. in tožeče stranke (št. SuZ 85/2015 z dne 23. 2. in 24. 2. 2015). Predsednik jih je v skladu s tretjim odstavkom 16. člena ZSS sprejel za vsakega kandidata posebej, ob upoštevanju kriterijev iz 28. člena ZSS. Dokončna mnenja o kandidatih so bila obrazložena v skladu z določbami ZSS, kandidati so imeli možnost nanje podati pripombe. Zato Sodni svet ni imel podlage, da po drugem odstavku 18. člena ZSS zahteva njihovo dopolnitev oziroma ponovno oblikovanje, poleg tega pa po četrtem odstavku 18. člena ZSS nanje ni vezan. Je pa v konkretnem primeru predsednik Vrhovnega sodišča RS na podlagi petega odstavka 18. člena izkoristil zakonsko možnost (ne gre za njegovo obveznost) ter izpostavil katerega kandidata šteje za najbolj ustreznega ter kateri kandidatki daje prednost pred ostalimi. Zakonska podlaga z zahtevo po dopolnitvi takšnega predsednikovega predloga ni podana, zato so v tej smeri tožbene navedbe neutemeljene. Sodni svet v predlogu predstavljene argumente zgolj tehta ter jim bodisi sledi oziroma ne sledi. Ne glede na navedeno pa je potrebno izpostaviti, da je bila tožeča stranka s strani predsednika ocenjena kot ustrezen kandidat, primeren za sodniško mesto vrhovnega sodnika ter je bila vabljena na razgovor na Sodni svet. Ob odločanju o ožjem izboru kandidatov je tožena stranka upoštevala tudi oceno sodniške službe št. SuZ-ps 72/2013 z dne 3. 3. 2014 za tožečo stranko, da izpolnjuje pogoje za napredovanje in jo na razgovor vabila, saj je na podlagi presoje celotne listinske dokumentacije zaključila, da sodi med najboljše kandidate. Tožena stranka je v konkretnem primeru sledila postopku izbire sodniških kandidatov predpisanem v ZSS, pri čemer je pri izboru sodnikov zagovarjala stališče, da je sojenje na vrhovnem sodišču po vsebini in obsegu na izjemni stopnji zahtevnosti, kar od kandidatov terja izjemno široka, bogata in raznolika pravna znanja ter usposobljenost, ki jo je mogoče pridobiti bodisi s sojenjem na sodiščih nižje stopnje, pa tudi ob opravljanju drugih izjemno zahtevnih del in nalog na različnih pravnih področjih oziroma v različnih vlogah. V predlogu za izvolitev je obrazložila zakaj sta izbrana kandidata najprimernejša ter v obvestilu navedla razloge za neizbor tožeče stranke in s tem postopala v skladu z zakonskimi določbami in zadostila zahtevi po obrazložitvi razlogov za odločitev v konkretnem primeru, ki se nanašajo na izbrana kandidata. Ob tem poudarja, da je z odločitvijo o izbiri kandidatov istočasno odločila o neizbiri ostalih kandidatov, pri čemer razlogi za izbor najustreznejše kandidatke oziroma kandidata predstavljajo tudi razloge za neizbiro drugih kandidatov (šesti odstavek 18. člena ZSS). Predlog o izbiri se po naravi nanaša na izbranega kandidata, zato podatki o ostalih kandidatih vanj ne sodijo, v tožbi izpodbijana predloga o izbiri kandidatov pa vsebujeta presojo vseh zakonsko predpisanih določil. Zatrjevanja tožeče stranke o potrebnosti primerjave med izbranima kandidatoma in tožečo stranko so zato neutemeljena, saj tožeča stranka od tožene stranke zahteva izvedbo in obrazložitev neposredne primerjave posameznih lastnosti kandidatov. Po mnenju Sodnega sveta pa sta bili celoviti oceni vseh lastnosti kandidatov izraženi v razlogih za izbiro, tisti, ki sta pretehtali v korist izbranih kandidatov.

Pavšalen in neargumentiran je tudi pomislek tožeče stranke glede nepristranosti odločanja Sodnega sveta v konkretni zadevi, zaradi nedavno izdanih sodb, s katerima je senat odpravil odločbi tožene stranke. Takšnim očitkom tožena stranka že iz tega razloga nasprotuje in jih posledično ocenjuje kot pravno neupoštevne za odločanje v konkretni zadevi, kljub temu pa izpostavlja, da so takšne trditve neposredno ovržene že z dejstvom, da je Sodni svet tožečo stranko v prvi fazi izbirnega postopka uvrstil v ožji krog kandidatov za razpisani sodniški mesti in vabil na razgovor.

Ob zaključku odgovora na tožbo tožena stranka poudarja, da je v konkretnem postopku pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje, izbirni postopek dveh kandidatov za vrhovna sodnika na upravnem področju izvedla v skladu z zakonskimi določbami, da je pri izbiri upoštevala zakonsko določene kriterije za izbor ter z obrazložitvijo v obeh predlogih za imenovanje in v obvestilu o neizbiri svoji odločitvi tudi ustrezno obrazložila. Zaradi navedenega se tožena stranka v celoti sklicuje na svojo obrazložitev v izpodbijanih aktih, zaradi jasnosti zadeve pa v nadaljevanju zgolj kratko povzema nekaj njihovih poudarkov.

V obsežnem odgovoru na odgovor tožene stranke tožeča stranka ugotavlja, da je od izdaje izpodbijanih aktov do odgovora na tožbo v tem upravnem sporu pri toženi stranki prišlo do določene spremembe glede pomembnega dejavnika v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Iz izpodbijanih aktov namreč izhaja, da je pri (ne)izbiri zelo pomembno vlogo igrala ocena o ustreznosti kandidatov, ki jo je izdelal predsednik Vrhovnega sodišča, medtem ko se tožena stranka v odgovoru na tožbo na to oceno ne opira več v enaki meri. Zato prosi sodišče, da pretehta ali je takšno spreminjanje oziroma sprotno prilagajanje pomembnih dejavnikov obrazložitve npr. v odvisnosti od tožbenih ugovorov z vidika pravne varnosti za stranke in tudi z vidika legitimnosti izbire vrhovnih sodnikov še sprejemljivo. Problematično se ji zdi tudi, da tožena stranka v odgovoru na tožbo, v kateri je tožeča stranka posebej izpostavila upravno in ustavno sodno prakso, zlasti odločbo Upravnega sodišča v zadevi IV U 88/2014 z dne 18. 6. 2014 in odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-134/95 z dne 14. 3. 1996, ki Sodnemu svetu v skladu z načelom delitve oblasti ter neodvisnosti sodišč nalagata, da v tovrstnih odločbah navede razloge za neizbiro kandidata, to povsem ignorira. To pomeni, da je pred upravnim sodiščem ponovno pravno vprašanje ali mora odločitev o izbiri vsebovati tudi razloge za neizbiro kandidatov. Izpostavlja, da je v tožbi skrčila svoj argument o zadostnosti obrazložitve na zahtevo, da je po zakonu in ustavi upravičena vsaj do pojasnitve, kateri je tisti kriterij iz 29. člena ZSS, ki daje prednost izrednemu profesorju nesodniku pred višjim sodnikom svétnikom, raziskovalcem in izrednim profesorjem z enajstletnimi sodniškimi izkušnjami, ki so natančno opisane v življenjepisu in kateri je tisti kriterij iz 29. člena ZSS, ki je pretehtal v korist izbrane kandidatke, glede na to, da ima tožeča stranka šest let več izkušenj kot sodnik v upravnih sporih, glede na to, da je po podatkih izbrana kandidatka šest let sicer s statusom višje sodnice opravljala svetovalno delo na Ustavnem sodišču RS, vodila delo svetovalcev in skrbela za organizacijo dela senata za preizkus ustavnih pritožb, sodelovala pri računalniški podpori Ustavnega sodišča RS in pri oblikovanju predpisov s področja dela Ustavnega sodišča RS . Zato ne drži trditev Sodnega sveta v odgovoru na tožbo, da zahteva izvedbo in obrazložitev neposredne primerjave posameznih lastnosti kandidatov. Tega v tožbi tožeča stranka ni zahtevala. Prav tako v tožbi ni uveljavljala, da je odločitev o izbiri nerazumna. S tožbo je uveljavljal zgolj učinkovito sodno varstvo zoper nezakonito odločitev, ker obrazložitev ni v skladu z minimalnimi standardi ZSS v povezavi z ZUP in z 22. in 23. členom Ustave RS. Razen tega v tem upravnem sporu ne more izpodbijati vsebinske odločitve tudi zato, ker tožena stranka splošno govori o razpisanem mestu na upravnem oddelku Vrhovnega sodišča RS, ne da bi bila narejena kakršnakoli ocena dejanskega stanja pripada zadev, morebitnih zaostankov in odprtih vprašanj, vrste zadev, ki prevladujejo v pripadu zadev na upravnem oddelku, specialnih znanj, ki so morebiti slabše zastopane pri sodnikih itd. Šele na takšni analizi dejanskih potreb na upravnem oddelku Vrhovnega sodišča, podprti s podatki in mnenjem predsednika sodišča v oceni o ustreznosti, bi lahko Sodni svet napravil avtonomno izbiro med kandidati.

Takšna okrnjena obrazložitev kot jo zagovarja tožena stranka predstavlja nedvomno poseg v pravico iz 22. člena Ustave RS. Tak poseg pa je po ustaljeni upravno sodni in ustavno sodni praksi v skladu z Ustavo in zakonom le pod pogojem, če prestane test sorazmernosti. Okrnjena obrazložitev Sodnega sveta pa tega testa sorazmernosti z vidika nujnosti ukrepa ne prestane. Standard obrazložitev odločb, ki ga je zagovarjala tožeča stranka v tožbi predstavlja zahtevo po vsaj minimalno obrazloženi neizbiri konkretnega kandidata pri čemer s tem ne jemlje avtonomije Sodnemu svetu pri izbiri. V nadaljevanju podaja obširno utemeljitev nezakonitosti izpodbijanih aktov z vidika načela sorazmernosti, pri tem se opira na podatke mednarodne raziskave mreže Sodnih svetov (ENCJ Report 2014-2015) ter opozarja na zadnje poročilo Generalnega sekretarja Sveta Evrope o stanju demokracije, človekovih pravic in vladavine prave v Evropi, ki kaže, da kar 1/3 držav Sveta Evrope ne zagotavlja v zadostni smeri standardov neodvisnosti in nepristranosti sodišč, pri čemer je izražena tudi bojazen, da je stanje v resnici še slabše. Zaključuje, da je pomembno, da sodnik izve za vsebinske razloge za neizbiro pri napredovanju, sicer lahko dobi prepričanje, da je šlo v konkretnem postopku izbire za neke vrste prikrito „discipliniranje“ sodnika.

Dr. A.A. je obvestil sodišče, da se odpoveduje procesni pravici do odgovora na tožbo.

Mag. B.B. na tožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

Tožba zoper obvestilo Sodnega sveta št. 3/15/24-428 z dne 28. 4. 2015 ni dopustna.

Iz citiranega obvestila tožeči stranki izhaja, da je Sodni svet na 51. seji 9. 4. 2015 obravnaval kandidaturo tožeče stranke vloženo na razpisano prosto sodniško mesto vrhovnega sodnika na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije, s predvideno razporeditvijo na upravno področje (razpis objavljen v Uradnem listu RS, št. 79 z dne 7. 1. 2014) in da na navedenem razpisu tožeče stranke ni izbral. Obvestilo povzema potek postopka z navedbo koliko kandidatov se je prijavilo, kdo so kandidati, ki so prišli v ožji izbor, obrazložitev zakaj sta izbrana kandidata najprimernejša za zasedbo razpisanega sodniškega mesta ter zaključek, da so iz zgoraj navedenih razlogov, ki so bili podlaga za izbor najustreznejšega kandidata, razvidni tudi razlogi za neizbiro drugih kandidatov (šesti odstavek 18. člena ZSS).

Po določbi 1. člena ZUS-1 se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov proti odločitvam in dejanjem državnih organov na način in po postopku določenem v ZUS-1, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. Izpodbijano obvestilo Sodnega sveta ni upravni akt in tudi ZSS ne določa, da bi bilo zoper tovrstno obvestilo dopustno sprožiti upravni spor (2. stavek prvega odstavka 2. člena ZUS-1). V upravnem sporu sodišče sicer lahko odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar samo pod pogojem, da ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek 4. člena ZUS-1 in 157. člen Ustave). V predmetni zadevi je drugo sodno varstvo zagotovljeno preko tožbe tožeče stranke zoper predlog Sodnega sveta št. 1/15-4 z dne 9. 4. 2015 Državnemu zboru RS zoper imenovanje dr. A.A. na sodniško mesto vrhovnega sodnika na Vrhovnem sodišču RS in predlog Sodnega sveta št. 1/15-5 z dne 9. 4. 2015 Državnemu zboru RS zoper imenovanje mag. B.B. na sodniško mesto vrhovne sodnice na Vrhovnem sodišču RS in to sodno varstvo je tudi učinkovito. To pomeni, da obvestilo, ki ga izpodbija tožeča stranka, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu in je zato sodišče tožbo zoper obvestilo tožene stranke v I. točki izreka s sklepom zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijanima aktoma tožena stranka Državnemu zboru Republike Slovenije v skladu z 28. členom Zakona o sodiščih (ZS) predlaga v izvolitev v sodniško funkcijo dr. A.A. in mag. B.B. na sodniško mesto vrhovnega sodnika (ce) na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije. Navedena akta sta bila tožeči stranki poslana kot neizbranemu kandidatu prijavljenemu na javni razpis objavljen v Uradnem listu RS št. 79 z dne 7. 11. 2014 skupaj z obvestilom o neizbiri št. 3/15-428 z dne 28. 4. 2015.

Postopek za izvolitev oz. imenovanje kandidata na mesto vrhovnega sodnika je urejen v drugem oddelku drugega poglavja ZSS. Po določbah 21.a člena ZSS, na katerega se sklicuje tožeča stranka v tožbi, Sodni svet (v postopku za imenovanje oz. izvolitev sodnika) vroči predlog za izvolitev iz 19. člena tega zakona oz. odločbo o imenovanju iz 21. člena tega zakona vsem kandidatom, ki so se prijavili na prosto sodniško mesto, če njihove prijave niso bile zavržene oz. zavrnjene po četrtem odstavku 15. člena oz. prvem odstavku 18. člena tega zakona. Če je sprožen upravni spor, mora pristojno sodišče odločiti najpozneje v 30 dneh. Navedeno pomeni, da je sodni varstvo zoper izpodbijana akta (gre za drugi akt po 2. členu ZUS-1) tožene stranke v upravnem sporu izrecno določeno v 21.a členu ZSS. V predmetni zadevi je treba za odločitev v upravnem sporu uporabiti ZSS veljaven v času objave razpisa v Uradnem listu RS (št. 79 z dne 7. 11. 2014) na podlagi 17. člena ZSS-M, ki je vstopil v veljavo 28. 3. 2015 in ki določa, da se začeti postopki končajo po dosedanjih predpisih. Tako je po določbi v tem sporu relevantnega 28. člena ZSS Sodni svet pri izbiri kandidatov izrecno vezan na kriterije iz 29. člena ZSS. To so: strokovno znanje, delovne sposobnosti, sposobnost razreševanje pravnih vprašanj, opravljeno delo pri odpravi in preprečiti sodnih zaostankov, varovanje ugleda sodnika in sodišča, sposobnost ustnega in pisnega izražanja, opravljeno dodatno delo pri izvrševanje sodne funkcije v okviru mentorstva, odnos do sodelavcev pri opravljanju sodniškega dela in sposobnost opravljanja nalog vodstvenega mesta, če je sodnik imenovan na tako mesto. Za kandidate, ki se prvič potegujejo za sodniško službo, se smiselno uporabljajo kriteriji iz 29. člena ZSS (30. člen ZSS).

Odločitev o tem, da je določeni kandidat najbolj primeren za zasedbo razpisanega sodniškega mesta in se ga predlaga Državnemu zboru v imenovanje (kar je relevantno za konkretni primer), je akt o izbiri (tako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevah št. U 467/1997 z dne 31. 5. 2005, U 35/1999 z dne 14. 6. 2000 in I Uv 26/1996 z dne 3. 4. 1997), ki temelji na z zakonskimi okviri določeni diskreciji Sodnega sveta. To izhaja iz četrtega in petega odstavka 18. člena ZSS, ki določa, da Sodni svet pri izbiri ni vezan na mnenje predsednika sodišča o ustreznosti kandidata in tudi ni dolžan izbrati kandidata, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje za razpisano sodniško mesto. Odločitev je torej stvar njegove presoje, ta pa mora biti sprejeta po z zakonom določenem postopku in na podlagi z zakonom določenih kriterijev, pri tem pa ne sme biti očitno nerazumna in ne sme kršiti temeljnih človekovih pravic kandidatov, torej ne sme biti diskriminatorna ali arbitrarna (podobno tudi Upravno sodišče RS v zadevi št. I U 545/2009 z dne 6. 5. 2009).

V skladu s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1 je sodišče v primeru, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, dolžno preveriti, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen. Da lahko sodišče opravi presojo zakonitosti odločbe izdane po prostem preudarku, mora obrazložitev vsebovati dovolj natančno ugotovljeno konkretno dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo v izreku odločbe navedeno obrazložitev (tako tudi Ustavno sodišče RS v svoji odločbi št. Up-134/95 z dne 14. 3. 1996). V citirani odločbi je Ustavno sodišče RS tudi navedlo, da Ustava RS v 49. členu (svoboda dela) kandidatu ne daje vnaprejšnje pravice, da ga Sodni svet predlaga v izvolitev, mu pa zagotavlja dostopnost funkcije pod enakimi pogoji kot vsem drugim kandidatom, kar pomeni, da šele zakonita odločitev pristojnega organa zagotavlja posameznemu kandidatu uresničitev njegove ustavne pravice.

Tožeča stranka v tožbi ne zatrjuje, da Sodni svet postopka izbire ni vodil tako, kot je to predpisano v drugem poglavju ZSS. Ugovarja pa, da izpodbijana akta ne vsebujeta razlogov za zavrnitev njene kandidature. Navedeni tožbeni ugovor sodišče zavrača kot neutemeljen.

Okoliščine, ki določajo stopnjo podrobnosti obrazložitve akta o imenovanju, ki jo je glede na vlogo, ki jo Sodnemu svetu daje Ustava RS, ta dolžan upoštevati, določa v ZSS predviden postopek in način odločanja. Glede na to, da je naloga Sodnega sveta Državnemu zboru predlagati v imenovanje kandidata, ki ga je izbral kot najprimernejšega, to pomeni, da je vsebino tega akta potrebno zapolniti z oceno o kandidatovi primernosti glede na predpisane kriterije. In iz obrazložitev izpodbijanih aktov o imenovanju izbranih kandidatov na sodniško funkcijo (povzeto v točkah od 1 do 4 te sodbe), so po presoji sodišča razvidni tisti razlikovalni elementi med tožečo stranko in izbranima kandidatoma, ki so pretehtali izbiro v njuno korist. Gre za kombinacijo sposobnosti, znanj, delovnih izkušenj in lastnosti, pridobljenih z opravljanjem del v različnih vlogah, ki jih zaradi izjemne zahtevnosti sojenja na upravnem oddelku Vrhovnega sodišča najbolje izpolnjujeta izbrana kandidata. S tem, ko je tožena stranka odločila o izbiri kandidatov na razpisani sodniški mesti, je hkrati odločila tudi o neizbiri ostalih prijavljenih kandidatov. Zakonsko predpisani obveznosti obrazložitve iz šestega odstavka 18. člena ZSS pa je zadostila s tem, ko je v obvestilu o neizbiri, ki ga je vročila tožeči stranki, navedla, da razlogi, ki so bili podlaga za izbor najustreznejšega kandidata predstavljajo tudi razloge za neizbiro drugih kandidatov.

Sodišče soglaša s toženo stranko, da bistvo izpodbijanih aktov ni vrednostno ocenjevanje izbranega kandidata glede na ostale (neizbrane) kandidate, pač pa celovita in argumentirana predstavitev kandidata, ki se ga predlaga v imenovanje. Tožena stranka je za vsakega od prijavljenih kandidatov opravila presojo glede na kriterije iz 29. člena ZSS, iz obrazložitve kriterijev za posameznega izbranega kandidata pa je razvidno, kaj je vodilo Sodni svet pri izbiri. Zato bi z obrazložitvijo, kot jo v tožbi izpostavlja tožeča stranka, bil presežen okvir, ki ga je (upoštevaje naravo diskrecijskega odločanja) glede obrazložitve dolžan upoštevati Sodni svet. V primeru kot je obravnavani, ko se je na razpis prijavilo deset kandidatov, v ožji izbor pa je prišlo pet kandidatov, bi tako obrazložitev, ki jo kot minimalen standard obrazložitve izpostavlja tožeča stranka, morala vsebovati ključne razloge za neizbiro vseh prijavljenih in zavrnjenih kandidatov z vidika kriterijev iz 29. člena ZSS. V tem kontekstu pa predlog v imenovanje več ne bi predstavljal akta o izbiri, temelječega na zakonsko določeni diskreciji Sodnega sveta, pač pa bi šlo za upravni akt z vsebino določeno v 214. členu ZUP. Ob tem sodišče še pripominja, da je izbrani kandidat dr. A.A. kandidiral na razpisano sodniško mesto kot univerzitetni učitelj in ne kot sodnik, zato je neutemeljeno izpostavljanje sodniških izkušenj tožeče stranke kot kriterij, ki naj bi v prid tožeče stranke prevladal pri izbiri nad ostalimi kriteriji iz 29. člena ZSS.

Kot neutemeljene zavrača sodišče tudi tožbene očitke o tem, da bi moral Sodni svet zahtevati dopolnitev obrazložitve ocene ustreznosti vseh prijavljenih kandidatov, št. SuZ 85/2014 z dne 24. 2. 2015, ki jo je izdelal predsednik Vrhovnega sodišča RS in v kateri je izpostavil, katerega kandidata šteje za najbolj primernega in kateri kandidatki daje prednost pred ostalimi kandidati, ki izpolnjujejo pogoje za zasedbo razpisanega sodniškega mesta. Kot je navedel že Sodni svet v odgovoru na tožbo, to pa izhaja tudi iz predložene listinske dokumentacije, je s citirano oceno ustreznosti predsednik Vrhovnega sodišča zgolj izkoristil zakonsko možnost, ki mu jo daje peti odstavek 16. člena ZSS, vendar je tudi to mnenje dovolj obrazloženo, saj iz opisa posameznih karakteristik kandidatov izhaja, v čem se po kriterijih iz 29. člena ZSS kandidati med seboj razlikujejo. Na podlagi tega mnenja pa je Sodni svet opravil ožji izbor kandidatov, med katere je poleg izbranih kandidatov uvrstil tudi tožečo stranko. Sicer pa iz dokončnih mnenj predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. SuZ 85/2014 z dne 23. 2. 2015 oz. 24. 2. 2015, izdanih na podlagi tretjega oziroma četrtega odstavka 16. člena ZSS (zoper katere so imeli kandidati možnost podati pripombe, vendar jih niso podali) izhaja, da tako izbrana kandidata kot tudi tožeča stranka glede na svoje strokovne in osebnostne odlike ustrezajo kot kandidati za mesto vrhovnega sodnika na upravnem oddelku Vrhovnega sodišča RS.

Prav tako ne drži trditev tožeče stranke, da tožena stranka v odgovoru na tožbo svoje odločitve v izpodbijanih aktih več ne opira toliko na oceno predsednika Vrhovnega sodišča RS in da jo je prilagodila tožbenim ugovorom (glede nujnosti dopolnitve te ocene). Kot je bilo že navedeno, je tožena stranka na podlagi citiranega mnenja predsednika Vrhovnega sodišča RS opravila ožji izbor kandidatov, med katere je uvrstila tudi tožečo stranko. Iz izpodbijanih aktov pa je razvidno, da je izbiro opravila v svojem postopku, po oceni kriterijev iz 29. člena ZSS in po razgovoru s kandidati, ki so prišli v ožji izbor (torej tudi s tožečo stranko) ter na podlagi zaključka, da je ocena o ustreznosti kandidatov, ki jo je napravil predsednik Vrhovnega sodišča tudi po presoji Sodnega sveta utemeljena.

Na tožbeni ugovor, da Sodni svet ni upošteval stališča Ustavnega sodišča RS izraženega v odločbi št. Up-134/95 z dne 14. 3. 1996, ki Sodnemu svetu nalaga, da v tovrstnih zadevah navede razloge za neizbiro kandidata, sodišče odgovarja, da je v tej odločbi Ustavno sodišče RS ob interpretaciji takrat veljavne zakonske ureditve v zvezi z izvolitvijo sodnikov na razpisano sodniško mesto (ko sodno varstvo v ZSS ni bilo izrecno zagotovljeno in se je uresničevalo na podlagi 157. člena Ustave RS) sprejelo stališče, da mora Sodni svet tako v primeru, da ne izbere nobenega kandidata, kakor tudi v primeru, da enega kandidata izbere, svojo odločitev obrazložiti. Pri čemer je tudi poudarilo, da gre za zakonsko vezano diskrecijsko odločanje in je državni organ dolžan ravnati „v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano“. Ker je v obravnavnem primeru odločitev Sodnega sveta o izbiri v okviru zakonsko vezane diskrecijske pravice obrazložena, je tožbena trditev, da citirana ustavno sodna praksa ni bila spoštovana, po presoji sodišča neutemeljena.

Kot neutemeljen zavrača sodišče ugovor glede tega, da je Sodni svet pri izdaji izpodbijanih aktov spregledal sodno odločbo Upravnega sodišča RS v zadevi IV U 88/2014 z dne 18. 6. 2014. Citirane sodbe ni mogoče šteti kot uveljavljene sodne prakse Upravnega sodišča RS glede obveznosti obrazložitve akta o izbiri tudi z navedbo razlogov za neizbiro posameznega kandidata. Naslovno sodišče je namreč v sodbi opr. št. II U 59/2015-11 z dne 15. 4. 2015 (gre za odločitev v zvezi z izvolitvijo na prosto sodniško mesto okrožnega sodnika) sprejelo stališče, da je odločitev, ki vsebuje odločilne razloge za izbiro oziroma odločitev, da izbrana kandidatka pogoje najbolj izpolnjuje, sprejeta na z zakonskimi okviri določeni diskreciji in je tožbeni ugovor, da iz obrazložitve izpodbijanega akta ni razvidna primerjava med izbrano kandidatko in tožečo stranko kot neutemeljen zavrnilo.

Kot izhaja iz listin spisa, je tožena stranka ob odločanju o ožjem izboru kandidatov, ki so najbolj izpolnjevali pogoje in ki jih je vabila na razgovor, za tožečo stranko upoštevala tudi oceno sodniške službe Personalnega sveta Vrhovnega sodišča RS št. SuZ-ps 72/2013 z dne 3. 3. 2014 (temelječo na spornem mnenju Upravnega oddelka Vrhovnega sodišča RS). Zato insinuacija o tem, da je na izbirni postopek vplival postopek potrditve citirane pravnomočne ocene sodniške službe (ki je v pristojnosti Sodnega sveta), v tem kontekstu ni utemeljena.

Kot pavšalen in pravno neupošteven je sodišče zavrnilo tudi tožbeni pomislek o nepristranosti odločanja tožene stranke v konkretni zadevi zaradi nedavno izdanih sodb, s katerimi je senat, v katerem je bila tožeča stranka sodnik poročevalec, odpravil odločbe tožene stranke. Kot je bilo že navedeno, je bil zaključek tožene stranke, da tožeča stranka sodi med najboljše kandidate, v postopku pa je bilo nato ugotovljeno, kakšen nivo znanj, sposobnosti in izkušenj je pri izbiri pretehtal v korist izbranih kandidatov.

Po povedanem tako sodišče zaključuje, da sta izpodbijana akta zakonita in da je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je bil določen. Iz tega razloga zato z izdajo izpodbijanih aktov tožeči stranki tudi niso bile kršene pravice iz 22. in 23. člena Ustave RS.

Sodišče je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.