21.a člen ZSS

Drugi odstavek 10. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ureja le druge (širše) pogoje, ki posamezniku omogočajo kandidiranje na mesto upravnega sodnika. Ne ureja pa kriterijev, po katerih se med več kandidati, ki vsi izpolnjujejo pogoje za mesto upravnega sodnika (bodisi splošne pogoje za višjega sodnika po 8. členu Zakona o sodniški službi (ZSS) bodisi posebne pogoje po 10. členu ZUS-1) izbere najprimernejšega kandidata. Glede kriterijev se zato v skladu s prvim odstavkom 10. člena ZUS-1 uporabi 28. člen ZSS. Za pravilno razlago 12. člena Meril za izbiro kandidatov na sodniško mesto (Merila) je treba upoštevati določbe ZSS o ugotavljanju dejanskega stanja v izbirnem postopku, ki Sodnemu svetu nalaga dolžnost vselej v celoti upoštevati pisno dokumentacijo pri izbiri najprimernejšega kandidata, glede uporabe preostalih spoznavnih metod pa daje prosti preudarek, saj z uporabo besede "lahko" vzpostavlja možnost in ne dolžnosti uporabiti druga (primeroma našteta) spoznavna sredstva, kot so: razgovor, preizkus strokovnega in drugih znanj ali psihološki preizkus. Prvi odstavek 12. člena Meril Sodnemu svetu daje zgolj možnost izvesti razgovore z enim ali več kandidatov, ki jih v

Z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva je za neizbrane kandidate ključno, da jim je zagotovljeno sodno varstvo zoper odločitev o izbiri, iz katere mora izhajati, da kandidat izpolnjuje vse zakonske pogoje in kriterije za opravljanje sodniške funkcije. Obrazložitev odločitve o izbiri mora biti vsebinsko toliko „polna“, da bo neizbrani kandidat lahko preveril potek postopka in izpolnjevanje pogojev, kriterijev oziroma kvalifikacije izbranega kandidata. Obrazložitev izbire že po naravi stvari ni namenjena primerjavi med posameznimi kandidati, ampak utemeljitvi, zakaj je posameznik izbran, zato podatki o ostalih kandidatih vanjo ne sodijo. V primeru, ko je neizbranim kandidatom hkrati z vročitvijo obvestila o neizbiri iz devetega odstavka 18. člena ZSS vročena obrazložena odločba o izbiri oziroma predlog o imenovanju iz 21. člena ZSS (kakršen je obravnavani primer) bi bilo nelogično, da bi Sodni svet, ki je odločil o izbiri enega od kandidatov in razloge za svojo odločitev obrazložil v skladu z zakonskimi kriteriji iz 28. člena ZSS, neizbranim kandidatom (o katerih neizbiri ni odločal), posebej konkretiziral razloge za njihovo neizbiro. Razlogi za izbiro enega kandid

ZDT-1 nima izrecne določbe, ki bi tožnici dala pravico do dostopa do sodnega varstva zoper izpodbijani akt Vlade. Vendar, ker mora sodišče zagotavljati sodno varstvo tožničine pravice na podlagi 23. člena Ustave v zvezi z njeno zakonsko pravico do napredovanja, Upravno sodišče ugotavlja, da ima tožnica dostop do sodnega varstva v tem sporu preko določbe osmega odstavka 37. člena ZDT-1. Po tem določilu, če ZDT-1 ne določa drugače, se glede napredovanja državnih tožilcev smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodniško službo. ZSS pa v določbi člena 21a, ki ureja vročanje odločbe Sodnega sveta o imenovanju kandidatom, ki so se prijavili na razpisano mesto, pravi, "če je sprožen upravni spor, mora pristojno sodišče odločiti najpozneje v tridesetih dneh." Na tej podlagi ima tudi tožnica pravico, da sproži upravni spor zoper izpodbijani akt Vlade pred pristojnim sodiščem. Upoštevajoč sistematično in jezikovno metodo razlage predpisov po mnenju Upravnega sodišča uvedba ZSSvet nima vpliva na spremembo pristojnosti sodišča, ko gre za napredovanje oziroma imenovanje državnega tožilca na mesto vrhovnega državnega tožilca, kajti zakonodajalec ni vzpostavil potrebne zakonske zve

Sodni svet o najprimernejšem kandidatu odloča po prostem preudarku, ki ga zakon po vsebini omejuje na upoštevanje kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS. Izbire kandidata, ki je večino poklicne kariere opravljal sodniško funkcijo, ni mogoče obrazložiti drugače kot s kvalitetami, ki jih je izkazal pri opravljanju te funkcije. O neenakopravnem obravnavanju tožnice bi bilo mogoče govoriti šele, če bi Sodni svet svojo izbiro oprl na kriterije, ki jih drugače kot z opravljanjem sodniške funkcije sploh ne bi bilo mogoče izpolniti, česar tožnica ne navaja. Zakon Sodnemu svetu ne predpisuje nabora dejstev, ki bi jih moral v izbirnem postopku obvezno ugotavljati, temveč mu poleg obveznega upoštevanja pisne dokumentacije dopušča (ne pa tudi nalaga, saj je uporabljena beseda „lahko“) uporabo vrste metod za ugotavljanje dejanskega stanja. Predvsem pa iz prej navedenega četrtega odstavka 18. člena izhaja, da Sodnemu svetu za vse kandidate dejanskega stanja ni treba ugotavljati enako podrobno, saj je mogoče njihovo postopno izločanje.

Narava odločanja v tovrstnih zadevah (izvolitev sodnika) je dejansko v pretežni meri strokovna, saj je izbira prijavljenih kandidatov po opravljenem razgovoru v pristojnosti tožene stranke. Že zato je sodna presoja v teh postopkih zadržana in usmerjena v presojo, ali obrazložitev izpodbijanega akta zadosti pogojem iz 214. člena ZUP. Ne glede na to, da je Sodnemu svetu na podlagi 28. člena ZS dana pristojnost, da predlaga Državnemu zboru kandidata za izvolitev v sodniško funkcijo oziroma da ga sama imenuje v višji sodniški naziv, pa to ne pomeni, da je njegova presoja povsem prosta in da ne vključuje dolžnosti obrazložitve izpodbijanega akta.

Postopek za izvolitev oziroma imenovanje kandidata na mesto vrhovnega sodnika je urejen v 2. oddelku II. poglavja ZSS. Čeprav iz besedila določbe 21.a člena ZSS dobesedno to ne sledi, jo sodišče razume tako, da se predpisana vročitev nanaša tudi na predlog za imenovanje in ne le na predlog za izvolitev iz 19. člena ZSS, saj za različno obravnavanje obeh predlogov ni videti nobenih (vsebinskih) razlogov. Rok za vročitev predloga kandidatom, ki jih Sodni svet ni izbral, v ZSS ni predpisan. Vročitev predloga že po tem, ko je o predlogu odločil Državni zbor, pa se pokaže kot akt, ki je tožniku vzel možnost, da bi predlogu učinkovito ugovarjal, in s tem kot akt, ki sicer ne nasprotuje izrecni zakonski določbi, je pa v nasprotju z namenom predpisane vročitve predloga iz 21.a člena ZSS. Kot tak je izpodbijani akt nezakonit, z njim pa se hkrati posega tudi v ustavni pravici do pravnega sredstva in sodnega varstva iz 23. in 25. člena Ustave. Smisel navedenih ustavnih zagotovil namreč ni le v tem, da se posamezniku daje pravica do vložitve pravnega sredstva (pred sodiščem), temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravice in pravne in

Akt Sodnega sveta o neizbiri kandidata na razpisano sodniško mesto ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v (rednem) upravnem sporu po 2. členu ZUS-1. Če pa neizbrani kandidat meni, da so bile s takim aktom kršene njegove ustavne človekove pravice, in če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, pa lahko vloži tožbo po 4. členu ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 30. člena ZUS-1. Take tožbe pa tožnik v tem primeru ni vložil.

Kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva in do učinkovitega pravnega sredstva, do katere naj bi prišlo zaradi nepravilne vročitve, je po presoji sodišča podana in se lahko uveljavlja samo, če se hkrati uveljavlja nezakonitost izpodbijanega akta. Šele v tem primeru je namreč sploh možno uveljavljati, da zahtevano sodno oziroma pravno varstvo in učinkovito.