16. člen ZSS

Izpodbijani predlog toženke je v skladu s standardi obrazloženosti, ki so se izoblikovali v sodni praksi. Iz njega je mogoče razbrati razloge za izbiro kandidatke A. A. in procesno gradivo, na katerega se je toženka oprla pri svoji odločitvi - poleg zahtevanih kriterijev strokovnosti in osebnostnih lastnosti ima izbrana kandidatka po presoji Sodnega sveta dolgoletne izkušnje s sojenjem na kazenskem področju, ki ga vseskozi opravlja strokovno kvalitetno, odlikuje jo uspešno opravljanje vodstvenih funkcij, široko pravno znanje in primerno kritičen pogled na spremembe sodniške in kazenske zakonodaje, prav tako pozitivno odstopa pri znanstveno-publicističnem udejstvovanju. Drugače kot mnenje predsednika sodišča o ustreznosti kandidata, ki je skladno s tretjim odstavkom 16. člena ZSS obvezno, prav tako kot njegova vročitev kandidatu, ki lahko poda pripombe nanj, mnenje oddelka o kandidatih ni zakonska kategorija. Predvideno ni z nobenim od predpisov, ki urejajo postopek izvolitve oziroma imenovanja sodnikov, se pa je uveljavilo v praksi. Če je tako, tudi ne more biti predpisano, da mora biti mnenje obrazloženo. Mnenje oddelka je le eden od delcev v mozaiku procesnega gradiva, k

Izbirni postopek ne omogoča kandidatom, da nasprotujejo dejstvom in izpodbijajo dokaze, ki jih je k svoji kandidaturi predložil drug kandidat, oziroma ki se nanašajo na drugega kandidata. Pravica do izjave se nanaša le na dejstva, ki se tičejo njegove kandidature, kar jasno izhaja iz tretjega odstavka 16. člena ZSS. Bistvo odločitve o izbiri ni vrednostno ocenjevanje izbranega kandidata glede na ostale (neizbrane) kandidate, temveč celovita argumentirana predstavitev kandidata, ki ga Sodni svet predlaga v imenovanje. Odločitev o izbiri zato ni matematična operacija, pač pa rezultat celovite ocene strokovnih in osebnostnih lastnosti kandidata, ki jo Sodni svet sprejme v, kot že navedeno, večfaznem postopku s kvalificirano (dvotretjinsko) večino glasov vseh članov.

Smiselna uporaba določb ZUP v postopku pred Sodnim svetom, pomeni okoliščinam konkretnega primera prilagojeno uporabo teh določb, ki kar najbolj ustreza naravi in namenu ter posebnostim posameznega instituta in področja, na katerem se uporablja, zato je tudi določbo 9. člena ZUP (načelo zaslišanja strank) treba uporabiti smiselno in ne neposredno. V postopku izbire na mesto Vrhovnega sodnika, izostanek vročitve mnenje sodnikov civilnega oddelka Vrhovnega sodišča neizbranemu kandidatu, ne pomeni, da je bil izbirni postopek nezakonit. Mnenje oddelka o kandidatih ni predvideno z nobenim od predpisov, ki urejajo postopek izvolitve oziroma imenovanja sodnikov, je pa v praksi običajno in uveljavljeno. Ni ga mogoče primerjati z mnenjem predsednika sodišča o ustreznosti kandidata, saj je njegovo mnenje v Zakonu o sodniški služib (ZSS) predvideno kot obvezno, prav tako pa je obvezna njegova vročitev kandidatu, ki lahko poda pripombe. Sodni svet je tožnico seznanil z zaključkom mnenja, ni pa ji ga bil dolžan vročiti in ji tudi ni bil dolžan omogočiti, da se izjavi o tistem delu mnenja, ki se nanaša na opis kvalitet stranke z interesom (kasneje izbranega kandidata).

Mnenje personalnega sveta o ustreznosti kandidata ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu; v upravnem sporu je možno izpodbijati le dokončni posamični akt, ki se nanaša na postopek kandidiranja, to pa je le akt, ki ga izda Sodni svet RS kot edini predlagatelj za izvolitev v sodniško funkcijo.

Odločba tožene stranke (Sodnega sveta RS), ki temelji na njeni negativni oceni, na podlagi negativnega mnenja personalnega sveta, ki temelji na štirih kazenskih postopkih zoper kandidata, za katere iz upravnih spisov ni razvidno, ali so že pravnomočno končani, kar tožena stranka ni ugotavljala, pomeni kršitev 27. člena Ustave RS. Mnenje personalnega sveta v tem primeru za toženo stranko ni obvezno.

V postopku izvolitve v sodniško funkcijo odloča Sodni svet 1) o vprašanju, ali prijavljeni kandidat(i) izpolnjuje(jo) z zakonom predpisane pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo na razpisano sodniško mesto in 2) o vprašanju, katerega izmed kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje, bo predlagal v izvolitev. Z negativnim aktom o prvem vprašanju Sodni svet kandidatu odreče pravico do nadaljnje udeležbe v postopku za izvolitev v sodniško funkcijo, z aktom o izbiri kandidata pa ipso facto odloči o neizbiri ostalih (nepredlaganih) kandidatov za prosto sodniško mesto.