18. člen ZSS

Drugi odstavek 10. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ureja le druge (širše) pogoje, ki posamezniku omogočajo kandidiranje na mesto upravnega sodnika. Ne ureja pa kriterijev, po katerih se med več kandidati, ki vsi izpolnjujejo pogoje za mesto upravnega sodnika (bodisi splošne pogoje za višjega sodnika po 8. členu Zakona o sodniški službi (ZSS) bodisi posebne pogoje po 10. členu ZUS-1) izbere najprimernejšega kandidata. Glede kriterijev se zato v skladu s prvim odstavkom 10. člena ZUS-1 uporabi 28. člen ZSS. Za pravilno razlago 12. člena Meril za izbiro kandidatov na sodniško mesto (Merila) je treba upoštevati določbe ZSS o ugotavljanju dejanskega stanja v izbirnem postopku, ki Sodnemu svetu nalaga dolžnost vselej v celoti upoštevati pisno dokumentacijo pri izbiri najprimernejšega kandidata, glede uporabe preostalih spoznavnih metod pa daje prosti preudarek, saj z uporabo besede "lahko" vzpostavlja možnost in ne dolžnosti uporabiti druga (primeroma našteta) spoznavna sredstva, kot so: razgovor, preizkus strokovnega in drugih znanj ali psihološki preizkus. Prvi odstavek 12. člena Meril Sodnemu svetu daje zgolj možnost izvesti razgovore z enim ali več kandidatov, ki jih v

Z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva je za neizbrane kandidate ključno, da jim je zagotovljeno sodno varstvo zoper odločitev o izbiri, iz katere mora izhajati, da kandidat izpolnjuje vse zakonske pogoje in kriterije za opravljanje sodniške funkcije. Obrazložitev odločitve o izbiri mora biti vsebinsko toliko „polna“, da bo neizbrani kandidat lahko preveril potek postopka in izpolnjevanje pogojev, kriterijev oziroma kvalifikacije izbranega kandidata. Obrazložitev izbire že po naravi stvari ni namenjena primerjavi med posameznimi kandidati, ampak utemeljitvi, zakaj je posameznik izbran, zato podatki o ostalih kandidatih vanjo ne sodijo. V primeru, ko je neizbranim kandidatom hkrati z vročitvijo obvestila o neizbiri iz devetega odstavka 18. člena ZSS vročena obrazložena odločba o izbiri oziroma predlog o imenovanju iz 21. člena ZSS (kakršen je obravnavani primer) bi bilo nelogično, da bi Sodni svet, ki je odločil o izbiri enega od kandidatov in razloge za svojo odločitev obrazložil v skladu z zakonskimi kriteriji iz 28. člena ZSS, neizbranim kandidatom (o katerih neizbiri ni odločal), posebej konkretiziral razloge za njihovo neizbiro. Razlogi za izbiro enega kandid

Izpodbijani predlog toženke je v skladu s standardi obrazloženosti, ki so se izoblikovali v sodni praksi. Iz njega je mogoče razbrati razloge za izbiro kandidatke A. A. in procesno gradivo, na katerega se je toženka oprla pri svoji odločitvi - poleg zahtevanih kriterijev strokovnosti in osebnostnih lastnosti ima izbrana kandidatka po presoji Sodnega sveta dolgoletne izkušnje s sojenjem na kazenskem področju, ki ga vseskozi opravlja strokovno kvalitetno, odlikuje jo uspešno opravljanje vodstvenih funkcij, široko pravno znanje in primerno kritičen pogled na spremembe sodniške in kazenske zakonodaje, prav tako pozitivno odstopa pri znanstveno-publicističnem udejstvovanju. Drugače kot mnenje predsednika sodišča o ustreznosti kandidata, ki je skladno s tretjim odstavkom 16. člena ZSS obvezno, prav tako kot njegova vročitev kandidatu, ki lahko poda pripombe nanj, mnenje oddelka o kandidatih ni zakonska kategorija. Predvideno ni z nobenim od predpisov, ki urejajo postopek izvolitve oziroma imenovanja sodnikov, se pa je uveljavilo v praksi. Če je tako, tudi ne more biti predpisano, da mora biti mnenje obrazloženo. Mnenje oddelka je le eden od delcev v mozaiku procesnega gradiva, k

Utemeljitev izbire najboljšega kandidata od Sodnega sveta ne terja, da opravi primerjavo med vsemi kandidati, saj kandidati, ki sodelujejo v izbirnem postopku, zasledujejo vsak svoj interes in se vsak zase in s sebi lastnimi značilnostmi potegujejo za isto sodniško mesto - postopek izbire kandidata za mesto sodnika tudi nima narave spora med kandidati za sodniško mesto. Tudi sicer tožnica ne uspe prikazati, kateri elementi iz ocene sodniške službe izbrane kandidatke govorijo proti njeni izbiri, kar bi morda lahko utemeljevalo arbitrarnost odločanja tožene stranke. Sodni svet je stranko z interesom kot kandidatko izbral na podlagi objektiviziranih zakonskih kriterijev in tudi na podlagi kriterijev iz Meril. Svojo odločitev je tudi primerno obrazložil. To zadošča za zavrnitev tožničinega očitka. Poseganje Vrhovnega sodišča v tako obrazloženo odločbo, kot je izpodbijana, bi predstavljalo poseg v diskrecijsko pravico Sodnega sveta pri odločanju, zato na ostale tožbene navedbe ni treba odgovarjati.

Izbirni postopek ne omogoča kandidatom, da nasprotujejo dejstvom in izpodbijajo dokaze, ki jih je k svoji kandidaturi predložil drug kandidat, oziroma ki se nanašajo na drugega kandidata. Pravica do izjave se nanaša le na dejstva, ki se tičejo njegove kandidature, kar jasno izhaja iz tretjega odstavka 16. člena ZSS. Bistvo odločitve o izbiri ni vrednostno ocenjevanje izbranega kandidata glede na ostale (neizbrane) kandidate, temveč celovita argumentirana predstavitev kandidata, ki ga Sodni svet predlaga v imenovanje. Odločitev o izbiri zato ni matematična operacija, pač pa rezultat celovite ocene strokovnih in osebnostnih lastnosti kandidata, ki jo Sodni svet sprejme v, kot že navedeno, večfaznem postopku s kvalificirano (dvotretjinsko) večino glasov vseh članov.

Sodni svet mora odločati v taki sestavi, da ne obstajajo nikakršne okoliščine, ki bi vzbujale dvom o videzu nepristranskosti.

ZDT-1 nima izrecne določbe, ki bi tožnici dala pravico do dostopa do sodnega varstva zoper izpodbijani akt Vlade. Vendar, ker mora sodišče zagotavljati sodno varstvo tožničine pravice na podlagi 23. člena Ustave v zvezi z njeno zakonsko pravico do napredovanja, Upravno sodišče ugotavlja, da ima tožnica dostop do sodnega varstva v tem sporu preko določbe osmega odstavka 37. člena ZDT-1. Po tem določilu, če ZDT-1 ne določa drugače, se glede napredovanja državnih tožilcev smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodniško službo. ZSS pa v določbi člena 21a, ki ureja vročanje odločbe Sodnega sveta o imenovanju kandidatom, ki so se prijavili na razpisano mesto, pravi, "če je sprožen upravni spor, mora pristojno sodišče odločiti najpozneje v tridesetih dneh." Na tej podlagi ima tudi tožnica pravico, da sproži upravni spor zoper izpodbijani akt Vlade pred pristojnim sodiščem. Upoštevajoč sistematično in jezikovno metodo razlage predpisov po mnenju Upravnega sodišča uvedba ZSSvet nima vpliva na spremembo pristojnosti sodišča, ko gre za napredovanje oziroma imenovanje državnega tožilca na mesto vrhovnega državnega tožilca, kajti zakonodajalec ni vzpostavil potrebne zakonske zve

Z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva za neizbrane kandidate je ključno, da jim je zagotovljeno sodno varstvo zoper odločitev o izbiri. Iz obrazložitve odločbe pa mora izhajati, da predlagani kandidat izpolnjuje vse zakonske pogoje in kriterije za opravljanje sodniške funkcije, razvidni pa morajo biti tudi vsebinski razlogi, ki utemeljujejo izbiro tega kandidata. Zato je tudi sodna presoja v takih postopkih zadržana in usmerjena v presojo pravilnosti postopka, na izpolnjevanje pogojev za sodniško službo in kriterijev iz 28. člena ZSS ter ustreznost obrazložitve, pri čemer pa presoja ne more posegati v tisti del odločitve, ki sodi v polje lastne presoje Sodnega sveta.

Sodni svet ni dolžan izbrati kandidata, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje za razpisano sodniško mesto. Odločitev je torej stvar njegove presoje, ta pa mora biti sprejeta po z zakonom določenem postopku in na podlagi z zakonom določenih kriterijev. V postopkih odločanja Sodnega sveta o izbiri ne gre za odločanje v upravni zadevi v smislu odločanja o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih s področja upravnega prava (2. člen ZUP), temveč gre za posamezni akt oblastne narave, ki ima značaj javno pravne stvari, v zvezi s katero se ZUP uporablja le smiselno (4. člen ZUP).

Sodišče pritrjuje navedbam tožnice, da bi razgovori s kandidatkami morali biti zvočno snemani. Iz petega odstavka 18. člena ZSS (ki za postopek imenovanja državnih tožilcev velja na podlagi 28. člena ZDT-1) izhaja, da mora biti o razgovorih s kandidati sestavljen zapisnik vprašanj kandidatom in odgovori kandidata na zastavljena vprašanja ter da je priloga zapisnika prepis zvočnega snemanja razgovora. Ker razgovori s kandidatkami - ki so bili, kar ni sporno, ena od metod za ocenjevanje primernosti kandidatk za imenovanje - niso bili zvočno snemani, je bilo s tem poseženo v pravico tožnice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Tožnici je bila pravica do izjavljanja kršena, ker ji ni bilo omogočeno, da se seznani z verodostojnim zapisom vsebine razgovorov DTS s kandidatkami (prepis zvočnega posnetka) ter se zato ni mogla izjaviti o tem, ali je bila vsebina razgovorov pravilno upoštevana pri ocenjevanju primernosti kandidatk, ob tem ko so bili (med drugim) razgovori podlaga za ocenjevanje primernosti kandidatk za imenovanje, in ker na podane ugovore tudi ne more doseči vsebinsko polne kontrole (sodišča) nad izvedbo razgovorov kot metode, ki je bila uporabljena z

Sodni svet o najprimernejšem kandidatu odloča po prostem preudarku, ki ga zakon po vsebini omejuje na upoštevanje kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS. Izbire kandidata, ki je večino poklicne kariere opravljal sodniško funkcijo, ni mogoče obrazložiti drugače kot s kvalitetami, ki jih je izkazal pri opravljanju te funkcije. O neenakopravnem obravnavanju tožnice bi bilo mogoče govoriti šele, če bi Sodni svet svojo izbiro oprl na kriterije, ki jih drugače kot z opravljanjem sodniške funkcije sploh ne bi bilo mogoče izpolniti, česar tožnica ne navaja. Zakon Sodnemu svetu ne predpisuje nabora dejstev, ki bi jih moral v izbirnem postopku obvezno ugotavljati, temveč mu poleg obveznega upoštevanja pisne dokumentacije dopušča (ne pa tudi nalaga, saj je uporabljena beseda „lahko“) uporabo vrste metod za ugotavljanje dejanskega stanja. Predvsem pa iz prej navedenega četrtega odstavka 18. člena izhaja, da Sodnemu svetu za vse kandidate dejanskega stanja ni treba ugotavljati enako podrobno, saj je mogoče njihovo postopno izločanje.

Obvestilo Sodnega sveta o neizbiri kandidata na mesto sodnika ni upravni akt v smislu določb ZUS-1. Tudi ZSS ne določa, da bi bilo zoper obvestilo dopustno sprožiti upravni spor. Odločitev o tem, da je določeni kandidat najbolj primeren za zasedbo razpisanega sodniškega mesta in se ga predlaga Državnemu zboru v imenovanje, je akt o izbiri, ki temelji na z zakonskimi okviri določeni diskreciji Sodnega sveta. To izhaja iz četrtega in petega odstavka 18. člena ZSS, ki določa, da Sodni svet pri izbiri ni vezan na mnenje predsednika sodišča o ustreznosti kandidata in tudi ni dolžan izbrati kandidata, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje za razpisano sodniško mesto. Sodni svet je avtonomen pri izbiri (ni vezan na mnenje predsednika sodišča o ustreznosti kandidata, ni dolžan izbrati kandidata, ki izpolnjuje formalne pogoje), zato tudi lahko določi, kako bo postopek (kolikor ni izrecno urejen z zakonom) vodil.

Obvestilo Sodnega sveta o neizbiri kandidata na sodniško mesto ni upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. Da lahko sodišče opravi presojo zakonitosti odločbe, izdane po prostem preudarku, mora obrazložitev vsebovati dovolj natančno ugotovljeno konkretno dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo v izreku odločbe navedeno obrazložitev.

Sodni svet pri izbiri ni vezan na mnenje predsednika sodišča o ustreznosti kandidata in tudi ni dolžan izbrati kandidata, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje za razpisano sodniško mesto. Odločitev je torej stvar njegove presoje, ta pa mora biti sprejeta po z zakonom določenem postopku in na podlagi z zakonom določenih kriterijev, pri tem pa ne sme biti očitno nerazumna in ne sme kršiti temeljnih človekovih pravic kandidatov, torej ne sme biti diskriminatorna ali arbitrarana.

V postopku izvolitve v sodniško funkcijo odloča Sodni svet 1) o vprašanju, ali prijavljeni kandidat(i) izpolnjuje(jo) z zakonom predpisane pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo na razpisano sodniško mesto in 2) o vprašanju, katerega izmed kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje, bo predlagal v izvolitev. Z negativnim aktom o prvem vprašanju Sodni svet kandidatu odreče pravico do nadaljnje udeležbe v postopku za izvolitev v sodniško funkcijo, z aktom o izbiri kandidata pa ipso facto odloči o neizbiri ostalih (nepredlaganih) kandidatov za prosto sodniško mesto.