VSL sklep III Ip 4829/2014

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Upnik sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog dolžnika za ustavitev izvršbe.

2Zoper sklep pravočasno vlaga pritožbo dolžnik zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga odpravo izpodbijanega sklepa ter ustavitev postopka izterjave v celoti. Navaja, da iz izpodbijanega sklepa niso razvidna pravno relevantna dejstva, na podlagi katerih se je sodišče odločilo, v izogib ponavljanju pa se sklicuje še na svoje navedbe iz vlog z dne 20. 6. 2014, 24. 6. 2014 in 29. 9. 2014. Navaja, da je v 3. točki obrazložitve sodišče napačno ugotovilo odločilno dejstvo o tem, da je skrbnik A. A. odvetniku B. B. podpisal pooblastilo za zastopanje upnika že med izvršilnim postopkom, saj dolžnik v svojem predlogu z dne 19. 3. 2014 tega ni navedel. Sklicuje se na to vlogo, v kateri je pojasnil dejstva in okoliščine sklenitve sporazuma z upnikom z dne 17. 3. 2014 ter pravno podlago za ustavitev izvršbe po 36. členu ZIZ ter nič drugega. Navaja trditve v zvezi s postavitvijo skrbnika za poseben primer upniku in zatrjuje, da je bil sam šele 18. 6. 2014 seznanjen s tem dejstvom. Podaja trditve v zvezi z nepravilnim zastopanjem upnika v pravdni zadevi P 76/2009 in v tem izvršilnem postopku. Dalje zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in absolutno bistveno kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se je postopka kot tožnik oziroma sedaj kot upnik udeleževala oseba, ki ne more biti pravdna stranka glede na odločbo CSD ... o postavitvi skrbnika za poseben primer. Kot nesprejemljivo graja stališče sodišča, ki v 4. točki soglaša z navedbami skrbnika za poseben primer, da odobrava vsa dosedanja pravdna dejanja upnika v pravdnem in izvršilnem postopku, ne odobrava pa sporazuma med upnikom in dolžnikom z dne 17. 3. 2014. Trdi, da se je skrbnik pričel sklicevati na svoja upravičenja po odločbi CSD šele takrat, ko je dolžnik pri sodišču zahteval, da se vsa dejanja upnika razveljavijo ter da se postopek ustavi (vloga z dne 24. 6. 2014), v času, ko je upnik po pooblaščenem odvetniku pri sodišču vložil tožbo, pa je skrbnik ostal pasiven. Navaja, da skrbnik ni ravnal skladno z odločbo skrbništva in svojo skrbništvo prikrival, saj je kot skrbnik podpisal pooblastilo odvetniku šele 10. 6. 2014, ko je bil pravdni postopek pravnomočno končan. Meni, da bi moralo sodišče skladno z določbo 80. člena ZPP ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben, ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik in ali stranko zastopa pooblaščenec skladno z navedenimi določili, česar po njegovem mnenju sodišče ni storilo, zato bi moralo tožbo dolžnika zavreči ter celotni izvršilni postopek ustaviti, ko je na podlagi odločbe CSD ugotovilo, da je v postopku pred sodiščem nastopala pravdno in torej procesno nesposobna stranka, ki je invalid. Kot neutemeljene zavrača navedbe sodišča, da sporazum, ki ga je sodišču predložil, nima takšnih učinkov, da bi izvršbo po uradni dolžnosti ustavilo zaradi spremembe izvršilnega naslova. Pove, da je bila višina terjatve sporazumno spremenjena z upnikom 17. 3. 2014, torej v času, ko navedena okoliščina, da je bil upniku postavljen skrbnik, dolžniku še ni bila znana in je svoja pravna dejanja lahko povsem samostojno opravljal. Pove, da je brez vsake osnove očitek sodišča dolžniku v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da se ne drži sporazuma z dne 17. 3. 2014, in podaja trditve o tem, da je upniku želel plačati določen del terjatve. Podaja še navedbe v zvezi s komuniciranjem upnika s sodnico in predsednico Okrajnega sodišča v Črnomlju. Zatrjuje še absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter kršitev 78., 79., 80., 97. in 98. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

3Pritožba je bila vročena upniku, ki nanjo po pooblaščenki pravočasno odgovarja, pritožbi nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

6Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog dolžnika za ustavitev izvršbe po 76. členu ZIZ na podlagi ugotovitve, da s sklenjenim sporazumom z dne 17. 3. 2014 ni prišlo do razveljavitve pravnomočnega izvršilnega naslova, poleg tega ima navedeni sporazum vsebino, ki pomeni razpolaganje z denarnimi sredstvi oziroma z upravljanjem premoženja upnika, za takšno razpolaganje pa mu je bil z odločbo CSD z dne 30. 7. 1999 postavljen skrbnik za poseben primer, ki pri sestavi navedenega sporazuma ni sodeloval. Odločitev je pravilna. V pritožbi dolžnik ne nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je bil upniku že leta 1999 postavljen skrbnik za poseben primer za razpolaganje z denarnimi sredstvi oziroma upravljanjem premoženja upnika, v pritožbi pa navaja številne navedbe v zvezi z vprašanjem, kdaj je bil dolžnik seznanjen z dejstvom, da je bil upniku postavljen skrbnik. To dejstvo za odločitev o predlogu upnika za ustavitev izvršilnega postopka, ni pravno pomembno, saj je za učinkovanje navedenega sporazuma odločilno le, ali je bil s strani skrbnika sporazum odobren, ne pa, ali je dolžnik za to vedel. Skrbništvo za poseben primer je namreč namenjeno varstvu koristi osebe, ki sama za določene svoje pravice ne more skrbeti, ne pa varstvu njenih sopogodbenikov. Obveščenost sopogodbenikov oseb, ki jim je postavljen skrbnik za poseben primer, na veljavnost sklenjenih pogodb s takimi osebami ne vpliva.

Višje sodišče še ugotavlja, da pomanjkljivosti pri zastopanju upnika v pravdnem in izvršilnem postopku ne more uveljavljati dolžnik. Na (eventualno) nepravilno zastopanje se lahko sklicuje samo stranka, ki ni bila (v redu) zastopana, ne pa tudi njen nasprotnik, namen zakonodajalca je namreč varovanje stranke, ki ni bila pravilno zastopana. Poleg tega je tako varovanje potrebno zgolj v primeru, ko gre za ravnanja v škodo take osebe in ne, ko gre za ravnanje v njeno korist (J. Zobec, v: Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 304 in 305). Glede na to kršitev 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ ni podana, višje sodišče pa se dalje do obsežnih pritožbenih navedb v tej smeri ne opredeljuje.

7Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da predloženi sporazum z dne 17. 3. 2014 tudi v primeru, če bi ga odobril upnikov skrbnik za posebne zadeve, ne pomeni razveljavitve pravnomočnega izvršilnega naslova. V navedenem sporazumu je navedeno, da je bil znesek 5.550,00 EUR, ki je bil dosojen z zamudno sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju št. P 76/2009 z dne 24. 2. 2010, zmotno naveden s strani upnika, kar s tem sporazumom izrecno pojasnjuje in navaja, da je dolžniku dejansko posodil le 3.450,00 EUR in nič več. Iz te dikcije, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ne izhaja, da bi ta sporazum spremenil izvršilni naslov, to je citirano sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju št. P 76/2009 z dne 24. 2. 2010. Da bi bilo mogoče ravnati po prvem odstavku 76. člena ZIZ, bi moral biti izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega oziroma bi moralo biti razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti, to pa bi moralo biti izrecno in nedvoumno navedeno v sporazumu. Tej ugotovitvi sodišča prve stopnje dolžnik v pritožbi argumentirano niti ne nasprotuje, saj se njegova pritožba osredotoča na vprašanje, kdaj je izvedel za dolžnost sodelovanja upnikovega skrbnika pri sklepanju poslov, ki pomenijo razpolaganje z denarnimi sredstvi ali upravljanje premoženja upnika, kar pa, kot je bilo že pojasnjeno, za odločitev ni pravno pomembno.

8Pritožbena navedba, da iz izpodbijanega sklepa niso razvidna pravno relevantna dejstva, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog dolžnika za ustavitev izvršbe, so presplošne, da bi z njimi lahko uspel. Pritožnik namreč ne navaja, konkretno katera pravno relevantna dejstva naj ne bi bila razvidna iz izpodbijanega sklepa. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, svojo odločitev pa je ustrezno obrazložilo, o odločilnih dejstvih je navedlo razloge, ti razlogi pa niso niti nejasni niti niso med seboj v nasprotju. Višje sodišče je izpodbijani sklep torej lahko preizkusilo, pritožbena navedba v zvezi s tem pa je neutemeljena. Glede sklicevanja dolžnika na navedbe v vlogah in zahtevah z dne 20. 6. 2014, 24. 6. 2014 in 29. 9. 2014, višje sodišče pojasnjuje, da je treba v sami pritožbi navesti vse pritožbene razloge in argumente, pri odločanju o pritožbi višje sodišče tako ne more upoštevati trditev iz drugih vlog v postopku (prim. z odločbami Vrhovnega sodišča št. II Ips 238/1997 z dne 19.2.1998, II Ips 282/2002 z dne 26. 9. 2002 in Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1361/1999 z dne 10. 5. 2000).

9Glede na to, da je bilo predlog za ustavitev postopka treba zavrniti že zaradi navedenih razlogov, se višje sodišče do trditev v zvezi s 6. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na vprašanje izpolnitve sporazuma z dne 17. 3. 2014 s strani dolžnika, ne opredeljuje, ker to za odločitev ni pravno pomembno. Na pravilnost in zakonitost odločitve prav tako ne vplivajo sicer tudi dokazno nepodprte trditve o komunikaciji upnika s sodnico in predsednico Okrajnega sodišča v Črnomlju ter željo upnika po možnosti obročnega plačevanja na podlagi sporazuma z dne 17. 3. 2014 pri sodišču. Višje sodišče zato dalje do teh trditev ne zavzema stališča.

10Pritožnik neutemeljeno zatrjuje tudi kršitev iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ. V zvezi s tem v pritožbi ne podaja nobenih konkretnih trditev, pritožbeno sodišče pa po opravljenem uradnem preizkusu odločitve ugotavlja, da zatrjevani kršitvi nista podani. Glede zatrjevanih kršitev 78., 79., 80., 97. in 98. člena ZIZ je višje sodišče v točki 6 že pojasnilo, da to niso razlogi, ki bi jih lahko uveljavljala nasprotna stranka domnevno nepravilno zastopanega, zato se do teh trditev dalje ne opredeljuje.

11V pritožbi dolžnik zatrjuje še kršitev 14., 15. in 22. člena Ustave, tudi teh svojih očitkov konkretno ne opredeljuje, višje sodišče pa ob uradnem preizkusu odločitve takih kršitev Ustave ni zaznalo.

12Ostale pritožbene navedbe za preizkus izpodbijanega sklepa niso odločilne, zato višje sodišče nanje posebej ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 15. členom ZIZ).

13Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).