97. člen ZIZ

Iz petega odstavka 97. člena ZIZ jasno izhaja, da je izvršitelj dolžan na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča v osmih dneh od prejema pravnomočnega sklepa sodišča opraviti poplačilo upnika, presežek kupnine pa, če za to ni ovir, izročiti dolžniku, sicer pa denar za dolžnika položiti pri sodišču. Pri tem gre za zakonsko dolžnost izvršitelja. Ob obstoju presežka po opravljenem poplačilu upnika tako že na podlagi zakona nastane dolžnikova terjatev do izvršitelja, da mu presežek kupnine, s katerim razpolaga, izroči neposredno (bodisi v gotovini, bodisi z nakazilom na transakcijski račun dolžnika ali njegovega pooblaščenca) ali zanj položi na sodišču. Iz priloženega enotnega obračuna terjatve v 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da znaša presežek plačila 424,35 EUR. Izvršitelj pa bo navedeni znesek izročil dolžniku, če bo ugotovil, da za to ni ovir.

V smislu 3. točke drugega odstavka 17. člena ZIZ je izvršilni naslov tudi dokončni obračun izvršitelja (t.j. obračun, ki ni sporen in je potekel rok za upnikovo zahtevo, da o obračunu odloči sodišče), kar je izrecno določeno v drugem odstavku 38.c člena ZIZ. Vendar v skladu citirano določbo dokončni obračun predstavlja izvršilni naslov le glede izterjave v dokončnem obračunu obračunane terjatve izvršitelja do upnika iz naslova plačila za delo in stroškov izvršitelja. Ne predstavlja pa izvršilnega naslova upnika zoper izvršitelja za izterjavo zneska kupnine, ki jo je izvršitelj pridobil s prodajo dolžnikovih premičnin, in do prejema katere je upnik upravičen na podlagi določb 97. člena ZIZ. Izvršilnega naslova tudi ne predstavlja dokončni obračun terjatve z obvestilom o delitvi kupnine, izdan na podlagi določb 97. člena ZIZ. Čeprav je v petem odstavku 97. člena ZIZ določeno, da je na podlagi takšnega dokončnega obračuna terjatve z obvestilom o delitvi kupnine izvršitelj dolžan v osmih dneh od dokončnosti obračuna opraviti poplačilo upnika, v določbah ZIZ (prav tako pa tudi ne v določbah kakšnih drugih predpisov) ni podlage, da bi bilo takšno obvestilo mogoče šteti kot izvrš

Izvršitelj in sodišče prve stopnje sta upoštevala pri obračunu terjatve tako pravnomočen sklep o izvršbi, kot tudi sklep o delni ustavitvi izvršbe, ki je postal pravnomočen do trenutka izvršiteljevega obračuna terjatve. Obračun je izvršitelj izdelal 19. 4. 2022, zato je lahko upošteval le pravnomočen sklep o delni ustavitvi izvršbe z dne 17. 1. 2022, že pojmovno pa ni mogel upoštevati sklepa o delni ustavitvi izvršbe z dne 21. 4. 2022. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 97. člena ZIZ presojalo pravilnost izvršiteljevega obračuna, je moralo tudi samo upoštevati podatke, na podlagi katerih je obračun izdelal izvršitelj. To pa pomeni, da so ga zavezovale iste meje pravnomočnosti kot izvršitelja in ni moglo v izpodbijanem sklepu upoštevati sklepa o delni ustavitvi z dne 21. 4. 2021, kar seveda ne pomeni, da se ta delna ustavitev izvršbe ne upošteva.

Sodišče ni imelo podlage, da bi posegalo in spreminjalo tisti del obračuna, v katerem je izvršitelj namenil drugemu upniku 6.670,00 EUR. Če drugi upnik ne bi vložil zahteve za sodni preizkus obračuna, bi po dokončnosti prejel omenjenih 6.670,00 EUR. Prvi upnik pa ni vložil zahteve. Ker prvi upnik ni vložil zahteve za sodni preizkus obračuna, drugi upnik zaradi vložene zahteve ne more biti na slabšem, kot če je ne bi vložil.

Upoštevaje določbo petega odstavka 97. člena ZIZ po opravljenem poplačilu upnika že na podlagi zakona nastane dolžnikova terjatev do izvršitelja, da mu presežek kupnine, s katerim razpolaga, izroči nesporedno (bodisi v gotovini, bodisi z nakazilom na transakcijski račun dolžnika ali njegovega pooblaščenca) ali zanj položi na sodišču. Izvršitelj tako ob obstoju presežka kupnine dejansko postane dolžnikov dolžnik. Pritožba pa v zvezi s tem pravilno opozarja, da določbe ZIZ upnika ne omejujejo, da poseže na takšno dolžnikovo terjatev. S predlaganim rubežem terjatve bi si tako upnik lahko uspešno zavaroval plačilo svoje terjatve v tem postopku.

Sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za priznanje že plačanih izvršiteljevih stroškov upniku. Ker so bili vsi stroški postopka upniku z dolžnikove strani že prostovoljno plačani in je bil izvršilni postopek zaradi upnikovega umika predloga za izvršbo že pravnomočno ustavljen, ni več nobene potrebe po priznanju izvršiteljevih stroškov.

Če upnik in dolžnik ne soglašata z obračunom terjatve izvršitelja, lahko v osmih dneh od dneva prejema obračuna terjatve pri izvršitelju vložita zahtevo, da o obračunu terjatve odloči sodišče. Sodni cenilki za gradbeništvo-nepremičnine S. Ž. je bila za opravljeno delo odmerjena nagrada in nadomestilo za stroške v znesku 46,00 EUR. Sklep o odmeri nagrade je bil izdan 6. 12. 2016, zato ga izvršitelj v svojem obračunu z dne 18. 2. 2016, v katerem je naredil obračun terjatve upnika na dan plačila, še ni mogel upoštevati. Bi ga pa pri izdaji izpodbijanega sklepa lahko upoštevalo sodišče prve stopnje.

Kadar izvršiteljevih stroškov ne plača najprej neposredno upnik, ni mogoče zaključiti, da upnik nastanka stroškov iz tega razloga ni izkazal. Izvršitelj je namreč iz zarubljene gotovine najprej poplačal stroške, ki so nastali s predmetnim rubežem, to pa posledično pomeni, da je upnik iz zarubljene gotovine na račun vtoževane terjatve prejel nižji znesek. Poplačan je bil namreč za znesek zarubljene gotovine, zmanjšan za višino stroškov izvršitelja, kar pomeni, da so mu stroški z delom izvršitelja tudi dejansko nastali. Ker je dolžnica stroške izvršitelja že plačala neposredno izvršitelju, jih dolžnici v (ponovno) plačilo sicer ni mogoče naložiti, kljub temu pa je te stroške treba odmeriti kot nadaljnje izvršilne stroške.

Ker je izvršitelj stroške v višini 477,48 EUR, ki jih je upnik priglasil kot nadaljnje izvršilne stroške, dobil poplačane iz prejete kupnine za prodano osebno vozilo, sta s tem dolžnika te stroške izvršitelja posredno že plačala izvršitelju, zato jih dolžnikoma v (ponovno) plačilo ni mogoče naložiti. Kljub temu pa je bilo potrebno te stroške odmeriti kot nadaljnje izvršilne stroške.

Izvršitelj z dokončnostjo obračuna pridobi izvršilni naslov zoper upnika, na podlagi dokončnega obračuna pa se poplača iz izterjanega zneska. Ustavitev izvršbe za opravljeno plačilo ne izključuje upnikove pravice do povrnitve stroškov, ki jih je plačal izvršitelju na podlagi prvega odstavka 38. člena ZIZ, za kar pa mora biti podlaga v pravnomočnem sklepu sodišča o dolžnikovi obveznosti povrniti te stroške.

Odklanjanje izročitve zneska, ki ga je izvršitelj izterjal v izvršilnem postopku, je šteti za brezpravno pridržanje v smislu 2. točke 316. člena Obligacijskega zakonika, ko je pobot izključen.

Ker je izvršitelj iz prejete kupnine za prodano premičnino najprej poplačal svoje stroške, ki so nastali s predmetnim rubežem in prodajo, upnik res ni stroškov neposredno plačal izvršitelju, vendar pa na tej podlagi ni mogoče zaključiti, da upnik nastanka stroškov iz tega razloga ni izkazal. Upnik je namreč posledično iz kupnine na račun izterjevane terjatve prejel nižji znesek, torej so mu stroški z delom izvršitelja tudi dejansko nastali.

Iz zapisnika o prevzemu vozila, dokumentacije in opreme z dne 3.2.2011 izhaja zgolj dejstvo, da je dne 3.2.2011 dolžniku bilo s strani upnikovega pooblaščenca zaseženo osebno vozilo, ki je bilo predmet leasinga. Zapisnik pa ne dokazuje pritožnikovih pavšalnih trditev, da je to vozilo upnik prodal za 18.000,00 EUR in se iz tega zneska v celoti poplačal. Zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo le tista plačila in v tistih zneskih, kot izhajajo iz spisovnega gradiva.

Razlogi, ki jih navaja toženec, ne kažejo na to, da se bo lažje opravil postopek pred drugim sodiščem, ker je Okrajno sodišče v Domžalah že izvedlo ves izvršilni postopek, v katerem so bile prodane dolžnikove stvari. Zato naj izda še sklep o poplačilu, kakor je odločilo Ustavno sodišče Republike Slovenije. Glede na fazo, v kateri je postopek, torej ni utemeljenega razloga za delegacijo drugega sodišča.

Če bi izvršitelj postopal po določbi 97. člena ZIZ, bi bilo mogoče ugotoviti, ali so bili njegovi stroški poplačani iz kupnine (prim. tretji in četrti odstavek 38.c člena ZIZ) in ali je preostanek kupnine zadoščal za celotno poplačilo upnice. V takšnem primeru namreč ne bi bilo podlage za ugoditev zahtevku za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov. Glede na to, da obračuna terjatve v spisu ni, ta obračun pa je bil dolžan opraviti izvršitelj pred poplačilom upnice, je ostalo dejansko stanje v konkretnem primeru nepopolno ugotovljeno.

Rubež dnevnega izkupička v gostinskem lokalu dolžnika kot samostojnega podjetnika predstavlja izvršilno sredstvo izvršbe na premičnine po 77. in sledečih členih ZIZ. Dnevni izkupiček oz. blagajniški inkaso namreč predstavlja gotovino, gotovina pa je premičnina, zato za rubež dnevnega inkasa veljajo omejitve oziroma oprostitve izvršbe po 5. tč. 1. odst. 79. čl. ZIZ v zvezi s 102. čl. ZIZ.

Po 146. členu ZPP (enako ZPP/77) v zvezi s 15. členom ZIZ postavi sodišče stranki ali njenemu zakonitemu zastopniku, ki sta v tujini, pa nimata pooblaščenca, začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj. Skladno s 103. členom ZPP (enako ZPP/77) se vabila, odločbe in druga sodna pisanja pošiljajo strankam v jeziku, ki je v uradni rabi pri sodišču. Tudi tožbe, pritožbe in druge vloge se sodišču podajajo v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi (1. odst. 104. člena ZPP).

Ustavitev izvršbe na premičnine s sklepom v smislu 1. odst. 95. čl. ZIZ bo v obravnavanem primeru mogoča šele po pravnomočnosti sklepa o poplačilu in pod pogojem, da upnik v postopku ni bil v celoti poplačan. V primeru, če je bil upnik že v celoti poplačan, po ZIZ ni predvidena izdaja posebnega sklepa o ustavitvi izvršbe (čeprav tak sklep ni protipraven in je za stranke celo koristen), predvsem pa v takem primeru ni mogoče izdati sklepa o ustavitvi iz razlogov po 1. odst. 95. čl. ZIZ, saj se izvršba ne ustavlja zato, ker ne bi bile prodane vse stvari, temveč zato, ker je upnik v celoti poplačan in je torej namen izvršilnega postopka dosežen.

Sodišče lahko le s sklepom odloči o razdelitvi kupnine, prejete za premičnine dolžnika, prodane na dražbi.