80. člen ZIZ

Glede na samo vsebino pravice (dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti) in možnost njenega prenosa ter ob upoštevanju njene unovčljivosti gre za materialno pravico iz 162. člena ZIZ, na katero je možna izvršba na način, določen v 163. členu ZIZ. Pritožba se zmotno sklicuje na subsidiarno uporabo 286. člena ZPP, ki določa, da lahko stranke navedejo dejstva in dokaze najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Res je, da 80. člen ZIZ ne vsebuje nobene določbe o prekluziji, vendar pa ta določba predstavlja le eno izmed materialno pravnih določb, ki določajo okoliščine, ki preprečujejo izvršbo. To z drugimi besedami pomeni, da okoliščino iz 80. člena ZIZ dolžnik lahko uveljavlja v ugovoru, saj navedeni člen ne pomeni posebnega samostojnega pravnega sredstva.

Ugovorni razlog, da je izvršba dovoljena na pedmete, ki so izvzeti iz izvršbe, lahko dolžnik uveljavlja le, če so v sklepu o izvršbi oziroma novem izvršilnem sredstvu že individualizirani oziroma jasno opredeljeni predmeti, na katere se nanaša dovolitev izvršbe. V nasprotnem primeru, torej če je dovoljena izvršba ali njeno nadaljevanje le na splošno, na vse dolžnikove premičnine, tak ugovor ne pride v poštev. Pravno varstvo pa je dolžniku zagotovljeno kasneje, ko že pride do rubeža konkretnih premičnin, torej v fazi oprave izvršbe.

Sodišče lahko zavrne dokazne predloge, ki so nesubstancirani, dokaze, s katerimi naj bi se ugotavljala dejstva, ki niso pravno relevantna, dejstva, ki niso predmet dokazovanja, prekludirane dokaze, prav tako ni dolžno izvesti dokazov za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano ali dokazov, ki so popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Trditveno in dokazno breme, da so določene stvari nujno potrebne za opravljanje dolžnikove dejavnosti, je na dolžniku. V primeru izvzema predmetov oziroma omejitev izvršbe po 80. členu ZIZ gre za izjemo od splošnega pravila in te je potrebno po splošnem razlagalnem pravilu vedno razlagati ozko, omejujoče. Ker tožnik ni izkazal, da je vozilo predstavljalo sredstvo, s katerim je opravljal poslovno dejavnost oz. tega ni izkazal za svojo partnerko, so pritožbene navedbe, da je bil rubež na vozilo iz tega razloga nedovoljen, neutemeljene. Delna ustavitev izvršbe (za zneske, ki jih je tožnik že plačal) ne pomeni ovire za opravljanje izvršbe, prav tako obročno odplačevanje dolga ni razlog za odlog izvršbe, zato je bil rubež zakonito opravljen. Tožnik je sam povzročil, da pomočnika izvršitelja, ki sta opravljala rubež, nista m

Trditveno in dokazno breme, da so določene stvari nujno potrebne za opravljanje dolžnikove dejavnosti, je na dolžniku. Ker je iz dolžnikovih trditev izhajalo, da v okviru svojega poslovanja opravlja več dejavnosti, so bile njegove trditve pomanjkljive zato, ker v predlogu ni trdil, da tudi stranskih dejavnosti ne bo mogel opravljati. Omejitve iz 80. člena ZIZ niso namenjene varstvu konkretne glavne dejavnosti, temveč zagotavljanju, da pravna oseba lahko opravlja pridobitno dejavnost. Zato bi dolžnik moral zatrjevati in izkazovati tudi vpliv rubeža premičnin na njegove stranske dejavnosti. Sodišče prve stopnje se na trditve upnika iz odgovora na dolžnikov predlog za omejitev izvršbe ni oprlo, saj to iz sklepa v ničemer ne izhaja, materialno pravo in sodno prakso pa sodišče pozna samo. Ker vročitve odgovora upnika na tak predlog zakon tudi ne predpisuje, sodišče prve stopnje ni kršilo dolžnikove pravice do izjave. Kot posebno upravičen razlog za odlog izvršbe je skladno z usklajeno sodno prakso mogoče upoštevati le izjemen dogodek, ki zaradi izjemne kratkotrajne situacije dolžniku le začasno onemogoča izpolnitev obveznosti, to pa iz razloga, ker je odlog izvršbe iz (dr

Trditveno in dokazno breme, da so določene stvari nujno potrebne za opravljanje dolžnikove dejavnosti, je na dolžniku. V primeru izvzema predmetov oziroma omejitev izvršbe po 80. členu ZIZ gre za izjemo od splošnega pravila in te je potrebno po splošnem razlagalnem pravilu vedno razlagati ozko, omejujoče. Dolžnik opravlja več dejavnosti, ne le zaključna gradbena dela, in iz trditev ni izhajalo, da bi ta bila edina in izključna dejavnost.

Dolžnik je zatrjeval, da je dejavnost gostinstva njegova glavna dejavnost v višini 95 % (3. točka obrazložitve sklepa). Ker je upnik nasprotoval obrazloženi trditvi dolžnika in je ta postala sporna, je bilo dokazno breme, da je glavna dejavnost dolžnika res gostinstvo (95 % in da zanjo nujno potrebuje zarubljene predmete) na dolžniku.

GIZ ni gospodarska družba v smislu 3. člena ZGD-1 in kot takšna ne opravlja pridobitne (gospodarske) dejavnosti. Upoštevaje navedeno pa določba prvega odstavka 80. člena ZIZ glede omejitve izvršbe v konkretnem primeru za dolžnika ni uporabljiva. Dolžnik kot GIZ namreč v osnovi ne opravlja gospodarske dejavnosti, zato bi sodišče prve stopnje pri odločanju o njegovem predlogu moral uporabiti določbo tretjega odstavka 80. člena ZIZ, ki določa, da sme sodišče izvršbo proti pravni osebi, ki ni zajeta v prvem odstavku tega člena, dovoliti samo na tiste stvari, ki ji niso potrebne za opravljanje dejavnosti in nalog.

V primeru, ko že nasprotna stranka opozori na pomanjkljivo trditveno podlago, ni naloga sodišča, da spodbuja stranko, naj dopolni pomanjkljive navedbe. Takšno ravnanje sodišča bi preseglo okvir materialnega procesnega vodstva. Sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo pravilno ni dopustilo zasliševanja drugega tožnika o dejstvih, ki v dokaznem predlogu za njegovo zaslišanje niso bila navedena, saj bi sicer kršilo načelo razpravnosti. Dostavka "kot doslej” pod dokaznimi predlogi v nekaterih nadaljnjih točkah tožbe in pripravljalnih vlogah, pa ni mogoče razlagati tako, da je tožeča stranka z njim zahteval izvedbo prej predlaganega zaslišanja drugega tožnika tudi za dokazovanje drugih zatrjevanih dejstev. Dokazni predlog "kot doslej” namreč sodišča ne zavezuje k izvedbi nobenega dokaza, saj ni navedeno, katero pravno relevantno dejstvo naj bi se dokazovalo z izvedbo posameznega dokaza. Sklicevanje na vsebino drugih listin in dokumentov kot na lastne navedbe povzroča tako pri sodišču kot pri nasprotni stranki nejasnost in negotovost o vsebini trditvene podlage tožbe in dejanske podlage spora nasploh. Zato mora biti pristop k dovolitvi sklicevanja na priloge tožb

Sodišče prve stopnje je na podlagi 80. člena ZIZ odločalo tudi o predlogu dolžnika za omejitev izvršbe. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da ima upnik za poplačilo svoje terjatve izvršilni naslov, ki mu omogoča, da v primeru kot je ta, to pa je, ko dolžnik prostovoljno svojih obveznosti noče izpolniti, za poplačilo svoje terjatve poseže na dolžnikovo premoženje. Zato je treba vse omejitve te pravice upnika, ki je po praksi Ustavnega sodišča vidik pravice do sodnega varstva, razlagati restriktivno, to pa so tudi omejitve iz 80. člena ZIZ, in hkrati v sorazmerju z dolžnikovo pravico do svobodne gospodarske pobude. Venire contra factum proprium je tudi ravnanje dolžnika, da obveznosti, ki jo ima po izvršilnem naslovu – sodni poravnavi (!), ne izpolni, hkrati pa zatrjuje, da ima posle, ki presegajo 100.000 EUR, v predlogu za odlog izvršbe pa še navaja, da je predmetni upnik pravzaprav tretji v vrsti za plačilo iz vrednosti predmetnega vozila, ki glede na zatrjevano iz vrednosti tega premoženja ne bo poplačan. Hkrati tudi na primer upniku v okviru možnosti, ki jih ima po drugem in četrtem odstavku 34. člena ZIZ, ne ponudi učinkovite možnosti za poplačilo terjatve (ka

Ker je dolžnik v svojih vlogah zatrjeval nepravilnosti v zvezi s prvim rubežem, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločanje o pravilnosti in zakonitosti drugega rubeža, s katerim je bilo zgolj seznanjeno. Tudi v izvršilnem postopku je sodišče vezano na načelo dispozitivnosti in sme odločati le v mejah predlogov in trditev strank. Čeprav drži, da so stroški v zvezi z udeležbo na razjasnitveni narok upniku nastali med narokom in bi jih lahko priglasil že do zaključka naroka, ker je bila takrat že znana tudi njihova višina, ni mogoče šteti, da je priglasitev stroškov postopka, ki jo je upnik poslal naknadno po elektronski poti še isti dan, ko je bil opravljen razjasnitveni narok, prepozna.

Določba 80. člena ZIZ o omejitvi izvršbe proti pravnim osebam in podjetniku se nanaša samo na stvari, ki so nujno potrebne za opravljanje dejavnosti dolžniku in ne tudi tretjemu.

Pri razlagi 80. člena ZIZ je treba upoštevati, da ima upnik za poplačilo svoje terjatve izvršilni naslov, ki mu omogoča, da v primeru kot je ta, ko dolžnik prostovoljno svojih obveznosti noče izpolniti, poseže za poplačilo svoje terjatve na dolžnikovo premoženje. Zato je potrebno vse omejitve te pravice upnika razlagati restriktivno, to pa so tudi omejitve iz 80. člena ZIZ. Trditveno in dokazno breme, da so določene stvari nujno potrebne za opravljanje dolžnikove dejavnosti, je na dolžniku.

Prvi odstavek 80. člena ZIZ govori o stvareh, ki so nujno potrebne dolžniku za opravljanje njegove dejavnosti (ker bi bil sicer onemogočen pri opravljanju svoje dejavnosti) in ne o stvareh, ki so nujno potrebne dolžniku za opravljanje njegove dejavnosti v nekem večjem obsegu.

Ker predmeti izvršbe v sklepu o izvršbi niso konkretno navedeni, dolžnik niti še ni mogel obrazloženo uveljavljati, da je izvršba dovoljena na stvari, na kateri je možnost izvršbe omejena, zato je treba dolžniku v okviru zakonskih možnosti omogočiti, da s konkretnimi trditvami in predlaganjem dokazov uveljavlja morebitno kršitev 80. člena ZIZ.

ZIZ v drugem odstavku 80. člena določa tudi izjemo od izjeme, ko predmeti niso izvzeti iz izvršbe, torej so ponovno predmet izvršbe. Gre za primer, če se izvršba vodi zaradi poplačila terjatve iz naslova posojila, […], danega za razvoj dejavnosti, za katero je bil predmet kupljen […], s slednjim pogojem pa se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Njegov zaključek, da zadostuje, da so bila pridobljena finančna sredstva porabljena za razvoj dejavnosti, je preozek in materialnopravno zmoten.

Uveljavljanja oprostitve in omejitve izvršbe na predmete, na katere je že opravljena izvršba, pa niso konkretno navedeni v sklepu o izvršbi, v fazi oprave izvršbe ne gre obravnavati kot ugovorni razlog iz 7. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ.

V tem izvršilnem postopku je dolžnik vložil predlog, naslovljen kot „predlog za odpravo nepravilnosti pri izvršbi“, v katerem je trdil, da sta čolna, ki sta bila predmet izvršbe, del opreme, ki jo dolžnik nujno potrebuje za opravljanje dejavnosti in je zato izvršba nanju izvzeta. Zatrjevana okoliščina predstavlja ugovorni razlog po 7. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ in ne pomeni „nepravilnosti izvršbe“. Po četrtem odstavku 80. člena ZIZ v primeru, da se stranki ne moreta sporazumeti, kateri predmeti so po določbi 1. in 4. odstavka tega člena iz izvršbe izvzeti, odloči o tem sodišče. V taki situaciji ni nobenega dvoma, da bi moralo sodišče prve stopnje dolžnikov predlog vročiti upniku, da se do njega opredeli.

Akceptni nalog predstavlja ustrezno zavarovanje upnikove terjatve le v primeru, če ima dolžnik na svojem računu denarna sredstva za poplačilo terjatve, v nasprotnem primeru je tako zavarovanje neučinkovito. Podatke o plačilni sposobnosti dolžnika pa nudi bonitetno poročilo, kot ga je zahtevala tožena stranka s predložitvijo I BON-a. Da bi torej tožena stranka lahko presodila, ali ima za poplačilo zapadlih terjatev v izročenem akceptnem nalogu ustrezno zavarovanje, je torej utemeljeno od tožeče stranke pred izročitvijo tožnikovih obdelovancev zahtevala tudi predložitev I BON-a, ki pa ga tožeča stranka toženi stranki ni bila pripravljena predložiti.

V izvršilnem postopku, ki poteka na podlagi izvršilnega naslova, obnova postopka ni dopustna. Na to jasno kaže vsebina prvega odstavka 63. člena ZIZ: "Dolžnik lahko proti tistemu delu sklepa o izvršbi, s katerim mu je bilo naloženo, naj poravna terjatev, zahteva obnovo postopka po določbah ZPP". Ker je le v sklepu o izvršbi, ki temelji na verodostojni listini dolžniku naložena obveznost poravnave terjatve (pri sklepu o izvršbi, ki temelji na izvršilnem naslovu kot je predmetni tega ni, saj je naložitev izpolnitve obveznosti in rok izpolnitve določen že v izvršilnem naslovu), je torej obnova postopka dopustna le zoper sklep o izvršbi, ki temelji na verodostojni listini. Dejstvo nastanka škode zaradi oprave izvršbe s prodajo nepremičnine ne predstavlja pravno relevantne škode. Navedbe o spremembi vrednosti nepremičnine po dnevu cenitve namreč ne morejo biti razlog za ponovno cenitev oziroma dvom v verodostojnost že opravljene cenitve. V kolikor se vrednost nepremičnine po opravljeni cenitvi precej spremeni imajo namreč stranke možnost spremembo vrednosti uveljavljati najpozneje osem dni pred prodajnim narokom le pod pogojem, da predlogu za ponovno cenitev predložijo mnenje

Nepremičnina, kjer ima dolžnik le registriran sedež svoje dejavnosti ni predmet, ki ga je potrebno iz izvršbe izvzeti (primerjaj 80. čl. ZIZ).