VSL sklep III Cp 971/2015

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožnik je s tožbo v tem postopku od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je toženka dolžna povrniti škodo v višini 10.367.547,90 EUR, ki jo je utrpela odstopnica, to je družba A., d. o. o. (v nadaljevanju odstopnica), ker toženka ni v celoti izpolnila obveznosti, ki jih je prevzela z v aprilu 2007 ustno sklenjeno krovno pogodbo o projektnem financiranju izgradnje apartmajskega naselja v Moravskih Toplicah. Po njegovih trditvah toženka neupravičeno ni izpolnila v sklopu te pogodbe ustno dogovorjene posojilne pogodbe tako, da bi z odstopnico sklenila tudi pisno posojilno pogodbo in dala na razpolago odobreni kredit in s tem, ko ni izpolnila sklenjene tripartitne gradbene pogodbe z dne 24. 9. 2009, za katero se je z namenom financirati gradbena dela, pogajala z odstopnico in izvajalcem del, to je družbo S., d. o. o. Za primer, da bi bilo ugotovljeno, da med odstopnico in toženko ni bila sklenjena veljavna pogodba, ki bi toženko zavezovala dati na razpolago denarna sredstva za financiranje projekta v višini 5.300.000,00 EUR, pa je uveljavljal neposlovno odškodninsko odgovornost s trditvijo, da toženka ni izpolnila obljube o sklenitvi posojilne pogodbe za financiranje gradnje apartmajskega naselja in je brez upravičenega razloga opustila sklenitev tripartitne gradbene pogodbe z dne 24. 9. 2009.

2Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnilo in mu naložilo, da toženki povrne 70.531,55 EUR pravdnih stroškov s pripadki. Takšno odločitev je v pogledu zatrjevane poslovne odškodninske odgovornosti oprlo na ugotovitev, da kreditna pogodba med odstopnico in toženko ni bila veljavno sklenjena. Po presoji sodišča prve stopnje toženki ni mogoče očitati niti nepoštenih pogajanj v smislu drugega in tretjega odstavka 20. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Toženka se je z odstopnico pogajala z namenom, da prevzame financiranje skupnega projekta do višine 6.200.000,00 EUR, vendar pa je ta namen opustila zaradi neizpolnitve pogojev s strani odstopnice. V ravnanju oziroma opustitvah toženke sodišče ni ugotovilo protipravnosti. Ker morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti sočasno podane vse predpostavke (poleg protipravnega ravnanja oziroma opustitve, še škoda, vzročna zveza protipravnim ravnanjem oziroma opustitvijo in nastalo škodo ter odgovornost povzročitelja), je že zaradi pomanjkanja prve tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

3Pritožbo vlaga tožnik. Predlaga razveljavitev odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožnika pri odločitvi izhajalo iz zmotne ugotovitve, da je toženka banka, posledično pa je tudi sporno pogodbo, ki jo je odstopnica sklenila s toženko, napačno kvalificiralo kot kreditno pogodbo, ki se, za razliko od posojilne pogodbe, obvezno sklepa v pisni obliki. V nadaljevanju opozarja na značilnosti ene in druge pogodbe ter določila Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ter določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki se nanašajo na eno in drugo pogodbo.

Na podlagi 12. člena OZ ni mogoče sprejeti sklepa o pisni obliki pogodbe, niti očitati tožniku, da je odstopnica toženko, čeprav trdi, da je bila pogodba ustno sklenjena, pozivala še na njeno pisno sklenitev. Upoštevati je treba, da do sklenitve posojilne pogodbe toženka in odstopnica nista bila v poslovnem razmerju; da ni šlo za kreditno pogodbo, ampak za posojilno pogodbo; da poslovni običaji ne nalagajo sklepanja posojilne pogodbe v pisni obliki, zlasti ne v primeru, ko ekonomsko močnejša stranka med pogajanji kaže, da veljajo ustni dogovori; razliko med ustno sklenitvijo pogodbe in zapisom pogodbe v pisni obliki; in dejstvo, da je odstopnica od konca leta 2008, ko je pridobila gradbeno dovoljenje, zahtevala od toženke sestavo pisne posojilne pogodbe oziroma listine o ustno sklenjeni posojilni pogodbi, kar ji je toženka obljubljala.

Z pisno listino o pogodbi je odstopnica želela dobiti „pisno garancijo“, da ji bo toženka, ko za to pride čas, dala na razpolago dogovorjeno vsoto denarja, ki je sama ni imela, da bo z njo lahko plačala izvajalcem in da se bo s takšno listino lahko, še pred pričetkom izvajanja del, pri izvajalcih legitimirala kot plačilno sposobna investitorka. Zgolj na podlagi izjave z dne 25. 2. 2009 (priloga A50) noben izvajalec in podizvajalec ni hotel začeti z delom. V kolikor bi toženka res spodbujala in podpirala odstopnico, ni jasno, zakaj ni z njo sestavila pisne posojilne pogodbe in vanjo vnesla dogovorjenih pogojev. Zaključek sodišča, da do financiranja ni prišlo zato, ker odstopnica ni izpolnila dodatno dogovorjenih pogojev, zato ne drži. Poleg tega so bili dodatno dogovorjeni pogoji vezani le na terminski plan (priloga B14), ki je bil sestavni del gradbene pogodbe z družbo G., d. d., ki je bila v juniju 2009 sporazumno razvezana. V času pogajanj za sklenitev nove tripartitne gradbene pogodbe z družbo S., d. o. o., pa teh pogojev ni bilo več. Opozarja na izpovedbo priče K., končno besedilo pogodbe z dne 24. 9. 2009 (priloga A68) pisno izjavo priče M. T. z dne 4. 3. 2013 in izpovedbo te priče.

Vztraja pri tem, da je bila v aprilu 2007 med odstopnico in toženko sklenjena pravno veljavna (ustna) krovna pogodbo o financiranju projekta, vključno s posojilno pogodbo. V zvezi s slednjo sta pogodbeni stranki dogovorili vse njene bistvene elemente. Po mnenju pritožnika je to dokazano s tožnikovo izpovedbo, izpovedbo priče K. in V., prebrano izpovedbo I. B., prošnjo toženke z dne 19. 7. 2007 (priloga A14), oceno projekta z dne 22. 3. 2007 (priloga A8), investicijskim programom (priloga A10), prošnjo z dne 19. 7. 2007 (priloga A14) in dejstvom, da je toženka opravila ogled nepremičnin. Ne drži, da toženkina obveznost po posojilni pogodbi takrat ni bila dogovorjena. Res je, da znesek posojila sprva res ni bil nominalno določen, bil pa je že takrat določljiv, kar za veljavnost pogodbe zadošča (skupna sredstva po investicijskem programu v višini 9.552.500,00 EUR – sredstva za nakup zemljišča za gradnjo = znesek posojila). Leto dni po sklenitvi pogodbe o finančnem leasingu, pa je bil znesek posojila, ob upoštevanju kompenzacijskih pogodb, določen tudi nominalno v višini 7.700.000,00 EUR, v februarju 2009 pa enostransko znižan na 6.200.000,00 EUR (prilogi B12 in A50). V aprilu 2007 so bile definirane tudi odstopničine obveznosti iz posojilne pogodbe, to je plačilo pogodbenih obresti po 8% obrestni meri in vrnitev glavnice v enakem znesku, v roku enega leta od pridobitve uporabnega dovoljenja za zgrajene objekte. Sodišče je analizo vseh opisanih dejstev opustilo. Presoja, da sporazuma v bistvenih sestavinah posojilne pogodbe ni bilo, pomeni zmotno uporabo materialnega prava.

V nadaljevanju opozarja, da odstopnica, če predhodno ne bi bila sklenjena krovna pogodba, vključno s posojilno pogodbo kot virom sredstev za izvedbo nameravane gradnje, ne bi kupila gradbenega zemljišča (priloga A15), ga prodala toženki (priloga A17) in ga od nje vzela v finančni leasing, izključno za gradnjo z dogovorjeno stavbno pravico (priloga A20). Lastnih sredstev za gradnjo namreč ni imela in zemljišča za druge namene tudi ni potrebovala. Toženki je le iz naslova obresti vsak mesec plačevala 8.700,00 EUR. Da je bila med odstopnico in toženko sklenjena zatrjevana ustna posojilna pogodba, sledi tudi iz toženkinih izjav (priloga A50, A52 in B12) ter izpovedi A. I., zaslišanega v kazenski zadevi II K 9367/2011. Nobene od teh listin, čeprav so bile v dokaznem postopku prebrane, sodišče ni dokazno ocenilo in pri presoji obstoja zatrjevane posojilne pogodbe tudi ni upoštevalo v njih vsebovanih dejstev.

Sodišče se ni ukvarjalo s tožnikovim pravnim stališčem, da je bila tripartitna gradbena pogodba z dne 24. 9. 2009 veljavno sklenjena. Pritožnik v nadaljevanju opozarja na izvedene dokaze in iz njih izhajajoča dejstva, ki to trditev potrjujeta (pisna izjava in izpoved priče K., T., D. in tožnika). V prid tej trditvi govori tudi ravnanje same toženke, ki drugim pogodbenicam ni sporočila, da se ne šteje za pogodbeno stranko in dejstvo, da je njen vodstveni delavec I., na srečanju s K. na gradbišču sredi novembra 2009, le-temu izrecno obljubil, da bo toženka pogodbo izpolnila.

Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tožnikov dokazni predlog, da se opravi soočenje tožnika ter prič K. in D. s pričo I. Razlogov za to odločitev sodišče ni dalo niti na naroku, niti v sodbi.

Glede vseh navedenih dokazov in iz njih izvirajočih izpostavljenih dejstev, ki se nanašajo na tripartitno gradbeno pogodbe, se sodišče, enako kot do drugih dokazov in dejstev, o katerih je bilo govora v predhodnih pritožbenih izvajanjih in so ostali neocenjeni oziroma dejstva neugotovljena, v sodbi ni opredelilo. O vestni in skrbni presoji dokazov v smislu 8. člena ZPP zato ne more biti govora.

Opozarja še na procesne kršitve v zvezi z izvedbo zaslišanj, ki pa jih ne uveljavlja kot pritožbeni razlog.

4Na pritožbo je toženka (ki je sicer v postopku prostovoljne likvidacije) odgovorila. Meni, da so očitki neutemeljeni in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša pritožbene stroške.

5.Pritožba je utemeljena.

6Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bila pristojnost za odločanje v tej pravdni zadevi prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 889/2015 z dne 26. 3. 2015.

7Izpodbijano sodbo je pritožbeno sodišče preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo tudi na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in pravilno uporabo materialnega prava.

8V teku postopka pred sodiščem prve stopnje ni bila prerekana trditev tožnika, da toženka ni banka.(1) Ker lahko kreditno pogodbo sklene le banka (1065. člen ZOR v zvezi z 1061. členom OZ), je bila sporna pogodba, ki jo stranke in sodišče imenujejo kreditna pogodba, lahko zgolj posojilna pogodba. To pogodbo ureja OZ v VIII. poglavju (členi 569 do 578). Za njeno sklenitev oblika ni predpisana, zato je veljavno sklenjena tudi ustno sklenjena pogodba. OZ pogodbe o projektnem financiranju, ki naj bi bila med toženko in odstopnico sklenjena kot krovna pogodba, ne ureja. Gre torej za eno izmed t. i. inominatnih (brezimenskih)(2) pogodb. Splošno pravilo, ki velja tudi za gospodarske pogodbe, je, da se za sklenitev pogodbe ne zahteva nikakršna oblika, razen, če zakon določa drugače (prvi odstavek 51. člena OZ), ali če se pogodbeni stranki sporazumeta, naj bo posebna oblika pogoj za veljavnost njune pogodbe (prvi odstavek 54. člena OZ). Ker pozitivno pravo ne določa posebnih pravil za pogodbo o projektnem financiranju, stranki pa sporazuma, da bo oblika pogoj za veljavnost nista zatrjevali, splošno pravilo o veljavnosti ustne pogodbe velja tudi zanjo.

9Ne glede na to, da je sodišče v sodbi posojilno pogodbo, ki naj bi bila med toženko in odstopnico ustno sklenjena v aprilu 2007, res napačno poimenovalo kreditna pogodba, toženko pa v razlogih pod točko 9, opredelilo kot banko, iz razlogov sodbe po mnenju pritožbenega sodišča ne izhaja, da bi sodišče zato štelo, da je oblika (pisnost) pogoj za veljavnost te pogodbe. Kljub pomanjkljivim razlogom (več o tem v nadaljevanju) je iz njih mogoče razbrati, da je sodišče izhajalo iz pravila, da je veljavna tudi ustno sklenjena pogodba, če se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah, vendar pa je takšno možnost sklicujoč se na 12. člen OZ izključilo kot neobičajno in neskladno s siceršnjo prakso med pogodbenima strankama. Presodilo je tudi, da do sporazuma o bistvenih sestavinah ni prišlo. V pogledu vprašanja, ali je bila za veljavno sklenitev posojilne pogodbe potrebna pisnost, zato materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave izhaja pravica do kontradiktornega postopka, v katerem mora biti vsaki stranki zagotovljena pravica, da se izjavi. Tej pravici ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani, ter da se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne, ter niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da stranka, tudi če sodišče njenemu zahtevku ne ugodi, lahko spozna, da se je z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo in jih torej ni prezrlo.(3) Pritožnik v svoji pritožbi, po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno, sodišču prve stopnje očita prav to.

11Tako je tožnik v teku postopka, v zvezi s trditvijo o ustno sklenjeni posojilni pogodbi, kar vključuje dogovor o vseh bistvenih sestavinah te pogodbe (tudi višini financiranja, ki je bila po trditvah pritožnika že v aprilu 2007 določljiva), navedel vrsto okoliščin in dokazov zanje, ki bi lahko govorili v prid takšni trditvi. Nanje opozarja tudi v pritožbi. Gre za trditve in s tem povezane dokaze (pritožbeno sodišče na tem mestu opozarja le na najbolj bistvene in le primeroma) o ustno sklenjeni krovni pogodbi o projektnem financiranju, katere sestavni del naj bi bila tudi posojilna pogodba in njuni vsebini; podatkih, ki jih je imela toženka na voljo pred zatrjevano sklenitvijo; nadaljnjem poteku dogodkov, predvsem sklenitvi kupnih in leasing pogodb ter pogodb o ustanovitvi stavbne pravice ter namenu teh pogodb; trditvah o odobritvi kredita s strani N.; o preliminarnih dogovorih tožnika, da se del stroška financiranja pokrije s kompenzacijami; o sklenjeni gradbeni pogodbi z družbo G., o pridobljenem gradbenem dovoljenju, spremembi investicijskega programa; obširni promociji projekta; naknadnih dogovorih, vključno tistih, ki so se nanašali na višino in pogoje financiranja; razlogih za vztrajanje pri podpisu listine o ustno sklenjeni posojilni pogodbi in zagotovilih toženke, da bo to storjeno; vsebini kreditne pogodbe med odstopnico in N., katere sopodpisnica je bila tudi toženka; vsebini pisne izjave toženke z dne 25. 2. 2009; pa tudi pogajanjih in podpisovanju tripartitne gradbene pogodbe z družbo S., d. o. o., vključno z začetkom gradnje. Sodišče se o teh trditvah in o dokazih, ki se nanje navezujejo, ni izreklo. Tako ni jasno, ali jih je pri presoji, ali je do ustne sklenitve posojilne pogodbe prišlo ali ne, pretehtalo ali pa spregledalo.

12Vse povedano velja tudi v pogledu zaključka, da toženki ni mogoče očitati niti nepoštenih pogajanj, saj naj bi toženka, ki je sicer imela namen skleniti pogodbo, ta namen opustila, ker odstopnica ni izpolnila pogojev, ki so bili med toženko in odstopnico dogovorjeni. Tu je poleg navedb in dokazov, na katere je že bilo opozorjeno, ostala povsem spregledana trditev tožnika, da pogojev odstopnica ni mogla izpolniti zato, ker ji toženka ni izročila pisne posojilne pogodbe ter trditev, da v času pogajanj za sklenitev nove tripartitne gradbene pogodbe pogojev ni bilo več.

13V zvezi z dejanskimi ugotovitvami, da do veljavne sklenitve posojilne pogodbe ni prišlo in da je toženka namen, da sklene takšno pogodbo opustila zato, ker odstopnica ni izpolnila dogovorjenih pogojev, je pritrditi pritožbi tudi v pogledu očitka o pomanjkljivi dokazni oceni. O tem, katera dejstva sodišče šteje za dokazana, je namreč potrebno odločati na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Temeljno sporočilo te določbe ni prostost dokazne ocene v smislu intimnega prepričanja, marveč k racionalni argumentaciji zavezana dokazna ocena.(4) Obrazložitev mora biti zato takšna, da izčrpno in poglobljeno ter z razumno argumentacijo prepriča stranke in sodišče druge stopnje. To terja posebno opredelitev tudi do dokazov, ki so si nasprotujoči. Pojasniti je potrebno v katerem delu so si nasprotujoči, kateremu od teh dokazov sodišče verjame in kateremu ne, ter seveda za to navesti ustrezne razloge. Vsega tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. To pa v konkretnem primeru ni povzročilo zgolj dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, niti ne predstavljajo le kršitve 8. člena ZPP, ampak je neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP, pripeljalo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi površne in pomanjkljive dokazne ocene namreč pravilnosti izpodbijane odločitve niti mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče se do njene pravilnosti in s tem povezane dokazne ocene, ki jo v pritožbi ponuja pritožnik, ne opredeljuje.

14Z ravnanjem, opisanim pod točkama 11 in 12, je sodišče prve stopnje kršilo pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in posledično storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, z ravnanjem opisanim pod točko 13 pa kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vse to, upoštevajoč 354. člen ZPP, narekuje razveljavitev sodbe. Pritožbeno sodišče namreč teh kršitev, glede na njeno naravo ne more samo odpraviti.

15Ob ponovnem odločanju bo moralo sodišče obe kršitvi odpraviti tako, da se bo na ustrezen način opredelilo tako do materialnopravnih naziranj pritožnika kot do njegovih dejanskih trditev, pri dokazni oceni pa bo moralo upoštevati napotilo, ki ga vsebuje 8. člen ZPP ter svojo odločitev obrazložiti do te mere, da bo njen pritožbeni preizkus sploh mogoč.

16Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrača zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

17.Ker je bilo potrebno pritožbi ugoditi že iz navedenih razlogov, se do ostalih očitkov pritožbeno sodišče v tej fazi postopka ne opredeljuje, ker to ni potrebno.

------

Op. št. (1): Trditev v opombi 1 tožbe.

Op. št. (2): Novejša teorija pod nominantne pogodbe uvršča zakonsko urejene in nekatere zakonsko neurejene pogodbe, to je tiste, ki so v poslovni praksi ustaljene ter je zato njihova pravna narava in uporaba pravnih pravil dorečena (več o tem glej P. Grilc, Moderni tipi pogodb, stran 25 do 43).

Op. št. (3): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-373/97.

Op. št. (4): J. Zobec v delu Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 90.