VSL sodba in sklep II Cp 3161/2014

I. Pritožba se v delu, v katerem se nanaša na prvi in četrti odstavek III. točke izreka (veljavnost vknjižbe lastninske pravice gospodarske družbe R., trgovina in storitve, d. o. o., na podlagi menjalne pogodbe z dne 15. 7. 2010 pri nepremičninah parc. št. 2141/3, 2141/4 in 3410/2, vse k. o. X in parc. št. 485/0 k. o. Y; vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pri teh nepremičninah tako, da se kot izključni lastnik znova vknjiži tožeča stranka), zavrže.

II. Sicer se pritožbi delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. in II. točki izreka (ničnost pogodbe o prenosu lastninske pravice in Izjave o prevzemu in pogodbe o vlaganju stvarnih vložkov v osnovni kapital, sklenjenih med gospodarsko družbo R., trgovina in storitve, d. o. o. sedaj prvotožena stranka, in drugotoženo stranko), kolikor se nanaša na prvotoženo stranko, razveljavi in se tožba v tem delu zavrže, v ostalem pa se sodba v tem delu spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, v IV. točki izreka, pa se spremeni tako, da je drugotožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.726,38 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

III. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba v drugem in tretjem odstavku III. točke izreka (neveljavnost vknjižbe lastninske pravice drugotožene stranke na podlagi pogodb, s katerimi je gospodarska družba R., trgovina in storitve, d. o. o. nanjo prenesla lastninsko pravico na nepremičninah parc. št. 2141/3, 2141/4, 3410/2, vse k. o. X in parc. št. in 485/0 k. o. Y).

IV. Tožeča stranka je dolžna drugotoženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti pritožbene stroške v znesku 292,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, 1) da je Pogodba o prenosu lastninske pravice na drugotoženko, ki sta jo sklenili gospodarska družba R., trgovina in storitve, d. o. o. (zaradi pripojitve k prvotoženki izbrisana iz registra 16. 12. 2011) in drugotoženka, nična (I. točka izreka sodbe), 2) da je Izjava o prevzemu in pogodba o vlaganju stvarnih vložkov v osnovni kapital družbe z dne 18. 11. 2010, ki sta jo sklenili gospodarska družba R., trgovina in storitve, d. o. o. (izbrisana iz registra zaradi pripojitve k prvotoženki 16. 12. 2011) na drugotoženko nična (II. točka izreka sodbe), 3) da je vknjižba lastninske pravice družbe R., trgovina in storitve, d. o. o., na podlagi menjalne pogodbe z dne 15. 7. 2010 pri nepremičninah ID znak 001-485/0-0, ID znak 002-2141/3-0, ID znak 002-2141/4-0 in ID znak 002-3410/2-0, neveljavna, lastninska pravica gospodarske družbe R., d. o. o. se izbriše iz zemljiške knjige (prvi odstavek III. točke izreka), 4) da je vknjižba lastninske pravice drugotoženke, dovoljena na podlagi Pogodbe o prenosu lastninske pravice, s katero je gospodarska družba R., trgovina in storitve, d. o. o. na drugo toženko prenesla lastninsko pravico na nepremičninah ID znak 002-2141-3/0, ID znak 002-2141/4-0, in ID znak 002-3410/2-0, neveljavna, lastninska pravica drugotoženke se pri teh nepremičninah izbriše iz zemljiške knjige (drugi odstavek III. točke izreka), 5) da je vknjižba lastninske pravice drugotoženke na podlagi Izjave o prevzemu in pogodbe o vlaganju stvarnih vložkov v osnovni kapital družbe, ki sta jo sklenili gospodarska družba R., trgovina in storitve, d. o. o., in druga toženka, s katero je družba R., trgovina, storitve, d. o. o., na drugo toženko prenesla lastninsko pravico na nepremičnini ID znak 001-485-0-0, neveljavna in se izbriše (tretji odstavek III. točke izreka), 6) da se pri nepremičninah ID znak 001-485/0-0, ID znak 002-2141/3-0, ID znak 002-2141/4-0 in ID znak 002-3410/2-0, vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, tako da se kot izključni lastnik teh nepremičnin znova vknjiži tožeča stranka (četrti odstavek III. točke izreka), in 7) toženi stranki naložilo, da tožeči stranki nerazdelno in solidarno povrneta pravdne stroške.

2Zoper sodbo se pritožuje drugotoženka iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Izrek sodbe je preobširen, ponavljajoč, vsebuje podatke, ki so nepotrebni in je kot tak popolnoma nerazumljiv. Prvostopenjsko sodišče analizira prodajno pogodbo z dne 28. 8. 2008 za parc. št. 1338 k. o. Z in se spušča v datume podpisov, overitve podpisov, vknjižbe v zemljiško knjigo, česar tožeča stranka v navedbah ne omenja. Pri analizi spregleda, da je tožeča stranka v prodajni pogodbi z dne 28. 8. 2008, ki jo je vložila v spis, prikrila podatek o višini kupnine. Slednja se lahko izračuna glede na žig o odmeri davka na promet nepremičnin, ki znaša 2 % in je bil plačan v višini 853,72 EUR, kar pomeni, da je bila kupnina po predmetni pogodbi 42.686,00 EUR. Plačana je bila v letu 2008. Šele v juniju 2010 je ocenjevalec nepremičnin R.P. izdelal cenitveno poročilo za predmetno parcelo, iz katere izhaja, da je tržna vrednost te parcele 55.946,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče se spusti v analizo zgodovine prvotoženke R., d. o. o., pri čemer večkrat omenja A. S. J. in mimo navedb tožeče stranke opisuje prenose poslovnih deležev zastopnikov. Sodba ne pove, na kakšni podlagi zaključuje, da naj gospodarska družba P. ne bi poslovala. Družba posluje in gre za protispisen podatek. Šlo je za legitimne prenose, ki so v skladu z določili Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD). Pri opisu prenosov poslovnih deležev sodba ne pojasni, zakaj je pomembno, da je bil podpis na prodajni pogodbi za parc. št. 1388 k. o. Z overjen pri notarju šele 24. 9. 2009. Drugotoženka ne vidi skritih namenov in nič nezakonitega, da je v času od sklenitve pogodbe do overitve podpisa vseh prodajalcev pri notarju prišlo do spremembe družbenika in direktorja pri prvotoženki. Menjalna pogodba s tožečo stranko je bila podpisana, ko je mesto direktorja prevzel J. J., ki je pojasnil, da so ga vedno zanimale zanimive investicije in je bila predmetna tudi med njimi. Iz vsebine njegove izpovedbe ni mogoče zaključiti, da je sam vodil posle in se dogovarjal z drugimi. Z V. Ž. se je o nakupu predmetnih parcel dogovarjal šele, ko je bila družba R., d. o. o. že njihova lastnica. Ni razumljivo, zakaj sodišče poudarja, da je pri ustanovitvi drugotoženke do ustanovitve gospodarske družbe bila direktorica M. Ž. in da je na isti dan, ko je prevzela oba poslovna deleža, prišlo do spremembe zastopnika. Razumljivo je, da sta manj kot mesec dni po ustanovitvi drugotoženke R. in drugotoženka 18. 11. 2010 v obliki notarskega zapisa pri notarju M. D. predložila v potrditev Izjavo o prevzemu in pogodbo o vlaganju stvarnih vložkov v osnovni kapital družbe. Notar v času sestave te listine ni ugotavljal nič prepovedanega, kar bi bila sicer njegova dolžnost. Sodišče daje prevelik pomen izpovedi J. J. Z ustanovitvijo drugotoženke ni bil izbran neobičajen način, sodba pa zgolj pavšalno zaključuje, da bi bil takšen namen mogoče doseči s sklenitvijo pravnega posla med že obstoječimi pravnimi subjekti, ne pove pa, kateri naj bi to bili. Drugotoženka še danes uspešno posluje. Z V. Ž. sta se poznala že vrsto let in poslovno sodelovala in ni nič nenavadnega, da je M. Ž. sodelovala le kot direktorica in podpisovala posle, dogovarjala pa sta se V. Ž. in J. J. Prenos poslovnega deleža z R., d. o. o., na M. Ž. je bil odplačen posel. V. Ž. in J. J. nista vešča pravnega jezika, zato sta papirno dokumentacijo prenesla na druge. Nepomembno je, kako je bila ocenjena vrednost parcel št. 2141/3, 2141/4 in 3410/2, vse k. o. X in parc. št. 485 k. o. Y. Nobena od vpletenih strank tedaj (ob sklepanju poslov) ni mogla vedeti, da se bo ta postopek odvijal tako, kot se je. Prvotoženka, tedaj R., d. o. o. je poslovala z občino, ki je vodila vse postopke in je seveda popolnoma zaupala v zakonitost posla (menjalne pogodbe). Drugotoženka ni bila nedobroverna in ne bi smela trpeti posledic, ki jih trpi sedaj zaradi postopka. Razkorak med vrednostjo, navedeno v izjavi o prevzemu in pogodbi, in dejansko vrednostjo teh nepremičnin, ne nudi podlage za zaključek sodbe, da toženki pri sklenitvi teh pravnih poslov nista zasledovali ekonomskega interesa. Res je, da gre delno za kmetijska zemljišča, glede prodaje katerih je bil predviden poseben postopek, vendar pa je bila prodaja odobrena s pravnomočno odločbo UE ... z dne 17. 1. 2011. Drugotoženka ni zasledovala nikakršnega nedopustnega nagiba. Sodišče niti ne pove, katera je tista pogodba, ki je glede na določilo drugega odstavka 40. člena OZ nična. Izrek sodbe in obrazložitev nista medsebojno skladna in obrazložena. Prvostopenjsko sodišče ni pravilno ugotavljalo dobrovernosti drugotoženke. Ne bi smelo presojati predhodnih postopkov, ki se drugotoženke ne tičejo. Res sta bili prvotoženka in drugotoženka povezani družbi. Po 529. členu ZGD je odvisna družba pravno samostojna družba. Sodba napačno ugotavlja, da je v spornem času prvotoženka imela popoln nadzor nad ravnanji drugotoženke, saj mora po določilih ZGD pravno formalno direktor gospodarske družbe zasledovati interese družbenikov in ne svoje lastne interese. Po določbi tretjega odstavka 244. člena ZZK-1, zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe ni dovoljen proti dobrovernim osebam. Drugotoženka ne more odgovarjati za ravnanje svojega prednika. V zakonitost predhodnega posla ni dvomila, izpolnjeni pa tudi niso pogoji določbe drugega odstavka 40. člena OZ za ničnost pogodbe. Pravni red ne more sankcionirati druge pogodbene stranke s sankcijo ničnosti, če je ta pogodbena stranka v dobri veri, poštena in ni vedela za nedopusten nagib pogodbenika. Niso podani ničnostni razlogi glede menjalne pogodbe in pogodba ni bila sklenjena z nedopustnim nagibom, saj je bil občinski svet tožeče stranke v celoti seznanjen s celotnim potekom postopka sklenitve menjalne pogodbe, h kateri je tudi dal soglasje in ga odobril. Pogodba, ki je bila morda sklenjena na strani občine z napakami, ni krivda toženk in že pojmovno izključuje ničnost, če že, potem je pogodba nična samo za eno stranko, saj je R., d. o. o., verjel javnemu organu, da posluje zakonito in veljavno, in bi morala pogodba ostati zanj v veljavi. Delna sodba je res že pravnomočna, kljub temu pa „bi sodišče moralo v drugem delu ponovno ugotavljati vse segmente zadeve“. Drugotoženka se zato pritožuje zoper celotni zahtevek in tudi stroškovno odločitev, ki je absolutno pretirana, tožeča stranka pa je oproščena plačila sodnih taks. Ugotavlja, da je prvotoženka izbrisana iz registra, in se sprašuje, kako je sodišče lahko odločilo in kako je bila prvotoženki sploh vročena tožba. Gre za absolutno bistveno kršitev, na katero bi moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno nedovoljena, delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila prvotna (ob vložitvi tožbe) prvotožena stranka R., trgovina in storitve, d. o. o., (v nadaljevanju R., d. o. o.) izbrisana 16. 12. 2011 zaradi pripojitve k N., d. o. o., sedanji prvotoženi stranki. Slednja je bila izbrisana iz sodnega registra 2. 7. 2012.

6Dejstvo, na katerega opozarja tudi pritožba, da je prvotoženka bila med predmetnim postopkom izbrisana, narekuje delno ugoditev pritožbi. Pravna oseba, ki je med pravdo z izbrisom iz sodnega registra prenehala, namreč ne obstaja več in tudi ne more biti pravdna stranka. Iz izpisa iz sodnega registra je razvidno, da je do izbrisa prve toženke prišlo že v postopku pred sodiščem prve stopnje,(1) in sicer je bila izbrisana iz sodnega registra 2. 7. 2012, česar sodišče ni upoštevalo. V primerih, ko je bila družba izbrisana iz sodnega registra po 17. 11. 2011, ni mogoče več uveljavljati odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb po določilih šestega do desetega odstavka 242. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Ustavno sodišče je z odločbo U-I-307/11 z dne 12. 4. 2012 namreč razveljavilo vsa določila Zakona o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznost izbrisanih gospodarskih družb (ZPUOOD), razen 18. člena, ki je določal, da z uveljavitvijo zakona (17. 11. 2011) prenehajo veljati določbe od šestega do desetega odstavka 442. člena in 496. člena ZFPPIPP. Navedeno pomeni, da ni pravnega naslednika družbe, zoper katerega bi bilo mogoče postopek nadaljevati(2). Posledično ne pride v poštev uporaba določbe 205. člena ZPP o prekinitvi postopka.

7Sodba se glasi na neobstoječo osebo, ki v času izdaje izpodbijane sodbe ni obstajala in ni imela sposobnosti biti stranka. Sodišče mora med postopkom ves čas paziti po uradni dolžnosti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka lahko pravdna stranka in ali ima pravdno sposobnost (80. člen ZPP). Gre za pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti in predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (nanjo pazi pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnost), ki narekuje ugoditev pritožbi v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko glede ničnosti pogodb, s katerimi je slednja prenesla lastninsko pravico na nepremičninah parc. št. 2141/3, 2141/4, 3410/2 k. o. X in parc. št. 485/0 k. o. Y (I. in II. točka izreka).

8V pravdi tretjega (tožeče stranke) zaradi ugotovitve ničnosti pogodb sklenjenih med R., d. o. o. in drugotoženko, na podlagi katerih je prišlo do prenosa lastninske pravice na spornih nepremičninah z R., d. o. o., na drugotoženo stranko (I. in II. točka izreka sodbe), sta pogodbenika (prvotoženka in drugotoženka) enotna nujna sospornika. Zaradi neobstoja prvotoženke ni podana pasivna legitimacija in je treba tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti.

9Po povedanem je zato pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. in II. točki izreka, kolikor se nanaša na prvotoženo stranko razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo (tretji odsavek 354. člena ZPP), v ostalem pa jo je spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

10Izrek sodbe je res obširen, ponavljajoč, vsebuje podatke, ki so nepotrebni, vendar ni nerazumljiv, kot očita pritožba. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso sami s sabo v nasprotju. Sodba v razlogih ustrezno pojasni, zakaj sta pogodbi, sklenjeni med R., d. o. o. in drugotoženko nični in zakaj je na njihovih podlagah izivedena vknjižba lastninske pravice na drugotoženko neveljavna. Uveljavljana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Ugotovitev, da gospodarska družba P. ne posluje, ni protispisna. Drugotoženka sama ugotavlja, da ni bilo dano poročilo, sicer pa ta ugotovitev niti ni odločilnega pomena.

11Dokazna ocena sodbe, ki ji drugotoženka nasprotuje, je izčrpna, prepričljiva in temelji na oceni vseh izvedenih dokazov. Drugačno prikazovanje pomena prenosa poslovnih deležev, sprememb zakonitih zastopnikov vpletenih družb, kot ga prikazuje drugotoženka v pritožbi, ne vzbuja dvomov v pravilnost dokazne ocene.

12Delna sodba I P 239/2010 z dne 22. 6. 2012, potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3590/2012 z dne 16.10.2013, s katero je bila ugotovljena 1) ničnost menjalne pogodbe z dne 15. 7. 2010 (v nadaljevanju menjalna pogodba), ki sta jo sklenili tožeča stranka in R., d. o. o., 2) neveljavnost vknjižbe lastninske pravice na R., d. o. o. v zemljiški knjigi na nepremičninah na njeni podlagi, 3) neveljavnost vknjižbe lastninske pravice prvotožene stranke (N., d. o. o.) na podlagi pogodbe o pripojitvi, 4) naložena vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pri nepremičninah in ponovna vknjižba lastninske pravice na tožečo stranko, je glede prvotožene stranke pravnomočna. Na pravnomočnost je vezano tako sodišče kot stranki (drugi odstavek 319. člena ZPP), zato ne more biti več predmet (ponovnega) pritožbenega preizkusa, kot se zavzema pritožba. Pritožbene trditve, da „niso podani ničnostni razlogi glede menjalne pogodbe in pogodba ni sklenjena z „nedopustnim nagibom“ in da je „pogodba nična samo za eno (tožečo) stranko“, zato ne terjajo odgovora.

13V delni sodbi niso zajete nepremičnine, ki so v pritožbenem postopku še sporne (parc. št. 2141/3, 2141/4, 3410/2 k. o. X in parc. št. 485 k. o. Y, v nadaljevanju sporne nepremičnine). Slednje so bile predmet prenosa lastninske pravice s prvotne prvotoženke (R., d. o. o.) na drugotoženko. Posledično je v predmetnem postopku, kot pravilno obrazloži že sodba, odločilna veljavnost nadaljnjega razpolaganja in dobrovernost drugotoženke.

14Sodba zavzame stališče, da je bilo nadaljnje razpolaganje prvotoženke s spornimi nepremičninami nično in da je podana nedobrovernost drugotoženke.

15Pritožbeno sodišče je upoštevalo ugotovitev o ničnosti pogodb, kot odločitev o predhodnem vprašanju (13. člen ZPP), kar pomeni, da velja le za predmetno pravdo, brez učinkov pravnomočnosti.

16Zavzeto stališče sodbe v bistvenem temelji na ugotovljenih povezavah med prvotoženko (prej R., d. o. o.) in drugotoženko, dejstvu, da je prvotoženka ustanovila drugotoženko in časovnim sosledju sklepanja pogodb. Ključna ugotovitev sodbe je, da se je lastninska pravica (na spornih nepremičninah) prenesla tako, da je prva toženka ustanovila drugo toženko, nato sporne nepremičnine v drugotoženko vložila kot stvarni vložek in celotni poslovni delež prenesla na M. Ž. S tem so sporne nepremičnine postale premoženje druge toženke, M. Ž. pa lastnica celotnega osnovnega kapitala druge toženke oziroma edina družbenica. Toženki sta bili v času prenosa lastninske pravice v odnosu obvladujoče in odvisne družbe. (Takratna) direktorica M. Ž. je funkcijo direktorice opravljala zgolj formalno, vsi dejanski razgovori so dejansko šli mimo nje in z osebami, ki z drugotoženko takrat pravnoformalno niso bile v nobeni zvezi. Dogovarjanje je potekalo med J. J. (takratni direktor R., d. o. o.) in V. Ž. (po prenosu poslovnega deleža na M. Ž., direktor drugotoženke).

17Dejanske ugotovitve sodbe so:

- da je bila menjalna pogodba med tožečo stranko in R., d. o. o. sklenjena 15. 7. 2010,

- da je bil R., d. o. o., 16. 12. 2011 izbrisan, ker je bil pripojen prvotoženki,

- da je bila prvotoženka vpisana v register 13. 7. 2007,

- da je bila drugotoženka vpisana v register 28. 10. 2010 (prvotoženka je edini družbenik),

- da je imela prvotoženka poslovni delež razdeljen na dva dela in sicer na vrednost 7.500,00 EUR in 83.000,00 EUR (skupaj 90.500 EUR osnovnega kapitala),

- da je bila direktorica drugotoženke M. Ž. od ustanovitve, t.j. 25. 10. 2010, do 9. 12. 2010, ko je mesto direktorja prevzel V. Ž., na M. Ž. pa sta bila prenesena oba poslovna deleža (manjši kot prenos poslovnega deleža, večji kot povečanje osnovnega kapitala),

- da sta R., d. o. o., in drugotoženka 18. 11. 2010 (manj kot mesec dni po ustanovitvi drugotoženke) v obliki notarskega zapisa pri notarju M. D. predložila v potrditev Izjavo o prevzemu in pogodbo o vlaganju osnovnih vložkov v osnovni kapital družbe, s čimer je R., d. o. o. , prevzel poslovni delež v višini 83.000,00 EUR, ki ga je zagotovil s stvarnim vložkom, t.j. parc. št. 2141/3, 2141/4 in parc. št. 3410/2 k. o. X in 485 k. o. Y,

- da je prvotoženka (takrat jo je zastopal direktor E. K.) sklenila 28. 8. 2008 prodajno pogodbo za parc. št. 1388 k. o. Z (kupljena kot kmetijsko zemljišče, 20.10.2009 dana pobuda za spremembo namembnosti zemljišča, ki jo je tožeča stranka prejela 22. 10. 2009), ki je bila kasneje, ko je mesto direktorja prvotoženke prevzel J. J., predmet menjalne pogodbe,

- da je A. S. J., družbenica in direktorica prvotoženke od 26. 11.2008, vstopila v družbo po sklenitvi prodajne pogodbe, pridobila lastninsko pravico na parc. št. 1388 k. o. Z (vrednost 7.500,00 EUR), in 24. 5. 2010 poslovni delež prenesla na družbenika P., ta pa 5. 9. 2011 na prvo toženko,

- da imata J. A. S. in J. J. prebivališče na istem naslovu,

- da je J. J. imel pomembno vlogo pri sklenitvi prodajne pogodbe za parc. št. 1388 k. o. Z, poskusu spremembe namembnosti tega zemljišča, sklenitvi menjalne pogodbe in kasneje ustanovitvi odvisne družbe, to je drugotoženke, ter odsvojitve dela nepremičnin (sedaj sporne nepremičnine), ki so bile predmet menjalne pogodbe,

- da je J. J. razgovore in dogovore opravljal z V. Ž., s katerim sta se poznala, čeprav je M. Ž. kot direktorica drugotoženke formalno podpisala listine,

- da pri prenosu poslovnega deleža iz R., d. o. o., na M. Ž., ni šlo za odplačen posel,

- da vrednost stvarnega vložka (spornih nepremičnin) ni znašala 83.000,00 EUR, temveč, kot sta ugotovila izvedenca gradbene in kmetijske stroke 14.262,21 EUR (vrednost parc. št. 2141/3, 2141/4 in 3410/2 k. o. X) in 12.828,31 EUR (vrednost parc. št. 485/0 k. o. Y 1.433,90 EUR),

- da je 9. 12. 2010, ko je M. Ž. pridobila oba poslovna deleža (7.500,00 EUR in 83.000,00 EUR), prišlo do spremembe direktorja drugotoženke, in sicer je kot direktor vpisan V. Ž.

18Navedene ugotovitve, ki imajo podlago v predloženi listinski dokumentaciji, so po oceni pritožbenega sodišča zadostna podlaga za zaključek sodbe, ki ne sledi toženkama, da sta pri sklenitvi pravnih poslov zasledovali ekonomski interes (da bi V. Ž. oziroma kdo od njegovih družinskih članov pridobil na nepremičninah lastninsko pravico), temveč da je bil namen izognitev pravnim posledicam nične menjalne pogodbe J. J. kot direktorju R., d. o. o. so bile znane okoliščine v zvezi s pridobitvijo spornih nepremičnin, znano pa mu je tudi bilo, da se je menjalna pogodba pri organih tožeče stranke pričela problematizirati. V času prenosa lastninske pravice sta bili toženki v odnosu obvladujoče in odvisne družbe.

19Tožeča stranka je ničnost prenosov in nedobrovernost drugotoženke utemeljevala s povezanostjo prvotoženke in drugotoženke (odnosom obvladujoče in odvisne družbe), sorodstvenih in drugih povezavah, zato sodišče ni odločalo mimo navedb tožeče stranke, kot očita pritožba. V trditvenih in dokaznih predlogih tožeče stranke je imelo podlago za ugotavljanje poslovnih deležev pri posameznih gospodarskih družbah, ki so bile udeležene pri povezavi med zastopniki oziroma njihovimi družinskimi člani, pri dogovarjanjih.

20Pritožbeno vztrajanje, da je bil prenos poslovnega deleža z R., d.o.o., na M. Ž., odplačen pravni posel, ker sta priči J. J. in V. Ž. povedala, da je bilo nekaj plačano preko računov, nekaj pa sta kompenzirala, ne vzbuja dvomov v drugačno (prepričljivo) dokazno oceno sodbe. Pritrditi je sodbi, da ob zaslišanju nista znala pojasniti, zakaj je bil izbran takšen način prenosa lastninske pravice in tudi ne, kako je bilo izvedeno plačilo.

21Po določbi 242. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) sodišče v primeru, če je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna in če so zaradi te vknjižbe kršene pravice določene osebe na nepremičnini, na podlagi tožbe te osebe ugotovi neveljavnost vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov. Ob pravilno ugotovljeni ničnosti pogodb in nedobrovernosti drugotožene stranke je pravilen zaključek sodbe, da je vknjižba lastninske pravice na sprornih nepremičninah, ki jih je drugotožena stranka pridobila na njihovi podlagi, neveljavna. Odločitev sodbe o izbrisu lastninske pravice iz zemljiške knjige je zato materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu (drugi in tretji odstavek III. točke izreka) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22Posledično se izkaže, da za izpodbijanje odločitve glede vknjižbe lastninske pravice na spornih nepremičninah na podlagi menjalne pogodbe na R., d. o. o. (prvi odstavek III. točke izreka) in vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja z vknjižbo tožeče stranke (četrti odstavek III. točke izreka), drugotoženka nima pravnega interesa. Vknjižba namreč ne posega v njen položaj. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbo drugotoženke zavrglo (četrti odstavek 343. člen ZPP).

23Sprememba odločitve o glavni stvari narekuje spremembo stroškovne odločitve. Neobstoječi pravni osebi (prvotoženi stranki), ni mogoče naložiti povrnitve pravdnih stroškov tožeče stranke. Stroškov, ki bi sicer odpadli na prvotoženo stranko, ni mogoče naložiti v breme drugotoženi stranki. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve stroškov le v razmerju glede na uspeh do drugotožene stranke. Ob upoštevanju neizpodbijanega stališča sodbe,(3) ki je pri odmeri nagrade v izpodbijani sodbi upoštevalo vrednost 136.161,11 EUR (vrednost menjalne pogodbe) in vrednost 55.946,00 EUR (vrednost pogodbe o prenosu lastninske pravice na drugotoženko), je pritožbeno sodišče nagrado odmerjalo od vrednosti spornega predmeta 55.946,00 EUR (zaradi ničnosti pogodbe o prenosu lastninske pravice je neveljavna vknjižba lastninske pravice drugotožene stranke). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je upoštevaje spremenjeno odločitev, tožeča stranka (v razmerju do drugotožene stranke) uspela s približno 80 % (ni uspela le s tožbenim zahtevkom za ničnost pogodb sklenjenih med prvotoženko in drugotoženko). Tožeči stranki je priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) 956,80 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 ZOdvT v znesku 883,20 EUR, nagrado za predlog za izdajo začasne odredbe po tar. št. 3461 220,80 EUR, nagrado za odgovor na ugovor po tar. št. 3468 ZOdvT 441,60 EUR in po isti tar. št. za odgovor na pritožbo zoper delno sodbo 441,60 EUR, 20,00 EUR za materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT in 22 % DDV ter potne stroške odvetnika za prihod na šest narokov (6 x 2 x 96 x 0,37) v znesku 426,24 EUR, skupno 4.042,32 EUR (upoštevaje 80 % uspeh 3.233,86 EUR). Drugotoženi stranki je priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT 956,80 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 ZOdvT 883,20 EUR, nagrado za ugovor zoper začasno odredbo po tar. št. 3461 ZOdvT 220,80 EUR, za materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT 20,00 EUR in 22 % DDV, skupno 2.538,58 EUR (upoštevaje 20 % uspeh 507,48 EUR). Tožeča stranka je bila plačila sodnih taks oproščena, zato pritožbeno sodišče stroška sodnih taks ni upoštevalo. Drugotoženka s pritožbo zoper delno sodbo ni uspela, zato ji pritožbeno sodišče zanjo stroškov ni priznalo. Upoštevaje uspeh in medsebojno pobotanje je znesek 2.726,38 EUR naložilo v plačilo drugotoženi stranki in temu ustrezno spremenilo IV. točko izreka sodbe.

24Drugotožena stranka, ki je s pritožbo delno uspela, je glede na uspeh upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je uspela z 20 %. V skladu z ZOdvT je upravičena do nagrade za postopek z rednimi pravnimi sredstvi po tar. št. 3210 v znesku 1.177,60 EUR, materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT 20,00 EUR in 22 % DDV, skupno 1.461,07 EUR, kar je upoštevaje 20 % uspeh (292,21 EUR) naložilo v plačilo tožeči stranki. Stroški tožeče stranke za odgovor na pritožbo glede na njegovo pritožbo niso bistveno prispevali k odločitvi pritožbe in niso bili potrebni (155. člen ZPP), zato jih nosi tožeča stranka sama.

25Ob rob navedbam tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da naj pritožbeno sodišče vabi pooblaščenca tožeče stranke na sejo, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da te seje niso javne. Na morebitno nepravilno pooblastilo drugotožene stranke se tožeča stranka ne more sklicevati. Pravočasnost pritožbe je pritožbeno sodišče preverilo in ni prepozna, kot prikazuje tožeča stranka.

-------------

Op. št. (1): Prvostopenjsko sodišče v pojasnilu v predložitvenem poročilu navaja, da je po podatkih sodnega registra bil sklep o izbrisu prvotoženke objavljen 2. 7. 2012, pooblaščenec prvotožene stranke pa je kot njen pooblaščenec aktivno sodeloval v postopku vse do naroka 12. 2. 2014.

Op. št. (2): Tako sklep VS RS III Ips 88/2013 z dne 2.9.2014.

Op. št. (3): Tožeča stranka se zoper stroškovno odločitev ni pritožila, drugotoženka pa odmeri nasprotuje le s trditvijo, da je stroškovna odločitev „pretirana“.