VSL sodba II Cpg 1782/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 170681/2012 z dne 11. 1. 2013 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (prvi odstavek izreka), ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati v 8 dneh 165,36 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila le-teh (drugi odstavek izreka).

2Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu pritožuje tožena stranka iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter zoper odločitev o stroških postopka. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo obrazloženo oporeka pritožbenim trditvam tožene stranke.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6Tožeča stranka v tem postopku od tožene stranke vtožuje plačilo neplačanega dela (1.530,40 EUR) zaračunanih opravljenih storitev polaganja, brušenja in lakiranja parketa po računu 6/010612 z dne 1. 6. 2012 (izdanem za znesek 4.095,43 EUR). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, pri tem izhaja:

- da je tožena stranka navedeni račun prejela in ga delno plačala;

- da je tožena stranka sprejela tudi izpis odprtih postavk z dne 27. 7. 2012, kjer je navedena ta terjatev in njeno delno plačilo;

- da je tožeča stranka zatrjevano delo opravila;

- da je tožeča stranka opravila tudi popis del s ceno, s katerim se je tožena stranka strinjala;

- da je tožeča stranka zapirala terjatev do tožene stranke na zatrjevani način;

- da tožena stranka plačila vtoževanega zneska ni izkazala.

Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih ugotovitev tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

7Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pritožbene navedbe glede pomanjkljive trditvene podlage tožeče stranke, ugotavljanja dejanskega stanja izven trditev tožeče stranke in nadomeščanja navedb stranke z dokazi (kršitev določb prvega odstavka 7. člena in 212. člena ZPP) ter pritožbene navedbe glede kršitev določb 451. in 453. člena ZPP pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga relativnih bistvenih kršitev določb postopka in zato v tem pritožbenem postopku niso upoštevne.

8Neutemeljen je pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o kriterijih za določitev cene opravljenih storitev tožeče stranke kot odločilnem dejstvu. Sodišče prve stopnje je utemeljenost zahtevka po višini obrazložilo z utemeljitvijo, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek pojasnila tudi po višini, v spis vložila popis del, ki je bil posredovan toženi stranki in ki vsebuje vrsto del, stroškov, količino del in ceno; da tožena stranka temu popisu ni oporekala; ter da je tožeča stranka o opravljenem delu, popisu del in zapiranju terjatve prepričljivo izpovedala, zato ji je sodišče prve stopnje sledilo. Navedeni razlogi so jasni in dovolj izčrpni, da omogočajo preizkus izpodbijane odločitve tudi po višini, drugačnih razlogov o kriterijih za določitev cene opravljenih storitev pa glede na pogodbeno naravo obveznosti plačila in ugotovljen dogovor o ceni opravljenih storitev (ugotovljeno strinjanje tožene stranke s popisom del) sodišče prve stopnje ni bilo dolžno navesti. Smiselno zatrjevana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

9V zvezi z navedenim popisom del pritožba sicer utemeljeno opozarja na zmotnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka le-temu ni oporekala, saj iz 3. točke pripravljalne vloge tožene stranke z dne 28. 4. 2014, na katero se v pritožbi sklicuje, izhaja, da je tožena stranka tem trditvam tožeče stranke oporekala z navedbami, da se pravdni stranki o tem nista nikdar pogovarjali in tudi nikdar dogovorili. Vendar pa zmotno povzemanje trditvene podlage sámo po sebi pomeni (le) relativno bistveno kršitev določb postopka (kršitev prvega odstavka 7. člena in 212. člena ZPP) in s tem nedovoljeni pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče obenem ugotavlja, da sodišče prve stopnje svojega zaključka o višini terjatve tožeče stranke ni sprejelo na podlagi določbe drugega odstavka 214. člena ZPP o neprerekanih dejstvih, temveč je za ugotavljanje odločilnih dejstev izpeljalo dokazni postopek. Toženi stranki zato s tem - čeprav zmotnim - povzemanjem njene trditvene podlage ni bila odvzeta pravica do obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj je sodišče prve stopnje kljub ugotovljenem neprerekanem strinjanju tožene stranke z višino vtoževane terjatve to dejstvo ugotavljalo v dokaznem postopku in torej štelo, da ga mora tožeča stranka (skladno z načelom trditvenega in dokaznega bremena - prvi odstavek 7. člena ZPP) dokazati.

10V ta namen je sodišče prve stopnje opravilo narok in nanj vabilo obe stranki za zaslišanje. Tožeča stranka je namreč v zvezi z opravljenim popisom del, (ki ga je vložila v spis - priloga A12), iz katerega je razvidna cena opravljenih del in v zvezi s katerim naj bi tožena stranka po zatrjevanju tožeče stranke svoje strinjanje sporočila po telefonu, med drugim predlagala tudi svoje zaslišanje. Tak dokazni predlog vsebuje tudi predlog za zaslišanje nasprotne - tožene stranke (ki je obenem tudi sama predlagala svoje zaslišanje). Zaradi varovanja procesnega ravnotežja strank in enakosti v postopku, pa tudi zaradi dvoma o zanesljivosti strank kot dokaznega sredstva, saj je vsaka stranka zainteresirana za svoj uspeh v postopku,(1) je namreč uveljavljeno pravilo zaslišanja obeh strank. Navedeno pomeni, da tudi če stranka predlaga samo svoje zaslišanje, mora načeloma sodišče zaslišati tudi nasprotno stranko. Tožena stranka je zato imela možnost, da bi na naroku zaslišana kot stranka „uravnotežila“ izpoved tožeče stranke z lastno izpovedjo, oziroma dokazala svoje nasprotne navedbe o odsotnosti dogovora o popisu del, vendar pa se naroka ni udeležila in svoje odsotnosti ni ustrezno opravičila. Po presoji pritožbenega sodišča je namreč treba pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da zgolj navedba pooblaščenca tožene stranke, da je slednja zadržana zaradi delovnih obveznosti, ne predstavlja opravičljivega razloga, niti ni bil ta z ničemer izkazan. Pisno potrdilo, ki ga je v spis vložil pooblaščenec tožene stranke in na katerega se sklicuje pritožba, je namreč v nemškem jeziku in zato neupoštevno (primerjaj, prvi odstavek 6. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pri tem še dodaja, da bi glede na to, da je bilo vabilo toženi stranki na zaslišanje vročeno že 30. 5. 2014 (vročilnica, pripeta k prikazu vsebine pošiljk za list. št. 89 spisa), narok pa razpisan za dne 9. 7. 2014, svojo odsotnost zaradi delovnih obveznosti(2) tožena stranka morala opravičiti že pred samim narokom in ne šele na njem. Ker torej tožena stranka ni izkazala upravičenih razlogov za svojo odsotnost z naroka, je odločitev sodišča prve stopnje, da je zaslišalo le tožečo stranko, skladna z drugim odstavkom 258. člena ZPP, posledično pa očitana kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tudi iz tega razloga ni podana.

11Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka uspela dokazati opravljeno delo in način zapiranja terjatve in da je njen zahtevek tudi po višini utemeljen. Tožena stranka v pritožbi sicer vztraja pri svojem nasprotovanju načinu vračunavanja obveznosti tožene stranke (287. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ), vendar pa njenim pritožbenim navedbam v zvezi s tem ni mogoče slediti. Kot že pojasnjeno, pritožbeni očitek pomanjkljive trditvene podlage tožeče stranke(3) pomeni uveljavljanje nedovoljenega pritožbenega razloga relativne bistvene kršitve določb postopka (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Prav tako pa tožena stranka ne more uspeti z nasprotovanjem poplačevanju zastaranih obveznosti, v zvezi s čimer smiselno uveljavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj se sodišče prve stopnje do tega njenega ugovora ne bi opredelilo. Trditve o tem, da so nekatere fakture že zastarale in da jih tožeča stranka zato ne bi smela poplačevati, je tožena stranka prvič podala šele v pripravljalni vlogi z dne 28. 4. 2014, slednja pa je bila omejena zgolj na odgovor na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi z dne 19. 3. 2014 (četrti odstavek 452. člena ZPP). Ker je tožeča stranka trditve o vračunavanju prejetih nakazil podala že v dopolnitvi tožbe - pripravljalni vlogi z dne 7. 2. 2014, ter le-tej priložila tudi izpis odprtih postavk, bi morala tožena stranka trditve o tem, da se neutemeljeno poplačujejo zastarane obveznosti, podati najkasneje v pripravljalni vlogi z dne 5. 3. 2014. Ker tega ni storila, sodišče prve stopnje skladno z določbami 451. in 452. člena ZPP teh, kasneje podanih navedb ni smelo upoštevati, zato se do njih po presoji pritožbenega sodišča tudi ni bilo dolžno posebej opredeljevati. Kot pravilno opozarja tožeča stranka v odgovoru na tožbo, pa je vračunavanje zastaranih obveznosti tudi sicer skladno z določbami 287. in 342. člena OZ in torej materialnopravno pravilno.

12Neutemeljene so tudi pritožbene trditve o računu kot podlagi za višino obveznosti tožene stranke. Obveznost plačila namreč ne izvira iz samega računa temveč temelji na opravljenih storitvah, ki jih je tožeča stranka opravila za toženo in do plačila katerih je posledično upravičena (primerjaj, 619. člen OZ). V kolikor pa tožena stranka s trditvami, da bi bilo treba plačilo 1.000,00 EUR na katerega se sklicuje v pritožbi, upoštevati kot delno poplačilo vtoževane terjatve, izpodbija ugotovljeno višino terjatve tožeče stranke, pa gre za nedopustni pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

13Neutemeljeno tožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških (drugi odstavek izreka). Tožeči stranki priznani stroški v višini 165,36 EUR namreč ne zajemajo tudi izvršilnih stroškov, kot trdi pritožba, saj je o teh odločeno že v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje ohranilo v veljavi tudi 3. odstavek izreka sklepa o izvršbi o odmeri izvršilnih stroškov. Nadaljnji pravdni stroški v znesku 165,36 EUR nasprotno zajemajo le v pravdnem postopku priglašena strošek prevoda v višini 45,36 EUR in sodnih taks v višini 120,00 EUR. Glede prevoda pogodbe v prilogi A11 pri tem tudi ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da le-ta ni bil potreben za pravdo, saj je tožeča stranka z navedeno pogodbo dokazovala svoje trditve o označbi kraja izpolnitve na vtoževanem računu, s katerimi je izpodbijala navedbe tožene stranke o tem, da dela niso bila opravljena za toženo stranko. Skladno z določbo prvega odstavka 6. člena ZPP je bila zato po pozivu sodišča prve stopnje dolžna zagotoviti prevod navedene pogodbe v slovenski jezik, višino cene prevoda pa je tožeča stranka tudi ustrezno izkazala (račun v prilogi A14). Ker je tožeča stranka v postopku uspela, pritožbeno sodišče pritrjuje pravilni odločitvi, da je do vseh priglašenih stroškov upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP).

14Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Pri tem je odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------

(1) Zobec, J., v Ude, L., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 510, 513, 514.

(2) Delovne obveznosti običajno niso nenadne in nepričakovane, česa takega pa tožena stranka tudi ni trdila.

(3) Tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da tožeča stranka ni podala relevantnih navedb glede pravilnost vštevanja in glede vrste in višine obveznosti, ki jih je s prejetimi plačili poplačevala.