287. člen OZ

V obravnavani zadevi ni na mestu uporaba 288. člena OZ, temveč gre za situacijo, ki jo ureja 287. člen OZ. Za pravilno razumevanje položaja je bistveno izhodišče, kakšna je bila struktura obveznosti med pravdnima strankama. Tožena stranka je tožniku v letih 2013 do 2017 izplačevala prenizka nadomestila plače. Te terjatve, ki so nastajale vsako leto posebej, imajo značaj več ločenih, samostojnih obveznosti in jih je mogoče individualno izpolniti, neodvisno ena od druge. Vsako "letno" terjatev je zato mogoče obravnavati kot samostojen dolg, ki vsebuje glavnico in morebitne stranske terjatve. Tak položaj je tipičen za uporabo 287. člena OZ, po katerem dolžnik lahko najpozneje ob izpolnitvi določi, katero obveznost izpolnjuje, kadar je teh obveznosti več. Plačilo obresti lahko pomeni konkludentno pripoznavo glavne terjatve, ne velja pa obratno - plačilo glavnice samo po sebi ne pomeni pripoznave obresti.

V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila. Ker se je spremenila objektivna okoliščina (tarifa iz Skupnega sporazuma), ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila, ni mogoče govoriti o posegu v prej navedene pravice.

Vprašanje ustrezne višine uporabnine (v smislu povprečne tržne najemnine) je strokovno vprašanje, zaradi česar je sodišče prve stopnje v tej zvezi utemeljeno v postopek pritegnilo izvedenca.

Dolžnost sodišča opraviti materialno procesno vodstvo v smislu 285. člena ZPP ne velja absolutno in ne pomeni, da je sodišče dolžno zahtevo po navedbi dovolj konkretne trditvene in dokazne podlage izpolniti namesto stranke. Skladno z že omenjenim razpravnim načelom je namreč breme zatrjevanja in dokazovanja pravno relevantnih dejstev primarno na strankah, sodišče ima lahko v zvezi s tem le korekturno vlogo. Samo če stranka določenih navedb oziroma dokazov ni ponudila kljub vsej dolžni skrbnosti, pride v poštev materialno procesno vodstvo. V veljavnem civilnem procesnem pravu ne veljajo nobena dokazna pravila, če zakon ne določa drugače. To med drugim pomeni, da nobeno dokazno sredstvo nima vnaprejšnje prednosti pred drugimi, temveč sodišče izvedene dokaze prosto ocenjuje. Pravno pomembna dejstva ugotavlja upoštevaje vsak dokaz posebej, pri čemer mora narediti tudi medsebojno primerjavo vseh izvedenih dokazov in na nato napraviti njihovo sintezo.

Sodišče pogodbenega prava, kamor sodijo tudi splošni pogoji, ne pozna po uradni dolžnosti in se z njim lahko seznani samo preko trditev strank. Zato sklicevanje pritožnice na določbo splošnih pogojev, ki je ni zatrjevala v postopku na prvi stopnji, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto.

Predlog se zavrne.

Niso utemeljene pritožbene navedbe o celotnem poplačilu upnikove terjatve (na podlagi sporne kreditne pogodbe, po kateri se je dolžnik zavezal kot solidarni porok) v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da so imele v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom vse zavarovane upnikove terjatve od preizkusa terjatev dalje enoten status, celoten znesek upnikovih terjatev (1.756,611,55 EUR) torej predstavlja terjatve istega reda. Obrazložilo je tudi, da iz listin ne izhaja, da bi bila terjatev po sporni kreditni pogodbi privilegirana na način, da bi morala biti prednostno poplačana. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da iz izjave stečajne upraviteljice ne izhaja, da je bila terjatev po sporni kreditni pogodbi v celoti poplačana, ampak da je bila v razdelitvi (le) upoštevana. Glede na navedeno dolžnik nima prav, da bi se morala v stečajnem postopku najprej poplačati upnikova terjatev na podlagi sporne kreditne pogodbe, njegovo sklicevanje na drugi odstavek 287. člena OZ v zvezi s tem pa je neutemeljeno.

V tej zvezi sodišče druge stopnje pritrjuje stališču pritožbe, da je sodišče prve stopnje zmotno obravnavalo trditveno podlago toženke v zvezi s sklicevanjem na ustni dogovor iz 287. člena OZ ter izhajajoč iz tega tudi zmotno zavrnilo izvedbo zaslišanja zakonitega zastopnika toženke in predlaganih prič.

Sodišče prve stopnje pravilno zaključi, da lahko delodajalec glede na drugi odstavek 131. člena ZDR-1 regres za letni dopust plača tudi prej, torej pred 1. julijem. Vendar glede na to, da toženka v trenutku izplačila 90,00 EUR ni imela nobenih neplačanih zapadlih obveznosti do tožnika, ter predvsem, da je v kratkem časovnem obdobju izplačala enak (bruto) znesek, kot ga je tožnik zahteval, je mogoče zaključiti, da je toženka z izplačilom zneska 90,00 EUR izpolnila zahtevo iz opomina in posledično odpravila očitek, da tožniku ne zagotavlja enake obravnave v skladu s 6. členom tega zakona (7. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR-1). Takšen dokazni zaključek utemeljuje ocena izvedenih dokazov, predvsem tožnikovega zaslišanja. Ker je bil tožniku v času podaje izredne odpovedi delavca že pravočasno plačan zahtevani znesek regresa za letni dopust za leto 2018, niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za zakonitost izredne odpoved delavca po 7. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1.

Po določbi tretjega odstavka 287. člena OZ se v takem primeru najprej poravnavajo tiste obveznosti, ki so manj zavarovane (v predmetni zadevi ni bila nobena), oziroma tiste, ki predstavljajo večje breme za dolžnika. Višina obveznosti pri tem ni kriterij, saj je znesek, ki dolžniku ostane za plačilo enak in ni pomembno, ali po enem ali drugem od na isti dan zapadlih računov. Pri obeh računih je tožena stranka dolgovala tudi zakonite zamudne obresti, torej je breme enako.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da terjatev tožeče stranke v višini 1.796,80 EUR ni dokazana, saj iz predloženega računa ni razvidno od katerih računov vtožuje zamudne obresti, niti zapadlost, niti plačilo le-teh in tudi ne stopnjo zamudnih obresti, kar pa tožeča stranka tudi v svojih vlogah ni navedla. Trditveno in dokazno breme pa je na tožeči stranki (7. in 212. člen ZPP). Z dokazno oceno prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče v celoti soglaša.

Kljub načeloma jasni delitvi dela se kdaj primeri, da sodišče izvedencu poleg dejanskih naloži razčiščevati pravna vprašanja ali da izvedenec sam zaide s prvega na drugo področje, sodišče pa se tudi na te njegove zaključke opre. Gre za napako sojenja. Ta sicer lahko izzveni brez nadaljnjih posledic, če so izvedenčeva materialnopravna stališča jasna in pravilna. Vendar pa v tej zadevi ni bilo tako. Sodišče je vzelo za svojo izvedenkino tezo, da je delno plačilo v obdobju veljavnosti superrabata toženko upravičevalo do velikosti tega plačila sorazmernega superrabata (glede neplačanega preostanka pa tožnico do nekakšnega pribitka). Toda ta teza nima opore v Dogovoru. V njem je bil s stališča obligacijskega prava določen sistem pogojev: če naroči dovolj opreme in naročeno v celoti plača dovolj hitro, toženki pripada dodaten popust, sicer pa ne. V Dogovoru po presoji pritožbenega sodišča tudi ni nikakršne pravne praznine glede tega, kakšne posledice naj ima (in ali naj sploh ima kakšne) za upravičenost do popustov delno plačilo, tj. plačilo, ki ni zadostno, da bi glede na čas izvedbe pokrilo celotno ceno s popustom. Ali v okoliščinah te zadeve pogodbena klavzula FIFO ("first-in

Pritožbene navedbe glede vračunavanja delnih plačil in višine glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi, niso utemeljene.

Ugovor znižanja plačila je dovoljen le proti zahtevku izvajalca za plačilo za opravljano delo pod pogojem da je naročnik izvajalca pravočasno in pravilno obvestil o obstoju napak pri delu glede katerega zahteva plačilo, ne pa tudi proti zahtevkom izvajalca za plačilo na drugih pravnih podlagah. Terjatev zapade v plačilo, ko bi upnik lahko na podlagi materialnega prava ali dogovora zahteval njeno plačilo. Enostransko zapoznelo izdajanje računov v nasprotju z dogovori in poslovnimi običaji med pravdnima strankama na zapadlost terjatev in začetek teka zastaralnega roka ne vpliva. Če upnik neutemeljeno zavlačuje z izdajo računa ali ga ne izda v razumnem roku, s tem ne more vplivati na zapadlost terjatve in niti na začetek teka zastaralnega roka. Zmotno je stališče tožene stranke, da Izjava predstavlja pripoznavo vseh medsebojnih terjatev in obveznosti pravdnih strank, ki so bile med njima znane ob njenem podpisu. Izjava ni jasna in niti določna, saj iz nje ni mogoče zaključiti, na katere odprte medsebojne terjatve in obveznosti iz "posla" se nanaša. Tudi pri ugovoru zaradi pobota v pravdi (procesno pobotanje) veljajo materialnopravna pravila o učinkovanju pobotne i

Kratkoročne poslovne terjatve, ki so predmet tožbenega zahtevka, predstavljajo posebno postavko bilance stanja družbe, ki sodi v sklop kratkoročnih sredstev družbe (65. člen ZGD-1). Zato bi morale biti, v kolikor bi se prenašale na novoustanovljeno družbo, v delitvenem načrtu posebej in izrecno opredeljene. Ker sta se tožeča stranka in tožena stranka dogovorili, da se bo plačilo oken kompenziralo z najemnino za januar in februar 2018, se tožeča stranka na navedena določila 287. člena OZ ne more uspešno sklicevati.

Iz sklepa ni razvidno, kako je sodišče prve stopnje izračunalo, da je dolžnikov dolg po poplačilu zadnje preživnine znašal še 82,72 EUR. Sodišče v sklepu namreč ni pojasnilo za takšen izračun ključnih dejstev, tj. za katero obdobje in v kakšni višini je od posameznih zneskov preživnin, zapadlih po izdaji izvršilnega naslova, obračunalo zakonske zamudne obresti in na račun katerih posameznih preživninskih terjatev iz naslova glavnic oziroma zakonskih zamudnih obresti je upoštevalo posamezna opravljena plačila. Posledično pa je onemogočen tako preizkus z vidika pravilnost uporabe določb 287. in 288. člena Obligacijskega zakonika (OZ), kot tudi preizkus pravilnosti matematičnega izračuna neplačanega preostanka terjatve.

Pritožba smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja (340. člen ZPP), vendar je tovrsten očitek neutemeljen. Tožena stranka je tako v ugovoru zoper sklep o izvršbi kot tudi v odgovoru na dopolnitev tožbe zelo pavšalno prerekala navedbe tožeče stranke v dopolnitvi tožbe, kjer je tožeča stranka pojasnila oziroma utemeljila svoj zahtevek tako po pravni kot tudi dejanski podlagi in za svoje navedbe predložila tudi dokaze. Tožena stranka je navedla samo, da ne soglaša z navedbo dokumentov, da je neutemeljena upnikova terjatev, da so ji navedene vrednosti nejasne, da vrednost tožbenega zahtevka ne ustreza stanju v njenih poslovnih knjigah, da obračun obresti ni pravilen. Za svoje navedbe ni predlagala nobenega dokaza (212. in 214. člen ZPP). Na prvem naroku za glavno obravnavo je toženec celo izrecno izjavil, da opravljene storitve oz. dobava blaga po vtoževanih računih za toženo stranko ni sporna. Zato so pritožbeni očitki, da sodišče ni pozvalo tožečo stranko k predložitvi dodatnih dokazil o opravljenih storitvah oz. izročitvi blaga, kakor tudi glede prejema vtoževanih računov, povsem neutemeljeni.

V sodni praksi je zavzeto večinsko stališče, da se kot potrebni stroški postopka priznavajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča. V konkretnem primeru gre za delovno območje Okrajnega sodišča v Črnomlju. Drži, da ima stranka pravico do svobodne izbire odvetnika, a to samo po sebi ne pomeni, da je zato treba stroške, ki nastanejo s tako izbiro, v celoti naložiti v plačilo nasprotni stranki. O tem je stališče že zavzelo Ustavno sodišče (Up-88/90 in Up-28/00), v ustaljeni sodni praksi rednih sodišč pa se potne stroške pooblaščenca s sedežem izven delovnega območja sodišča upošteva kot potrebne, če to opravičujejo narava konkretnega mandatnega razmerja in druge okoliščine. V primeru, kot je obravnavani, ko si stranka izbere odvetnika, ki ima pisarno v kraju, ki ni niti kraj stranke niti sodišča, je mogoče potne stroške pooblaščenca naložiti v plačilo nasprotni stranki le, če to utemeljujejo posebne okoliščine, ki so povezane z vsebino same zadeve: na primer zapletenost, obsežnost, zahteva po specifičnem znanju. Te okoliščine so trditveno in dokazno breme stranke, ki povrnitev takih stroškov uveljavlja. Tožnica takih posebnih okoliščin v tej pravdi

Dne 30. 5. 2019 je tožnik zaradi nezagotovitve enake obravnave pri plačilu dodatnega regresa pisno podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je v odpovedi navedel, da mu je toženka sicer nakazala znesek 90,00 EUR, vendar je nakazilo specificirano kot regres 2019, torej ne gre za plačilo dodatnega regresa za letni dopust za leto 2018, ampak za delno plačilo regresa za tekoče leto. Primarno pravilo vračunavanja po določbi 287. OZ je vrstni red, za katerega se sporazumeta obe stranki. Zaradi zmotne materialnopravne presoje sodišče prve stopnje odločilnih dejstev v zvezi z uporabo navedenih določb ni raziskalo.

Pravni interes za ugotovitveno tožbo mora biti podan ves čas postopka. Sodišče mora uradoma raziskati, ali je ugotovitveni interes podan, ta pa mora obstajati še ob koncu glavne obravnave. Če je takšen interes sicer obstajal ob vložitvi tožbe, pa je pozneje odpadel, mora tožnik tožbo v tem delu umakniti, sicer jo sodišče zavrže zaradi pomanjkanja te predpostavke. Tudi če je bil pravni interes tožeče stranke za vložitev samostojne ugotovitvene tožbe ob njeni vložitvi podan, pa je ta odpadel v trenutku, ko je tožena stranka pridobila posest še preostalih sedmih avtobusov, saj je od tega trenutka dalje tožeča stranka za uveljavljanje svojih pravic pridobila dajatveni zahtevek. Začet motenjski spor ne more vplivati na obstoj pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, ki je po izrecni določbi zakona dopustna le, dokler ne zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja. V sodni praksi je uveljavljeno enotno stališče, da že sam zahtevek za vrnitev predmeta leasinga vsebuje tudi odpoved takšne pogodbe.