342. člen OZ

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Določbe 191. člena OZ, ki vsebuje pravilo, kdaj se ne more zahtevati vrnitve, in izjemi od tega pravila, ni mogoče uporabiti, če gre za zastarano terjatev (192. člen OZ). Vrnitev plačanega zastaranega dolga je mogoča le, če stopnja (pri)sile ustreza pravnemu standardu iz 45. člena OZ.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali predstavlja pravnomočnost sodbe tako silo, zaradi katere je mogoče uporabiti pravilo 191. člena Obligacijskega zakonika tudi, če se plača zastarano (torej obstoječo, a neiztožljivo) terjatev.

Enotno stališče sodne prakse za razlago pojma sile iz 191. člena OZ je naslednje: prikrajšanec je upravičen zahtevati povračilo tudi, kadar ve, da dolg ne obstoji, toda plača kljub temu, ker je v neugodnem položaju, zaradi katerega bi ga lahko zadele kakšne posledice, če ne plača. Ne gre torej za situacijo, da bi tožena stranka tožnika izsiljevala, ampak je dovolj, da so podane okoliščine, v katerih plačnik prikrajšanja noče, a plača zato, ker je v težavnem položaju, ki se mu razen s plačilom težko izogne. Obe določbi (192. in 342. člen OZ) je treba razlagati tako, da dolžnik plačila zastarane obveznosti ne more zahtevati nazaj, če jo je plačal prostovoljno, in ne, če jo je plačal iz razloga, da bi se izognil sili: če so torej podane okoliščine, v katerih plačnik prikrajšanja noče, a plača zato, ker je v težavnem položaju, ki se mu razen s plačilom težko izogne. Razlog, da plačilo zastarane obveznosti ni mogoče terjati nazaj, je, da zastarana obveznost ne preneha, le spremeni se v naturalno. Razloga za ureditev po 342. členu OZ ne gre iskati v posebnosti samega zastaranja, ampak v dejstvu, da obveznost (sicer naturalna) še vedno obstoji. To pa seveda pomeni, da ni nobenega

Določili 288. in 342. člena OZ ne smemo razumeti kot izključujoči določili; da prvo izključuje uporabo drugega, saj bi s tem glede možnosti zastaranja brez razloga bolje obravnavali tistega, ki opravi zgolj delno plačilo, od tistega, ki plača celotno obveznost. Razlaga ne sme biti toliko naklonjena dolžniku, da bi ta lahko zaobšel temeljno določilo, da ima plačilo zastarane obveznosti pravni učinek veljavne izpolnitve. Nenazadnje ima plačilo poseben pomen za zastaranje, saj pomeni tudi pripoznanje dolga, ki pretrga zastaranje (drugi odstavek 364. člena OZ). Razlaga določil glede zastaranja, kot omejitve pravice do sodnega varstva, ne sme širiti prostora za zastaranje, ampak mora biti restriktivna. Po drugi strani pa določila 288. člena OZ ob upoštevanju argumenta koherence vendarle ne smemo razumeti tako, da bi povsem izključevalo uveljavitev zastaranja.

Dokazovanje je dolžno sodišče izvesti le glede odločilnih dejstev (213. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), kar pa glede predlaganega zaslišanja upnice ni bil primer. Upnica je naveden dokaz podala v zvezi z zatrjevanim ustnim dogovorom o odpovedi zastaranju, ki pa kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni pravno odločilno dejstvo.

Škoda ne nastane šele takrat, ko je škodovanec za popravilo stvari (vzpostavitev prejšnjega stanja) plačal račun. Odškodninska obveznost v skladu s 165. členom OZ zapade v trenutku nastanka škode; takrat pa je oškodovanec tudi upravičen zahtevati njeno povračilo. Če uveljavlja povračilo stroškov popravila, to lahko zahteva, še preden je bilo popravilo sploh izvedeno. Obračun odškodnine obsega celotno škodo, vključno z davkom na dodano vrednost na potrebne storitve in material. Znesek DDV je bil del skupne vrednosti po računu, ki ga je serviser izstavil tožniku. Slednjemu ni bil izstavljen račun za plačilo odškodnine ampak za opravljeno storitev (popravilo vozila), ki je predmet obračuna iz naslova DDV. Ker je imel povzročitelj prometne nesreče pri toženi zavarovalnici sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, toženkino sklicevanje na določbo 943. člena OZ ni utemeljeno. Omenjena določba se namreč uporablja za pogodbena razmerja iz zavarovalne pogodbe med zavarovalnico in zavarovancem. V obravnavani zadevi pa, kot rečeno, ne gre za tak primer, ampak za direktno tožbo oškodovanca po 965. členu OZ oziroma 20. členu ZOZP. Ker v konkretnem primeru ne

Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo koliko glasov je imel toženec in ali je glede na število vseh glasov pri sporni družbi, imel toženec dejansko večino pri tožeči stranki, ki mu je omogočala sprejemanje bistvenih odločitev glede poslovanja, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imel toženec večino vseh glasov pri tožeči stranki, bo moralo preveriti tudi pravilnost izračuna višine izplačane razlike v plači tožencu, upoštevajoč 342. člen Obligacijskega zakonika.

Na podlagi prvega odstavka 515. člena ZGD-1 poslovodja res na lastno odgovornost vodi posle družbe in jo zastopa. Gre za lex generalis. Ravno zato sklicevanje toženke na 515. člen ZGD-1 ni utemeljeno, saj se ne more nanašati na položaje, ki so v zvezi z njenim delovnim razmerjem. Poslovodna oseba, ki je torej praviloma tudi zastopnik delodajalca, namreč ne more nastopati v imenu delodajalca proti samemu sebi kot delavcu.

Drži sicer pritožbeno stališče, da je zastarana terjatev še vedno veljavna terjatev, ki jo je dopustno izpolniti in takšna izpolnitev tudi velja (342. člen OZ). Zastaranje je pravno relevantno v trenutku, ko se dolžnik nanj sklicuje. Naslovno sodišče ne pričakuje od upnika, da bo s priglasitvijo terjatve že vnaprej moral predvidevati morebitne ugovore stečajne upraviteljice. Vendar pa je dolžan v skladu s 60. členom ZFPPIPP navesti vsa pravno relevantna dejstva in zanje predložiti dokaze v takšnem obsegu, da bo stečajni upraviteljici omogočen njen preizkus.

Dolžnica mora svojo izbiro, katero izmed več obveznosti bo s plačilom izpolnila, opraviti najkasneje ob izpolnitvi v nalogu za plačilo. Če dolžnik ob plačilu ni vedel, da je obveznost zastarana, se kasneje na zmoto glede zastaranja obveznosti ne more sklicevati, saj zakon možnost uveljavljanja zmote v primeru izpolnitve zastarane obveznosti izrecno izključuje. Če se izpolni zastarana obveznost, se izpolni veljavna obveznost, zato dolžnik izpolnjenega ne more terjati nazaj.

Stranki ni odvzeta pravica do obravnavanja pred sodiščem, kadar sodišče kljub (zmotno) ugotovljenemu neprerekanemu dejstvu to dejstvo vseeno ugotavlja v dokaznem postopku in pri tem upošteva načelo trditvenega in dokaznega bremena. Zgolj navedba pooblaščenca tožene stranke, da je slednja zadržana zaradi delovnih obveznosti, ne predstavlja opravičljivega razloga za izostanek z naroka, pisno opravičilo v tujem jeziku pa je neupoštevno. Tožena stranka mora trditve, s katerimi izpodbija tožbene navedbe tožeče stranke, podati najkasneje v odgovoru na tožbo. Če tega ne stori, sodišče prve stopnje kasneje podanih navedb ne sme upoštevati, zato se do njih tudi ni dolžno posebej opredeljevati.

Pravilo iz 2. odstavka 214. člena ZPP pomeni, da v pravdi učinkujejo le pozitivna procesna dejanja. Ugovor zastaranja ne more učinkovati kot zanikanje trditev tožeče stranke v zvezi s pretrganjem zastaranja, s katerimi je tožeča stranka odgovorila na tovrstni ugovor. Ker iz vsebine zapisnikov ni razbrati, da sta imeli stranki namen določiti novo obveznost, ki bi stopila na mesto prejšnje, ampak je šlo zgolj za prilagajanje vsebine obstoječe obveznosti, kot je izvirala iz Pogodb (na katere se zapisniki nanašajo), sta pogodbeni stranki s tem opredelili le način (modaliteto) izpolnitve obstoječe obveznosti. Določilo pogodbe med izvajalcem (tožena stranka, ki je v razmerju do tožnika v tem sporu naročnik) in podizvajalcem (tožeča stranka), da bodo dela plačana podizvajalcu po tem, ko se bo izvajalec poplačal pri investitorju, zavezuje podizvajalca, da počaka določen primeren čas, po poteku katerega lahko zahteva plačilo dogovorjene cene za opravljeno delo neodvisno od tega, ali se je izvajalec za opravljena dela poplačal pri investitorju.

Neutemeljenost očitka kršitve jamstev v dokaznem postopku izhaja že iz golega dejstva, da sodišče prve stopnje dokaza z izvedencem ni izvajalo, saj ga toženec tudi ni predlagal. Ni mogoče uporabiti zakonske obrestne mere za zamudne obresti, ki tečejo od t. i. nepristnih terjatev v tuji valuti oziroma od terjatev, katerih vrednost je bila zavarovana z valutno klavzulo, saj je v obdobju od 25. 6. 1991 do 23. 4. 1999 ZDP v drugem odstavku 5. člena določal, da se plačila po pogodbah med domačimi osebami na ozemlju Republike Slovenije izvršujejo izključno v domači valuti po tečaju, ki je veljal na dan plačila, če se pogodbeni stranki nista dogovorili drugače. Takšnega (posebnega) dogovora stranki v postopki nista zatrjevali, zato navedena določba zapolnjuje materialnopravno vsebino njunega siceršnjega dogovora o zavarovanju realne vrednosti terjatve z valutno klavzulo. Uporaba valorizacijskega faktorja zakonskih zamudnih obresti za terjatve v domači valuti predstavlja kršitev dogovorjene valorizacije. Dopustitev upniku, da pred plačilom obveznosti pretvori svojo nepristno devizno terjatev v SIT in od tedaj dalje zahteva zakonske zamudne obresti kljub temu, da