6. člen ZPP

V skladu z drugim odstavkom 6. člena ZPP imajo stranke in drugi udeleženci v postopku pravico, da uporabljajo svoj jezik v skladu z zakonom. Prav tako tudi prvi odstavek 102. člena ZPP določa, da smejo stranke in drugi udeleženci v postopku na narokih in ob drugih ustnih procesnih dejanjih pred sodiščem uporabljati svoj jezik. Če postopek ne teče v jeziku stranke oziroma v jeziku drugih udeležencev v postopku, se jim na njihov predlog, ali če sodišče ugotovi, da ne razumejo slovenskega jezika, zagotovi ustno prevajanje tistega, kar se navaja na naroku, v njihov jezik ter ustno prevajanje listin, ki se uporabljajo na naroku za dokazovanje. V konkretnem primeru toženec tekom postopka na prvi stopnji ni predlagal ustnega prevajanja ali na kakršenkoli način navedel ali izjavil, da ne razume slovenskega jezika. Prav tako je na naroku zaslišan kot stranka odgovarjal v slovenskem jeziku, kot izhaja iz zapisnika. Za absolutno bistveno kršitev 8. točke drugega odstavka 399. člena ZPP, bi šlo v skrajnem primeru, če bi sodišče prve stopnje opravilo narok v navzočnosti tujca, ki sploh ne zna slovenskega jezika ali pa bi sodišče zavrnilo izrecno zahtevo stranke, da bi v postopku uporabljala

Poleg ene od alternativno določenih predpostavk drugega odstavka 272. člena ZIZ mora biti izpolnjena tudi predpostavka reverzibilnosti kot samostojna predpostavka. Tožnica bi morala torej najprej sploh izkazovati, da je kasneje, kljub izvršitvi začasne odredbe, za tožence, če predlogu o glavni stvari ne bi bilo ugodeno, mogoče vzpostaviti prejšnje stanje, da bi potem sodišče prve stopnje lahko preverilo, ali instrumentarij korporacijskega prava, na katerega se pritožnica sklicuje, to omogoča.

Gozdna zemljišča lahko pravilno in verodostojno oceni le izvedenec s tega področja, medtem ko A. A. kot cenilka za gradbeno stroko in za kmetijska zemljišča za navedeno področje ni bila imenovana za cenilca oziroma za to področje nima ustrezne strokovne izobrazbe (kar jasno izhaja iz imenika sodnih izvedencev in cenilcev, iz same glave cenitvenega poročila in žiga cenilke na cenitvenem poročilu). Njena cenitev gozdnega dela nepremičnine ID znak parcela X 1 je zato neupoštevna in se sodišče nanjo ne bi smelo opreti, temveč je glede ugotovitve vrednosti tega dela parcele treba upoštevati cenitev izvedenca za gozdna zemljišča B. B. (do katere se je kljub opisanemu napačnemu zaključku vsebinsko opredelilo tudi že sodišče prve stopnje). Dolžnica niti ne pove, kako bi njena prisotnost na ogledu lahko vplivala na ugotovitev vrednosti in zakaj bi bila zaradi njene prisotnosti pri ogledu ocenjena tržna vrednost tega dela nepremičnine drugačna. Z očitki o kršitvi pravice do udeležbe v postopku dolžnica ne more uspeti, saj ji je bila kontradiktornost zagotovljena z vročitvijo izdelane cenitve in odgovorov v izjavo skladno s petim odstavkom 178. člena ZIZ. Izbira metode cenitve

Predlog ni oblikovan v skladu s četrtim odstavkom 367.b člena ZPP, saj je po vsebini revizija, na koncu katere je nanizanih večje število vprašanj, za katere ni jasno obrazloženo, na kateri del predhodne obrazložitve se nanašajo in ni pojasnjena njihova pravna pomembnost. Zato ga je vrhovno sodišče na podlagi šestega odstavka 367. b člena ZPP zavrglo.

Nižji sodišči nista razpolagali z nedvoumnim dokazom o tem, da je bila vročitev tožbe pravilno opravljena. Zaključek o pravilnosti vročitve sta oprli izključno na listine v srbskem jeziku. Sodišče prve stopnje ni bilo vezano na pojasnila pristojnega sodišča v Beogradu, da je bila vročitev tožbe v Srbiji opravljena pravilno. Stališče, da je pravilnost opravljene vročitve po srbskem pravu izkazana, ker takšen zaključek izhaja iz uradnih zaznamkov strokovnega sodelavca sodišča prve stopnje in iz (v slovenski jezik) neprevedenih dopisov pristojnega sodišča v Beogradu, ni združljivo s pravico do izjave iz 22. člena Ustave.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave v sporu majhne vrednosti izdalo na podlagi določbe 3. odstavka 454. člena ZPP. Po tej določbi izda sodišče sodbo na podlagi pripoznave, če je izvedbo naroka zahtevala tožena stranka, pa na narok ne pride, čeprav je bila v redu vabljena. Toženec razpravljajoči sodnici, ki je kljub njegovi zahtevi za izločitev dne 30. 9. 2020 opravila razpisan narok v njegovi odsotnosti, neutemeljeno očita kršitev iz 1. odstavka 74. člena ZPP. Določba 74. člena ZPP namreč pooblašča sodnika, da lahko kljub zahtevi za izločitev po 6. točki 70. člena ZPP opravlja nadaljnja dejanja, razen izdaje odločbe, s katero se postopek pred sodiščem konča. Ker je bila torej njegova zahteva za izločitev razpravljajoče sodnice iz razloga po 6. točki 70. člena ZPP zavrnjena kot neutemeljena pred izdajo izpodbijane sodbe na podlagi pripoznave, obstoja kakšnih drugih izločitvenih razlogov iz 1. do 5. točke 70. člena ZPP pa toženec tudi v pritožbi ne navaja, zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Zakon tudi ne predpisuje obveznosti sodišča, da bi moralo o sprejetem skle

Pravica do uporabe svojega jezika v postopku ni absolutna, omejena je z zakonom. Velja za ustna dejanja, ne pa tudi za pisne vloge in za pisno komuniciranje sodišča s strankami in drugimi udeleženci. Preživnina ni določena že s tem, da nad mladoletnim otrokom oba starša izvršujeta skupno vzgojo in varstvo. Obveznost plačila preživnine za mladoletnega otroka ima prednost pred vsemi drugimi obveznostmi in lastnimi potrebami. Porazdelitev preživninskega bremena v višini 45 % na tožnico in 55 % na toženca je glede na okoliščine primera ustrezna. Vsakodnevno delo v zvezi z mladoletno hčerko, skrb, opravila, nega in vzgoja so na tožnici. Takšne obremenitve toženec nima, saj so stiki glede na sodno poravnavo določeni v trajanju en teden na mesec. Tožnica ima zaradi tega manj možnosti, da si poišče dodatno delo in zaslužek, medtem ko je toženčeva pridobitna zmožnost bistveno boljša.

Opustitev toženkine zavarovanke, ki pred tožničinim prihodom ni očistila stopnic, ni protipravna. Tožnica bi pri hoji morala gledati predse, posebej ker je prvič prišla na obisk k toženkini zavarovanki. Odveč je zato vprašanje, ki ga tožnica zastavlja v svoji pritožbi. Če namreč, kot je sama priznala, ni opazovala (tudi) talne površine, po kateri je hodila, je zanemarila osnovno previdnost, ki jo je treba upoštevati pri gibanju, da je to varno. Tožnica bi se torej pri hoji po stopnicah ob običajni previdnosti vsekakor lahko izognila padcu. Ker se je z neprevidno hojo sama malomarno izpostavila nevarnosti, je za svoj padec in njegove posledice kriva izključno sama.

Pravica do uporabe svojega jezika je tudi s pomočjo sodnega tolmača v postopku v skladu z 2. odstavkom 6. člena ZPP in v skladu s 1. odstavkom 102. člena ZPP omejena zgolj na naroke in druga ustna procesna dejanja pred sodiščem, ne velja pa tudi za vloge v postopku, ki jih morajo v skladu s 1. odstavkom 104. člena ZPP stranke vlagati v slovenskem jeziku. Tudi za izjave, ki so podane v okviru poravnalnih pogajanj, velja prepoved uporabe iz 309a. člena ZPP. Kršitev tega določila ZPP predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa je podana le takrat, če je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritožbeno sodišče je zato v okviru pritožbenih navedb ugotavljalo, na kakšen način je ta kršitev vplivala na izpodbijano sodbo. Ker gre za navedbo stranke in ne za dokaz, z upoštevanjem te izjave toženke ni prišlo do zatrjevane uporabe nedopustnega dokaza. Sodišče prve stopnje pa zaključka, da toženka ni izkazala, da je popolnoma brez sredstev oziroma virov za preživljanje, ni utemeljevalo zgolj in izključno na tej izjavi oz. navedbi toženke, podani v okviru poravnalnih pogajanj, temveč je s povzemanjem te njene navedbe zgolj

Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj se toženi stranki prepove odtujitev in obremenitev premičnin, na katero meri terjatev. Začasna odredba s tako vsebino pa nima nobenega smisla, če tožena stranka še pred njeno izdajo katero od premičnin, na katero se nanaša predlog za izdajo začasne odredbe, odtuji. V kolikor gre za po vrsti določen predmet (genus), za katerega je v naprej znano, da njegova vrednost s časom občutno pada, začasna odredba, ki meri na prepoved razpolaganja s tem predmetom, ni v vsakem primeru v skladu z namenom zavarovanja. Za pravilno uporabo določbe 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, zaradi česar je iz obrazložitve tudi izostala presoja trditev tožeče stranke o verjetnosti nastanka konkretnih posledic, ki bi ji nastale, če začasna odredba ne bo izdana in bo tožena stranka sporno vozilo prodala, v razmerju s škodo, ki bo nastala toženi stranki zaradi manjše vrednosti vozila, ki ga do pravnomočnosti sodbe ne bi smela prodati, če se bo začasna odredba izkazala za neutemeljeno.

Procesne sankcije, ki jih določa 282. člen ZPP, nastopijo šele potem, ko sodišče stranki pravilno vabi na narok. Sodišče stranki pravilno vabi na narok tedaj, če določi narok tako, da ostane strankam zadosti časa za pripravo, vendar najmanj petnajst dni od prejema vabila (drugi odstavek 280. člena ZPP), pri čemer mora sodišče v vabilu posebej opozoriti na zakonite posledice izostanka (tretji odstavek 113. člena ZPP). Sodišče sme vselej izvesti narok za glavno obravnavo, če je pred tem ravnalo skladno z drugim odstavkom 280. člena ZPP in tretjim odstavkom 113. člena ZPP in navajanje pravne podlage za izvedbo naroka ni potrebno, saj sodišče mora izvesti glavno obravnavo, če ni izrecno določeno, da lahko o zadevi odloči brez nje. Glavna obravnava je osrednji del celotnega postopka in navajanje pravne podlage za njeno izvedbo v vabilu ni potrebno. Dolžnost sodišča prve stopnje je, da skladno z določbo 6. člena ZPP, ki določa, da pravdni postopek teče v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi in skladno z določbo prvega odstavka 5. člena Zakona o sodiščih, ki določa, da sodišča poslujejo v slovenskem jeziku, da v primeru, če stranka vloži v spis listine, sestavljene v tuj

Prvostopenjsko sodišče je tožnikovo vlogo v tujem jeziku utemeljeno zavrglo, ker je v postavljenem roku ni prevedel v slovenski jezik, temveč je njen prevod posredoval šele po izteku roka za popravo.

V teoriji in sodni praksi je sprejeto, da so lahko tudi imisije poseg v posest, torej tudi predmet posestnega varstva, in sicer če odvrnejo posestnika od uporabe stvari ali ga pri njej motijo. Vendar le, če so prepovedane, torej takšne, ki čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzročajo znatnejšo škodo.

Dokazno breme, da najemnina ni bila 500,00 EUR, je na toženi stranki.

Ker je tožnik vložil vlogo v tujem jeziku, ga je sodišče s sklepom pozvalo, da jo v roku 15 dni prevede v slovenski jezik in ga hkrati tudi opozorilo na pravne posledice, če ne bo postopal v skladu s sklepom sodišča. Ta sklep je bil poslan tožniku neposredno v tujino z mednarodno povratnico (roza barve z oznako AR), ki jo je podpisala njegova žena. Za mednarodno povratnico v skladu z mednarodnimi poštnimi standardi velja, da jo lahko podpiše naslovnik ali v skladu s predpisi naslovne države druga pooblaščena oseba ali delavec naslovne pošte. Skladno z mednarodnimi pravnimi predpisi so bili sprejeti Splošni pogoji izvajanja univerzalne poštne storitve, ki v 2. odstavku 20. člena določajo, da se priporočena pisma vročajo naslovniku osebno na naslovu. Če to ni mogoče, se vročijo enemu od odraslih članov gospodinjstva ali osebi, pooblaščeni za prevzem pošiljk. Tožnik v postavljenem roku vloge ni prevedel v slovenski jezik, temveč jo je prevedel šele po izteku roka. Zato je sodišče vlogo v tujem jeziku zakonito zavrglo.

Tožnik je vložil vlogo v tujem jeziku, zato mu je sodišče naložilo, da jo v postavljenem roku prevede v slovenski jezik. Dopolnitev vloge (oziroma njen prevod) je bila vložena po izreku roka, torej prepozno. Sodišče prve stopnje je zavrglo prepozno dopolnitev vloge, za kar v ZPP ni podlage, o sami vlogi pa sploh ni odločilo. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep ter mu zadevo vrnilo v novo postopanje.

Ker lahko po določbi tretjega odstavka 86. člena ZPP v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, kar po določbi četrtega odstavka 86. člena ZPP ne velja le v primerih, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit, je bila pravilno zavržena pritožba tožnika zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo, saj jo je tožnik vložil sam in ni izkazal pogoja iz četrtega odstavka 86. člena ZPP.

Tožba, vložena v tujem jeziku, je zakonito zavržena. V odrejenem roku namreč ni bila vrnjena prevedena v slovenski jezik, čeprav je bil tožnik v sklepu opozorjen na pravne posledice, če ne bo postopal po odredbi sodišča.

Stranki ni odvzeta pravica do obravnavanja pred sodiščem, kadar sodišče kljub (zmotno) ugotovljenemu neprerekanemu dejstvu to dejstvo vseeno ugotavlja v dokaznem postopku in pri tem upošteva načelo trditvenega in dokaznega bremena. Zgolj navedba pooblaščenca tožene stranke, da je slednja zadržana zaradi delovnih obveznosti, ne predstavlja opravičljivega razloga za izostanek z naroka, pisno opravičilo v tujem jeziku pa je neupoštevno. Tožena stranka mora trditve, s katerimi izpodbija tožbene navedbe tožeče stranke, podati najkasneje v odgovoru na tožbo. Če tega ne stori, sodišče prve stopnje kasneje podanih navedb ne sme upoštevati, zato se do njih tudi ni dolžno posebej opredeljevati.

Sodišče prve stopnje je s sklepom tožnika pozvalo, da vlogo, vloženo v tujem jeziku, v roku 30 dni od prejema sklepa vrne prevedeno v slovenski jezik. Hkrati je tožnika opozorilo na pravne posledice, če v odrejenem roku ne bo postopal v skladu z odredbo. Tožnik v odrejenem roku ni postopal po odredbi sodišča in vloge ni vrnil prevedene v slovenski jezik. Zato je vloga na podlagi petega odstavka 108. člena ZPP kot nerazumljiva zakonito zavržena.