VSL sklep I Cp 452/2015

Pritožbama se ugodi, izpodbijani odločbi se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano odločbo z dne 1. 10. 2013 je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu za ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 15. 9. 2008, sklenjene med prvim tožencem in pokojnim J. G. (sklep pod točko I. izreka). Zavrnilo je tožbena zahtevka za razveljavitev iste pogodbe in ugotovitev, da je brez pravnega učinka do tožnice v deležu, s katerim se odtujuje njen solastninski delež na skupnem premoženju parc. št. 165/4, vl. št. ..., k. o. X do ½ (točka II/1), za vzpostavitev prejšnjega zemljiškega stanja in vknjižbo lastninske pravice do ½ v korist pokojnega J. G. (točka II/2), oziroma vknjižbo lastninske pravice v korist njegovih dedičev – druge do četrto tožene stranke – za vsakega do 1/6 (točka II/3), za ugotovitev, da je nepremičnina parc. št. 165/4, vl. št. ..., k. o. X skupno premoženje tožnice in pokojnega J. G., na katerem sta deleža obeh enaka – za vsakega do ½ ( točka II/4), za ugotovitev, da v njuno skupno premoženje sodijo v izreku naštete premičnine (točka II/5), za podajo zemljiškoknjižnega dovolila tožencu za vpis lastninske pravice pri nepremičnini parc. št. 165/4, vl. št. ..., k. o. X, v korist in na ime tožnice do ½ (točka II/6) ter za plačilo 17.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2008 naprej (točka II/7) in 6.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečno zapadlih zneskov po 500,00 EUR tožnici s strani prvega toženca (točka II/8). O pravdnih stroških je odločilo v točki III in jih v odmerjeni višini 3.705,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi naložilo v plačilo tožeči stranki.

Zoper odločbo je vložila pritožbo tožeča stranka. Med drugim je opozorila, da sodišče ni odločilo o vseh tožbenih zahtevkih.

Z dopolnilno sodbo je nato sodišče prve stopnje zavrnilo še tožbeni zahtevek za plačilo 100.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2008 tožnici s strani prve tožene stranke. V preostalem je predlog za izdajo dopolnilne sodbe zavrnilo. Nadaljnje pravdne stroške tožene stranke v višini 14,06 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo tožeči stranki.

Tudi zoper dopolnilno sodbo se pritožuje tožeča stranka. Ponovno uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Povzema vsebino pritožbe zoper sodbo in sklep z dne 1. 10. 2013. Predlaga razveljavitev obeh izpodbijanih odločb, podrejeno spremembo, in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ter plačilo stroškov pritožbenega postopka. Sodišču očita, da se ni opredelilo do zatrjevanih podlag in dejstev v zvezi z ničnostjo pogodbe: da je bil prvi toženec nedobroveren in da je pravni posel ničen zaradi pravno nedopustne kavze (predhoden dogovor pogodbenikov za sklenitev fiktivne pogodbe z namenom izigrati tožnico kot skupno lastnico premoženja, ki je bilo predmet pogodbe, in zakonitih nujnih dedičev; navideznost ter neodplačnost pravnega posla). Sodba je pomanjkljiva. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno. Zmotno je uporabljeno materialno pravo. Obrazložitev je skopa. Onemogoča preizkus sodbe. Dokazne ocene ni. Tožnica je okrnjena v uveljavljanju svojih pravic iz skupnega premoženja s pokojnikom. Sodišče je sledilo le prvi toženi stranki. Kršeno je načelo kontradiktornosti. Sodba je nerazumljiva. Ugotavlja, da je sporno premoženje skupno premoženje tožnice in pokojnega, a tega pri odločitvi ne upošteva. Nasprotno: navede, da se pravni položaj tožnice v primeru neveljavnosti posla ne bi v ničemer spremenil. Uporabljen je napačni dokazni standard. Poseženo je v pravico tožnice do pravnega varstva. Onemogočeno ji je uveljavljanje pravic, ki jih je v postopku dokazovala. Ni razlogov in dejanskih ugotovitev o zatrjevani podlagi v zvezi z ničnostjo po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Nepravilno je zavrnjen ugotovitveni zahtevek. Tožnica utemeljuje svojo lastninsko pravico na originarnem pridobitnem načinu. To utemeljuje ugotovitveni pravovarstveni zahtevek kot osnovo za dosego vknjižbe v njeno korist v deležu do ene idealne polovice. V primeru zavrnitve navedenih zahtevkov bi moralo sodišče odločati o podrednih zahtevkih. Glede zahtevka o skupnem premoženju je sodba nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju. Presoja, da ga je tožnica dokazala, ne izhaja iz izreka odločbe. Nepravilna in nepopolna je ocena, da ni izpodbila domneve o dobri veri toženca. Izpostavlja okoliščine, ki kažejo na njegovo nedobrovernost (takojšnje prenakazilo kupnine na račun toženčeve žene, podpis pogodbe tik pred pokojnikovo smrtjo, nesmiselnost prodaje), do katerih se sodišče ni opredelilo. Odločitev ni pojasnjena. Obrazložitev je v nasprotju s 324. členom ZPP. Vztraja in obširno utemeljuje, da je pogodba navidezna, neodplačna in nična zaradi nedopustnega nagiba ter da je bil prvi toženec nedobroveren. Nepravilna je odločitev o zavrženju tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Tožnica ima pravni interes za ugotovitveno tožbo. Uspeh v tej pravdi ji odpre možnosti za uveljavljanje deleža iz naslova skupnega premoženja. Napačna je nasprotna ugotovitev sodišča, češ da ugotovitev neveljavnosti pravnega posla njenega pravnega položaja ne bi spremenila. Ostali toženci njene zahtevke priznavajo. Tudi to potrjuje njen pravni interes. Zmotno je stališče, da ni izbrala ustreznega pravnega varstva (Paulijanska tožba). Podlago za odločanje predstavljajo določila ZZZDR glede izpodbijanja posla zaradi skupnega premoženja in določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o ničnosti pogodbe. Uveljavljano sodno varstvo je skladno s sodno prakso. Tožbeni zahtevek v zvezi s premičninami je pravilen, ker ni gotovo, kje so in če še obstajajo. Tudi v tem delu je odločitev nepojasnjena v dejanskem in pravnem pogledu. Ugotovitve v točki 18 o nemoralnosti nagiba so v nasprotju z izrekom. Zaključki o uporabnini so napačni in pomanjkljivi. Tudi če bi bil tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti nesklepčen, ni mogoče zavrniti oblikovalnega zahtevka iz izbrisnega dela tožbe, ko tožnica terja vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja na ime pokojnega in nato v korist dedičev. Tak zahtevek je lahko posledica ničnosti ali izpodbojnosti pogodbe. Sodišče je svojo odločitev oprlo na zmotno izhodišče, da tožba v tem delu ni niti utemeljena niti dopustna. Zato je ostalo neugotovljeno dejansko stanje skoraj o vseh pravno pomembnih dejstvih. Opozarja še na omejevanje pravice do izjave tožničinemu skrbniku, na kršitev 8. člena ZPP in 287. člena ZPP v zvezi s sprejemom dokaznega sklepa.

Na vročeni pritožbi so laično odgovorile druga do četrta tožena stranka, ki predlagajo, naj ji višje sodišče ugodi. Prva tožena stranka odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožbi sta utemeljeni.

Tožnica je trdila in dokazovala, da je izvenknjižna lastnica parc. št. 165/4 k. o. X in vtoževanih premičnin do ½, ker gre za skupno premoženje, s katerim je brez njenega soglasja razpolagal njen bivši in zdaj pokojni mož J. G. s prodajno pogodbo, ki jo je 15. 9. 2008 sklenil s prvo toženo stranko. S primarnim tožbenim zahtevkom je uveljavljala ugotovitev ničnosti te pogodbe zaradi nedopustne podlage (nedopustnega nagiba pokojnega: prikrajšati tožnico pri njenih pravicah na skupnem premoženju in izigrati ostale tožence kot zakonite nujne dediče, za katerega je prvi toženec vedel (39. člen OZ v zvezi z drugim odstavkom 40. člena OZ) in navideznosti, češ da je šlo v resnici za neodplačen pravni posel (tretji odstavek 40. člena OZ). Podredno je postavila oblikovalni zahtevek za razveljavitev navedene pogodbe zaradi enostranskega razpolaganja bivšega zakonca s skupnim premoženjem brez njenega soglasja (52. člen ZZZDR). Pri obeh zahtevkih je nadalje zahtevala vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja z vknjižbo lastninske pravice v korist in na ime pokojnega prodajalca oziroma njegovih dedičev v deležu do ½. S tem je kumulirala nadaljnje tožbene zahtevke za ugotovitev skupnega premoženja, za katerega je trdila, da je bilo predmet sporne pogodbe, njenega deleža do ½ na njem z dovolitvijo vknjižbe lastninske pravice v njeno korist pri vtoževani nepremičnini oziroma z izplačilom ½ denarne vrednosti vtoževanih premičnin. Uveljavljala je še uporabnino za uporabo tega premoženja. Z drugim podrednim zahtevkom je zahtevala ugotovitev, da je navedena pogodba do ene polovice v odnosu do nje brez pravnega učinka, vknjižbeno dovoljenje za vpis lastninske pravice v njeno korist, plačilo 100.000,00 EUR, ugotovitev, katere premičnine sodijo v skupno premoženje ter zahtevek za plačilo uporabnine.

Sodišče je zavrglo tožbo v ugotovitvenem delu za ugotovitev ničnosti pogodbe, češ da tožnica zanj nima pravnega interesa. Ob ugotovitvi v točki 17 sodbe, da je že v tem postopku uveljavljala in dokazala zatrjevano originarno pridobitev lastninske pravice na nepremičnem premoženju, ki je bilo predmet sporne pogodbe, in ob dejstvu, da zaradi njene ničnosti (kar je razlog za neveljavnost vknjižbe – prvi odstavek 243. člena Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1) zahteva vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, kar bi ji omogočilo vknjižbo originarno pridobljene lastninske pravice v svojo korist na podlagi sodbe o ugotovitvi lastninske pravice (3. točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1), je naziranje sodišča o nedopustnosti tožbe za ugotovitev ničnosti obravnavane pogodbe materialnopravno zmotno. Uspeh v pravdi za ugotovitev ničnosti pogodbe, v kateri tožnica ni bila pogodbena stranka, ji odpira možnost za uveljavitev njene originarno pridobljene lastninske pravice, za katero sodišče ugotavlja, da jo je dokazala. S tem je njen pravni interes za uveljavljanje ugotovitvenega zahtevka o ničnosti obravnavne pogodbe podan.

Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč sodišče ni vsebinsko presojalo tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti sporne prodajne pogodbe. Pritožbi je treba pritrditi, da je zato ostalo dejansko stanje o zatrjevani nedopustnosti podlage sklenjenega posla neugotovljeno. Tožnica je trdila, da je bila pogodba sklenjena iz nedopustnih nagibov (izigranje tožnice kot skupne lastnice v nasprotju z ZZDR in pokojnikovih otrok kot zakonitih in nujnih dedičev – v nasprotju z Zakonom o dedovanju – ZD), da je bilo to znano obema pogodbenikoma, ki sta prav s tem namenom sklenila fiktivni posel, ki je bil dejansko neodplačen, in da je zato pogodba nična tudi, če prvi toženec za nedopusten nagib pokojnega ni vedel. Sodišče sicer ugotavlja v točki 18 sodbe, da so bili pokojnikovi nagibi za sklenitev pogodbe nemoralni (izigrati otroke kot zakonite nujne dediče). Za zatrjevano izigravanje tožeče stranke kot skupne lastnice pa v točki 17 oceni, da tožnica ni uspela izpodbiti domneve o dobrovernosti prvega toženca. V ničemer pa se ni opredelilo do zatrjevane navideznosti oziroma neodplačnosti sklenjenega posla. Gre za okoliščine, ki odločilno vplivajo na presojo o utemeljenosti zahtevka. Neodplačna pogodba je nična tudi tedaj, ko drugi pogodbenik ni vedel, da je nedopustni nagib bistveno vplival na odločitev njegovega sopogodbenika (tretji odstavek 40. člena OZ).

Ker sodišče ni ugotavljalo niti ni odgovorilo na navedene tožbene trditve, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, odločitev pa pomanjkljiva, saj ne omogoča vsebinskega preizkusa (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Gre za kršitev, ki je pritožbeno sodišče ne more odpraviti. Prav tako ne more samo prvič ugotavljati dejanskega stanja. Na ta način bi namreč strankam odvzelo pravico do pritožbe. Zato je bilo treba obe izpodbijani odločbi v celoti razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno sojenje sodišču prve stopnje (prvi odstavek 354. člena ZPP in 355. člen ZPP).

Tudi po izdaji dopolnilne sodbe namreč sprejete odločitve zaradi oblike izreka ni mogoče preizkusiti. Sodišče ni sledilo postavljenim tožbenim zahtevkom (primarni, prvi podredni in drugi podredni zahtevek). Izrek sodbe je oblikovalo samo z vsebinskim združevanjem posameznih točk iz vsakega tožbenega zahtevka. S tem je izrek postal nedoločen, nerazumljiv, česar ni odpravila niti dopolnilna sodba. Pritrditi je treba pritožbi, da je v določenih delih tudi v nasprotju z razlogi sodbe (npr. glede ugotovitev o obstoju skupnega premoženja in deležev na njem).

V ponovljenem postopku naj sodišče torej najprej ponovno odloča (o celotnem) primarno postavljenem tožbenem zahtevku. Celovito naj oceni trditveno podlago in že zbrano dokazno gradivo glede zatrjevane ničnosti sporne pogodbe po vseh uveljavljanih podlagah in nanj vezane nadaljnje zahtevke (za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, za ugotovitev tožničine originarno pridobljene lastninske pravice na podlagi določb ZZZDR, za vknjižbo lastninske pravice v njeno korist, izplačilo denarnega deleža, uporabnino). Sprejeto dokazno oceno in pravno presojo naj obrazloži z jasnimi in preglednimi razlogi. Pritožbi je treba pritrditi tudi pri graji, da je sedanja obrazložitev skopa, nepopolna in nejasna. Šele, če bo ponovno ocenilo, da primarni zahtevek ni (v celoti) utemeljen, naj odloča o podrednih zahtevkih, vendar tudi v tem delu tako, da bo odločitev jasna in pregledna, da jo bo mogoče preizkusiti.

Ob ponovnem odločanju bo moralo ponovno odločiti tudi o pravdnih stroških, vključno s stroški tega pritožbenega postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).