UPRS sklep I U 608/2014

I. Zadevi I U 608/2014 in I U 641/2014 se združita v skupno obravnavo in odločanje ter se zadeva vodi naprej kot I U 608/2014.
II. Tožbi se zavržeta.
III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožnica je v zadevi I U 608/2014 na naslovno sodišče vložila tožbo zoper odločitev organa, s katero je ta odločil, da se zahteva tožnice za povrnitev vlaganj v najemniško denacionalizirano stanovanje na lokaciji ..., odstopi v reševanje Upravni enoti v Ljubljani. Tožnica je od organa zahtevala, da o tej odločitvi izda sklep po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), česar pa organ ni storil in ji je o razlogih za to posredoval dopis z dne 2. 4. 2014. Tožnica je še pojasnila, da je vložila zahtevek na organ za povrnitev vlaganj v denacionalizirano nepremičnino, o kateri je organ že odločal s končno odločbo, ki pa je bila v upravnem sporu odpravljena, zadeva pa vrnjena v ponovni postopek. Namesto da bi organ ravnal v skladu z napotili sodišča, je zadevo odstopil Upravni enoti Ljubljana. Organ bi moral o tem odločiti s sklepom, ki mora biti obrazložen in mora vsebovati tudi pouk o pritožbi (226. in 228. člen ZUP). Tožnica je sodišču zato predlagala, da se organu – Ministrstvu za kulturo naloži, da v roku 7 dni izda in tožnici vroči odločitev z dne 26. 3. 2013 o odstopu te zadeve Upravni enoti Ljubljana v obliki pisnega sklepa in ji povrne po sodišču odmerjene stroške postopka.

2Sodišče je nato tožnico z dopisom z dne 18. 4. 2014, ob upoštevanju vsebine tožbe, pozvalo, da opredeli, ali vlaga tožbo zaradi molka organa po 28. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ali vlaga izpodbojno tožbo po 33. členu ZUS-1.

3Tožnica je po pozivu sodišča v dopolnitvi tožbe navedla, da primarno uveljavlja tožbo zaradi molka organa, saj je bil organ na podlagi pravnomočne sodbe, I U 1626/2013, dolžan v roku 30 dni od vročitve te sodbe, v ponovljenem postopku namesto odpravljene odločbe izdati in tožnici vročiti novo odločbo o njenem zahtevku za povračilo vlaganj. Organ tega ni storil, zaradi česar ga je tožnica pozvala z dopisom z dne 6. 3. 2014, da izda novo upravno odločbo po roku, določenem z ZUS-1. Organ tega ni storil, temveč je zadevo nezakonito odstopil v reševanje Upravni enoti Ljubljana. Ker obstaja utemeljen dvom, ali je organ sploh pripravljen izpolniti svojo obveznost iz pravnomočne sodbe sodišča, tožnica uveljavlja tudi možnost po ZUS-1, da o njenem zahtevku neposredno odloči sodišče, saj bo na ta način preprečeno 14-letno ''prekladanje'' spisa in zagotovljeno ustavno načelo pravne države. Dopolnitvi tožbe je priložila dopis, ki ga je posredovala upravnemu organu z dne 6. 3. 2014, in v katerem ga je pozvala na izdajo odločbe po sodbi, I U 1626/2013.

4Sodišče je upravnemu organu poslalo tožbo in njeno dopolnitev v odgovor s pozivom, da organ pošlje upravne spise v zadevi. Organ odgovora na tožbo ni podal, je pa sodišču posredoval upravne spise, odstopljene s strani Upravne enote Ljubljana.

5Tožnica pa je v zadevi I U 641/2014 vložila tožbo zaradi molka organa, v kateri je navedla, da organ o zahtevku tožnice za vračilo vlaganj v denacionaliziran objekt v ponovljenem postopku ni odločil v predpisanem roku, niti v naknadno danem roku po zahtevku tožnice z dne 6. 3. 2014. V tožbi je navedla, da je upravni organ z odločbo, št. 490-23/2012 z dne 5. 9. 2013, tožnici priznal vlaganja v znesku 8.838 EUR in naložil zavezanki njihovo plačilo. Tožnica je zoper odločbo vložila tožbo v upravnem sporu in sodišče je s sodbo, I U 1626/2013 z dne 21. 1. 2014, odločbo odpravilo in vrnilo organu v ponovni postopek. Po odpravi te odločbe organ ni v predpisanem roku ponovil postopka, niti ni izdal nove odločbe. Tožnica je z dopisom z dne 6. 3. 2014 izrecno pozvala organ, da izda novo odločbo v nadaljnjih sedmih dneh, kar pa ta ni storil, temveč je tožnici posredoval dopis z dne 24. 3. 2014, naj v 7 dneh pojasni, zakaj ni zadovoljna s prvotno odločbo. Z dopisom z dne 26. 3. 2014 pa je organ predmetno zadevo odstopil v reševanje Upravni enoti v Ljubljani, ne da bi o tem izdal predpisano odločbo. Tožnica meni, da je treba uporabiti določbe ZUS-1, ki sodišču dopuščajo, da samo odloči o zahtevku. V nadaljevanju je opisala potek postopka pred upravnim organom v zvezi z zahtevkom ter specificirala svoj zahtevek na 105.000,00 EUR. Predlagala je, da sodišče razpiše obravnavo, na njej izvede ponujene dokaze in razsodi, da se organu naloži, da v roku 7 dni izda in tožnici vroči upravno odločbo, s katero bo odločeno o zahtevku tožnice za vračilo vlaganj v denacionalizirano stanovanje v objektu v ... in ji povrne odmerjene stroške postopka, podrejeno, da se tožnici priznajo vlaganja v denacionalizirano najemniško stanovanje v stanovanjskem objektu v …, v višini 105.000,00 EUR, ki jih je dolžna plačati A.A. 40/c, v 30 dneh od pravnomočnosti te sodbe, pod izvršbo, toženka pa je dolžna tožnici povrniti odmerjene stroške tega postopka, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

6Sodišče je upravnemu organu poslalo poziv, ta pa je na poziv odgovoril, da je ob reševanju zadeve ugotovil, da za odločanje ni pristojen, zaradi česar je z dopisom z dne 26. 3. 2014 odstopil zadevo v pristojno reševanje Upravni enoti Ljubljana.

7Sodišče je zadevi I U 608/2014 in I U 641/2014 združilo v skupno obravnavo in odločanje, ker gre za odločanje o istem predmetu. Tožnica vlaga tožbi, ki sta po vsebini v večinskem delu oziroma v celoti identični in z identičnim tožbenim zahtevkom (prvi odstavek 42. člena ZUS-1).

8Sodišče je tožbi moralo zavreči iz naslednjih razlogov:

9Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnica v obeh zadevah (v I U 608/2014 in v I U 641/2014) vlaga tožbo zaradi molka organa, pri čemer v zadevi I U 608/2014 smiselno uveljavlja, da sodišče samo odloči o stvari (o povrnitvi vlaganj v denacionalizirano nepremičnino), v zadevi I U 641/2014 pa kot primarni tožbeni zahtevek zahteva, da sodišče organu naloži, da v roku 7 dni odloči o zahtevi tožnice – o povrnitvi vlaganj v denacionalizirano nepremičnino, podrejeno pa, da sodišče samo odloči o stvari in se tožnici priznajo vlaganja v višini 105.000,00 EUR, ki jih je dolžna plačati A.A., na tam opredeljen način in v danem roku. K tožbama je priložila tudi zahtevo za izdajo odločbe z dne 6. 3. 2014, ki jo je posredovala upravnemu organu.

10Po drugem odstavku 28. člena ZUS-1 sme stranka, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Enako sme ravnati tožnik tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe, ter v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so v tem postopku že bila uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen (tretji odstavek 28. člena ZUS-1).

11Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je organ z dopisom z dne 26. 3. 2014 odstopil zahtevo tožnice za povrnitev vlaganj v reševanje na Upravno enoto Ljubljana, po tem, ko je prejel dopis tožnice z dne 6. 3. 2014, da ponovno odloči o stvari po sodbi naslovnega sodišča, I U 1626/2013 z dne 21. 1. 2014.

1266. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju ZUP/86), ki se po drugem odstavku 6. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) še vedno uporablja v postopkih za uveljavljanje pravic po tem zakonu, predpisuje postopanje organa po prejemu vloge. V četrtem odstavku tega člena je določeno, da če dobi organ po pošti vlogo, ki je ni pristojen sprejeti, pa ni nobenega dvoma o tem, kateri organ jo je pristojen sprejeti, jo pošlje brez odlašanja pristojnemu organu oziroma sodišču in to sporoči stranki. Če organ, ki je dobil vlogo, ne more ugotoviti, kateri organ je zanjo pristojen, izda brez odlašanja sklep, s katerim zavrže vlogo zaradi nepristojnosti, in ga takoj pošlje stranki. Enako določa tudi sedaj veljavni četrti odstavek 65. člena ZUP. Iz citirane določbe torej izhaja, da se organ v primeru, kadar je znano, kateri organ je pristojen za reševanje nepravilno vložene vloge, ne izreka s sklepom za nepristojnega, temveč jo le pošlje pristojnemu organu in to sporoči stranki.

13Sodišče ugotavlja, da je tako postopal tudi upravni organ v obravnavanem primeru, saj je tožničino zahtevo za povrnitev vlaganj, za katere reševanje ni pristojen, poslal pristojnemu upravnemu organu v reševanje (tj. Upravni enoti Ljubljana) in o tem obvestil tožnico. Ugotovil je namreč, da gre za odločanje o povrnitvi vlaganj v denacionalizirano nepremičnino (stavba na naslovu ...), ki kot posamična nepremičnina ni bila razglašena za kulturni spomenik, se pa nahaja v širšem območju, ki je kot tako razglašeno za kulturni spomenik ali naravno znamenitost (npr: stara mestna jedra), zaradi česar je za njeno obravnavo po 54. členu ZDen pristojna upravna enota, ki se – kot izhaja iz podatkov upravnih spisov - (očitno) z odstopom strinja, saj je z reševanjem obravnavane zadeve tudi pričela. Pri tem ni pomembno, da je o tej zahtevi upravni organ (tj. Ministrstvo za kulturo) že enkrat odločal (in da je bila zadeva že predmet presoje pred naslovnim sodiščem), kakor tudi ne, da gre za obravnavo zahteve, katere reševanje teče že štirinajst let, saj noben organ ne more prevzeti posamezne upravne zadeve iz pristojnosti drugega organa in je rešiti sam, razen če zakon tako določa in če so izpolnjeni v takem zakonu predpisani pogoji (21. člen ZUP/86), za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Zoper odstop vloge pristojnemu organu pa - kot izhaja iz zgoraj citirane določbe ZUP/86 - stranka nima pravnega varstva, lahko pa pravilnost takega ravnanja stranka izpodbija s pravnimi sredstvi zoper odločbo oziroma sklep, s katerim je odločeno v zadevi.

14Ker pa upravni organ – Ministrstvo za kulturo -, kateremu je tožnica posredovala svojo zahtevo za izdajo odločbe, ni pristojen za odločanje o tožničini zahtevi o povrnitvi vlaganj, to pomeni, da pogoji za uspešno uveljavitev tožbe zaradi molka organa niso izpolnjeni, saj je tožnica urgirala odločitev pri organu, ki o zadevi sploh ne bo odločal. S tožbama zaradi molka organa – Ministrstva za kulturo - si tako tožnica svojega pravnega položaja ne more več izboljšati, saj ta organ zadeve ne obravnava več, kar pomeni, da tožnica ni izkazala pravovarstvenega interesa za vsebinsko obravnavanje tožb. Tako tudi Vrhovno sodišče v podobni zadevi (sklep I Up 338/2010 z dne 22. 4. 2011).

15Sodišče je zato glede na navedeno tožbi tožnice na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

16Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.