65. člen ZUP

Tožnica ni zadovoljna z izpodbijanima odločbama, saj meni, da nista zgolj nezakoniti, temveč tudi nepravilni. Zato bi moralo sodišče v tem socialnem sporu po vsebini presojati pravilnost in zakonitost s strani tožnice predloženih odločb toženca, izvesti ustrezni dokazni postopek nato v skladu s 7. členom v zvezi s 63. členom ZDSS-1 odločiti.

Toženka je pravilno sprejela odločitev o nepristojnosti. Tožnica je namreč pri ZRSŠ vztrajala, da o zadevi odloči, čeprav je že predhodne zadeve odstopal osnovni šoli kot stvarno pristojnemu organu. Ker je tožnica vztrajala, da ZRSŠ izda individualiziran program, je ZRSŠ navedel, da ni stvarno pristojen organ za odločanje o navedenem, zato navedenega tudi ne bo poslal v odločanje drugostopnemu organu, saj ne gre za upravno zadevo v okviru ZUOPP-1, ampak gre za vprašanja, o katerih lahko glede na stvarno pristojnost in določbe ZOsn, odloča le osnovna šola. Tožba je deloma v nasprotju sama s sabo. Tožnica na eni strani izpodbija upravni akt – sklep toženke, na drugi strani pa želi od sodišča doseči rezultat, ki ga pred organom ni dosegla in sedaj želi, da se ugotovi kršitev človekovih pravic, ker toženka o njeni vlogi ni odločila, ampak jo je zavrgla. Zoper izdane upravne akte, kot je izpodbijan sklep, je dopusten upravni spor na podlagi 2. člena ZUS-1. Vendar tožnica izrecno vlaga tožbo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, ki pa je dopustna le, če zoper akt ali dejanje organa, ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. To

Tožnik torej ni opravil predhodnega postopka v skladu s 415. členom EZ-1, saj je obravnavano zahtevo vložil pri toženki pred vložitvijo zahteve pri operaterju trga. Poleg tega je tožnik z obravnavano zahtevo in njeno dopolnitvijo zahteval izdajo dopolnilne odločbe, kar pomeni, da obravnavana zadeva ni spor med uporabnikom sistema in operaterjem trga, kot to pravilno navaja tožnik. Zato je toženka pri presoji stvarne pristojnosti zmotno uporabila 413. člen EZ-1, saj je v obravnavani zadevi treba uporabiti 220. člen ZUP o dopolnilni odločbi, v skladu s katero je za odločanje o izdaji dopolnilne odločbe pristojen organ, ki je odločal v prvotni odločbi. Za odločanje v obravnavani zadevi je pristojna toženka, saj je ta odločala tudi o znižanju podpore z odločbami o znižanju pomoči.

Skladno z načelom varstva pravic je treba tudi v primerih, ko ne gre za upravno zadevo, pa organ ve kdo je pristojen za zadevo, posredovati vlogo, ne pa zavreči s sklepom po 129. členu ZUP. Sodišče še pripominja, da v kolikor bi organ menil, da tožniku zahtevane pravice po ZTuj-2 sploh ne pripadajo (kot je stališče organa druge stopnje) in bi menil, da je pristojen za odločanje, bi moral njegovo zahtevo zavrniti in ne zavreči, vendar organ prve stopnje ni zavzel tega stališča.

V takšnih okoliščinah, ko je torej laična stranka zaradi svoje nevednosti znotraj prekluzivnega roka za opravo procesnega dejanja, vložila prošnjo za BPP osebno na nepristojni organ, za katerega ni jasno, ali je stranko na svojo nepristojnost opozoril, na pristojni organ pa je, čeprav je bilo očitno, da se zaradi teka kratkega (zgolj 8-dnevnega roka) mudi, prošnjo odposlal po pošti šele čez 5 dni, tako da jo je ta prejel šele 7 dni po njeni vložitvi, tožena stranka ni pravilno uporabila določbe tretjega odstavka 36. člena ZBPP. Tožniku namreč ni mogoče pripisati odlašanja oziroma zamude z vložitvijo prošnje za BPP, pač pa zgolj nevednost glede pristojnega organa, kar smiselno zatrjuje v tožbi. Poleg tega ne more biti razlog za zavrženje niti ocena tožene stranke, da ne bi mogla pravočasno zagotoviti osebe, pooblaščene za izvajanje BPP, saj je po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča vročitev odločbe o odobritvi BPP po izteku roka za opravo pravnega dejanja v postopku, za katerega je BPP odobrena, lahko upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Glede na izrazito pravno laičnost in glede na zelo kratek rok, določen v pozivu I U 1950/2024-4 z dne 15. 11. 202

V konkretnem primeru sodišče ni imelo nobene pravne podlage, da bi vlogo, ki jo je odstopilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, štelo za tožbo. Posledično tudi ni bilo podlage za popravo tožbe (saj ni šlo za tožbo) in iz enakih razlogov tudi ne za zavrženje tožbe po 108. členu ZPP. Vložnica se je najprej obrnila na CSD, omenjeni organ pa je zadevo posredoval Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Tudi v spremnem dopisu Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti navaja, da je na podlagi dopisa mogoče sklepati, da gre za pritožbo. Kot je bilo že pojasnjeno, je potrebno vlogo odstopiti sodišču le, če ni nobenega dvoma o tem, da je za sprejem vloge pristojno sodišče. V tej zadevi pa je dvom obstajal, kar nenazadnje izhaja tudi iz spremnega dopisa. Če je vloga nejasna oziroma nepopolna, pa je organ, ki prejme vlogo, dolžan postopati po določbi 67. člena ZUP, ne pa da vlogo odstopi sodišču.

Organ sme vlogo na podlagi petega odstavka 65. člena ZUP zavreči šele po tem, ko je storil vse, da bi ugotovil, kateri organ je zanjo pristojen. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi tožena stranka pred njegovo izdajo poskušala ugotoviti, ali je za odločanje o tožnikovi zahtevi pristojen kakšen drug organ in kateri. Čeprav je tožena stranka navedla, da zahtevanih pravic ne opredeljuje ZTuj-2 "temveč področni zakoni", se ni opredelila do določb 29.2 in 30.3 člena ZUPJS, ki urejata prav pravici, ki ji zahteva tožnik tj. pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in pravico do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje. Vprašanje, ali je utemeljen njegov ugovor o diskriminatorni in neustavni ureditvi, ki mu kot (domnevnemu) upravičencu do izplačila denarne pomoči po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2 priznava le pravico do nujnega zdravstvenega varstva, ne pa tudi do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev (enako kakor ostalim prejemnikom denarne socialne pomoči), mora biti po presoji sodišča meritorno razrešeno s strani pristojnega organa.

Drugostopenjski organ bi moral na podlagi pritožbe tožnika odstopiti zadevo v reševanje Informacijskemu pooblaščencu, ne pa da je odločal o zadevi, za katero ni pristojen.

V prijavno-sprejemnem postopku za študijske programe z javno veljavo se določila ZUP uporabljajo v skladu z določbo 4. člena ZUP smiselno, v kolikor to področje ni urejeno s posebnim postopkom. Nepristojni organ je prijavo tožnice prejel šele po poteku predpisanega roka tako, da prijave sploh ni mogel pred potekom roka posredovati pristojnemu organu, zato je ob prejemu prijave že nastopila zamuda. Tožnica prijave za vpis ni vložila pravočasno, v roku določenem v razpisu, zato je moralo sodišče tožbo po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen ter izdani akt zakonit in pravilen, zavrniti.

V konkretnem primeru tožnik s tožbo izpodbija sklep, s katerim je toženka zaradi nepristojnosti tožnikovo prošnjo za oprostitev plačila sodnih taks odstopila v reševanje pristojnemu sodišču. Tak akt upravnega organa, četudi je izdan v obliki sklepa, kot je bilo v konkretnem primeru, pa v materialnopravnem smislu ni akt, katerega zakonitost bi bilo dopustno presojati v upravnem sporu. Tožnikova prošnja je bila z izpodbijanim sklepom odstopljena iz razloga nepristojnosti upravnega organa, zato z njim ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke s področja upravnega prava, z njim pa tudi ni bil končan postopek odločanja (o izdaji upravnega akta), saj bo odločitev o oprostitvi plačila sodnih taks sprejeta v postopku pred pristojnim sodiščem, v okviru katerega bo imel tožnik tudi dopustna pravna sredstva in sodno varstvo.

Upravni organ mora že ob prejemu vloge preizkusiti svojo pristojnost in če meni, da ni podana, o tem brez odlašanja odločiti. Če tega ne stori in se ne izreče za nepristojnega v smislu navedenih določb 65. člena ZUP, se šteje za pristojnega. Čim je tako, pa ga zavezuje tudi načelna dolžnost, da odloči o zahtevku v rokih, določenih v prvem odstavku 222. člena ZUP. Procesni položaj sprejete pristojnosti organa tako pri stranki upravnega postopka vzpostavlja utemeljeno podlago za pričakovanje odločitve v predpisanih časovnih okvirih, ob neodločanju pa za uporabo pravnih sredstev, ki so za primer molka predvidena v četrtem odstavku 222. člena ZUP in v 28. členu ZUS-1. Iz določb 28. člena ZUS-1 ne izhaja, da je dopustno vložiti tožbo zaradi molka samo v primeru opustitve odločanja stvarno pristojnega organa in da to ugotavlja upravno sodišče v okviru preizkusa procesnih predpostavk za tožbo. Navedena okoliščina stvarne nepristojnosti je zato lahko predmet presoje v okviru meritorne obravnave tožbe, če se toženka sklicuje nanjo in z njo upravičuje svojo neaktivnost v zvezi z izdajo upravnega akta, s katerim bi v obravnavani zadevi odločila o zahtevkih pritožnikov za priznanje so

Zahteva za sodno varstvo mora vsebovati vse podatke in navedbe, ki so z ZP-1 določeni za pritožbo zoper odločbo o prekršku; 153. člen ZP-1 pa določa, da mora pritožba obsegati navedbo sodbe, proti kateri je podana, razlog za izpodbijanje, obrazložitev, predlog, naj se razveljavi ali spremeni in pritožnikov podpis ter je po ustaljeni sodni praksi prav podpis bistvena sestavina pritožbe (posledično tudi zahteve za sodno varstvo). Zahteva za sodno varstvo, ki je v elektronski obliki, mora biti podpisana z varnim elektronskim podpisom s kvalificiranim potrdilom. Ker je pritožnica zamudila s podpisom zahteve za sodno varstvo, je šteti, da zahteva za sodno varstvo ni bila pravočasno vložena.

Ob dejstvu, da je bila v konkretnem primeru vloga za priznanje pravice do družinske pokojnine v predsodnem postopku vložena 17. 2. 2020 je pravilno presojeno, da je mogoče tožnici pokojninsko dajatev zakonito izplačevati šele od 1. 9. 2019 dalje. Torej v skladu s 3. odstavkom 111. člena ZPIZ-2 od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj.

Ker iz tožnikove vloge ne izhaja, da bi ob vložitvi vloge obstajal spor iz razmerja med uporabnikom sistema in operaterjem trga z elektriko, tožena stranka pa v zvezi z navedenim dejstvom tožnika ni pozivala na dopolnitev vloge niti slednjega dejstva ni ugotavljala, sodišče ne more preizkusiti, kako je tožena stranka ugotovila, da gre za spor med tožnikom in družbo A. d.o.o. Glede na to, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na 413. člen EZ-1, je manjkajoče dejstvo oziroma neutemeljitev relevantnih okoliščin odločilna okoliščina, od katere je odvisno, ali se pristojnost tožene stranke ugotavlja na podlagi 413. člena EZ-1 ali na podlagi katere druge določbe tega ali drugega zakona.

Skladno z načelom varstva pravic strank bi moral organ za BPP, ob upoštevanju citirane določbe petega odstavka 65. člena ZUP, v primeru kot je obravnavani, ko ni šlo za upravno zadevo, pa je organ za BPP vedel, kateri organ je pristojen za njeno obravnavo, vlogo posredovati pristojnemu sodišču, to je Okrajnemu sodišču v Črnomlju, ne pa njeno vlogo zavrniti.

Vlogo je možno vložiti na več načinov in tudi, če upravni organ tožnikove vloge ni hotel sprejeti na okencu, ima vsakdo možnost vlogo poslati pristojnemu organu tudi po pošti. V zvezi s tem sodišče še pojasnjuje, da 65. člen ZUP določa, da je organ, ki je pristojen za sprejem vloge, dolžan sprejeti vlogo v fizični obliki, ki se mu izroči. Na podlagi navedenega sodišče ni moglo slediti navedbam tožnika, da starši zanj niso mogli uspešno podati vloge za dovoljenje za stalno prebivanje ali za pridobitev državljanstva oziroma, da o vlogi vloženi v letu 1991 upravni organ sploh ni odločil, saj so imeli v morebitnem takšnem primeru na voljo ustrezna pravna sredstva za izdajo odločbe.

Toženka se pritožuje iz razloga, ker sodišče naj ne bi pravilno uporabilo določbe 56. člena ZDLov-1. Zaradi slednjega bi namreč moralo tožbo zavreči, saj svoje vloge ni naslovil na Komisijo v skladu s prvim in drugim odstavkom 56. člena ZDLov-1.

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ni drugostopenjski organ v upravnih zadevah, kjer v upravnem postopku odločajo organi univerze, hkrati pa tudi ne obstaja noben drug organ, ki bi imel vlogo drugostopenjskega organa v zvezi z upravnim odločanjem univerzitetnih organov. Z dokončnim upravnim aktom univerze se upravni postopek na univerzi konča in je možen le še upravni spor. Ker tožena stranka ni drugostopenjski organ pri upravnih odločitvah univerze in ker tudi noben drug organ nima pri tem vloge drugostopenjskega organa, je tožena stranka pravilno zavrgla vlogo. Pri pedagoškem procesu ne gre za oblastveno odločanje, ampak za izvajanje negospodarske javne službe, torej za storitveno dejavnost javnega sektorja, kot jo opravljajo tudi zdravstvene ustanove, ostale izobraževalne ustanove, kulturne ustanove ipd. Izvajalci javnih služb postopajo v skladu z ZUP, kadar odločajo o pravicah in obveznostih uporabnikov njihovih storitev, vendar pa za njih glede odločanja na drugi stopnji ne velja določilo 232. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se nanaša le na nosilce javnih pooblastil.

Kolikor je tožena stranka menila, da je pritožnikova vloga nepopolna in pomanjkljiva, bi ga morala pozvati na dopolnitev vloge in če je v določenem roku ne bi dopolnil, bi lahko tako vlogo zavrgla. V navedenem primeru sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni pozvala pritožnika na odpravo pomanjkljivosti, ampak je komisija za potrditev mandatov zgolj domnevala, zoper katero poročilo se pritožnik pritožuje. Če bi šlo dejansko za vlogo, za katero bi tožena stranka menila, da za njeno reševanje ni pristojna, bi jo lahko zavrgla šele v primeru, če ne bi mogla ugotoviti, kateri organ je zanjo pristojen. S tem v zvezi sodišče še pojasnjuje, da v izpodbijanem sklepu ni navedena pravna podlaga za zavrženje pritožbe.

Dve prvotni dokončni in pravnomočni odločbi sta bili z dne 20. 2. 2010 naknadno razveljavljeni z dvema odločbama z dne 27. 7. 2011 o spremembi - zmanjšanju pomoči za tekoče poslovanje, ki sta bili zatem tudi že izvršeni s strani operaterja družbe A. d.o.o., je zato relevantno predvsem določilo 1. odstavka 300. člena ZUP, ki se glasi: "Če je bila na podlagi odločbe opravljena izvršba, odločba pa je bila pozneje odpravljena ali spremenjena, ima zavezanec - v konkretnem primeru tožnik, pravico zahtevati, da se mu vrne, kar mu je bilo vzeto, oziroma da se vrne v stanje, ki izhaja iz nove odločbe." Po določbi 2. odstavka 300. člena ZUP odloča o zavezančevi zahtevi organ, ki je izdal sklep, s katerim je dovolil izvršbo, v konkretnem primeru torej tožena stranka.