21. člen ZUP

ZBPP v 52.d členu določa, da je za odločanje o prošnji za dodelitev BPP upravičencu iz 52.a člena tega zakona pristojen Organ za BPP okrožnega sodišča, ki je krajevno pristojno za odločanje v zadevi na prvi stopnji. Ker ZBPP vsebuje izrecne določbe o določitvi krajevne pristojnosti v domačem čezmejnem sporu, se ne uporabljajo določbe ZUP. Vsi trije prosilci prebivajo v Nemčiji, to je v drugi državi članici Evropske unije, prošnje za BPP pa so vložili za civilno zadevo. Zaradi navedenega, in ker je okoliščina, katero državljanstvo imajo, irelevantna, se v obravnavanem primeru uporabljajo določbe 52.d in 52.a člena ZBPP. Krajevno pristojno za civilni spor, za katerega vlagajo prošnje za BPP, je v obravnavanem primeru Okrožno sodišče v Ljubljani, kjer je bila vložena tožba in kjer se spor tudi vodi. Glede na določbo 52.d člena ZBPP je to sodišče torej pristojno tudi za odločanje o BPP za zadevo III P 546/2021 v uvodu navedenih prosilcev.

ZBPP krajevno pristojni upravni organ za odločanje o upravičenosti do brezplačne pravne pomoči določa alternativno, pri čimer enak pomen daje tako stalnemu kot začasnemu prebivališču. Ker ima prosilec za brezplačno pravno pomoč stalni in začasni naslov na območjih različnih okrožnih sodišč, je prišlo do steka pristojnosti obeh okrožnih sodišč. Kadar bi bila hkrati krajevno pristojna dva ali več stvarno pristojnih organov, je pristojen tisti organ, ki je prvi začel postopek; krajevno pristojni organi pa se lahko sporazumejo, kateri od njih bo vodil postopek. V primeru steka pristojnosti po ZUP spor o pristojnosti ni dopusten. Zahtevo za takšen spor o pristojnosti organ, pristojen za odločanje v sporu o pristojnosti, zavrže.

Na podlagi podatkov upravnih spisov (elektronskih sporočil odvetnika in uradnih zaznamkov) sodišče ugotavlja, da razlogi, ki jih je po pooblaščencu navajal tožnik, njegovih izostankov ne opravičujejo in kažejo zgolj na zavlačevanje postopka. Ob že podani pisni izjavi tožnika in predloženih listinah njegovo ponovno (dodatno) zaslišanje tudi po presoji sodišča ne bi moglo vplivati na odločitev v zadevi. Z neizvedbo dokaza z izjavo stranke, ki se v upravnem postopku uporabi le, kolikor za ugotovitev nekega dejstva ni dovolj drugih dokazov, ki ga je v svoji vlogi (tudi povsem nesubstancirano) predlagal tožnik, zato po presoji sodišča ni prišlo do kršitve načela materialne resnice.

Po prvem odstavka 31. člena ZBPP je v primeru, ko gre za odločanje o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zadevah, za katere so pristojna sodišča splošne pristojnosti, krajevno pristojen za odločanje organ za brezplačno pravno pomoč tistega sodišča, na območju katerega ima prosilec ali stalno ali začasno prebivališče. To pomeni, da lahko prosilec, skladno s prvim odstavkom 34. člena ZBPP, prošnjo za brezplačno pravno pomoč vloži pri sodišču, ki je krajevno pristojno tako glede na njegovo začasno, kot tudi stalno prebivališče. Če je tožnik izbral krajevno pristojnost sodišče glede na svoje stalno prebivališče, je prošnjo vložil pri krajevno pristojnem sodišču. Tožena stranka je s postopkom tudi že začela, zato je, ob steku krajevnih pristojnosti in ob subsidiarni uporabi 21. člena ZUP, ostala pristojna tudi še vnaprej; tožena stranka pa ne navaja, da bi se z drugim krajevno pristojnim organom sporazumela o tem, da bo ta drugi organ nadaljeval z vodenjem postopka. Tudi določb 22. člena ZUP ni mogoče razlagati tako, da bi se lahko pristojnost po tem 22. členu prenesla na drugi krajevno pristojen organ proti strankini volji.

Glede na opredelitev pristojnosti upravnih organov v postopkih denacionalizacije, ugotovitev upravnega organa, da vlagatelj zahteve ni upravičenec do denacionalizacije niti na podlagi 3. čl., niti na podlagi 4. čl. ZDen, ne pomeni, da upravni organ ni pristojen za vodenje in odločanje v postopku denacionalizacije, temveč, da vlagatelj ni upravičen za uveljavljanje pravic iz ZDen.

Glede na opredelitev pristojnosti upravnih organov v postopkih denacionalizacije, ugotovitev upravnega organa, da vlagatelj zahteve ni upravičenec do denacionalizacije niti na podlagi 3. čl., niti na podlagi 4. čl. ZDen, ne pomeni, da upravni organ ni pristojen za vodenje in odločanje v postopku denacionalizacije, temveč, da vlagatelj ni upravičen za uveljavljanje pravic iz ZDen.

Zoper odločbo ministrstva za notranje zadeve o zavrnitvi prošnje za stalno prebivanje tujca je dovoljena pritožba na Vlado Republike Slovenije. Sodišče je tožbo zavrnilo po 4. točki 1. odstavka 30. člena ZUS.