VSM sodba I Cp 240/2013

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu spremeni tako, da njen izrek sedaj glasi:
»Tožbeni zahtevek, ki glasi:
»Tožena stranka je dolžna tožniku plačati odškodnino v skupnem znesku 2.608,40 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodne odločbe do plačila in mu povrniti pravdne stroške, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje do plačila, vse v roku 15 dni od izdaje sodbe, da ne bo izvršbe. «
se zavrne.“

II. Tožeča stranka mora v roku 15 dni toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 977,62 EUR, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.«

1Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni plača 1.654,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2012 do plačila (I. točka izreka), v presežku, glede zneska v višini 953,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2012 do plačila, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožečo stranko (pravilno toženo stranko) je zavezalo, da toženi stranki (pravilno tožeči stranki) v 15 dneh plača njene pravdne stroške v znesku 998,61 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev v obsodilnem delu se pravočasno po pooblaščenki pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpostavlja, da je v postopku na prvi stopnji ugovarjala pasivni legitimaciji zaradi zastaranja odškodninskega zahtevka, zaradi prekluzije pri uveljavljanju poplačila škode zaradi skrite napake ter iz razloga, ker tožena stranka odškodninsko ne odgovarja. Četudi je sodišče prve stopnje glede na podan ugovor zastaranja odločilo, da triletni zastaralni rok od nastanka škode do vložitve tožbe še ni potekel, pa je prezrlo takrat veljavno določbo 37.b člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), ki določa, da prodajalec ne odgovarja za stvarne napake na blagu, ki se pokažejo po tem, ko mineta dve leti, odkar je bila stvar izročena. Čeprav je tožena stranka prepričana, da stvarna oziroma skrita napaka, kot jo opredeljuje zgoraj citirano zakonsko določilo, v obravnavanem primeru ni bila podana, meni, da zanjo v trenutku nastanka škode (9. 7. 2006), ker sta že potekli dve leti od izročitve blaga tožeči stranki (1. 4. 2004), ni bila odgovorna. Tudi sicer pa je odločitev v izpodbijani sodbi v celoti v nasprotju z dejstvi, ki se zrcalijo v listinskih dokazih, izvedenskem mnenju ter izpovedi zaslišanih prič. Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva ugotovilo napačno in zmotno uporabilo materialno pravo oziroma relevantnih materialnopravnih določb sploh ni uporabilo. Razlogov za lom stekla z gotovostjo ni ugotovilo, temveč možne vzroke opredelilo zgolj kot verjetne (glede na vse okoliščine je bila napaka tožene stranke podana najverjetneje zaradi nepravilne vgradnje ali v slabem delovanju mehanizma – 13. točka obrazložitve), ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa odgovornosti tožene stranke ni mogoče utemeljiti. Kljub dejstvu, da je tožeča stranka tista, ki bi v predmetnem pravdnem postopku morala izkazati in dokazati svoje tožbene trditve, je sodišče prve stopnje, ki je svojo odločitev oprlo na objektivno odgovornost, toženi stranki po prepričanju pritožbe neupravičeno »naložilo«, da bi mora ona dokazati, da napaka, katere sploh ni konkretiziralo, ne izvira iz okoliščin, za katere odgovarja sama (14. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje tudi ne pojasni, na katera v dokaznem postopku ugotovljena dejstva opira svoj zaključek, da je prišlo do loma stekla zaradi okoliščin, za katere tožeča stranka ne odgovarja, po drugi strani pa ne pojasni, zakaj ni sledilo izvedencu v delu, ko ta navaja, da je do loma stekla prišlo v posledici delovanja zunanje sile, najverjetneje udarca ali obremenitve, zgolj podrejeno izvedenec namreč navaja, da je lom lahko tudi posledica napake pri vgradnji. Z ozirom na to, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je do loma stekla prišlo zardi delovanja zunanje energije, kot je udarca ali sunkovitega potega ročajev, spontani lom stekla pa je možen zgolj teoretično, saj je proizvodnja stekla strogo kontrolirana in v postopku (proizvodnje) steklo prenese večkratnik obremenitev kot se pričakujejo pri uporabi tuš kabine, tudi sicer pa bi do loma prišlo že v fazi razreza oziroma vgradnje in ne šele po večletni vsakodnevni uporabi, izvedenec pa tudi ni ugotovil, da bi do loma stekla prišlo zaradi nepravilne vgradnje tuš kabine ali zaradi slabega delovanja mehanizma, je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da je najverjetneje podana napaka tožeče stranke zaradi nepravilne vgradnje tuš kabine ali zaradi slabega delovanja mehanizma ter da je glede na izvedene dokaze izkazana uporaba kabine na običajen način oziroma da ni nobenega dokaza, da bi tožeča stranka uporabljala tuš kabino na neobičajen način ter povzročila preveliko silo na steklo. V zvezi z navedenim pa tožena stranka še opozarja, da je sodišče prve stopnje nekritično prezrlo tudi izpovedbo R.K., ki je navedel, da so lomljeno steklo sanirali (in ne montirali vrat, ki so se zlomila) ter da pri toženi stranki ne obstaja dokumentacija, ki bi potrdila, da so vrata tuš kabine, ki so se zlomila, zmontirali delavci tožene stranke, kot v svoji izpovedbi zatrjuje tožeča stranka. Slednja listinskih dokazov o tem ni predložila, ker se tožena stranka v tej povezavi sklicuje na negativno dejstvo, pa jih sama predložiti ne more. Ker je po navedenem po prepričanju pritožbe napačen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka uspela dokazati napako, toženi stranki pa vzročne zveze ni uspelo ovreči, odgovornost tožene stranke za tožeči stranki nastalo škodo ne more biti podana. Ob tem, ko posledično prereka tudi višino prisojene odškodnine in prvostopenjsko stroškovno odločitev, sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa v plačilo naloži sodne stroške tožene stranke, oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo odločanje.

3Tožeča stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, sicer ne ugotavlja, vendar pa pritožba utemeljeno izpostavlja, da izhajajoč iz pravočasno ponujene trditvene podlage pravdnih strank (prvi odstavek 7. člena oziroma 212. člen ZPP v zvezi s 286. členom ZPP) ter rezultatov dokaznega postopka (8. člena ZPP) ob pravilni razporeditvi trditvenega in dokaznega bremena (vprašanje pravilne uporabe materialnega prava) zahtevku tožeče stranke za povračilo škode, ki jo je utrpel v posledici obravnavanega škodnega dogodka, skladno z določbo 155. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ni mogoče ugoditi, kar je narekovalo odločitev kot izhaja iz zgornjega izreka.

6Tožeča stranka v predmetnem pravdnem postopku uveljavlja povračilo nepremoženjske (179. člen OZ) ter premoženjske škode (izgubljen zaslužek - prvi odstavek 174. člena OZ), ki jo je utrpela v škodnem dogodku dne 9. 7. 2006, za katerega ni pritožbeno sporno, da se je zgodil tako, da je tožeča stranka po tuširanju odprla vrata tuš kabine, vzela brisačo, vrata zaprla, se obrisala, v trenutku, ko pa je prijela za ročaje tuš kabine, da bi vrata znova odprla, pa je počilo in se je sesulo steklo enega krila steklenih drsnih vrat tuš kabine, tako da je tožeči stranki v roki ostal le držaj, pri tem pa je utrpela vreznino na desnem komolcu ter odrgnine desnega zapestja. Z ozirom nato, da določilo 155. člena OZ predstavlja samostojni pravi temelj za uveljavljanje odškodninske odgovornosti proizvajalca stvari z napako, ki jo je sicer predvideval tudi takrat veljavni ZVPot (odgovornost za izdelek – 4. člen do 11.a člena ZVPot), vendar pa ta od ureditve v 155. členu OZ ne odstopa, temveč interpretacijo pravkar citiranega zakonskega določila zgolj precizira, velja toženi stranki najprej pojasniti, da je uveljavljanje odškodninskega zahtevka na tej pravni osnovi neodvisno od vprašanja, ali je tožeča stranka v razmerju do prodajalca sporne tuš kabine, ki je v obravnavanem primeru nesporno T.M. d.o.o., v prekluzivnem roku dveh let od izročitve blaga potrošniku, kot ga določa prvi odstavek 37.b člena ZVPot, uveljavljala njegovo odgovornost za škodo iz naslova (skritih) stvarnih napak. Ker tožeča stranka glede na določbo 9. člena ZVPot, ki določa, da je proizvajalec odgovoren za škodo, ki jo je povzročil izdelek z napako, če je škoda nastala deset let od dneva, ko je ta izdelek dal v promet (1. 4. 2004), s svojim zahtevkom, ki ga uveljavlja s predmetno tožbo, vloženo 19. 6. 2007, ni prekludirana, in z ozirom na to, da se do njene vložitve, glede na to, da je do škodnega dogodka prišlo 9. 7. 2006, triletni zastaralni rok, ki ga prvi odstavek 352. člena OZ določa za zastaranje odškodninskih zahtevkov, še ni iztekel, je sodišče prve stopnje kljub ugovoru tožene stranke v smeri, da tožeča stranka zaradi poteka prekluzivnih rokov odškodninskega zahtevka ob sklicevanju na določilo 155. člena OZ ne more več uspešno uveljaviti in ko je pravilno zavrnilo tudi ugovor zastaranja odškodninske terjatve, sicer pravilno pristopilo k pravni presoji, ali je odškodninska odgovornost tožene stranke skladno z določbo 155. člena OZ podana. Kljub navedenemu pa pritožba vendar utemeljeno izpostavlja, da je glede na pravočasna zatrjevanja pravdnih strank ter rezultate dokazovanja, predvsem upoštevaje zavzeta stališča izvedenca gradbene stroke J.D. glede možnih vzrokov za lom stekla tuš kabine, zmotno zaključilo, da je odgovornost tožene stranke za posledice obravnavanega škodnega dogodka podana.

7Sodišče prve stopnje pri pravnem sklepanju pravilno izhaja iz prepričanja, da določilo 155. člena OZ vzpostavlja objektivno odškodninsko odgovornost za stvar z napako, odgovornost proizvajalca pa temelji na dejstvu, da daje v promet proizvod, ki zaradi napake ali nevarne lastnosti predstavlja škodno nevarnost za okolico. Za njegovo odgovornost torej zadostuje, da njegov proizvod z napako obstaja in da je ta proizvod kupcu ali tretji osebi povzročil škodo ne glede na krivdo proizvajalca.(1) Takšno materialnopravno izhodišče, ko izpodbojno zakonito domnevo, da je bila nevarna stvar vzrok za nastalo škodo, enako opredeljuje že 149. člen OZ, ki kot splošna določba normira objektivno odškodninsko odgovornost, pa razporeditev trditvenega in dokaznega bremena v okviru civilnega pravdnega postopka narekuje tako, da je oškodovanec (tožeča stranka) tisti, ki mora zatrjevati in dokazati, da je proizvajalec (tožena stranka) dal v promet stvar (steklo tuš kabine) z napako, ki mu je povzročila škodo. Šele v kolikor oškodovanec dokaže obstoj teh pravno relevantnih dejstev, se obstoj vzročne zveze domneva, kar pomeni, da se proizvajalec, v kolikor te zakonite domneve, kakor v obravnavanem primeru, ko ni pritožbeno sporno, da se je tožeča stranka poškodovala v obravnavanem škodnem dogodku (lom stekla enega krila vrat tuš kabine), ne uspe ovreči, objektivne odškodninske odgovornosti lahko razbremeni le, v kolikor dokaže, da je vzroke za nastanek ugotovljene oziroma končne napake proizvoda iskati v okoliščinah, za katere proizvajalec, torej tožena stranka, ne odgovarja (ekskulpacijski razlogi iz prvega odstavka 153. člena OZ).(2) Takšno razporeditev trditvenega in dokaznega bremena pa nenazadnje opredeljuje tudi določilo 7. člena ZVPot, ki določa, da mora oškodovanec dokazati napako in škodo, prav enako pa je razbrati tudi ob prebiranju stališč pravne teorije.(3) Ker pa je ta stališča sodišče prve stopnje izhajajoč iz argumentov izpodbijane sodbe, kjer jih tudi povzema (9. točka obrazložitve), zmotno razumelo tako, da je zaključilo, da je tožeča stranka napako na proizvodu (tuš kabini) v smislu določbe 155. člena OZ izkazala že zgolj z dejstvom, ki med pravdnima strankam niti ni sporno, in sicer, da je do loma steklenega vratnega krila tuš kabine tožeče stranke sploh prišlo (15. točka obrazložitve), pa je trditveno in dokazno breme, kot ga pravdnim strankam zaradi uveljavitve razpravnega načela v dispozitivnem pravdnem postopku nalaga določilo 212. člena ZPP, med tožečo in toženo stranko nepravilno razporedilo. Po obrazloženem tožena stranka namreč upravičeno opozarja, da je sodišče prve stopnje trditveno in dokazno breme, ki bi osvetlilo šele, ali je imel proizvod, ki ga je tožena stranka proizvedla, sploh kakšno napako, brez pravne osnove prevalilo nanjo (procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost razsodbe). Breme (zatrjevanja in) dokazovanja, da je nastala škoda kot posledica napake na steklenih vratih tuš kabine, ob tem, ko je ustrezne trditve v tej smeri sicer podala (zatrjevanja o spontanem lomu stekla), je bilo namreč na strani tožeče stranke. Tega procesnega bremena pa slednja izhajajoč iz pravočasno ponujene trditvene podlage ter strokovnih zaključkov izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke J.D. po prepričanju sodišča druge stopnje ni zmogla.

8Tožeča stranka v svojih pravočasnih tožbenih izvajanjih (tožba in prva pripravljalna vloga z dne 22. 11. 2007) napako pri proizvodnji stekla tuš kabine utemeljuje z dejstvom, da naj bi prišlo do t.i. spontanega loma stekla, o vzrokih katerega se bo izrekel izvedenec, ki pa je v svojem mnenju tak vzrok za lom stekla prepričljivo izključil, kakor pravilno zaključuje tudi sodišče prve stopnje samo (ob upoštevanju mnenja izvedenca je stališče sodišča, da je napaka v samem steklu izključena, izključen je tudi spontani lom - 12. točka obrazložitve). Izvedenec J.D. je v nasprotju s prepričanjem tožeče stranke, ki je svoja zatrjevanja na drugi glavni obravnavi še dodatno specificirala z navedbo, da se kaljeno steklo ni razbilo kot bi se moralo, ugotovil, da se je sporno steklo zaradi loma razletelo na manjše, praviloma enako velike delce (velikost delcev je odvisna od vnesene energije) s topimi robovi in razpokami v nerazpadlih delcih, kar je tako po obliki in velikosti delcev kot tudi po obliki robov tipično za razpad kaljenega stekla. Ker pa je izvedenec hkrati pojasnil, da bi se kaljeno steklo na tak način razletelo tako v primeru spontanega loma kot v posledici vnosa energije (fizični udarec oziroma druga obremenitev), zgolj na podlagi drobirja spornega stekla (priloga A21) o vzroku loma stekla sicer ni mogoče sklepati, je pa spontani lom stekla izključen glede na pojasnilo izvedenca, da je ta možen zgolj teoretično, saj je proizvodnja kaljenega stekla strogo kontrolirana in mora vsako steklo v fazi testiranja prenesti večkratnik obremenitev od tistih, ki jih lahko pričakujemo pri uporabi tuš kabine, sploh ob tem, ko je izvedenec navedeno podkrepil še z obrazložitvijo, da bi do spontanega loma sicer prišlo, če bi v steklu ostale preostale napetosti, torej bi steklo v proizvodnem procesu ne bilo zadosti popuščeno, vendar pa bi v tem primeru gotovo steklo razpadlo že pri razrezu oziroma pri vgradnji, kar pa v predmetni zadevi ni primer, saj je bila tuš kabina po izpovedbi tožeče stranke v uporabi vse od vselitve v stanovanjsko hišo 28. 6. 2004 do nastanka škodnega dogodka. Izvedenec v svojem mnenju jasno zavzame stališče, da je za razbitje kaljenega stekla vselej potreben vnos energije, bodisi, da je ta posledica udarca ali druge obremenitve, do napetosti v steklu pa lahko pride tudi, v kolikor to v proizvodnem procesu ne bi bilo zadosti popuščeno. Ker pa je takšna proizvodna napaka kot razlog za lom stekla (spontani lom) po zgoraj obrazloženem izključena, je mehanizme za nastanek obravnavanega škodnega dogodka mogoče iskati le še v delovanju zunanje sile ali obremenitve, odgovornosti tožene stranke za delovanje te pa glede na trditveno podlago tožeče stranko, če pustimo ob strani tudi zatrjevanja tožene stranke na drugem naroku za glavno obravnavo dne 10. 11. 2010, ki jih že sodišče prve stopnje ob sklicevanju na določbo prvega odstavka 286. člena ZPP zardi nastopa prekluzije pri navajanju novih dejstev upravičeno ni upoštevalo, po naziranju naslovnega sodišča ni mogoče vzpostaviti.

9Izvedenec D. pojasnjuje, da je do loma stekla tuš kabine prišlo zaradi vnosa zunanje energije, najverjetneje udarca oziroma sile ali sunkovitega potega ročajev. Z ozirom na to, da je drobir stekla (v večini) popadal le na notranjo stran tuš kabine, sicer sklepa, da je do udarca na stekleno steno najverjetneje prišlo z zunanje strani tuš kabine, vendar pa je ob tem, ko sicer tudi sodišče druge stopnje, glede na to, da se je tožeča stranka v kritičnem trenutku nahajala v tuš kabini, druge osebe takrat v kopalnici ni bilo, priča K.K., žena tožeče stranke, pa je izpovedala, da je šele po tem, ko je slišala pok, prihitela v kopalnico, kjer je v tuš kabini zagledala golega moža, ki je krvavel, in je tudi iz fotografij v prilogah A19, A20 ter A22 in A23 razbrati, da se krvavi madeži nahajajo pretežno v notranjosti tuš kabine, sledi prepričanju prvostopenjskega sodišča, da do delovanja sile z zunanje strani tuš kabine v obravnavanem primeru ni prišlo, potrebo dodati, da izvedenec, ob tem ko temperaturni šok, ker ta zahteva nekaj 1000°C temperaturne razlike, v kopalnici izključuje, podaja še druge možne mehanizme, ki so lahko povzročili lom steklene stene. In sicer, čeprav prvo kot manj verjetno, pojasnjuje, da bi lahko bil na stekleno steno že predhodno položen težji kos, ki bi povzročil nastanek mikro razpoke, ki bi se s časom širila in v končni fazi povzročila propad steklene plošče, do loma stekla pa bi lahko prišlo tudi zaradi delovanja prevelike sile pri odpiranju vrat. Pri vsakem zapiranju in odpiranju vrat se namreč pojavi vnos energije, tako da je na mestu vgraditve ročajev nastala razpoka (inicialna deformacija), ki se je nato razširila na stekleno steno. V zvezi s tako opisanim mehanizmom pa izvedenec v svojem mnenju, glede na to, da je tožeča stranka sama izpovedala, da je v kritičnem trenutku močno počilo kot bi kdo vrgel bombo, izvedenec pa navedel, da ob lomu kaljenega stekla lahko nastane oster in rezek zvok, iz fotografij v prilogah A22 in A23 pa je razvidno, da se še tudi po tem, ko se je steklo vrat sesulo, roba vrat tuš kabine držijo fragmenti stekla, po strukturi sicer razpokani, izkustveno sprejemljivo in ob logičnem sklepanju prepričljivo pojasni tudi izvor v škodnem dogodku zadobjenih poškodb, in sicer, da je nastanek razpoke tožečo stranko lahko presenetil in je ta, ko se je ustrašila in nekontrolirano reagirala, lahko s komolcem dejansko močneje zamahnila po razbiti steni in tako dobila poreznine na komolcu. Ker se pa pri razpadu stekla delci ne razpršijo, temveč se praviloma posedejo vertikalno, pa je zato razumljivo, da po ostalih delih telesa ni bila poškodovana, pri čemer je izvedenec že predhodno pojasnil, da se s tipičnimi razbitinami kaljenega stekla ni mogoče porezati temveč v najslabšem primeru popraskati. Ob navedenem pa ne gre prezreti, da je pravkar opisan mehanizem za lom stekla oziroma nastanek poškodb v svoji pripravljalni vlogi z dne 20. 11. 2011, v kateri se je izjasnila o pridobljeni strokovni ekspertizi, povzela tudi tožeča stranka, vendar pa je glede na že zgoraj obrazloženo, ko je napaka pri proizvodnji stekla vendar zanesljivo izključena, pri tem zmotno vztrajala v prepričanju, da je lom stekla v trenutku, ko je tožeča stranka prijela za ročaje vrat, povzročila v steklu preostala notranja napetost, v izvedenskem mnenju je namreč nedvoumno govora o vnosu energije pri vsakokratnem odpiranju vrat, ki pa je morala biti v kritičnem trenutku prevelika.

10Glede na to, da zgornja argumentacija dopušča le zaključek, da je do loma steklenega krila tuš kabine kritičnega dne lahko prišlo zgolj zaradi zunanjega vnosa energije oziroma delovanja zunanje sile po tem, ko je tožena stranka dala svoj proizvod v promet, pa je, ker ta ob prodaji tožeči stranki 1. 4. 2004 ni bil obremenjen s kakšno napako, saj tožeča stranka napake v postopku proizvodnje stekla v obravnavanem primeru ni uspela dokazati, mogoč le pravni sklep, da tožena stranka kot proizvajalec spornega stekla tožeči stranka na temelju določbe 155. člena OZ ne more biti odškodninsko odgovorna. Njene odškodninske obveznosti v razmerju do tožeče stranke pa ob upoštevanju postopkovnih pravil ni mogoče utemeljiti niti ob tem, ko izvedenec J.D. v svojem mnenju kot možno dopušča tudi, da je do loma stekala lahko prišlo, v kolikor je to bilo napačno vgrajeno in ni dihalo, kakor je to v izpodbijani sodbi zmotno, po tem ko je zašlo v procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, storilo sodišče prve stopnje (13. točka obrazložitve). Ko je potrebno najprej pripomniti, da napačne vgradnje tuš kabine oziroma nepravilnega delovanja mehanizma ni mogoče enačiti z napako na proizvodu v smislu določbe 155. člena OZ, saj je tak dejanski stan kvečjemu podlaga za zaključek o nestrokovni izvedbi storitve (619. člena OZ - podjemna pogodba), za primer katere pravne posledice ureja 633. do 640. člen OZ (odgovornost za napake), pa je potrebno izpostaviti predvsem, da tožeča stranka pravočasnih trditev o tem, da naj bi montažo tuš kabine pri njej doma izvajala tožena stranka, v postopku na prvi stopnji ni podala. Ob tem, ko je tožena stranka na drugi glavni obravnavi dne 10. 11. 2010 zaradi prekluzije po prvem odstavku 286. člena ZPP sicer neupoštevno zanikala, da bi tuš kabino pri tožeči stranki sploh vgrajevala, pa tožeča stranka lastnih trditev o tem pravno odločilnem dejstvu ni postavila niti v svoji pripravljalni vlogi z dne 20. 11. 2011, ko se je opredelila do izvedenčevih strokovnih zaključkov, četudi bi v tej pravočasnost zatrjevanj v tej smeri ob sklicevanju na določbo četrtega odstavka 286. člena ZPP še lahko utemeljevala (na primer zatrjevanje dejstev, za katera se šele po pridobitvi strokovne ekspertize izkaže, da so za odločitev v zadevi pravno pomembna). Sodišče prve stopnje tako ni imelo osnove, da svojo odločitev opre na pravno relevantna dejstva, na katera se nobena od pravdnih strank ni pravočasno sklicevala, s tem, ko pa je to storilo zato, ker je tožeča stranka zaslišana izpovedala, da so pred škodnim dogodkom vrata tuš kabine montirali delavci tožene stranke, pa je, ker izpovedba pravdne stranke njenih pravočasnih zatrjevanj ne more nadomestiti (povezanost trditvenega in dokaznega bremena), zašlo v kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločitve, na kar smiselno opozarja tudi pritožba. Utemeljena pa je tudi nadaljnja pritožbena graja, da sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku o pravno relevantnem dejanskem stanju ne sklepa s stopnjo prepričanja, ki v civilnem pravdnem postopku mora biti podano, da je zatrjevana odločilna dejstva šteti kot dokazana, saj za doseganje takšnega dokaznega standarda glede na dokazne zaključke sodišča prve stopnje (ocena vseh dokazov nakazuje zaključek, da je lom stekla lahko tudi posledica napačne vgradnje dvokrilnih vrat tuš kabine, najbolj verjetno pa je hkrati tudi, da je prišlo do loma stekla ob potegu za ročaj steklenih vrat – 12. točka obrazložitve; glede na prepričljivo izpovedbo tožnika je bolj verjetno, da so tuš kabino vgradili delavci tožene stranke; sodišče glede na vse okoliščine ocenjuje, da je napaka tožene stranke bila podana najverjetneje zaradi nepravilne vgradnje ali v slabem delovanju mehanizma – 13. točka obrazložitve) izpodbijana sodba ne nudi opore. Pravilno pa tožena stranka izpostavlja tudi, da izvedenec v svojem mnenju niti ni ugotovil, da je do loma stekla prišlo zaradi nepravilne vgradnje tuš kabine, saj vendar dejanskega stanja v tej smeri, z oziroma na to, da je bila zaradi loma stekla povzročena premoženjska škoda na tuš kabini po nastanku škodnega dogodka že sanirana, niti ni imel prilike raziskati, temveč je nepravilno vgradnjo tuš kabine opredelil zgolj kot enega izmed možnih mehanizmov, ki bila lahko pojasnili nastanek zatrjevane škode.

11Ker je bilo v predmetnem odškodninskem sporu izhajajoč iz določbe 155. člena OZ breme tožeče stranke kot oškodovanke, da zatrjuje in dokazuje dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze, to je, da je tožena stranka dala v promet stvar z napako, ki je tožeči stranki povzročila škodo, tožeča stranka pa temu procesnemu bremenu že v zvezi s prvo kumulativno zahtevano predpostavko za obstoj objektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke, to je, da je bila tuš kabina že ob nakupu obremenjena s kakšno napako, ni zadostila, v celoti pa je izostala tudi pravočasna trditvena podlaga, ki bi odškodninsko obveznost tožene stranke vzpostavila ob uporabi določb OZ o odgovornosti za napake v primeru sklenjene podjemne pogodbe (pogodba o delu), odškodninske odgovornosti tožene stranke za posledice obravnavanega škodnega dogodka ni mogoče utemeljiti (215. člen ZPP), kar je terjalo spremembo prvostopenjske sodbe kot izhaja iz zgornjega izreka.

12Sprememba odločitve o glavni stvari pa je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Ker je po odločitvi s predmetno sodbo tožeča stranka s svojim zahtevkom v celoti propadla, je dolžna skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Glede na to, da je že sodišče prve stopnje toženi stranki kot strošek potreben za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP) priznalo znesek v skupni višini 977,62 EUR, takšna stroškovna odmera pa ni pritožbeno prerekana, ji tožeča stranka v roku 15 dni mora povrniti pravdne stroške v prav tem obsegu, po poteku tega roka pa s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13Glede na navedeno je sodišče druge stopnje zato pritožbi tožene stranke skladno s 5. alinejo 358. člena ZPP kot utemeljeni ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v tem obsegu zavrnilo, tožečo stranko pa zavezalo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške, s čemer je sanirana tudi očitna pisana pomota v III. točki izreka izpodbijane sodbe.

14Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, saj ti niso bili priglašeni.

---.---

Op. št. (1) : P. Grilc v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 894.

Op. št. (2) : D. Jadek Pensa v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 849.

Op. št. (3) : P. Grilc v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 895 (Pravni temelj proizvajalčeve odgovornosti za stvar izhaja iz dejstva, da je to stvar proizvedel in jo dal v promet, stvar pa je zaradi napake povzročila škodo. Razlog za določitev objektivne odgovornosti proizvajalca stvari z napako je v tem, da oškodovanec praktično more dokazati konkretne napake in opustitve, ki so povzročile končno napako proizvoda. Ker napake izvirajo iz proizvajalčeve sfere, ima ta tudi največ možnosti, da tovrstno škodo preprečuje, kar je pravnopolitični temelj njegove odgovornosti. Tožena stranka bi torej morala dokazati, da je osnovni vzrok napake v okoliščinah, za katere ona ne odgovarja. Zato mora zatrjevati in dokazovati drug konkreten razlog nastanka škode, ne pa le navajati hipotetične druge možne vzroke za njen nastanek.).