155. člen OZ

Četudi je izvedenec govoril o najbolj verjetnem razlogu, pa vsa ta ugotovljena dejstva dajejo ustrezno podlago za prepričanje, da je vzrok za požar v električni napeljavi hladilnika, in temu v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Ob tem velja opozoriti, da je izvedensko mnenje le eden od dokazov, ki pa jih mora sodišče presoditi vsakega posebej in vse skupaj (8. člen ZPP) ter na ta način priti do dokazne ocene. Odgovor na vprašanje, ali je dobil tožnik škodo, ki je nastala zaradi požara, že povrnjeno, ni pomembno le za odločanje o višini tožbenega zahtevka, ampak tudi za odločitev o temelju. Če bi se ugotovilo, da je bila povrnjena že celotna nastala škoda, potem kljub gornjim ugotovitvam o vzroku za nastanek požara, zahtevek po temelju ne bi bil utemeljen, saj ne bi mogli govoriti o škodi.

Področje odgovornosti za napake na izdelku je, v skladu z že uveljavljenim načelom lojalne razlage, treba razlagati usklajeno z Direktivo Sveta št. 85/374/ES z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako. Po navedeni ureditvi je za škodo odgovoren proizvajalec, distributer oziroma uvoznik pa le subsidiarno, če proizvajalca ni mogoče identificirati oziroma ga distributer ne imenuje.

Potrošnik pa je upravičen pričakovati zlasti, da je treba upoštevati predstavitev izdelka glede na njegovo namembnost, predvidljivost uporabe izdelka na razumen način, ter čas, ko je bil izdelek dan v promet.

Pri odgovornosti za izdelek proizvajalec ni odgovoren za škodo, če dokaže, da je izdelal le sestavni del izdelka in da je napaka nastala zaradi konstrukcije izdelka, v katerega je bil sestavni del vgrajen.

Določba 1. točke prvega odstavka 468. člena OZ daje pravico kupcu, da zahtevek uveljavlja do prodajalca. Odgovornost za stvarne napake je namreč obligacijskopravno razmerje, v katerem je stranka, katere predmet izpolnitve ima stvarne napake, zavezana odpraviti negativne posledice teh napak v pravno varovani sferi druge (pogodbi zveste) stranke, ta (torej pogodbi zvesta stranka) pa ima pravico zahtevati odpravo teh negativnih posledic. Ob upoštevanju načela relativnosti obligacijskih razmerij iz 125. člena OZ sledi, da lahko kupec takšen zahtevek uveljavlja zgolj do prodajalca. Za to, kdo je v razmerju do tožeče stranke nastopal kot prodajalec, pa je bistveno, kdo je z njo sklenil prodajno pogodbo (prvi odstavek 435. člena OZ). Za pritožbeno stališče, da je kot prodajalca v okviru določb OZ o jamčevalnih zahtevkih v zvezi s prodajno pogodbo treba šteti tudi uvoznika ali dobavitelja, zato v zakonu ni podlage. Iz določbe prvega odstavka 4. člena ZVPot izhaja, da za škodo, ki zaradi napake nastane na samem proizvodu (na primer stroški popravila, nezmožnost uporabe proizvoda, manjša vrednost proizvoda itn.) proizvajalec ne odgovarja, pač pa lahko odgovarja le za nastalo škodo n

Pravilno tožnik opozarja, da je toženka prišla v zamudo tedaj, ko je z začetkom predmetne pravde (z vložitvijo tožbe) od nje zahteval izpolnitev obveznosti (v točno določenem znesku) in ne šele z vročitvijo tožbe.

Odgovornost proizvajalca za izdelke z napako se ne presoja po določbi 155. člena OZ, temveč po določbah ZVPot.

Pritožbeno sodišče je opravilo obravnavo in na njej odpravilo kršitev postopka, storjeno v pritožnikovo škodo. Pomivalni stroj, pri uporabi katerega je prišlo do električnega udara, predstavlja stvar z napako, saj ni izdelan pravilno, ker mu manjka v prometu predpostavljena lastnost (varna uporaba električnega aparata), ki jih imajo druge istovrstne stvari oziroma, ker njegova varnost ni takšna, kot jo potrošnik lahko upravičeno pričakuje.

Stranka je tista, ki mora dokaz predlagati in tožnica je to tudi storila, med tem ko je izvedba dokaza v domeni sodišča (298. člen ZPP). Ko se sodišče odloči, da bo izvedlo dokaz z izvedencem, ga mora izvesti tako, kot je določeno v 251. - 254. členu ZPP. Za dopolnitev mnenja ali zaslišanje izvedenca po stališču sodne prakse predlog stranke niti ni potreben. Diskrecijsko pravico za zavrnitev dokaza ima torej sodišče, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi v smeri nepotrebnosti, (ne)relevantnosti ali očitne neprimernosti dokaza obstajajo, pa mora biti razvidno iz zavrnitve dokaznega predloga (287. člen ZPP) ali obrazložitve končne odločbe.

Načelo evropskemu pravu zveste razlage nacionalnih predpisov nalaga sodišču, da si nacionalno pravo v okviru dopustnih razlagalnih pravil razloži tako, da je uporabljeno nacionalno pravo v skladu z evropskim sekundarnim pravom. Pritožbeno sodišče je v tem primeru to tudi storilo in prav zato prvega odstavka 155. člena OZ ni uporabilo. Utemeljenost zahtevka je presojalo na temelju 4. člena in nasl. ZVPot.

Sodišče prve stopnje utemeljeno opozarja, da so trditve tožeče stranke glede kraja in načina skupne proizvodnje diod pomanjkljive in presplošne, da bi jih bilo v dokaznem postopku sploh mogoče preveriti. Zaradi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokazov (postavitev izvedenca ustrezne stroke, ki bi pregledal diode in ugotovil proizvajalca diod). V tem primeru bi šlo za nedovoljen informativni dokaz. Kot navaja pritožba, obstaja izjema od načelne prepovedi informativnih dokazov, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena. Od strank sicer res ni mogoče zahtevati navedbe dejstev, ki niso v njihovem spoznavnem področju oziroma presegajo nivo znanja, ki se od določene stranke pričakuje.

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

Voznik motorja je v 80 % soodgovoren za nastalo škodo ob trčenju z avtomobilom, saj je vozil s tako prekoračeno hitrostjo, da vozila ni mogel varno ustaviti pred oviro (avtomobilom, ki se je nahajal delno na njegovem pasu). Sprožilni element prometne nesreče pa je bila vožnja avtomobilista, ki je s hitrostjo 30 km/h ob zaviranju desno zaradi lažjega manevriranja najprej delno prečkal sredinsko črto, pri čemer zaradi konfiguracije terena nasproti vozečega motorista ni mogel zaznati.

Pri presoji odškodninske odgovornosti upravljalca javnih cest mora sodišče ugotoviti obstoj vseh elementov krivdne odškodninske odgovornosti.

Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja določba 155. člena OZ (odgovornost proizvajalca stvari z napako). Gre za objektivno odgovornost (odgovornost po načelu vzročnosti) proizvajalca stvari, ki da v promet stvar z napako. Izhajajoč iz citirane določbe 155. člena OZ je breme tožeče stranke kot oškodovanke, da zatrjuje in dokazuje dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze (domnevno bazo) - da je tožena stranka (proizvajalec stvari) dala v promet stvar z napako, ki je tožeči stranki povzročila škodo. Če je domnevna baza izkazana, se obstoj vzročne zveze domneva (povzeto iz OZ s komentarjem, 1. knjiga, stran 849). Ker je tožnica uspela izkazati domnevno bazo (da je toženka, proizvajalec stvari, dala v promet stvar z napako, ki je tožeči stranki povzročila škodo), se obstoj vzročne zveze domneva. Objektivno odgovoren proizvajalec stvari z napako pa se lahko odgovornosti razbremeni, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja (krivda načeloma ni odločilna) oškodovanca (možna je seveda tudi delna razbremenitev odgovornosti), ker stvari ni uporabljal na običajen in primeren način ali se ni ravnal po navodilih, protokolih (povzeto iz

Steklenica s pijačo je namenjena temu, da predstavlja embalažo vsebini in da omogoči zaužitje te vsebine. Ni namenjena trkanju s steklenico ob druge steklenice, to ni raba v skladu z njenim namenom. Razen navodila za odpiranje steklenice pijača B. ne potrebuje drugih navodil za varno uporabo.

Proizvajalec je z vidika dolžne lastne skrbnosti dobrega strokovnjaka upravičen pričakovati, da bo tudi potrošnik ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarja pri uporabi stvari, ki jo proizvajalec daje v promet, kar pomeni tudi to, da bo potrošnik upošteval navodila za uporabo. Ni mogoče terjati od proizvajalca, da bi moral računati tudi z vsakršnim neskrbnim (neprevidnim in nepravilnim) ravnanjem potrošnika (ki brez razloga ne upošteva jasnih navodil za uporabo) ter ga opozarjati, da lahko pride ob neupoštevanju navodil za uporabo v zelo redkih primerih do pregretja mleka in njegovega izbrizga ter nastanka škode.

Izdelek ima napako, kadar njegova varnost ni takšna, kot jo potrošnik lahko upravičeno pričakuje.

Določilo 155. člena OZ predstavlja samostojni pravi temelj za uveljavljanje odškodninske odgovornosti proizvajalca stvari z napako. Sodišče prve stopnje tako ni imelo osnove, da svojo odločitev opre na pravno relevantna dejstva, na katera se nobena od pravdnih strank ni pravočasno sklicevala, s tem, ko pa je to storilo zato, ker je tožeča stranka zaslišana izpovedala, da so pred škodnim dogodkom vrata tuš kabine montirali delavci tožene stranke, pa je, ker izpovedba pravdne stranke njenih pravočasnih zatrjevanj ne more nadomestiti (povezanost trditvenega in dokaznega bremena), zašlo v kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ker je bilo v predmetnem odškodninskem sporu izhajajoč iz določbe 155. člena OZ breme tožeče stranke kot oškodovanke, da zatrjuje in dokazuje dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze, to je, da je tožena stranka dala v promet stvar z napako, ki je tožeči stranki povzročila škodo, tožeča stranka pa temu procesnemu bremenu že v zvezi s prvo kumulativno zahtevano predpostavko za obstoj objektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke, to je, da je bila tuš kabina že ob nakupu obremenjena s ka