4. člen ZVPot-UPB1

Četudi je izvedenec govoril o najbolj verjetnem razlogu, pa vsa ta ugotovljena dejstva dajejo ustrezno podlago za prepričanje, da je vzrok za požar v električni napeljavi hladilnika, in temu v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Ob tem velja opozoriti, da je izvedensko mnenje le eden od dokazov, ki pa jih mora sodišče presoditi vsakega posebej in vse skupaj (8. člen ZPP) ter na ta način priti do dokazne ocene. Odgovor na vprašanje, ali je dobil tožnik škodo, ki je nastala zaradi požara, že povrnjeno, ni pomembno le za odločanje o višini tožbenega zahtevka, ampak tudi za odločitev o temelju. Če bi se ugotovilo, da je bila povrnjena že celotna nastala škoda, potem kljub gornjim ugotovitvam o vzroku za nastanek požara, zahtevek po temelju ne bi bil utemeljen, saj ne bi mogli govoriti o škodi.

Področje odgovornosti za napake na izdelku je, v skladu z že uveljavljenim načelom lojalne razlage, treba razlagati usklajeno z Direktivo Sveta št. 85/374/ES z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako. Po navedeni ureditvi je za škodo odgovoren proizvajalec, distributer oziroma uvoznik pa le subsidiarno, če proizvajalca ni mogoče identificirati oziroma ga distributer ne imenuje.

Prva toženka je v dveh delih prekršila svojo pogodbeno obveznost strokovnega popravila motorja. Izostal je preizkus delovanja motorja, ki bi kot del servisnega procesa moral biti v celoti opravljen še pred izročitvijo motorja tožniku ter pri ponovni montaži vztrajnika ni bila uporabljena nova matica, pač pa stara. Nespametno ravnanje tožnika je sodišče utemeljeno štelo kot njegov soprispevek k nastanku škode.

Stranka, ki se z zavrnitvijo izvedbe dokaza ne strinja, mora to kršitev uveljaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi pa mora substancirano navesti dejstva, zaradi katerih meni, da bi izvedba konkretnega dokaza lahko privedla do drugačne ugotovitve odločilnih dejstev oziroma drugačne rešitve spora. Pritožbeno sodišče na te kršitve ne pazi po uradni dolžnosti, zato mora pritožnik te kršitve izrecno in obrazloženo uveljavljati. Pritožnik mora navesti (ne dokazati) dejstva, ki kažejo, da so zaradi opustitve izvedbe dokaza odločilna dejstva ostala nedokazana in se sodišče prve stopnje iz tega razloga ni moglo opredeliti do vseh odločilnih dejstev, ki so materialnopravno odločilni za presojo (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka. Tretji odstavek 4. člena ZVPot določa, da le v primeru, če proizvajalca izdelka ali uvoznika ni mogoče ugotoviti, se vsak dobavitelj izdelka šteje za proizvajalca, razen če v razumnem roku obvesti oškodovanca o tem, kdo je proizvajalec oziroma uvoznik. Koncept dokazovanja napake in posledično vzročne zveze, kot jo v preambuli in 4. členu opredeljuje Direktiva Sveta 85/374/EGS z dne 25. 7. 1985 v zvezi s spremembo Direktive Sveta

Po presoji pritožbenega sodišča v zadevi tudi ni bistveno, kar neuspešno poudarja pritožba, da je bilo vsem udeležencem posla znano, kdo je bil dobavitelj mešal (da je bila to druga toženka), ampak je v zadevi odločilno, kar pravilno v točki 24 obrazložitve ugotavlja sodišče prve stopnje, da je bilo sedanjim pravdnim strankam znano, med njimi to tudi ni bilo sporno, kdo je bil proizvajalec spornih mešal z vgrajenimi tesnili, ki naj bi puščali (da je bila to španska družba I.). Odgovornost tistega, ki je izdeluje končni izdelek ali sestavne dele ali pridobiva osnovne surovine ali tistega, ki se s svojo firmo, blagovnim znakom ali drugim znakom razlikovanja na izdelku predstavlja kot njegov proizvajalec, uzakonjena v prvem odstavku 4. člena ZVPot, je namreč primarna. Glede na dikcijo tretjega odstavka 4. člena ZVPot (primerjaj tretji odstavek člena 3 Direktive 85/374/ES) se vsak dobavitelj (da je druga toženka, ki je mešala dobavila iz Španije, kot distributer sodelovala v nabavni verigi, ni dvoma) šteje za proizvajalca le v primeru, če proizvajalca ali uvoznika ni mogoče ugotoviti, razen če v razumnem roku oškodovanca obvesti o tem, kdo je proizvajalec izdelka oziroma uvoznik ozi

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je izdelek - vgrajena kolčna proteza Profemur-Z imela napako in da je do zloma prišlo zaradi neustreznega materiala. Kolčna proteza ni ustrezala varnemu izdelku, saj njegova varnost ni bila takšna, kot jo je tožnik upravičeno pričakoval.

Določba 1. točke prvega odstavka 468. člena OZ daje pravico kupcu, da zahtevek uveljavlja do prodajalca. Odgovornost za stvarne napake je namreč obligacijskopravno razmerje, v katerem je stranka, katere predmet izpolnitve ima stvarne napake, zavezana odpraviti negativne posledice teh napak v pravno varovani sferi druge (pogodbi zveste) stranke, ta (torej pogodbi zvesta stranka) pa ima pravico zahtevati odpravo teh negativnih posledic. Ob upoštevanju načela relativnosti obligacijskih razmerij iz 125. člena OZ sledi, da lahko kupec takšen zahtevek uveljavlja zgolj do prodajalca. Za to, kdo je v razmerju do tožeče stranke nastopal kot prodajalec, pa je bistveno, kdo je z njo sklenil prodajno pogodbo (prvi odstavek 435. člena OZ). Za pritožbeno stališče, da je kot prodajalca v okviru določb OZ o jamčevalnih zahtevkih v zvezi s prodajno pogodbo treba šteti tudi uvoznika ali dobavitelja, zato v zakonu ni podlage. Iz določbe prvega odstavka 4. člena ZVPot izhaja, da za škodo, ki zaradi napake nastane na samem proizvodu (na primer stroški popravila, nezmožnost uporabe proizvoda, manjša vrednost proizvoda itn.) proizvajalec ne odgovarja, pač pa lahko odgovarja le za nastalo škodo n

Odgovornost proizvajalca za izdelke z napako se ne presoja po določbi 155. člena OZ, temveč po določbah ZVPot.

Pritožbeno sodišče je opravilo obravnavo in na njej odpravilo kršitev postopka, storjeno v pritožnikovo škodo. Pomivalni stroj, pri uporabi katerega je prišlo do električnega udara, predstavlja stvar z napako, saj ni izdelan pravilno, ker mu manjka v prometu predpostavljena lastnost (varna uporaba električnega aparata), ki jih imajo druge istovrstne stvari oziroma, ker njegova varnost ni takšna, kot jo potrošnik lahko upravičeno pričakuje.

V skladu s splošnimi pravili o odgovornosti za škodo in s pravilom o odgovornosti proizvajalca stvari z napako je dolžan proizvajalec izdelka, kadar napaka na izdelku povzroči smrt, telesno poškodbo ali okvaro zdravja človeka ali kadar zaradi napake na izdelku nastane škoda na drugi stvari, povrniti nastalo škodo. Če proizvajalca izdelka ali uvoznika ni mogoče ugotoviti, se vsak dobavitelj izdelka šteje za proizvajalca, razen če v razumnem roku oškodovanca obvesti o tem, kdo je proizvajalec oziroma uvoznik, ali katera oseba mu je izdelek dobavila. Po ZVPot je proizvajalec podjetje, ki izdeluje končne izdelke ali sestavne dele ali pridobiva osnovne surovine ali oseba, ki se s svojo firmo, blagovnim znakom ali drugim znakom razlikovanja na izdelku predstavlja kot njegov proizvajalec. Za proizvajalca se štejejo tudi uvoznik in distributer izdelka, predstavništvo proizvajalca v RS ali katerakoli druga oseba, ki daje videz, da je proizvajalec s tem, da blago označi s svojim imenom, blagovno znamko ali drugim znakom razlikovanja. Za uvoznika izdelka se šteje vsakdo, kdor uvozi izdelek na carinsko območje Evropske skupnosti. Stališče izpodbijane sodbe, da je toženko šteti z

Načelo evropskemu pravu zveste razlage nacionalnih predpisov nalaga sodišču, da si nacionalno pravo v okviru dopustnih razlagalnih pravil razloži tako, da je uporabljeno nacionalno pravo v skladu z evropskim sekundarnim pravom. Pritožbeno sodišče je v tem primeru to tudi storilo in prav zato prvega odstavka 155. člena OZ ni uporabilo. Utemeljenost zahtevka je presojalo na temelju 4. člena in nasl. ZVPot.

Ni mogoče ugotoviti, kateri del tožbenega zahtevka se nanaša na odškodninsko terjatev zaradi škode na stvareh, kateri del tožbenega zahtevka pa na stroške sanacije zaradi odprave napak, s tem v zvezi pa tudi, ali so te napake zajete v pogodbi o poravnavi ali ne. Navedeno pomeni, da je tožba ostala nesklepčna.

Tožnica je potrošnikom v primeru zamude zaračunavala stroške opomina v znesku, ki je presegal višino zamudnih obresti, torej nesorazmerno visoko nadomestilo. Inšpektor je tako pravilno ugotovil obstoj nepoštenega pogodbenega pogoja iz 12. alinee 24. člena ZVPot, ki v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.

Izdelek ima napako, kadar njegova varnost ni takšna, kot jo potrošnik lahko upravičeno pričakuje.

Določilo 155. člena OZ predstavlja samostojni pravi temelj za uveljavljanje odškodninske odgovornosti proizvajalca stvari z napako. Sodišče prve stopnje tako ni imelo osnove, da svojo odločitev opre na pravno relevantna dejstva, na katera se nobena od pravdnih strank ni pravočasno sklicevala, s tem, ko pa je to storilo zato, ker je tožeča stranka zaslišana izpovedala, da so pred škodnim dogodkom vrata tuš kabine montirali delavci tožene stranke, pa je, ker izpovedba pravdne stranke njenih pravočasnih zatrjevanj ne more nadomestiti (povezanost trditvenega in dokaznega bremena), zašlo v kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ker je bilo v predmetnem odškodninskem sporu izhajajoč iz določbe 155. člena OZ breme tožeče stranke kot oškodovanke, da zatrjuje in dokazuje dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze, to je, da je tožena stranka dala v promet stvar z napako, ki je tožeči stranki povzročila škodo, tožeča stranka pa temu procesnemu bremenu že v zvezi s prvo kumulativno zahtevano predpostavko za obstoj objektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke, to je, da je bila tuš kabina že ob nakupu obremenjena s ka