37.b člen ZVPot-UPB2

Odgovornost za solidnost gradbe, kot jo uveljavljata tožnika v tožbi, je predpisana v prvem odstavku 662. členu OZ. Gre za posebno odgovornost, ki se nanaša na napake, ki zadevajo solidnost objekta. OZ sicer pojma napake v solidnosti gradnje ne opredeljuje, vendar pa je 104. člen v času gradnje veljavnih PGU v zvezi s tem uporabljal izraz pomanjkljivosti (napake) objekta glede njegove trdnosti in varnosti. Pri odgovornosti za solidnost gradnje, je za obvestilo (notifikacijo) napake predviden daljši, šestmesečni rok (prvi odstavek 663. člena OZ) in ne znaša en mesec, kot je to določeno na splošno pri podjemni pogodbi v 634. členu OZ. Ker pa gre v tem primeru za pogodbo med potrošnikom in izvajalcem rok za obvestilo o drugih napakah, ki ne vplivajo na solidnost gradbe, znaša dva meseca od odkritja napake, saj je treba uporabiti ZVPot kot specialnejši predpis (37.a in 37.b člen v zvezi z drugim odstavkom 38. člena ZVPot). Nadaljnji pogoj za uspešno uveljavljanje jamčevalnega zahtevka za solidnost gradbe je, da mora vzrok za napako v gradbi izvirati iz sfere izvajalca. V zvezi s slednjo velja domneva, da vzrok izvira iz izvajalčeve sfere, izvajalec pa lahko to domnevo iz

V obravnavani zadevi tožnik zatrjuje, da mu stroški kredita ne bi nastali, če prodajne pogodbe za nakup vozila (s stvarno napako) ne bi sklenil. S tem tožnik po eni strani uveljavlja škodo zaradi zaupanja po drugem odstavku 468. člena OZ (lat. damnum circa rem), v okviru katere uveljavlja t.i. negativni pogodbeni interes. Tu gre za izdatke, ki se zaradi kršitve pogodbe izjalovijo, postanejo nekoristni. Gre za škodo, ki je nastala, ker je ena stranka zaupala v pošteno in skrbno ravnanje nasprotne stranke. Ta škoda je posledica premoženjskih razpolaganj pogodbi zveste stranke, pravnih in dejanskih, opravljenih na podlagi zaupanja, da izpolnitev pogodbe sopogodbenika nima napak, ta razpolaganja pa se zaradi kršitve pogodbe izkažejo za nepotrebna, nekoristna ali celo škodljiva. Gre sicer za posredno škodo, a je tesno povezana s predmetom izpolnitve, zato je pravno priznana. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravila o prepovedi obogatitve oškodovanca - oškodovanec lahko namreč prejme zgolj toliko, kolikor je treba, da bo njegovo premoženjsko stanje enako, kot je bilo pred škodnim dogodkom; nič več nič manj.

Pritožba uvodoma neutemeljeno izpodbija aktivno legitimacijo tožnika. Prav tako je leasingodajalec tožnika posebej pooblastil za zastopanje v predmetnem pravdnem postopku, kot to izrecno izhaja iz pooblastila z dne 30. 12. 2020 (priloga spisa A8), zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Golo nestrinjanje z izvedenskim mnenjem namreč ni razlog za vnovično dopolnitev izvedenskega mnenja ali pritegnitev novega sodnega izvedenca, kot to zmotno meni pritožba. Slednje je namreč pravilno pojasnilo, da se v skladu s tretjim odstavkom 37.b člena ZVPot šteje, da je napaka na stvari obstajala že v času izročitve, če se pojavi v roku 6 mesecev od izročitve. Glede na navedeno in dejstvo, da v primeru, kadar je predmet pogodbe med prodajalcem in potrošnikom rabljena stvar, prodajalec odgovarja za vse stvarne napake na blagu, ki se pokažejo v roku 1 leta odkar je bila stvar izročena.

V zvezi z utemeljenostjo odstopa od pogodbe je bilo že večkrat poudarjeno, da čeprav ZVPot dopušča potrošniku alternativno možnost izbire med več jamčevalnimi zahtevki, teorija in sodna praksa zavzemata stališče, da gre pri razvezi oz. odstopu od pogodbe z vrnitvijo plačane kupnine za sekundarno možnost, če zahtevana odprava napake ni mogoča ali ni izpolnjena v primernem roku.

Sicer pa pritožba povsem spregleda, da je v zadevi bilo o utemeljenosti zahtevka po pravni podlagi (utemeljenosti po materialnem pravu) že pravnomočno odločeno z vmesno sodbo pritožbenega sodišča Cp 427/2019 z dne 24. 1. 2020 v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje P 40/2017 z dne 24. 4. 2019, iz katere izhaja, da je tožnikov tožbeni zahtevek za povrnitev stroškov popravila kupljenega starega vozila, kar je predmet izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, le še višina tega zahtevka in da je tožnikov tožbeni zahtevek po pravni podlagi utemeljen na podlagi odgovornosti toženca kot prodajalca rabljene stvari za 6. 6. 2016 ugotovljene stvarne napake na vozilu na podlagi določb drugega in tretjega odstavka 37.b člena v zvezi s 37.a členom ZVPot ter ob analogni uporabi tretjega odstavka 639. člena OZ. Vmesna sodba učinkuje v nadaljevanju konkretne pravde pri odločanju o višini zahtevka, zato sodišču prve stopnje v izpodbijani sodbi ni bilo treba ponovno navesti materialnopravne podlage za utemeljenost zahtevka po temelju.

Za gradbeno pogodbo, ki je sicer posebna vrsta podjemne pogodbe, gre, če je predmet izvajalčevega izpolnitvenega ravnanja bodisi izgradnja objekta, ki ima značilnosti določene v 650. členu OZ, torej za izgradnjo katerega so potrebna večja in zahtevnejša dela, bodisi druga gradbena dela na zemljišču oz. obstoječem objektu (odstranitev, rekonstrukcija objekta). Asfaltiranje dvorišča tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne predstavlja nobeno izmed naštetih vrst gradbenih del. Zaradi obstoja zatrjevanih madežev, ki so bili po ugotovitvah sodišča prve stopnje prisotni več kot leto dni, asfalt sicer ni izgubil na funkcionalnosti, vendar pa gre za napako, zaradi katere asfalt nima tistih odlik, ki so molče dogovorjene, ne glede na to, da madežev sedaj ni več. Zatorej dolgotrajno prisotni madeži predstavljajo stvarno napako. Sodišče prve stopnje je utemeljeno poudarilo, da je bilo žaljenje storjeno s pisno vlogo. Ne glede na to, kako hitro in v kakšni jezi oziroma efektu je vloga napisana, ima njen vlagatelj, za razliko od ustnih izjav, vselej čas za razmislek, ali je vloga primerna za oddajo.

Vgradnja programske opreme, ki je pri testnem (laboratorijskem) preizkusu, kot podlagi za homologacijo in opredelitev lastnosti vozila, optimizirala izpuste dušikovega oksida (NOx), je nepoštena poslovna praksa.

Naročnik se je zahtevku izvajalke upiral s pobotnim ugovorom za znižanja plačila po podjemni pogodbi, ne da bi pravočasno grajal stvarne napake glede izvršenega posla. Pravočasno obvestilo o napakah je pravno dejanje, ki ga naročnik mora opraviti, da bi ohranil svoje pravice, ki jih ima na podlagi podjemnikove odgovornosti za stvarne napake. Sicer izgubi pravice, ki bi jih lahko uveljavil zaradi napak, podjemnikova odgovornost za napake pa preneha. Ni utemeljen ugovor glede zastaranja zakonskih zamudnih obresti s sklicevanjem na 347. člen OZ, saj v obravnavanem primeru vtoževane zamudne obresti predstavljajo zgolj akcesorno terjatev h glavni terjatvi. Navedeni ugovor bi bil relevanten le, če bi plačilo zakonskih zamudnih obresti tožnica vtoževala kot samostojno terjatev.

"Kritni kup" ni vrsta pravega jamčevalnega zahtevka. Vendar položaj kritnega kupa ni zakonsko neurejen; urejata ga določbi 265. in 266. člena OZ; njuna zakonska predpostavka pa je predhodna notifikacija - upnik (kupec) mora pred tem obvestiti dolžnika (prodajalca), da bo prehodno na svoje stroške opravil kupil stvar ali storil tisto, kar bi moral dolžnik. V dvostranskih pogodbah mora namreč zakonodajalec uravnoteženo (sorazmerno) varovati koristi obeh strank, tudi kršitelja pogodbe.

Tožnik je s stopnjo verjetnosti izkazal, da je samovžig motorja posledica skrite napake v električni napeljavi, ki je privedla do kratkega stika žic s šasijo. Vendar to za uspeh s tožbenim zahtevkom ne zadošča. Dokazati bi namreč moral tudi, da je skrita napaka v električni napeljavi, ki je povzročila kratek stik, obstajala že v času izročitve motornega kolesa oziroma da je do kratkega stika prišlo zaradi vzroka, ki je obstajal pred izročitvijo in ni le posledica redne obrabe ali naključja, nastalega po prehodu nevarnosti, za kar toženka ne odgovarja (458. člena OZ in tretji odstavek 37.b člena ZVPot).

Posebnost zamudne sodbe je v tem, da sodišče resničnosti trditev tožeče stranke o pravnorelevantnih dejstvih ne preizkuša, ker ta sodba temelji na neovrgljivi domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožeče stranke, na katere ta opira svoj tožbeni zahtevek. Zato sodbe tudi ni mogoče izpodbijati zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Določilo 155. člena OZ predstavlja samostojni pravi temelj za uveljavljanje odškodninske odgovornosti proizvajalca stvari z napako. Sodišče prve stopnje tako ni imelo osnove, da svojo odločitev opre na pravno relevantna dejstva, na katera se nobena od pravdnih strank ni pravočasno sklicevala, s tem, ko pa je to storilo zato, ker je tožeča stranka zaslišana izpovedala, da so pred škodnim dogodkom vrata tuš kabine montirali delavci tožene stranke, pa je, ker izpovedba pravdne stranke njenih pravočasnih zatrjevanj ne more nadomestiti (povezanost trditvenega in dokaznega bremena), zašlo v kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ker je bilo v predmetnem odškodninskem sporu izhajajoč iz določbe 155. člena OZ breme tožeče stranke kot oškodovanke, da zatrjuje in dokazuje dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze, to je, da je tožena stranka dala v promet stvar z napako, ki je tožeči stranki povzročila škodo, tožeča stranka pa temu procesnemu bremenu že v zvezi s prvo kumulativno zahtevano predpostavko za obstoj objektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke, to je, da je bila tuš kabina že ob nakupu obremenjena s ka

Ker je odgovornost za stvarne napake posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, posebna pravila o odgovornosti za stvarne napake izključujejo uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti. Odpravo tovrstne “škode“ je mogoče zahtevati samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov. Po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti se presoja le škoda na drugih dobrinah (refleksna škoda).

Rok za uveljavljanje pravic iz garancije ne poteče med odpravljanjem napak. Če ni odpravljena napaka na določenem vitalnem delu, za katerega garancija še velja, se lahko zahteva razveza pogodbe za celo stvar, katere sestavni del je prej omenjeni vitalni del.