VSL sodba I Cpg 495/2002

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
2. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe.
3. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega odgovora.

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta znak AKTIVA v besedi, ki ga od leta 1991 uporablja tožeča stranka, in znak ACTIVA, ki ga od dne 16.03.1993 uporablja tožena stranka oziroma njena pravna prednica (L. d.d.), istovetna oziroma podobna (I.1. točka izreka); na razglasitev tožeče stranke za nosilko znamke ACTIVA (I.2. točka izreka); ter na prepoved uporabe besednega znaka AKTIVA (ACTIVA) za vse storitve, ki so opredeljene v mednarodnem razredu 36, kot so finančne storitve, storitve denarnih poslov na področju trženja, financiranja in ustanavljanja družb, finačni inženiring, storitve v zvezi z izdajo plačilnih kartic, storitve v zvezi z izdajo in prometom z vrednostnimi papirji, storitve manjalnic, posredovanje denarnih bonov in vrednotnic, v 15 dneh (I.3. točka izreka). Pri tem je tožeči stranki naložilo povrnitev 546.250,00 SIT pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.01.2002 do plačila (II. točka izreka). Tožeča stranka se je proti navedeni sodbi pritožila (po pooblaščencu - odvetniku). Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pri tem je priglasila pritožbene stroške. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila (po pooblaščencih - odvetnikih). Prerekala je pritožbene navedbe in predlagala potrditev izpodbijane sodbe. Pri tem je priglasila stroške pritožbenega odgovora. Pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka je sodišču prve stopnje očitala, da je bistveno kršilo postopkovne določbe, ker ji je odreklo pravovarstveni interes, medtem ko je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo, namesto da bi tožbo kot nedovoljeno zavrglo. Vendar pa ta očitek ni utemeljen. Zaradi pomanjkanja pravovarstvenega interesa je sicer treba tožbo zavreči. Vendar pa iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da ji sodišče prve stopnje pravnega varstva v sporu o pravici uporabe znamke v gospodarskem prometu ni odreklo zaradi pomanjkanja pravovarstvenega interesa, ampak zaradi neutemeljenosti njenega tožbenega zahtevka (ugotovitvenega, oblikovalnega in prepovednega). Ko je odločalo o uveljavljani pravni posledici, je namreč ob analizi objektivnega prava zgolj omenilo pravovarstveni interes, ni pa na njem zgradilo odločitve o glavni stvari. Tožeča stranka je sodišču prve stopnje tudi očitala, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je njen zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Vendar pa tudi ta očitek ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravna pravila. Pravilneje bi sicer bilo, da je namesto določb Zakona o industrijski lastnini (Ur. l. RS, št. 13/92 in 27/93 (ZIL)) uporabilo določbe Zakona o industrijski lastnini (Ur. l. RS, št. 45/2001 (ZIL-1)), saj je treba zakon (glede na zatrjevano trajajočo "kršitev" pravice do znamke) uporabiti v času njegove veljavnosti (v okviru njegovih časovnih meja). Vendar pa to ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, saj so uporabljene določbe v obeh zakonih vsebinsko enake (razen 119. čl. ZIL-1), le da so bolj dodelane in podrobne. Iz odločbe Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino z dne 22.11.1995, št. 304-68/91-991-VV-7 (list. št. 4) izhaja, da je bila tožeči stranki priznana storitvena znamka "AKTIVA", torej znamka, ki vsebuje besedo AKTIVA. Ker pa je bila tudi toženi stranki priznana storitvena znamka, in sicer znamka, ki vsebuje besedo ACTIVA, tožbeni zahtevek tožeče stranke na podlagi I. odst. 100. čl. ZIL (oziroma 1. odst. 116. čl. ZIL-1) ni utemeljen. Ker je tožeča stranka že nosilka znamke za znak (AKTIVA), ki naj bi bil podoben kasnejši znamki tožene stranke (ACTIVA), ne more zahtevati, da se jo razglasi za nosilko znamke "ACTIVA". To bi lahko zahtevala le, če njen znak še ne bi bil registriran kot znamka (AKTIVA). Tožeča stranka bi ob pogojih iz 87. čl. ZIL (oziroma iz 114. čl. ZIL-1) sicer lahko zahtevala ugotovitev ničnosti znamke tožene stranke, vendar pa za uporabo tega pravnega pravila ni ponudila ustrezne dejanske podlage. Tako ni navedla dejstev iz 18. ali 19. čl. ZIL (oziroma iz 42. do 44. čl. ZIL-1). Ob pogojih iz 119. čl. ZIL-1 pa bi lahko zahtevala izbris toženkine znamke iz registra, vendar pa tudi za uporabo tega pravnega pravila ni ponudila ustrezne dejanske podlage (ni navedla ustreznih dejstev). Tako sodišče zatrjevanih dejstev ni moglo drugače pravno kvalificirati. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter zakonito in pravilno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (1. tč. izreka). Pri uporabi znamke "ACTIVA" s strani tožene stranke namreč tudi ni šlo za uporabo firme tožeče stranke. Ob upoštevanju podobnosti besed AKTIVA in ACTIVA bi lahko šlo le za uporabo fantazijskega dodatka v firmi tožeče stranke. Vendar pa takšno nastopanje na trgu (v gospodarskem prometu) ni uporaba firme, ki kot ime družbe služi ločevanju od ostalih družb, ne pa ločevanju enakih ali podobnih proizvodov oziroma storitev (gl. razloge sodbe in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 14.12.2001, opr. št. I Cpg 1249/2001). Sicer pa tudi ni podana dejanska podlaga za izpodbijanje znamke tožene stranke po 2. odst. 21. čl. ZIL, saj tožena stranka ob prijavi znamke tožeče stranke (dne 15.05.1991) še ni bila nosilka znamke "ACTIVA" (to je postala šele dne 16.3.1993), da bi firma tožeče stranke lahko bila istovetna z znamko tožene stranke, pri čemer tožeča stranka niti ni zahtevala razveljavitve znamke tožene stranke, ampak razglasitev sebe za njeno nosilko. Prav tako pa ni podana dejanska podlaga za prepovedni zahtevek po 47. čl. ZIL-1, saj tožena stranka ni tretja oseba, ki bi brez soglasja tožeče stranke uporabljala znak, ki je podoben znamki tožeče stranke, ampak je nosilka registrirane znamke, ki ima kot taka izključno pravico do njene uporabe (prim. 48. čl. ZIL-1). Sodišče druge stopnje ni odgovarjalo na ostale pritožbene navedbe, saj so odgovori nanje vsebovani v odgovorih na pritožbene navedbe odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP). Ker tožeča strank s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP sklenilo, da sama krije pritožbene stroške (2. tč. izreka). Ker pravna naziranja, ki jih je tožena stranka podala v odgovoru na pritožbo, niso bila odločilnega pomena, je sodišče druge stopnje štelo, da odgovor na pritožbo ni bil potreben. Zato je na podlagi 1. odst. 165. čl. v zvezi s 155. čl. ZPP sklenilo, da tožena stranka sama krije stroške pritožbenega odgovora (3. tč. izreka).