VSRS Sklep II Ips 1156/2008

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

1Tožnik B. Š. in druga toženka A. Š. sta v času trajanja zakonske zveze pridobila nepremičnino parc. št. 488/2, k.o. ... (v naravi hiša). Po razvezi zakonske zveze je pred Okrožnim sodiščem na Ptuju potekala pravda P 328/2000 glede obsega in deležev na skupnem premoženju. Ta pravda se je zaključila s sklenitvijo sodne poravnave, v kateri je bilo ugotovljeno, da sporna nepremičnina spada v skupno premoženje strank in da ima tožnik na njej delež v višini 40 %. A. Š. je še pred sklenitvijo sodne poravnave, torej med pravdo, sporno nepremičnino odsvojila. S hčero M. Š. (prvo toženko) je sklenila pogodbo o preužitku. Stranka pogodbe je bil tudi I. G. (novi partner A. Š.). Na podlagi te pogodbe je bila v korist prve toženke na sporni nepremičnini vknjižena lastninska pravica, v korist druge toženke in tretjega toženca pa prepoved odsvojitve in obremenitve ter služnost stanovanja. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tožnika, da se pogodba o preužitku delno (glede 4/10) razveljavi in da morajo toženci tožniku izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo lahko v zemljiško knjigo na sporni nepremičnini vpisala njegova bremen prosta solastninska pravica do 4/10.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Revizijo vlaga tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi ter se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5Revizija je utemeljena.

6Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, je druga toženka po razvezi zakonske zveze odsvojila nepremičnino, ki sta jo s tožnikom pridobila v času zakonske zveze s skupnimi sredstvi (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR). V obravnavani zadevi gre torej za primer enostranskega razpolaganja s skupnim premoženjem s strani enega od zakoncev po razvezi zakonske zveze. Toženci menijo, da bi lahko tožnik v taki situaciji svoj položaj varoval le z obligacijskopravnimi zahtevki, saj režim upravljanja s skupnim premoženjem, s tem pa tudi varovanje prikrajšanega zakonca z izpodbojnim upravičenjem, preneha z razvezo zakonske zveze. Takšno stališče tožencev je materialnopravno zmotno.

7Zakonca s skupnim premoženjem upravljata in razpolagata skupno in sporazumno (52. člen ZZZDR). V primerih, ko eden od zakoncev enostransko razpolaga s skupnim premoženjem, tako da ga odsvoji, je sodna praksa omogočila varovanje prikrajšanega zakonca z možnostjo izpodbijanja tega posla, če je tretji v slabi veri.(1) Prikrajšanemu zakoncu se z možnostjo izpodbijanja posla omogoči ohranitev substance (kvalitete) skupnega premoženja in ne le nominalne vrednosti tega premoženja.

8Razveza zakonske zveze glede na drugi odstavek 51. člen ZZZDR pomeni samo trenutek, do katerega nastaja skupno premoženje. Skupno premoženje torej z razvezo zakonske zveze samo preneha nastajati, razveza pa ne vpliva na obstoječe skupno premoženje. Ker torej skupno premoženje z razvezo zakonske zveze ne preneha, obstaja po razvezi tudi režim skupnega in sporazumnega upravljanja ter razpolaganja s tem premoženjem. Ta režim pa velja do prenehanja skupnega premoženje – torej do njegove razdelitve.

9Do prenehanja skupnega premoženja pa mora obstajati tudi varstvo prikrajšanega zakonca pred enostranskimi razpolaganji (npr. prodajo in nakupom) s skupnim premoženjem s strani drugega zakonca. Nobenega razloga ni, da bi zakon omogočal varovanje položaja prikrajšanega zakonca v zvezi s skupnim premoženjem samo v času trajanja zakonske zveze. Posledice kršitve režima upravljanja in razpolaganja s skupnim premoženjem ne morejo biti odvisne od tega, ali pride do kršitve med zakonsko zvezo ali po razvezi. Zato morajo biti tudi posledice samovoljne prodaje skupne stvari, do katere pride po razvezi, enake kot v zakonski zvezi. Če lahko torej prikrajšani zakonec izpodbija pogodbo, s katero je drugi zakonec enostransko odsvojil stvar med zakonsko zvezo, lahko prikrajšani zakonec izpodbija tudi pogodbo, na podlagi kateri je prišlo do samovoljne prodaje skupne stvari po razvezi.(2) Če prikrajšanemu zakoncu ne bi omogočili, da izpodbija tudi pogodbe, na podlagi katerih je prišlo do samovoljne prodaje skupne stvari po razvezi, bi v skupno premoženje spadale le obligacijske terjatve, s čimer bi se ohranila le nominalna vrednost tega premoženja, ne pa tudi njegova substanca. Zato lahko tožnik, ki je na sporni nepremičnini upravičen do 40 % deleža, zahteva delno razveljavitev pogodbe o preužitku. Da vsebina zahtevka ustreza vsebini zemljiškoknjižnega dovolila, pa je tožencu pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje.

10Neutemeljen je tudi očitek, da je tožnik le zatrjeval, da spada sporna nepremičnina v skupno premoženje oziroma da sodišče tega ni ugotavljalo. V obravnavani zadevi je bilo s sodno poravnavo v pravdi P 328/2000 ugotovljeno, da v skupno premoženje tožnika in druge toženke spada tudi nepremičnina in da ima tožnik na tej nepremičnini 40 % delež. Sodišče je bilo glede tega, da nepremičnina spada v skupno premoženje in da je delež tožnika na njej 40 %, vezano na sodno poravnavo – ta ima namreč učinek pravnomočne sodne odločbe.(3) Morebitnih nepravilnosti, povezanih s sodno poravnavo, pa toženci v tem postopku ne morejo uveljavljati, temveč je za to predvideno posebno pravno sredstvo – tožba za razveljavitev sodne poravnave (392. člen ZPP). Zmotno je stališče, da bi morala imeti druga toženka v trenutku sklepanja sodne poravnave, ki naj bi bila po mnenju tožencev le pogodba, razpolagalno sposobnost glede sporne nepremičnine. Tožnik namreč ni pridobil lastninske pravice na nepremičnini šele na podlagi sodne poravnave, temveč na podlagi 51. člena ZZZDR, s sodno poravnavo pa se je to le ugotovilo.

11Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek, da sta sodišči napačno presodili, da je bila prva toženka ob sklepanju pogodbe o preužitku v slabi veri. Dejstvo, da je prva toženka vedela za pravdo, namreč tudi po prepričanju revizijskega sodišča utemeljuje pravno presojo, da je bila prva toženka v slabi veri. Do drugačnega zaključka ne more pripeljati niti izpovedba prve toženke, da je mislila, da ima tožnik zoper drugo toženko le denarni zahtevek oziroma da zahteva izplačilo deleža v denarju.

12Slaba vera prve toženke ob sklepanju preužitkarske pogodbe pa izključuje možnost njenega sklicevanja na načelo zaupanja v zemljiško knjigo (10. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ), kar pomeni, da je glede prejšnje pravde (P 328/2000) mogoče uporabiti 190. člen ZPP. Uporaba te določbe ZPP je namreč izključena v primerih, ko pridobitelj pridobi lastninsko pravico po določbah SPZ o pridobitvi lastninske pravice od nelastnika na podlagi načela zaupanja v zemljiško knjigo. Po presoji revizijskega sodišča je tudi nesporno, da je 190. člen ZPP mogoče uporabiti ne samo v tistih stvarnopravnih sporih, ki se končajo s sodbo, ampak tudi v tistih, ki se končajo s sklenitvijo sodne poravnave. Drugačno stališče bi pripeljalo do situacije, ko bi lahko toženec možnost uporabe 190. člena ZPP izničil zgolj s sklenitvijo sodne poravnave. Sodna poravnava ima nenazadnje učinek pravnomočne sodbe odločbe. Revizijsko sodišče še dodaja, da je prejšnjo pravdo P 328/2000, čeprav je tožnik tožil na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, potrebno obravnavati kot stvarnopravni spor, saj se je nanašala na obseg in deleže na skupnem premoženju. Dejstvo, da je mogoče v prejšnji pravdi uporabiti 190. člen ZPP, pa je zaradi posledic uporabe 190. člena ZPP pomembno pri presoji obstoja tožnikovega pravnega interesa za izpodbijanje preužitkarske pogodbe v tej pravdi.

13Ena od ključnih posledic uporabe 190. člena ZPP je namreč v tem, da bo sodba, izdana med prvotnima strankama, neposredno z učinkom pravnomočnosti učinkovala tudi proti osebi, ki je stvar pridobila med pravdo. Tožnik bo lahko torej v primerih, ko bo prišlo do odtujitve stvari med pravdo, na podlagi sodbe, ki se glasi na ime toženca, zahteval izvršbo proti tretji osebi, kateri je toženec sporno stvar odsvojil med pravdo. Gre torej za pomembno razširitev subjektivnih mej pravnomočnosti: pravnomočnost sodbe se razteza tudi na singularnega pravnega naslednika.(4) Toženci tako utemeljeno opozarjajo, da ima sodna poravnava, s katero se je končala prejšnja pravda med tožnikom in drugo toženko, učinke tudi zoper osebe, ki so stvar pridobile med prejšnjo pravdo. To pa ne pomeni, da odločanje o predmetni pravdi predstavlja odločanje o isti stvari, kot to zmotno navajajo toženci v reviziji. Vsebina sporov je namreč drugačna: v prejšnji pravdi se je odločalo o stvarnih pravicah na nepremičnini, v tej pravdi pa se odloča o veljavnosti pravnega posla. Postavlja pa se vprašanje, ali ima tožnik v primeru, ko sodba oziroma sodna poravnava, ki sicer zavezuje toženca, na podlagi 190. člena ZPP pa učinkuje tudi proti tretjemu pridobitelju, kateremu je toženec med pravdo odsvojil sporno nepremičnino, pravni interes, da v posebni pravdi izpodbija pravni posel, na podlagi katerega je toženec odsvojil sporno nepremičnino tretjemu.

14Po mnenju tožencev namreč tožnik zaradi razširjenih subjektivnih meja pravnomočnosti sodne poravnave nima pravnega interesa za predmetno pravdo, saj bi lahko na podlagi sodne poravnave predlagal izvršbo tudi zoper prvo toženko in tretjega toženca. Tudi ta očitek ni utemeljen. Tožniku bi lahko očitali pomanjkanje pravnega interesa za izpodbijanje preužitkarske pogodbe, če bi lahko neposredno na podlagi sodne poravnave dosegel vknjižbo bremen proste solastninske pravice v zemljiško knjigo. Ker je v zemljiški knjigi kot lastnica nepremičnine vpisana prva toženka, sodna poravnava pa se glasi na drugo toženko, bi se lahko tožnik vpisal v zemljiško knjigo neposredno na podlagi sodne poravnave le v primeru zaznambe prejšnjega spora (drugi odstavek 80. člena Zakona o zemljiški knjigi).(5) Vendar tožnik prejšnjega spora v zemljiški knjigi ni zaznamoval. Ker se torej tožnik v obravnavani zadevi ne bi mogel vpisati v zemljiško knjigo neposredno na podlagi sodne poravnave, revizijsko sodišče ocenjuje, da tožniku ni mogoče odreči pravnega interesa za konkretno pravdo. Revizijsko sodišče pri tem še dodaja, da tožnik na podlagi sodne poravnave ne bi mogel predlagati izvršbe zoper tožence, saj posebnega izvršilnega postopka v obravnavani zadevi ni – zemljiškoknjižna listina se namreč šteje za izstavljeno z zapadlostjo sodne poravnave (238. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju).

15Utemeljen pa je revizijski očitek, da je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišči sta namreč zavzeli stališče, da na solastniškem deležu nepremičnine ni mogoče ustanoviti preužitka, vendar sta hkrati delno (glede 4/10) razveljavili preužitkarsko pogodbo, s čimer sta dejansko ustanovili preužitek na solastniškem deležu sporne nepremičnine. Ob materialnopravnem izhodišču, da preužitek na solastniškem deležu nepremičnine ni mogoč, bi sodišči lahko zahtevek le zavrnili. Zaradi nasprotja med izrekom in razlogi sodbe je moralo revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Revizijsko sodišče pa zaradi nadaljnjega postopka še pojasnjuje, da je stališče sodišč prve in druge stopnje, da pogodbe o preužitku ni mogoče skleniti, če je preužitkar le solastnik nepremičnine, zmotno. Takšno stališče bi namreč pomenilo, da bi bili solastniki nepremičnin dejansko prikrajšani tako za možnost zagotovitve dosmrtne eksistence v zameno za njihovo nepremično premoženje kot tudi za vnaprejšnjo ureditev dednopravnih razmerij. Iz zakona prav tako ne izhaja, da predmet preužitkarske pogodbe ne bi mogel biti tudi prenos solastniškega deleža na nepremičnini (564. člen Obligacijskega zakonika). To stališče tudi ni sporno z vidika vsebine prevzemnikovih obveznosti. Če med prevzemnikove obveznosti spada ustanovitev osebne služnosti, se ta, za razliko od stvarne služnosti, lahko ustanovi na solastniškem deležu nepremičnine.(6) Ker sta tožnik in druga toženka s sodno poravnavo dejansko razdelila skupno premoženje, je zato tožnik pravilno tožil na delno razveljavitev preužitkarske pogodbe, torej le glede svojega solastniškega deleža na nepremičnini.

16Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o revizijskih stroških pridrži za končno odločbo.

---.---

Op. št. (1): V primeru, ko eden od zakoncev samovoljno porabi skupna sredstva za nakup določene stvari, sodna praksa prikrajšanega zakonca varuje z načelom realne subrogacije. Prim. odločbo VS RS II Ips 1169/2008 z dne 28. 2. 2011.

Op. št. (2): Prim. npr. tudi odločbe VS RS II Ips 497/2006 z dne 17. 4. 2009, II Ips 589/97 z dne 22. 2. 1998, II Ips 200/99 z dne 25. 11. 1999.

Op. št. (3): Več o pravni naravi sodne poravnave N. Betetto in A. Galič v L. Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list, Ljubljana 2009, str. 30.

Op. št. (4): Podrobneje o pomenu 190. člena ZPP A. Galič v L. Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list, Ljubljana 2006, str. 227-232.

Op. št. (5): Zemljiškoknjižno sodišče namreč ne more odločati o razširjenih subjektivnih mejah pravnomočnosti sodne poravnave oziroma o slabovernosti prve toženke in tretjega toženca v času sklepanja pogodbe o preužitku.

Op. št. (6): Prim. R. Vrenčur v M. Juhart in drugi, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 943-944.