VSRS Sklep II Ips 310/2011

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

1Tožnica je zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bo možen izbris hipoteke pri vl. št. 410 in 411, k.o. ..., in pri ½ nepremičnin vl. št. 1697, k.o. ..., ter plačilo 16.899,60 EUR. Trdila je, da je toženkin pobot iz leta 2000 ničen, da je bil kredit, v zavarovanje katerega je bila vknjižena hipoteka na tožničinih nepremičninah, poplačan z njeno pobotno izjavo že v letu 1999 in da je na tem računu po pobotu ostal znesek, katerega polovico predstavlja vtoževani znesek 16.899,60 EUR.

2Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je D. P. (bivši tožničin mož) v letu 1995 najel kredit pri avstrijski banki B. v višini 500.000 DEM, v zavarovanje katerega je tožena stranka dala garancijo. Znesek kredita je banka B. nakazala na kreditni račun D. P. pri toženi stranki. Garancija tožene stranke je bila zavarovana z zastavno pravico na tožničinih nepremičninah vl. št. 410 in 411, k.o. ... (posebno premoženje tožnice), in na nepremičninah vl. št. 1697, k.o. ... (na katerih je tožnica po vknjižbi hipoteke pridobila polovični solastninski delež). Tožena stranka ni vedela, da je bil kredit najet za izgradnjo P. c. na nepremičninah vl. št. 1697. Tak način porabe kredita je bil ustno dogovorjen med tožnico in D. P. D. P. je 8. 7. 1997 zaradi likvidnostnih težav sklenil še pogodbo o kratkoročnem kreditu za 20,000.000 SIT. Zavezal se je, da bo kredit vrnil v dveh mesecih, kot jamstvo pa je dal sredstva, pridobljena s kreditno pogodbo z banko B., ki so bila deponirana pri toženi stranki. D. P. je 11. 2. 1999 vložil tožbo za razvezo zakonske zveze. Dne 5. 3. 1999 je D. P. sklenil še eno pogodbo o kratkoročnem kreditu za 20,000.000 SIT. Vračilo kredita je ponovno zavaroval z deponiranimi sredstvi, ki jih je pridobil s kreditno pogodbo z banko B. Tožena stranka tudi tedaj še ni vedela, da je to razpolaganje v nasprotju s tožničino voljo. Za razvezno tožbo je tožena stranka izvedela v marcu 1999. Tedaj je tožena stranka tožnico seznanila s kreditom iz leta 1997. Tožnica je nato na toženo stranko naslovila več dopisov, med drugim tudi dne 20. 12. 1999, iz katerega je lahko tožena stranka razbrala, da gre pri deponiranih sredstvih, pridobljenih s kreditno pogodbo z banko B., za skupno premoženje tožnice in D. P. D. P. je 29. 5. 2000 predlagal toženi stranki, da izvede pobot njegovega dolga (na podlagi kreditne pogodbe iz leta 1999) z njegovo (skupno) terjatvijo iz depozita (preostanek sredstev, pridobljenih s kreditno pogodbo z banko B. Tožena stranka je nato dne 1. 6. 2000 izvedla pobotanje.

3Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 16.899,60 EUR. Presodilo je, da pobotna izjava tožene stranke v letu 2000 ni nična. Menilo je, da je lahko tožena stranka, kljub temu da je šlo pri depozitu za skupno premoženje, ob smiselni uporabi 427. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, sedaj 408. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) izvedla pobotanje. Po oceni sodišča bi morala tožnica izpodbijati pogodbo, s katero se je D. P. zavezal, da bo za izpolnitev obveznosti jamčil z deponiranimi sredstvi. Takšna zaveza D. P. namreč pomeni nedovoljeno razpolaganje s skupnim premoženjem (z depozitom), česar pa tožnica ni izpodbijala. Zavrnilo je tudi zahtevek tožnice za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega bi bil možen izbris hipoteke pri vl. št. 410 in 411, k.o. ..., in pri ½ nepremičnin vl. št. 1697, k.o. ... Presodilo je, da toženkina terjatev iz naslova unovčene garancije ni prenehala s tožničino pobotno izjavo z dne 30. 12. 1999. Tožnica namreč ni bila niti dolžnica niti porok, ampak le hipotekarna dolžnica, ki nima pobotnega ugovora. Poleg tega toženka pri prvem kreditu (500.000 DEM) ni bila kreditodajalka, temveč je imela le pogojno terjatev, katere nastanek je bil odvisen od tega, ali bo zaradi neplačevanja kredita s strani D. P. banka B. koristila garancijo tožene stranke. Sodišče je štelo, da je hipotekarno zavarovana terjatev tožene stranke zapadla ob koriščenju garancije in v obsegu koriščenja le-te. Terjatev toženke v letu 1999 še ni v celoti zapadla, saj je banka B. garancijo v pretežni meri unovčila šele v letu 2001.(1) Sodišče je presodilo, da bi lahko izjavo tožnice z dne 10. 12. 2001, da dovoljuje koriščenje skupnih deponiranih sredstev 206.000 DEM za poplačilo dolga 14,536.864 SIT iz garancijske pogodbe, šteli za pobotno izjavo, vendar pa tožnica, ki je zgolj zastavila stvari za tuj dolg, nima na voljo pobotnega ugovora, saj ni porok. Prav tako so bila sredstva depozita tedaj tudi že porabljena. Tožena stranka je namreč v letu 2000 obveznost iz depozita pobotala s terjatvijo, ki jo je imela do D. P. na podlagi kreditne pogodbe z dne 5. 3. 1999.

4Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z ugotovitvami in stališči izpodbijane sodbe.

5Na predlog tožnice je bila s sklepom II Dor 12/2011 z dne 31. 3. 2011 dopuščena revizija glede vprašanja, ali so bili ob podaji pobotne izjave toženke 1. 6. 2000, ki se je nanašala na pobotanje njene terjatve do dolžnika, nastale po prenehanju življenjske skupnosti med dolžnikom in tožnico, in terjatve dolžnika do nje na podlagi garancijske pogodbe, sklenjene v času trajanja zakonske zveze med dolžnikom in tožnico, izpolnjeni pogoji za pobot.

6Tožnica je na podlagi sklepa o dopustitvi revizije vložila revizijo in uveljavlja v okviru dopuščenega vprašanja zmotno uporaba materialnega prava. Meni, da glede na jasno izraženo voljo tožnice pogojev za pobot ni bilo in je pobot toženke neveljaven. Predlaga, da se reviziji ugodi ter se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se zahtevkom v celoti ugodi.

7Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

8Revizija je utemeljena.

9Pobotanje je oblika prenehanja obveznosti, kjer prenehata dve ali več obveznosti v medsebojnem razmerju med dvema strankama iz različnih pravnih naslovov (336. člen ZOR, sedaj 311. člen OZ).(2) Da bi lahko dolžnik pobotal obveznost, mora biti med drugim podana tudi vzajemnost (338. člen ZOR, sedaj 313. člen OZ). Vzajemnost pomeni, da mora biti prva stranka upnik druge, hkrati pa druga stranka upnik prve.

10Sodišči sta ugotovili, da je tožena stranka D. P. dala posojilo po razpadu zakonske zveze, denarna sredstva depozita pa sta tožnica in D. P. pridobila v času zakonske zveze na podlagi kreditne pogodbe z banko B., ki je sredstva nakazala na transakcijski račun D. P. pri toženi stranki. Tožena stranka je torej imela terjatev do D. P., saj mu je bilo posojilo dano po razpadu zakonske skupnosti s tožnico, hkrati pa je imela obveznost do skupnega premoženja tožnice in D. P., saj je predstavljal depozit (premoženjska terjatev) njuno skupno premoženje. Ker imajo terjatve, ki spadajo v skupno premoženje zakoncev, pravno naravo kolektivne terjatve, kjer sta upnika oba zakonca skupaj,(3) vzajemnost v obravnavani zadevi ni podana. Dolžnik tožene stranka je namreč samo eden od zakoncev – D. P., upnika tožene stranke pa sta oba zakonca skupaj.(4)

11ZOR sicer omogoča (delni) pobot kljub neobstoju vzajemnosti tudi v primeru, ko je podana solidarnost na strani dolžnikov ali upnikov, vendar pa 427. člena ZOR (sedaj 408. člena OZ), ki ureja pravila pobota, ko so upniki v solidarnem razmerju, za kolektivne terjatve zakoncev ni mogoče uporabiti. Solidarnost se namreč ne domneva, temveč se lahko uporabi le, če tako določa zakon ali če je to dogovorjeno (425. člen ZOR, sedaj 406. člen OZ). Da mora biti solidarnost izrecno določena, potrjuje tudi ureditev ZZZDR, ki za (kolektivne) obveznosti zakoncev v zvezi z skupnim premoženjem izrecno določa, da zakonca zanje odgovarjata solidarno s posebnim in skupnim premoženjem (tretji odstavek 56. člena ZZZDR). ZZZDR za terjatve zakoncev v zvezi s skupnim premoženjem podobne določbe ne vsebuje. Tako je sodišče glede možnosti pobotanja terjatev zakoncev v zvezi s skupnim premoženjem zmotno uporabilo določbo 427. člena ZOR (sedaj 408. člen OZ). Vendar pa zmotno pravno stališče sodišč o možnosti uporabe 427. člena ZOR za presojo veljavnosti pobota v obravnavani zadevi ni pomembno. Kot bo prikazano v nadaljevanju obrazložitve, se v primeru, ko predstavlja pobot realizacijo v dobri veri pridobljenega zavarovanja, za veljavnost pobota ne zahteva vzajemnost terjatev.

12Da bi lahko razumeli pravno naravo pobota kot realizacijo zavarovanja, je treba najprej pojasniti mehanizem tovrstnega načina zavarovanja bank. Banka kreditno tveganje (tveganje nastanka izgube zaradi neizpolnitve obveznosti dolžnika do banke) zavaruje z osebnim ali stvarnim kreditnim zavarovanjem. Med stvarna kreditna zavarovanja spada tudi pravica zmanjšati oziroma pobotati znesek izpostavljenosti za znesek terjatve nasprotne stranke do banke (116. člen Zakona o bančništvu, v nadaljevanju ZBan).(5) Banka si to vrsto zavarovanja zagotovi tako, da mora posameznik, ki mu banka odobri kredit, skleniti pogodbo o vezavi depozita, ki se sprosti na dan, ko zapade vračilo kredita. S tem, ko se pogodba o vezavi depozita sprosti na dan vračila kredita, si banka zmanjša tveganje morebitnega nevračila kredita - obveznost vračila depozita bo lahko namreč pobotala s terjatvijo iz kreditne pogodbe. Pobot v teh primerih dejansko pomeni realizacijo zavarovanja, ki si ga banka zagotovi s pogodbo o vezavi depozita. Banka torej z zagotovitvijo možnosti pobota prepreči, da bi izpolnila svojo obveznost (vrnila depozit), hkrati pa sama ne bi prejela dolgovane izpolnitve (vračila kredita).

13Tovrstno zavarovanje ni v nasprotju z določbo 341. člena ZOR (sedaj 316. člena OZ), ki med drugim prepoveduje pobotanje terjatev, ki temeljijo na medsebojnem zaupanju (2. točka 341. člena ZOR). Zakon sicer posebej omenja le posodbeno pogodbo in hrambo, vendar sodna praksa med te posle šteje tudi bančne posle, med katere spada tudi pogodba o denarnem depozitu(6) oziroma dobroimetje na transakcijskem računu (pozitivno stanje).(7) Tako banka ne sme pobotati depozita oziroma dobroimetja na računu (obveznosti, ki jo ima do komitenta oziroma prilivov na njegov transakcijski račun) s terjatvijo do komitenta na podlagi kreditne pogodbe.(8) Uveljavljeno je namreč pravilo, da je vrnitveni zahtevek močnejši od dajatvenega. Vendar ta določba ureja le primere, ko bi banka opravila pobot enostransko. Le v tem primeru bi lahko banka s svojim ravnanjem porušila medsebojno zaupanje, ki ga zakon z navedeno določbo varuje. Če pa se varovani upnik strinja s tovrstnim načinom zavarovanja, potem zakonske ovire za pobot ni.(9) To zakonsko prepoved je tako mogoče odpraviti s soglasjem upnika.(10) V situaciji, ko se varovani upnik strinja s tovrstnim zavarovanjem, medsebojno zaupanje ni porušeno, zato je takšen pobot veljaven. Prav tako ni ovira, da upnik varovane terjatve poda soglasje za pobot že pred zapadlostjo svoje obveznosti. Upnika namreč v tem primeru ni potrebno varovati kot dolžnika pri zavarovanju terjatve z zastavno pravico. Slednjemu zakon preprečuje, da bi že pred zapadlostjo terjatve soglašal, da upnik obdrži stvar, ki je bila dana v zavarovanje (drugi odstavek 132. člena Stvarnopravnega zakonika), saj želi zakon na ta način preprečiti, da bi upnik pridobil stvar, ki je vredna več kot terjatev. Pri zavarovanju z možnostjo pobota te nevarnosti ni, saj se upnik poplača z denarnimi sredstvi dolžnika. Ob drugačni interpretaciji, da lahko dolžnik soglaša s pobotom šele po zapadlosti svoje obveznosti, bi določbe ZBan, ki kot enega izmed načinov zavarovanj banke predvidevajo ravno možnost pobota (116. člen ZBan), izgubile svoj pomen.

14Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je tožena stranka pri poslovanju z D. P. uporabljala tovrstni način zavarovanja. Iz Pogodbe o kratkoročnem kreditu z dne 5. 3. 1999 namreč izhaja, da je moral D. P. zaradi zavarovanja kredita skleniti pogodbo o vezavi depozita DKR 1304/98,(11) pri čemer je tožena stranka svoj položaj še dodatno zavarovala z zastavo depozita. Iz 3. člena Pogodbe o zastavi depozita izhaja, da zastava depozita traja do 6. 9. 1999, torej do dne, ko se je D. P. zavezal vrniti kredit (2. člen Pogodbe o kratkoročnem kreditu). Tožena stranka si je z navedenimi pogodbenimi določbami, kjer je datum zapadlosti vračila kredita in trajanja pogodbe o zastavi in (o vezavi) depozita usklajen,zagotovila možnost pobota na dan zapadlosti vračila kredita, s čimer se je zavarovala pred morebitno nezmožnostjo vračila kredita s strani D. P. Po presoji revizijskega sodišča je soglasje D. P. za morebitni pobot 6. 9. 1999 izhajalo že iz sklenitve pogodbe o vezavi depozita DKR 1304/98, ki je bila, glede na usklajenost datumov zapadlosti kredita in trajanje zastave (in vezave) depozita, sklenjena ravno z namenom zagotoviti toženi stranki pogoje za pobot in na ta način zavarovati kredit.

15Vendar pa sodišči druge in prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje pogodbenih razmerij med D. P. in toženo stranko nista ugotavljali, ali je sporni pobot z dne 1. 6. 2000 tožene stranke dejansko predstavljal realizacijo zgoraj opisanega načina zavarovanja. To pa je za odločitev v zadevi ključnega pomena. Sodišči bi tako morali najprej ugotoviti, ali je D. P. po 6. 9. 1999 s toženo stranko sklenil novo pogodbo o vezavi (in zastavi) depozita. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da spada depozit (terjatev do banke)(12) v skupno premoženje tožnice in D. P., bi se morali sodišči v primeru, da je D. P. s toženo stranko sklenil novo pogodbo o vezavi depozita, ukvarjati tudi z veljavnostjo tega zavarovanja. Sklenitev pogodbe o vezavi depozita (ustanovitev zavarovanja) bi namreč pomenila enostransko razpolaganje s skupnim premoženjem. Zavarovanje bi torej ustanovila razpolagalno nesposobna (neupravičena) oseba, saj lahko zakonca s skupnim premoženjem razpolagata le skupno in sporazumno (52. člen ZZZDR).

16V zvezi z možnostjo pridobitve zavarovanja od razpolagalno nesposobne osebe revizijsko sodišče še pojasnjuje, da zavarovanje z možnostjo pobota ne predstavlja klasičnega stvarnopravnega zavarovanja, kjer bi bilo mogoče uporabiti določbe o pridobitvi stvarne pravice od nelastnika, vendar tudi ZOR (enako OZ) v primeru večkratnega razpolaganja z isto terjatvijo odstopa od načela, da nihče ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam (439. člen ZOR, sedaj 420. člen OZ).(13) Ker tudi sklenitev pogodbe o vezavi depozita (zavarovanje) pomeni razpolaganje (promet) s terjatvijo, ni razloga, da ne bi bilo mogoče tudi v tej situaciji dopustiti uporabe določbe ZOR, ki omogoča pridobitev pravice od razpolagalno nesposobne (neupravičene) osebe.

17Kljub temu da zakon pogoja dobrovernosti za pridobitev terjatve od neupravičene osebe izrecno ne določa, je po presoji revizijskega sodišča zaradi načela vestnosti in poštenja (12. člen ZOR) potrebno presojati tudi dobrovernost tistega, ki sklene pogodbo o vezavi depozita (pridobi zavarovanje) z razpolagalno nesposobno osebo.(14) V primeru ugotovitve, da je D. P. sklenil pogodbo o vezavi depozita, bi bila tako za odločitev o veljavnosti zavarovanja (pogodbe o vezavi depozita) tožene stranke ključnega pomena presoja, ali je bila ta ob sklenitvi pogodbe o vezavi depozita (ustanovitvi zavarovanja) v dobri veri glede pravne narave depozita oziroma glede vzajemnosti terjatev, ki bodo predmet pobota. Tožena stranka bi lahko namreč le ob ugotovljeni dobri veri pridobila veljavno zavarovanje od razpolagalno nesposobne osebe (D. P.) in opravila pobot terjatve.

18Na veljavnost zavarovanja pa ne bi mogla vplivati niti morebitna ugotovitev, da je tožena stranka v fazi realizacije zavarovanja, ko je dala pobotno izjavo (1. 6. 2000), vedela, da depozit spada v skupno premoženje oziroma da terjatvi nista vzajemni. Čeprav pri tovrstnih zavarovanjih realizacija zavarovanja pomeni pravnoposlovno ravnanje, kar bi skladno z načelom vestnosti in poštenja lahko utemeljilo zahtevo po dobrovernosti tožene stranke tudi v fazi realizacije zavarovanja, bi s takšno zahtevo toženi stranki dejansko odrekli v dobri veri pridobljeno zavarovanje. Veljavnost v dobri veri pridobljenega zavarovanja bi tako bila odvisna tudi od dobrovernosti tožene stranke v fazi realizacije zavarovanja, kar pa bi bilo po oceni revizijskega sodišča pravno nesprejemljivo. Ob drugačni razlagi bi tovrstna zavarovanja izgubila smisel, s tem pa bi ogrozili bančno poslovanje. Takšen način zavarovanja je za banke pomemben, saj zmanjšuje potrebo po nadaljnjem zavarovanju plačil za ta znesek. To pomeni, da lahko banke in kreditojemalci porabijo manj sredstev za zagotovitev zavarovanja, administracijo itd., zaradi česar je tudi bolj verjetno, da bo terjatev plačana, celotna transakcija pa bolj donosna.(15) Če torej pomeni pobot realizacijo v dobri veri pridobljenega zavarovanja, dejanska vzajemnost terjatev ne more biti predpogoj za veljavnost pobota - zadošča dobrovernost imetnika zavarovanja o vzajemnosti (pobotljivosti) terjatev v času ustanovitve zavarovanja.

19Zaradi zmotne materialnopravne presoje pogodbenega odnosa med D. P. in toženo stranko in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, je moralo revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). V novem sojenju bo torej sodišče prve stopnje moralo najprej ugotoviti, ali je D. P. s toženo stranko po 6. 9. 1999 sklenil novo pogodbo o vezavi (in zastavi) depozita. Nato bo moralo ob upoštevanju zgoraj zavzetih stališč presoditi vprašanje dobre vere tožene stranke ter pri tem oceniti še pomen izjave D. P. z dne 29. 5. 2000, da dovoljuje pobot. Revizijsko sodišče je sodbi razveljavilo v celoti, saj lahko morebitna drugačna presoja veljavnosti pobota v novem sojenju vpliva na odločitev o obeh zahtevkih.

20Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o revizijskih stroških pridrži za končno odločbo.

---.---

Op. št. (1): Banka B. je do 30. 12. 1999 koristila garancijo le za poravnavo 18. in 19. obroka (januar in marec 1998), kasneje pa še za poravnavo 52. do 57. obroka (28. 5. 2001), 58. obroka (21. 6. 2001) in za preostale obroke 29. 8. 2001. Hipotekarno zavarovana terjatev je torej do 30. 12. 1999 zapadla le delno in bi bilo torej možno pobotanje le glede zneska 15.134 DEM.

Op. št. (2): M. Juhart v N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik (OZ): s komentarjem, druga knjiga: Splošni del (190. do 434. člen), GV Založba, Ljubljana 2003, str. 389.

Op. št. (3): Terjatev, ki spada v skupno premoženje, je glede na zakonsko opredelitev skupnega premoženja (da zakonca razpolagata s skupnim premoženjem skupno in sporazumno - 52. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR) kolektivna terjatev. ZOR oziroma OZ pojma in značilnosti kolektivne terjatve ne opredeljujeta. Teorija kot temeljno značilnost kolektivne terjatve navaja, da lahko dolžnik izpolni terjatev samo vsem upnikom skupaj, saj v nasprotnem primeru izpolnitev ni veljavna. Prim. S. Cigoj, Komentar Obligacijskih razmerij, II. knjiga, Uradni list, Ljubljana 1984, str. 1227-1228 in Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava, Uradni list, Ljubljana, 2003, str. 71.

Op. št. (4): Pobotanje kolektivne terjatve s protiterjatvijo zoper posameznega upnika ni mogoče, ker taka terjatev ne obstaja med istimi subjekti. Prim. S. Cigoj, nav. delo (1984), str. 1276-1277.

Op. št. (5): Te pogodbe se v okviru mednarodnega gospodarskega prava imenujejo pogodbe o nettingu. V teoriji se najpogosteje označuje kot pogodba, pri kateri se stranki dogovorita, da bosta medsebojne terjatve pobotali, tako da bo med njima obstajala le obveznost ene stranke drugi plačati saldo (settlement netting). Pogodba o nettingu je primarno sredstvo za zmanjševanje rizikov (riziko neplačila celotne pogodbene obveznosti se reducira na riziko neplačila salda), posredno pa tudi sredstvo za zavarovanje plačil (poravnan bo vsaj tolikšen del obveznosti posamezne stranke, kot bodo znašale njene terjatve iz iste pogodbe). Več o tovrstnem načinu zavarovanja O. Merc, Zavarovanje plačil v mednarodnem poslovanju, v: Pravna praksa, 23 (2004) 24, Priloga, str. I-XVI.

Op. št. (6): Prim. op. 9.

Op. št. (7): Dobroimetje na transakcijskem računu ima pravno naravo bančnega denarnega depozita (prim. op. 9). Prim. N. Plavšak, nav. delo, str. 1281.

Op. št. (8): Da banka ne more pobotati prilivov na žiro račun svoje stranke s terjatvijo do stranke, je bilo odločeno že s sodbo VS RS III Ips 60/94 z dne 31. 8. 1994. Omenjeno stališče velja tudi za prilive na transakcijski račun (III Ips 18/2010 z dne 13. 9. 2011).

Op. št. (9): Stališče, da prepoved pobotanja ni absolutna, je mogoče zaslediti tudi v teoriji. Prim. M. Juhart, nav. delo, str. 407. Podobno tudi B. Blagojević in V. Krulj, Komentar Zakona o obligacionim odnosima I (drugo izdanje), Savremena administracija, Beograd 1983, str. 1099.

Op. št. (10): To pa ne pomeni, da je mogoče s soglasjem odpraviti prepoved pobota tudi za ostale po tej določbi varovane upnike. Pri presoji, ali je prepoved kogentna, je potrebno izhajati iz namena prepovedi.

Op. št. (11): Takšen mehanizem zavarovanja je tožena stranka uporabila tudi pri prvi pogodbi o kratkoročnem depozitu z dne 8. 7. 1997.

Op. št. (12): Pogodba o depozitu ima pravno naravo nepristne hrambe (depositum irregulare), kjer pridobi banka pravico razpolagati z deponiranim denarjem, deponent pa ima samo obligacijsko pravico zahtevati izplačilo enake količine zneska denarja. Na prejetem denarnem znesku pridobi torej banka lastninsko pravico. Prim. N. Plavšak v N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik (OZ): s komentarjem, četrta knjiga: Posebni del (704. do 1062. člen), Bančni posli (ZOR, ZPlaP), GV Založba, Ljubljana 2003, str. 1281.

Op. št. (13): M. Juhart ugotavlja, da ureditev OZ v primeru večkratnega razpolaganja s terjatvijo odstopa od načela, da nihče ne ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam in se tako približuje ureditvi, ki omogoča pridobitev stvarnih pravic na premičninah od nelastnika. Prim. M. Juhart, nav. delo, str. 587. Ker se ureditev v OZ v tem delu ne razlikuje od ureditve v ZOR, je mogoče stališče M. Juharta uporabiti tudi za ureditev po ZOR.

Op. št. (14): M. Juhart ugotavlja, da OZ v primeru večkratnega odstopa terjatve, drugače kot pravila stvarnega prava, ne zahteva pridobiteljeve dobre vere. Zato avtor predlaga, da bi odstop terjatve slabovernemu cesionarju (ki ve, da je bila terjatev že odstopljena nekomu drugemu), zaradi nasprotovanja načelu vestnosti in poštenja, šteli za neveljavnega. Prim. M. Juhart, nav. delo, str. 558.

Op. št. (15): Prim. O. Merc, nav. delo (2004).