132. člen SPZ

Položaj se pri poslih kot je operacija sale and lease back oziroma kombinacija pravnih poslov s podobnim učinkom v bistvenem razlikuje od položajev, ki se zasnujejo pri običajni pogodbi o finančnem leasingu. V primeru razveze pogodbe zaradi dolžnikove neizpolnitve je upnik ostal lastnik stvari, kar je bil že ob sklenitvi običajne pogodbe o finančnem leasingu in za razliko od prej navedenih položajev lastninska pravica nanj ni prešla iz dolžnikove premoženjske sfere, temveč je upnik (za dolžnika) predmet lastninske pravice kupil od tretjega. Princip poračuna koristi z odškodnino (compensatio lucri cum damno) ne konstituira zahtevka oškodovalca v razmerju do oškodovanca, temveč zavezuje le k ustreznemu upoštevanju pri odmeri odškodnine (prim. tretji odstavek 243. člena OZ). Takšno razumevanje odreka pomen okoliščini, da korist morda v okoliščinah primera presega odškodnino, ki bi jo bila pogodbi nezvesta stranka dolžna plačati zaradi kršitve pogodbe. Institut neupravičene pridobitve zamejujejo drugi instituti obligacijskega prava, zlasti pogodba in delikt, poleg njiju tudi pravila stvarnega prava. Pravo neupravičene obogatitve naj namreč skrbi za harmonijo znotra

Pogodba pa samo zaradi tega, ker ne ureja metode za določitev vrednosti nepremičnine v primeru prodaje, oziroma za primer, da prodaja ni možna, in ker ne ureja položaja, ki se ni zgodil, to je, da bi bila vrednost nepremičnine višja od vrednosti terjatve, ni nična. Po 88. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. Prav za tak primer gre v predmetni zadevi. Namen (in tudi odločilen nagib za sklenitev) Lizing pogodbe je bilo financiranje nakupa nepremičnin, pogodba lahko obstane ne glede nato, da nekatera vprašanja niso bila urejena. Če določena vprašanja niso urejena, to pomeni, da je treba razložiti vsebino posameznih pogodbenih določb ali pa je treba neposredno uporabiti določbe zakona. Ob upoštevanju določb OZ in splošnih razlagalnih pravil (skladnost s pravnimi načeli, razlaga v korist stranke, ki pogodbe ni pripravila, razlaga v korist šibkejše stranke) se mora vrednost nepremičnin upoštevati v vsakem primeru (tudi če ne pride do prodaje), njihova vre

Iz povzetih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta na podlagi spornega 4. člena Dogovora pravdni stranki uredili razmerja v primeru, če bi prišlo iz kakršnihkoli razlogov do prekinitve oziroma prenehanja pogodbenega dogovora. Sporno določilo je tako omogočilo ureditev pogodbenih medsebojnih razmerij v primeru prenehanja ureditve, kot je bila dogovorjena z Dogovorom in Pogodbo o poslovnem sodelovanju kot njenim sestavnim delom. Z odpovedjo je prenehal veljati bistveni vsebinski del dogovora, v katerem so bile opredeljene medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank. Zgoraj opisane medsebojne obveznosti in pravice pravdnih strank so po odpovedi pogodbe prenehale. Gradnjo igrišč sta pravdni stranki izvedli skupaj vsaka s svojimi vložki, v skladu s poslovno logiko takega dogovora, ki jo izkazuje tudi zapis sporne določbo, da je bila po prevzemu igrišč v upravljanje in trženje s strani tožene stranke v korist tožeče stranke priznana pravica do brezplačne uporabe teniških igrišč in pomožnih objektov. Pravdni stranki sta torej izvedli skupna vlaganja v izgradnjo igrišč v dogovorjenih soprispevkih in za primer prenehanja Dogovora in Pogodbe o poslovnem so

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se mora posamezno določilo v sklenjenem dogovoru med strankama presojati z vidika narave in namena klavzule lex commissoria, da se ugotovi ničnost takšnega spornega določila, vsebovanega v sklenjenem dogovoru, in da se prepreči nastanek pravnih posledic, ki izhajajo iz ničnega določila.

Trditve o ničnosti Prodajnih pogodb, ker naj bi celotna operacija sale and lease back predstavljala prepovedan komisorni dogovor v smislu prvega odstavka 132. člena SPZ, so prav tako neutemeljene. Višje sodišče ponovno poudarja, da tožeča stranka v obravnavani zadevi zahteva ugotovitev ničnosti izključno Prodajnih pogodb (ne torej obeh - Prodajnih pogodb in Pogodb o finančnem leasingu, kot je navedla v pritožbi). Le Prodajni pogodbi sami pa niti ne moreta kršiti prepovedi iz prvega odstavka 132. člena SPZ, saj ne obstaja dejanski stan, v katerem bi položaj, kot ga ureja omenjena določba, sploh nastal.

Ni pa videti nobenega tehtnega razloga (in tudi ne pravne podlage), zakaj bi si moral leasingodajalec prizadevati, da se pri prodaji ustvari presežek in tudi ne za to, da bi se morebiten presežek izplačal leasingojemalcu. Slednji je namreč s kršitvijo Pogodbe o finančnem leasingu povzročil odstop s strani leasingodajalca, zaradi česar je naziranje sodišča prve stopnje o pravici do uresničitve njegovega pozitivnega pogodbenega interesa zmotno. Ker je zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti leasingojemalec izgubil pravico izkoristiti opcijo odkupa in s tem pridobiti lastninsko pravico na predmetu leasinga, posledično nima nobene pravice do presežka kupnine nad dolgom, če bi ta bil ustvarjen. Pritožnica ob sklicevanju na sodno prakso spregleda, da ta v tem kontekstu (kar se tiče leasinga) obravnava (le) primere t.i. "sale and lease back" pravnih poslov1, pri katerih gre za kombinacijo prodajne in povratne prodajne pogodbe, pri kateri lastnik (leasingojemalec) najprej proda stvar upniku (leasingodajalcu), ta pa mu jo prek pogodbe o leasingu proda nazaj oziroma mu jo da v najem. Ta situacija je podredljiva pravilu iz 132. člena SPZ, ker obstaja možnost, da leasingojemalec dokonč

Pravilen izločitveni zahtevek v tožbi je zahtevek na ugotovitev obstoja lastninske pravice izločitvenega upnika oz. na ugotovitev, da je izločitveni upnik pridobil lastninsko pravico na nepremičnini. Izbrisna tožba je stvarnopravna tožba, s katero upravičenec uveljavlja zahtevek, da sodišče ugotovi neveljavnost vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov, če je vknjižba določene pravice neveljavna iz materialnopravnega razloga. Zaradi svoje stvarnopravne narave zahtevek iz izbrisne tožbe ne predstavlja nedenarne terjatve iz drugega odstavka 20. člena ZFPPIPP. Nepremičnine, ki je že priposestvovana, ni mogoče ponovno priposestvovati. Posojilojemalcem (četudi so bili nepremišljeni, nezadostno skrbni ali celo neodgovorni) ni mogoče odreči sodnega varstva, če so bili pri tem žrtev nepoštenih in nedopustnih ravnanj s strani posojilodajalca.

Predmet dokazovanja so trditve o pravno pomembnih dejstvih (213. člen ZPP). Katera dejstva so pravno pomembna, določa materialno pravo. Pri navidezni pogodbi (50. člen OZ) soglasje pogodbenih strank ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, temveč v nastanek videza pogodbe. Volja obeh strank je, da pogodba med njima nima pravnih učinkov. Med njima je soglasje o navideznosti. Na splošno velja, da je na tožniku dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo nastanek njegovega zahtevka, na tožencu pa dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo njegove ugovore (212. člen ZPP). Tisti, ki uveljavlja navideznost pogodbe, nosi (materialno) dokazno breme, da sta obe pogodbeni stranki želeli nekaj drugega in ne tistega, kar sta zapisali v pogodbi. Posledica napačnih dokaznih izhodišč je enostranska, vsebinsko neprepričljiva dokazna ocena. Dejansko stanje o pravno relevantnem vprašanju, ali je imel toženec 30. 11. 2006 v razmerju do toženca terjatev, ni bilo ugotovljeno, oziroma je bilo pomanjkljivo ugotovljeno. Pomanjkljivost je posledica neupoštevanja pravila, da stranka nosi dokazno breme glede dejstev, ki so ji v korist (dejstev, ki utemeljujejo njene zahtevke ali ugovore), pa

Pogodba, ki jo sklene "slamnati" kupec v poslovnem interesu nekoga drugega, kot tudi fiduciarni posel sama po sebi veljata in nista navidezna in zato brez učinka. V konkretnem primeru gre za nasprotovanje prisilnim predpisom, in sicer 132. členu SPZ (prepoved komisornega dogovora). Zato sta obe pogodbi nični.

S prepovedjo komisoričnega dogovora, urejeno v prvem odstavku 132. člena SPZ, je zakonodajalec zagotovil varstvo zastavnega dolžnika pred zlorabo, ko bi upnik v primeru neizpolnitve dolžnikove obveznosti prejel stvar, vredno več od njegove terjatve do dolžnika. Sprejeto je stališče, da so nični tudi drugi dogovori oziroma pravne konstrukcije, ki omogočajo enak ekonomski rezultat, kot bi ga imel komisorični dogovor. Tak pravni posel je tudi kombinacija prodajne in povratne prodajne pogodbe, pri kateri lastnik proda stvar upniku, ta pa mu jo prek pogodbe o leasingu proda nazaj (sale and lease back). A zaradi kršitve prepovedi komisoričnega dogovora praviloma ni nična cela pogodba oziroma v primeru posla sale and lease back obe pogodbi - prodajna kot tudi pogodba o leasingu.

Kupoprodajna pogodba je nična, ker predstavlja prikrit komisorni dogovor, ki ni bil sklenjen v izpolnitveni fazi, ampak hkrati z dogovorom o dodatnem roku vrnitve posojila v dveh letih od podpisa kupoprodajne pogodbe. Izvršljiv notarski zapis je sicer izvršilni naslov, vendar pa je še vedno zasebna listina in nima učinka pravnomočne sodne odločbe. Zato je ničnost notarskega zapisa mogoče ugotavljati kot predhodno vprašanje v pravdi.

Okoliščina, da je bila pogodba o odsvojitvi poslovnih deležev zapisana v notarskem zapisu, ni ovira za presojo, da je pogodba navidezna. Fiduciaren posel je veljaven, če je sklenjen v predpisani obliki (notarski zapis) in če vsebuje varovalke, ki preprečujejo zlorabo upnika zoper dolžnika (tj. varovalke, ki izključujejo možnost, da bi upnik prejel stvar, ki je vredna več kot njegova terjatev). Take varovalke predstavljajo klavzule, ki določajo, da lahko upnik v primeru neizpolnitve dolžnikove obveznosti bodisi obdrži lastninsko pravico nad stvarjo za primerno (tržno) ceno, ki jo določi nekdo tretji, morebitni presežek med vrednostjo stvari in vrednostjo terjatve pa vrne dolžniku, bodisi proda stvar (sam ali s posredovanjem tretjega) in se poplača iz izkupička, presežek pa vrne dolžniku. Dogovor, na podlagi katerega dolžnik pristane na (dokončno) izgubo lastninske pravice nad stvarjo, če ne bo izpolnil svoje obveznosti, je brez omenjenih varovalk/klavzul (zaradi kršitve določbe 132. člena SPZ) ničen. Z dogovorom, ki je tožencu omogočal, da v primeru neizpolnitve obveznosti iz posojilnih pogodb ostane imetnik poslovnih deležev, je bil dosežen učinek komisornega dogovor

Relevantna je zmota ob sklepanju pogodbe; okoliščina, da tožnica prejela zemljiškoknjižni in izvršilne sklepe po sklenitvi pogodbe, ni argument proti zaključku, da je bila v zmoti v trenutku sklepanja pogodbe.

Upnik sodišča ni uspel prepričati, da v primeru ustavitve izvršilnega postopka ne bo mogel doseči prodaje zastavljenih nepremičnin in vsaj delnega poplačila terjatve na Nizozemskem. Upoštevaje relevantna določila nizozemskega zakona o stečajnem postopku ter dejstvo, da je upnik v zemljiški knjigi pri dolžnikovih nepremičninah v Sloveniji vpisan kot prvi in edini hipotekarni upnik, se njegov položaj v stečajnem postopku na Nizozemskem ne bi smel poslabšati do te mere, da bi mu bilo povsem onemogočeno uveljavljanje pravice do poplačila iz hipoteke, ter da mu posledično ne bi bilo zagotovljeno posebno jamstvo pri uveljavljanju njegove zavarovane terjatve, kot to določa Uredba 1346/2000.

Pri simuliranem pravnem poslu gre za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov, ki naj učinkuje navzven.

Nični sta prodajna in posojilna pogodba, s katerima sta stranki izigrali namen prepovedi iz prvega odstavka 132. člena SPZ, namreč, obvarovati dolžnika pred zlorabo, kadar bi upnik prejel stvar, ki je vredna več kot njegova terjatev. Poslovni namen pogodbenikov ni bil trajno prenesti lastninsko pravico, temveč zgolj utrditi tožnikovo obveznost vračila dolga oziroma zavarovati toženčevo terjatev iz posojilne pogodbe. Doseženi učinek je bil dejansko enak kot pri zastavni pogodbi s prepovedanim komisoričnim sporazumom (lex commissoria). Pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne, kar pa ne velja za obogatitvene zahtevke, ki so posledica ničnosti. Res je notarski zapis javna listina, za katero se domneva, da je njena vsebina resnična, vendar so vsa dokazna sredstva v pravdnem postopku enakovredna. Navedeno zakonsko domnevo je torej mogoče izpodbiti s katerimkoli dokazom. Toženec bi lahko dopolnil pritožbo zoper sodbo le do izteka pritožbenega roka. Kasneje pridobljeni dokaz bi lahko uveljavljal s predlogom za obnovo postopka in ne z dopolnitvijo pritožbe. Ker je bila ta prepozna, jo je sodišče utemeljeno zavrglo.

Za obstoj oderuštva ni pomembno, kakšen je subjektivni odnos prikrajšane pogodbene stranke. Ta se na oderuštvo lahko sklicuje tudi, če je vedela, da sklepa pogodbo, iz katere izhaja nesorazmerna obremenitev. Seveda pa gre za oderuštvo lahko tudi tedaj, ko se nesorazmernosti obremenitve zave šele kasneje.

SPZ ne ureja fiduciarnih poslov v zavarovanje terjatve. V praksi so se sicer razvili. Upoštevaje načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij sami po sebi niso nedopustni. Taki pa postanejo, če nasprotujejo ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (3. člen OZ). Izbris materialnopravno neveljavnega zemljiškega dolga bo v zemljiški knjigi izveden na podlagi sodne odločbe, izdane v tem postopku, s katero je sodišče ugotovilo prenehanje pravice, katere vknjižba bo predlagana. Ne gre za pravni položaj iz petega odstavka 44. člena ZZK-1, ki ureja izbris zemljiškega dolga na podlagi pravnega posla. Predložitev zemljiškega pisma ni potrebna.

Pogodba (ali veriga pogodb) je v primeru, ko omogoča stranki, ki financira (leasingodajalec), da prejme stvar, ki je vredna več od zneska terjatve, financirana stranka (leasingojemalec) pa dokončno izgubi lastninsko pravico na stvari (predmetu leasinga), če ne izpolni svoje obveznosti, nična, če ne vsebuje določb, ki obvarujejo dolžnika pred zlorabo, ko bi upnik prejel stvar, ki je vredna več kot njegova terjatev.

Pritrditi je pritožbenim navedbam, da je v konkretnem primeru bistveno ugotoviti, kakšna je bila podlaga (kavza) sklenjene Pogodbe. Iz naslova Pogodbe in njenih splošnih pogojev je namreč moč sklepati, da gre za klasični lizing premičnin, po katerem FH nastopa kot dobaviteljica predmeta lizinga, tožnica kot lizingodajalka, prvi toženec kot lizingojemalec in druga toženka kot solidarna porokinja. Ker je med pravdnimi strankami nesporno, da je bil lastnik predmeta, danega v lizing, prav prvi toženec in ne morda FH, so toženčevi ugovori, da sporna pogodba vsebuje prvine t.i. sale and lease back pogodbe oziroma zastavne pogodbe, na mestu.