425. člen ZOR

Solidarnost upnic ni bila zatrjevana, zato velja denarna terjatev, ki je predmet spora, za deljivo. Ker se te, če ni določeno kaj drugega, delijo med upniki na enake dele in more glede njih vsak od upnikov zahtevati le svoj del terjatve, to pomeni, da so tožnice zahtevale od toženke vsaka zase ⅓ omenjenega zneska oziroma, natančneje, znesek 1.669,17 €.

Ker imajo terjatve, ki spadajo v skupno premoženje zakoncev, pravno naravo kolektivne terjatve, kjer sta upnika oba zakonca skupaj, vzajemnost v obravnavani zadevi ni podana. Dolžnik tožene stranke je namreč samo eden od zakoncev, upnika tožene stranke pa sta oba zakonca skupaj. ZOR sicer omogoča (delni) pobot kljub neobstoju vzajemnosti tudi v primeru, ko je podana solidarnost na strani dolžnikov ali upnikov, vendar pa 427. člena ZOR, ki ureja pravila pobota, ko so upniki v solidarnem razmerju, za kolektivne terjatve zakoncev ni mogoče uporabiti. Če pomeni pobot realizacijo v dobri veri pridobljenega zavarovanja, dejanska vzajemnost terjatev ne more biti predpogoj za veljavnost pobota - zadošča dobrovernost imetnika zavarovanja o vzajemnosti (pobotljivosti) terjatev v času ustanovitve zavarovanja.

S postavljenim tožbenim zahtevkom na plačilo uporabnine zaradi neupravičene uporabe skupnega dela stavbe so si tožeče stranke (solastnice stavbe) izbrale način poplačila svoje terjatve. Zadovoljile so se s tem, da vsaka od njih lahko prejme od tožene stranke celotni znesek, druge pa torej ničesar, nato pa šele med seboj napravijo obračun in si plačani znesek dogovorno razdelijo. V bistvu gre za s tožbo dogovorjeno solidarnost upnikov – v skladu z določbo 425. člena ZOR.

Solidarnost upnikov se ne domneva. Ker dogovor o solidarnosti ni bil zatrjevan, v zakonu pa tudi ni podlage za solidarnost tožnikov, gre za deljivo terjatev. Vsak tožnik lahko tako zahteva le polovico zneska, ki pa ne presega praga dovoljenosti revizije.

Niti solidarnost upnikov niti solidarnost dolžnikov se ne domneva, temveč mora biti kot taka jasno opredeljena v tožbenem zahtevku in posledično v sodbenem izreku. Če ni, gre za deljivo obveznost oziroma deljivo terjatev. Če ni določena drugačna delitev, se obveznost oziroma terjatev deli na enake dele. Za deljivo terjatev to pomeni, da more vsak upnik zahtevati le svoj del terjatve. Vsak tožnik torej lahko v tej zadevi zahteva le polovico skupnega zneska, kar ne zadostuje za dovoljenost revizije

Pravilo o ločenem ugotavljanju vrednosti vsakega posameznega zahtevka zoper več tožencev velja tudi za sosporništvo na aktivni strani, pri čemer je solidarnost tožnikov (upnikov) nedvoumna.

Določba 425. čl. tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je navajala, da kadar je na upniški strani več oseb, so solidarne le, če je solidarnost dogovorjena ali z zakonom določena. V obravnavanem primeru solidarnost ni bila določena v zakonu, prav tako pa ni bilo ugotovljeno, da bi to bilo določeno v pogodbi oz. sklepu skupščine z dne 16.12.1991; ravno obratno, glede tega sklepa je bilo zatrjevano, da so bile terjatve prvotnega upnika razdeljene na njegova pravna naslednika.

Pravilno pa je prvostopno sodišče tudi ocenilo, da so izpolnjeni pogoji za pridružitev novega tožnika po 2. odst. v zvezi s 1. odst. 191. člena ZPP. Tožeči stranki glede na sporni predmet sicer nista v pravni skupnosti niti se njune pravice ne opirajo na isto dejansko in pravno podlago niti se njuna zahtevka ne opirata na istovrstno pravno in dejansko podlago. Gre pa v dani pravni in dejanski situaciji po oceni pritožbenega sodišča za primer dogovorjene solidarnosti na upniški strani (406. člen OZ, prej 425. člen ZOR) izražene s konkuldentnimi ravnanji (1. odst. 18. člena OZ, prej 1. odst. 28. člena ZOR). RS je namreč s pridružitvijo prvotožeči stranki in postavitvi zahtevka na izročitev nepremičnine njej in prvotožeči stranki pristala na solidarnost s prvotožečo stranko, kar velja tudi za prvotožečo stranko, saj se ta pridružitvi RS in tožbenemu zahtevku, ki ga je postavila, ni protivila, temveč ga je odobravala. Tožeči stranki sta torej s svojimi dejanji pokazali voljo, da nastopata s svojim zahtevkom proti toženi stranki kot solidarna upnika. Pogoji za pridružitev RS kot novega tožnika so bili torej podani.

Solidarnosti obveznosti se praviloma ne domneva in mora zanjo obstajati nek pravni temelj. Obveznosti so solidarne, ker tako določa pravni predpis ali je tako dogovorjeno s pravnim poslom. Po oceni pritožbenega sodišča tak pravni predpis ni le zakon, ampak vsak splošni akt, izdan na podlagi zakona, torej tudi odlok, v konkretnem primeru Odlok o oskrbi z vodo, sprejet na podlagi Zakona o komunalnih dejavnostih. Pravna narava solidarne obveznosti se namreč razlikuje od solidarnosti na upniški strani, ki nima nobene varstvene funkcije. Prav zaradi tega Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) solidarnosti na pasivni strani ne omejuje z določbo, da je solidarnost lahko le dogovorjena ali določena z zakonom, kot to izrecno določa 425. člen ZOR za primere solidarnosti na upniški strani.

Ob vrnitvi nepremičnine, ki je bila podržavljena na podlagi pogodbe in 5. člena ZDen mora upravičenec vrniti v celoti (valorizirano) kupnino, če ta presega 30 % vrednosti nepremičnine. Če upravičenec zahteva vrnitev le dela tako podržavljenega premoženja, mora vrniti le ustrezen del kupnine.

Za presojo dovoljenosti revizije v tej zadevi je odločilno, da odškodninska terjatev obeh tožnic za plačilo 1.200.000 SIT za njuno nepremoženjsko škodo ni solidarna, ampak deljiva. Ker ni določeno kaj drugega, se terjatev deli med njiju na dva enaka dela po 600.000 SIT. Tudi vrednost spornega predmeta se določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Zato revizija ni dovoljena.

Samo dejstvo, da je tožeča stranka zavarovanec iz iste zavarovalne pogodbe, iz katere tožena stranka uveljavlja nasprotno terjatev zoper drugega od zavarovancev, ne pomeni, da je tožeča stranka solidarni upnik, če solidarnost ni izrecno dogovorjena ali z zakonom določena. Če tožeča stranka iztožuje od tožene stranke terjatev v tuji valuti, tožena stranka pa uveljavlja zoper tožečo v pobot terjatev v domači valuti, niso podani pogoji za pobot, ker terjatev in nasprotna terjatev nista istovrstni.

Upoštevaje določbo 425. člena ZOR se solidarnost upnikov ne domneva, zato lahko tožnica zahteva, da tožena stranka tudi njej izpolni pogodbene obveznosti.

Vsak od najemodajalcev - solastnikov objekta je aktivno legitimiran le za uveljavljanje deleža najemnine, ki je sorazmeren njegovemu solastninskemu deležu, ne pa za plačilo celotnega zneska.

ZDen nima posebnih določb o tem, kako se v primerih iz 1. odstavka 72. člena "upošteva" nekdaj prejeto nadomestilo za podržavljeno premoženje. Kateri od nasprotnih udeležencev je upnik iz 1. odstavka 72. člena ZDen, na samo odločitev o denacionalizaciji ne vpliva. Nasprotna udeleženca imata v tem postopku položaj solidarnih upnikov (primerjaj 425. in 426. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Le takšen položaj nasprotnima udeležencema omogoča, da sporna vprašanja uredita med seboj izven denacionalizacijskega postopka, in v skladu s predpisi (pogodbo), ki njun položaj urejajo.