420. člen OZ

Pri prisilnem prenosu bodočih terjatev v izterjavo ni nastopil oblikovalni učinek prenosa (čeprav je bil toženi stranki vročen sklep o prenosu), ker so bile terjatve pred začetkom učinkovanja rubeža že prostovoljno na podlagi pravnega posla v obliki notarskega zapisa odstopljene tožeči stranki. Konkurenca med pogodbeno in prisilno cesijo se rešuje s pravili o večkratnih odstopih istih terjatev. Zgodnejši pogodbeni odstop ima prednost pred kasnejšim prisilnim prenosom tudi, ko so predmet odstopa/rubeža bodoče terjatve.

Pri anticipirani fiduciarni cesiji nastopijo učinki spremembe pripadnosti terjatev šele, ko terjatev nastane. Pomembno pa je, da za kasnejše učinke spremembe pripadnosti terjatve zadostuje že predhodni sklep zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla. Dodatni prenosni akt cesije ni potreben, ampak fiduciarno prenesene terjatve prehajajo v premoženje fiduciarja samodejno in takoj ko nastanejo. Glede na navedeno, so že s sklenitvijo cesijske pogodbe kot razpolagalnega pravnega posla izpolnjeni pogoji za kasnejše učinke prenosa terjatve. Zato s poznejšim rubežem iste bodoče terjatve v izvršilnem postopku, dolžnik ni izgubil svoje pretekle razpolagalne sposobnosti. Podobno stališče je sodna praksa že zavzela v primeru prisilne poravnave, da se prenos terjatev v zavarovanje, ki je imel podlago v anticipirani fiduciarni cesiji, nadaljuje v premoženje fiduciarja tudi po začetku prisilne poravnave. V primeru konkurence fiduciarja v razmerju do drugih upnikov fiducianta, ki so imetniki veljavnih zavarovanj s temi terjatvami, je odločilen čas nastanka zavarovanja, ki se določi po pravilih, s katerimi se rešujejo problemi večkratnih odstopov istih terjatev. V takšnem primeru ima nedvom

Pri anticipirani fiduciarni cesiji nastopijo učinki spremembe pripadnosti terjatev šele, ko terjatev nastane. Pomembno pa je, da za kasnejše učinke spremembe pripadnosti terjatve zadostuje že predhodni sklep zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla. Dodatni prenosni akt cesije ni potreben, ampak fiduciarno prenesene terjatve prehajajo v premoženje fiduciarja samodejno in takoj ko nastanejo. Glede na navedeno, so že s sklenitvijo cesijske pogodbe kot razpolagalnega pravnega posla izpolnjeni pogoji za kasnejše učinke prenosa terjatve. Zato s poznejšim rubežem iste bodoče terjatve v izvršilnem postopku, dolžnik ni izgubil svoje pretekle razpolagalne sposobnosti. Podobno stališče je sodna praksa že zavzela v primeru prisilne poravnave, da se prenos terjatev v zavarovanje, ki je imel podlago v anticipirani fiduciarni cesiji, nadaljuje v premoženje fiduciarja tudi po začetku prisilne poravnave. V primeru konkurence fiduciarja v razmerju do drugih upnikov fiducianta, ki so imetniki veljavnih zavarovanj s temi terjatvami, je odločilen čas nastanka zavarovanja, ki se določi po pravilih, s katerimi se rešujejo problemi večkratnih odstopov istih terjatev. V takšnem primeru ima nedvom

Po splošnem pravilu, določenem v prvem odstavku 295. člena OZ je denarna obveznost prinosnina. Izpolnjena je, ko upnik pridobi možnost razpolagati z denarno vsoto v višini te denarne obveznosti, kar lahko dolžnik upniku zagotovi z uporabo različnih plačilnih inštrumentov. Od vrste plačilnega inštrumenta je odvisna presoja tako o času kot o kraju plačila. Kot dokaz pravočasnega plačila dolga torej ne zadošča izkaz, da je bil (pravočasno) dan nalog za prenos, s katerim se je zadovoljilo sodišče prve stopnje. Da bi se breme dokazovati nepravočasnost plačila prevalilo na toženca (kar mu je naložilo sodišče prve stopnje), bi moral tožnik navesti vsaj kakšne vrste in pri kateri plačilni organizaciji je plačal svojo obveznost, in pri kateri je imela upnica račun, na katerega naj bi se plačevalo ter kašen je bil v obdobju plačila zagotovljeni (pričakovani) rok prenosa na upnikov račun. Tožnik, kot pojasnjeno, ničesar od tega ni naredil, še več – kljub navedbam toženca ni niti trdil, da je upnik nakazilo prejel pravočasno. Tožnik pravočasnega plačila ni izkazal. Ker je bil rok plačila bistvena sestavina pogodbe (navedbam toženca o tem tožnik ni nasprotoval, 3. člen pogodbe v

Če sodišče v postopku po vložitvi ugovora tretjega s pravnomočno sodbo ugotovi, da izvršba, ki še ni končana, na določen predmet ni dopustna, glede tega predmeta ustavi izvršbo in razveljavi sklep o izvršbi (65. člen ZIZ). Če bi bila določena zgolj ustavitev izvršbe glede tega predmeta, bi takšna ureditev v skladu z dobrohotno razlago drugega odstavka 76. člena ZIZ še dopuščala možnost, da ostanejo v veljavi opravljena izvršilna dejanja, če bi z njihovo razveljavitvijo bile prizadete pravice drugih. V zakonu zapovedana razveljavitev sklepa o izvršbi glede tega predmeta pa nedvomno narekuje razveljavitev vseh do tedaj opravljenih izvršilnih dejanj na tem predmetu, tj. tudi sklepa o rubežu, kar pomeni, da bi izvršilni upnik v posledici izgubil zastavno pravico na terjatvi in vrstni red poplačila, ki ga je s sklepom o rubežu pridobil. Z razveljavitvijo sklepa o prenosu terjatve v izterjavo bi odpadla tudi pravna posledica, ki jo določa četrti odstavek 120. člena ZIZ, da dolžnikovi odstopi prenesene terjatve po prenosu v izterjavo nimajo pravnih učinkov na pravice, ki jih je upnik pridobil s prenosom, in bi torej nadaljni dolžnikovi prenosi iste terjatve imeli veljavne pravne učinke

Po tretjem odstavku 207. člena SPZ pridobi v primeru, če je bila ista terjatev večkrat odstopljena v zavarovanje, terjatev tisti, ki mu je bila terjatev prvemu odstopljena. Glede na to, da imata oba odstopa (v izterjavo in v zavarovanje) pravno naravo fiduciarne cesije, ni razloga, da to pravilo ne bi veljalo tudi v konkurenci odstopov terjatev v zavarovanje in v izterjavo. V konkurenci fiduciarne cesije in navadne cesije je treba uporabiti splošno pravilo iz 420. člena OZ, po katerem je odločilen trenutek obvestitve dolžnika o prenosu terjatve.

Pri pravicah, obveznostih oziroma pravnih razmerjih civilnega prava, o katerih odloča sodišče, je predhodno vprašanje podano samo, kadar je pravica, obveznost oziroma pravno razmerje sporno med strankama ali več strankami v upravnem postopku. Če sodeluje v upravnem postopku samo ena stranka in se pojavi dvom o obstoju pravice, obveznosti oziroma pravnega razmerja, ne gre za predhodno vprašanje, temveč za vprašanje dokazanosti oziroma nedokazanosti takšne pravice oziroma pravnega razmerja. Ker je tožena stranka zmotno presodila, da je vprašanje imetništva devizne vloge v obravnavani zadevi predhodno vprašanje, in je tožeči stranki naložila, naj vložiti vlogo pred pristojnim organom ter nato ustavila postopek, je bistveno kršila določbe postopka in posledično nepopolno ugotovila dejansko stanje, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve.

V petem odstavku 12. člena podizvajalske pogodbe med R., d. o. o. in V. d. d. z dne 22. 9. 2015 (ki je skladno z drugim odstavkom njenega 8. člena ter četrtim odstavkom 7. člena izvajalske pogodbe (med R., d. o. o. in toženo stranko) z dne 22. 9. 2015 tudi sestavni del slednje) je povsem jasno in nedvoumno določeno, da bo zadržanih 5 % zneskov po situacijah naročnik (t. j. tožena stranka) plačal podizvajalcu (V. d. d.) najpozneje v 30 dneh od datuma uspešno opravljenega prevzema del (oziroma podpisa zapisnika o primopredaji pogodbenih del) in dostave garancije banke ali zavarovalnice za odpravo napak v garancijskem roku, poplačilu skupnih stroškov, ki so vezani na podizvajalca in izplačilu zadržanega zneska s strani naročnika. Navedeni pogoji za sprostitev zadržanih sredstev so torej določeni kumulativno. Že odsotnost enega pomeni, da tožena stranka zadržanih sredstev (še) ni dolžna plačati. Med strankama ni sporno, da podizvajalec V. d. d. navedene garancije za odpravo napak izvajalcu R., d. o. o. (še) ni izročil. Podizvajalec zaradi unovčenja garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti ne more biti glede izplačila zadržanih sredstev v boljšem položaju, kot če bi vsa

Materialnopravno zmotna je presoja sodišča druge stopnje, da naj bi v položaju, ko obstaja več podlag za prenos terjatve, imel prednost stranski intervenient, ker naj bi bila terjatev njemu sodno prisojena. Sodišče druge stopnje se je pri tem sklicevalo tudi na določbo 420. člena OZ, ki ureja položaj večkratnega (pogodbenega) odstopa terjatve. Zakonodajalec je v takšnem primeru kot odločilno okoliščino za opredelitev pripadnosti terjatve določil trenutek seznanitve dolžnika z novim upravičencem do terjatve. Zakon zato obravnava dve modaliteti te seznanitve: odstopnikovo obvestilo o prevzemniku ali prevzemnikovo oglasitev pri dolžniku. Tudi ob uporabi tega pravila pridemo do zaključka, da je v primeru, ko učinek zakonite cesije na podlagi 631. člena OZ nastopi že s samo uveljavitvijo neposrednega zahtevka v tem trenutku tudi izpolnjen pogoj seznanitve dolžnika z novim upnikom. To pa pomeni, da v tem položaju kasnejša seznanitev dolžnika (tožene stranke) z odstopom terjatve na drugi pravni podlagi ne more imeti pravnega učinka.

Stečajni postopek nad glavnim izvajalcem nima neposrednih posledic na zahtevek podizvajalca do naročnika iz 631. člena OZ, saj gre za samostojno terjatev podizvajalca do naročnika in dodatno - solidarno obveznost naročnika glede iste terjatve, za katero sicer odgovarja tudi glavni izvajalec. Pravne posledice začetega stečajnega postopka pa nastanejo samo za terjatve upnikov (tudi podizvajalcev) do stečajnega dolžnika - glavnega izvajalca. Naziranje tožene stranke, da je zaradi stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem terjatev tožeče stranke do tožene stranke prenehala, je zmotno. Pravno razmerje med podizvajalcem in naročnikom se vzpostavi šele, ko podizvajalec naročniku postavi konkreten zahtevek na podlagi 631. člena OZ, ga hkrati dokumentira s potrjenimi situacijami ali računi ter določno in konkretizirano izkaže obstoj ostalih kumulativno zahtevanih pogojev za neposredno plačilo podizvajalcem. Sodišče je zmotno presodilo, da je v obravnavanem primeru že dopis z dne 3. 12. 2009 predstavljal pravno upošteven zahtevek za neposredno plačilo. Ob ugotovitvi, da je šlo zgolj za obvestilo tožeče stranke toženi, da se finančne obveznosti ne poravnavajo kljub danim obljubam, i

Če gre z sporna določila in za takšna v konkretnem primeru gre, potem se skladno z določbo drugega odstavka 82. člena OZ pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, da ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku. Pritožbeno ni sporno, da je tožena stranka dejansko poplačevala izvajalce, ki jih je namesto tožeče stranke angažirala za odpravo napak, iz predložene garancije za odpravo napak v garancijski dobi in ne zadržnine, tako da je na podlagi tega nedvomno zaključiti, da je ne glede na pogodbeni zapis s trenutkom predaje bančne garancije nastopil pogoj, da se tožeči stranki izplača drugi del zadržnine (prvi del se ji je izplačal že z izdajo potrdila o prevzemu del skladno s prvim odstavkom 14.9. Splošnih pogojev) in da stranki nista dogovorili dvojno zavarovanje (zadržnina in garancija). Takšno razlaga, kot je prej podana, pomeni ravnanje skladno z načelom vestnosti in poštenja (6. člen OZ), saj izvajalec, ki sam ni odpravil napak in je v ta namen izročil za poplačilo drugih izvajalcev ustrezno bančno garancijo, sme biti za opravljeno in p

Terjatev preide na prevzemnika že v trenutku, ko je sklenjena pogodba o odstopu. Z obvestilom se doseže končni uspeh cesije, ki je v tem, da lahko dolžnik poslej veljavno izpolni obveznost le prevzemniku. To pa obenem pomeni, da lahko po opravljeni naznanitvi s terjatvijo veljavno razpolaga samo prevzemnik.

Po začetku stečajnega postopka nad fiduciantom fiduciar ne more več zahtevati plačila neplačane terjatve od dolžnika, temveč to lahko stori le fiduciant. Res zakon ne določa izrecno, da morajo biti zahteve podizvajalcev pisne. Vendar pa mora podizvajalec naročniku dokazati, da ima pripoznano obveznost do podjemnika – glavnega izvajalca in da so ta dela, za katera podizvajalec zahteva plačilo, vključena v še neplačano začasno situacijo. Tega pa se ne da uspešno storiti ustno, če naj bo zahteva postavljena v skladu s 631. členom OZ. Višje sodišče verjame, da so se dogovorili, da bodo podizvajalci plačani iz tega, kar bo tožena stranka dolgovala X d. d. Vendar pa gre tu lahko le za načelen dogovor, ki je potreboval še izpeljavo – ali postavitev zahtevkov po 631. členu OZ skupaj z vso potrebno dokumentacijo ali pa sklenitev asignacijskih pogodb, s katerimi bi X d. d. naročil toženi stranki, da naj odprte terjatve namesto njemu plača podizvajalcem, skupaj z obvestilom toženi stranki o sklenjenih asignacijskih pogodbah. Pravica oziroma dolžnost preverjanja v primeru obvestila prevzemnika o odstopu terjatve lahko seže le do preverjanja, ali je taka pogodba sklenjena

Kljub združitvi pa sta pravdi ohranili svojo samostojnost. Iz tega razloga stranka s svojim procesnim dejanjem v eni pravdi ne more vplivati na potek druge pravde. Pritožbeno sodišče je pritožbo druge tožnice zoper odločitev o tožbenem zahtevku prvega tožnika zoper toženo stranko zavrglo kot nedovoljeno (prvi odstavek 343. člena ZPP).

Merilo za začetek teka (objektivnega) zastaralnega roka je, da je tožba rojena (actio nata) - da jo torej upnik objektivno sploh lahko vloži. Tožnik se ni mogel zavedati škode, še preden je ta nastala. Takšna razlaga (ki jo vsebujeta sodbi nižjih sodišč) bi vodila v nevzdržen pravni sklep, da je subjektivni zastaralni rok začel teči pred objektivnim. Tak sklep je nevzdržen zato, ker pomeni, da subjektivni rok začne teči (in lahko tudi poteče), še preden je tožba rojena. Torej že tedaj, ko upnik svoje terjatve še ne more sodno uveljavljati.

Stečaj glavnega dolžnika, ki ni pravdna stranka, po 205. členu ZPP ne vpliva na to pravdo, hkrati pa ne predstavlja predhodnega vprašanja za odločitev o zahtevku upnika (ali njegovega cesionarja) do solidarnega poroka.

v primeru konkurence med navadno in fiduciarno cesijo je treba uporabiti splošno ureditev iz 420. člena OZ. Ta določa, da v primeru, ko upnik odstopi isto terjatev raznim osebam, pripada terjatev tistemu prevzemniku, o katerem je odstopnik najprej obvestil dolžnika ali ki se je pri dolžniku prvi oglasil.

V primeru, če je cesija nična, lahko dolžnik proti prevzemniku uveljavlja ugovor, da ni dolžan izpolniti obveznosti njemu kot prevzemniku terjatve. Če pogodba nima dogovorjene oblike, so sankcije različne v primeru, če sta se pogodbeni stranki dogovorili, da je pogoj za veljavnost pogodbe posebna oblika (2. odstavek 55. člena OZ) od primera, če sta se pogodbeni stranki dogovorili za posebno obliko samo zato, da bi si zagotovili dokaz o sklenitvi oziroma o vsebini pogodbe ali dosegli kaj drugega (3. odstavek 54. člena OZ). V prvem primeru je pogodba nična, v drugem primeru pa je pogodba sklenjena, ko je doseženo soglasje o njeni vsebini, za pogodbeni stranki pa hkrati nastane obveznost, da dasta pogodbi dogovorjeno obliko.

Za pravilno odločitev je pravno pomembno, kdaj je bilo oddano javno naročilo za dela, za katera je podjetje sklenilo s toženo stranko Pogodbo za izvedbo gradbeno, obrtniških in inštalacijskih del. Od tega datuma je odvisno, katera je materialnopravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi.

Za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev – dovolj je, da je o cesiji obveščen. Od trenutka obvestitve dalje je dolžan svojo obveznost izpolniti prevzemniku terjatve. Njegova obveznost do odstopnika s tem ugasne. V primeru, ko si konkurirata navadna in fiduciarna cesija, je za presojo, katera je veljavna, odločilen trenutek obvestitve dolžnika o odstopu terjatve. Prioriteta glede na čas sklenitve cesije pride v poštev le v primeru konflikta večkratnih fiduciarnih cesij iste terjatve. Določba 288. člena OZ je kogentna, vendar le na dolžnikovi strani. Upnik od nje lahko odstopi in plačilo poračuna drugače, na primer najprej kot plačilo glavnice (kar je za dolžnika ugodneje, saj s tem nehajo teči zamudne obresti).