VSL Sodba II Cp 2062/2017

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki v plačilo 26.120,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2010 (točka I izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za 319.815,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2010 - točka II izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 10.235,28 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka III izreka).

2Zoper sodbo vlagata pritožbi obe pravdni stranki. Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem in stroškovnem delu, tožena v obsodilnem in stroškovnem delu. Obe uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP¹ in se zavzemata za ustrezno spremembo ali vsaj razveljavitev ter vrnitev sodišču prve stopnje v nov postopek, vse z ustreznimi stroškovnimi posledicami.

3Tožeča stranka navaja, da je treba pravni položaj podizvajalcev v obravnavanem primeru presojati z najvišjo mero občutka za zakonitost in pravičnost. Nedopustno je nuditi pravno zaščito toženi stranki. Z izogibanjem neposrednega plačila podizvajalcem za izvedena dela je zaradi lastnih interesov zlorabila svojo premoč nad podizvajalci. Tako ravnanje je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka podati zahtevek za neposredno plačilo toženi stranki še pred začetkom del po pogodbi. Podizvajalska pogodba je bila sklenjena 5. 10. 2009. Prvi izdani račun tožeče stranke z dne 20. 10. 2009 je zapadel v plačilo 9. 11. 2009. Tedaj je po presoji sodišča tožena stranka iz naslova prezračevanja že plačala A. 407.030,12 EUR. S plačilom začasnih situacij številka VII - XI A. v času od 30. 4. 2009 do 31. 8. 2009 so bila plačana druga dela in ne dela na prezračevanju. Tožena stranka jih ni utemeljila. Nerelevantno je, kdaj je bila na toženo stranko naslovljena zahteva tožeče stranke za direktno plačilo. Sodba je neživljenjska, sama s seboj v nasprotju in neprepričljiva. Po sprejetem stališču sodišča tožeča stranka nikoli ne more uspeti, čeprav je prav na pobudo tožene stranke storila vse, da bi neposredno od nje prejela plačilo za izvedena dela.

Vsa plačila A. za prezračevanje pred 3. 9. 2009 (pisno soglasje k nominaciji tožeče stranke) so protipravna. Tožena stranka bi morala v skladu z načelom vestnosti in poštenja ter skrbnosti dokumentirano ugotoviti, katera dela je plačala A, katera dela so bila pred 3. 9. 2009 izvedena in ugotoviti pogoje za plačilo tistemu izvajalcu, ki je prezračevalna dela izvedel. Vedela oziroma morala bi vedeti, katera dela so bila izvedena in da do prihoda tožeče stranke niso bila opravljena. Zato jih ne bi smela plačati A. Zmotna in v nasprotju s sodno prakso (III Ips 53/2015, III Ips 41/2013) je presoja, da v ravnanjih in opustitvah tožene stranke pred 3. 12. 2009 ni protipravnosti. Očitno so bila obračunana neka druga dela, ki jih tožena stranka ni želela pojasniti. Dejansko stanje v obravnavanem primeru je identično s primeri v izpostavljenih judikatih.

Pritožnica je postala podizvajalec tožene stranke zaradi njenega zagotovila, da bo opravljala neposredna plačila v skladu z določili Zakona in Uredbe. Podana pisna nominacija tožeče stranke z dne 3. 9. 2009 narekuje toženi stranki ustrezno skrbnost. Predstavlja trenutek, po katerem tožena stranka za prezračevanje ne bi smela več izvajati neposrednih plačil A. in faktor družbam. Po zapisu v nominaciji bi morali biti v podizvajalskih pogodbah definirani plačilni pogoji enaki, kot so v pogodbi med naročnikom in glavnim izvajalcem. Plačila bi se morala izvajati cesijsko, z asignacijsko pogodbo ali na drug zakonsko dopusten način direktnih poplačil podizvajalcev. Presoja o dovoljenosti predčasnih plačil v točki 73 sodbe je zmotna, ker ne upošteva določila 290. člena OZ, pomanjkljiva, ker se sodišče do teh dejstev sploh ni opredelilo.

Zmotno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje glede namena plačila 407.030,12 EUR pred 3. 9. 2009. Tožnica je v četrti pripravljalni vlogi utemeljila in neprerekano dokazala, da so bila vsa vtoževana dela na prezračevalnem sistemu izvedena po 3. 9. 2009, in da se plačila v korist družbe A. d. d. pred tem datumom niso nanašala na prezračevalna dela. To je potrdil zaslišani B. B. Tožena stranka bi morala sama vedeti, kaj je plačevala A., ko je potrjevala situacije A. V pravdnem postopku ni podala ugovorov ali pojasnil na trditve tožeče stranke. Tožeča stranka je za dokazovanje dejstva, da so bila vsa dela z njene strani izvedena po 3. 9. 2009, predlagala zaslišanje C. C., D. D. in predložila listinsko gradivo. Teh dokazov sodišče ni izvedlo in obrazloženo zavrnilo. Podani sta absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Napačna je nosilna teza izpodbijane sodbe, da je tožena stranka A. do 3. 12. 2009 za dela prezračevanja plačala že 407.030,12 EUR in da je obveznost tožene stranke v tej višini prenehala. Dodatna dela v znesku 88.619,55 EUR pred 9. 12. 2009 niso bila niti naročena. Nelogično je, da bi bila plačana že z zneskom 407.030,12 EUR. Sodba je sama s seboj v nasprotju. Matematični pristop v točki 56 je zgrešen. Prezre, da je toženka plačala za dela prezračevanja, ki v trenutku izstavitve računa A. niti v trenutku plačila tožene stranke niso bila opravljena. Sodišče ni upoštevalo stališč in se ni opredelilo do odločilnih dejstev v končnem poročilu z dne 3. 11. 2010, da je A. d. d. zamujal z izvedbo del in da je tožena stranka predčasno plačevala situacije. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno. Zaradi neizvedenih dokazov je sodba obremenjena s procesnimi kršitvami po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba opozarja na navedbe toženke v postopku, da asignacijske pogodbe št. 359/2010 v znesku 150.000,00 EUR ni podpisala zaradi bojazni o izpodbojnosti posla zaradi bližajočega stanja insolventnosti A. Torej je še 14. 4. 2010 obstajala vsota za plačilo navedenega zneska. V nasprotju s tem in s kršitvijo razpravnega načela je sodišče zapisalo, da je tedaj obveznost tožene stranke že prenehala. Sodba je tudi v tem delu pomanjkljiva in sama s seboj v nasprotju.

Materialnopravno zmotna je ugotovitev sodišča, da je A. d. d. svoje terjatve lahko prenesel na Faktor družbe do 3. 12. 2009.

Sodišče je ugotovilo, da je po 3. 12. 2009 obstajala vsota, ki presega vtoževani znesek tožeče stranke. Verjelo je E., da je tožena stranka do aprila 2010 razpolagala z 19 % zadržanih sredstev in z 20 % bančne garancije za kritje terjatev podizvajalcev. Tožeča stranka je opozarjala, da je tožena stranka plačevala družbi A. in faktor družbam v času od 30. 4. 2009 do 31. 8. 2009 (VII.-XI. začasna situacija A.) za dela, ki se ne nanašajo na prezračevanje. Tožena stranka ni pojasnila, za katera dela gre. Skladno s 7. in 212. členom ZPP bi morala biti obsojena na plačilo vtoževanega zneska. Tožeča stranka je upravičena do vtoževanega zneska tudi iz naslova nevnovčene bančne garancije, ki presega vtoževani znesek.

Tožeča stranka je opozarjala na kršitve temeljnih načel obligacijskega prava, ki jih je tožena stranka zavestno kršila. Sodba je v izpodbijanem delu odločno premalo pretehtana, napačna in neživljenjska, ker je sodišče suho, ločeno od bistva zadeve, presojalo izpolnjevanje pogojev za neposredno plačilo tožeči stranki po 631. členu OZ². Prezrlo je pomen sodne prakse (III Ips 53/2015). Pravno varstvo bi moralo nuditi tožeči stranki, ki je zaupala v jamstvo tožene stranke, ne pa toženi stranki, ki je s kršitvijo pravila venire contra factum proprium ravnala v nasprotju z zakonom, z načelom vestnosti in poštenja ter s svojimi predhodnimi ravnanji.

Sodišče ni upoštevalo niti nadaljnje presoje Vrhovnega sodišča v zadevi III Ips 53/2015 o namenu Uredbe in položaju nominiranih podizvajalcev.

Ker je izrecno zavrnilo uporabo Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročilu³, je napačno uporabilo materialno pravo.

Zaradi identičnosti pravnih in dejanskih položajev je treba v celoti uporabiti odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi III Ips 53/2015. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča v odločbi III Ips 41/2013 je za upravičenost do neposrednega plačila odločilno le, ali naročnik za podizvajalca ve. Če je tožena stranka z izpolnitvijo svoje obveznosti izvajalcu del onemogočila, da bi kot podizvajalec uveljavljal upravičenje, ki ji ga dajejo določbe 5. člena Uredbe in pogodba o javnem naročilu, je njeno ravnanje protipravno. Nasprotno stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je zmotno. Tožena stranka bi morala vsa plačila za prezračevalna dela opravljati v korist tožeče stranke kot podizvajalca od 3. 9. 2009 naprej. Svoje odgovornosti bi se lahko razbremenila le, če bi se pred izpolnitvijo obveznosti pozanimala, ali je terjatev podizvajalca do izvajalca poravnana, česar ni storila. Ravnala je neskrbno, ker tožeči stranki kot svojemu edinemu izvajalcu prezračevalnih del ob nominaciji ni sporočila, da so bila prezračevalna dela tedaj očitno že plačana. Dokazna ocena v 73. točki sodbe je zmotna. Ni jasno, zakaj bi morala biti krivda podana v obliki naklepa. Tožeči stranki je tožena onemogočila uveljavljanje upravičenj po 5. členu Uredbe, zaradi česar je tožeči stranki nastala škoda. To izhaja iz pisnih dokumentov E. E., ki mu je sodišče sledilo. Vseeno je zapisalo, da s časopisnimi članki tožeča stranka ni dokazala protipravnosti ravnanja tožene stranke. Sodba je sama s seboj v nasprotju in v nasprotju z listinami. Do teh dokazov tožeče stranke se ni opredelilo in je selektivna in pomanjkljiva.

Pri vprašanju, ali in kdaj je tožeča stranka toženki podala zahtevo za neposredno plačilo, gre za vprašanje materialnega prava. Po pozivu podizvajalca skladno s 631. členom OZ pride do učinkov cesije v ožjem pomenu. Že izjava o soglasju z dne 3. 9. 2009 je toženki narekovala skrbno ravnanje. Predložitev asignacije v plačilo pa predstavlja zahtevek za neposredno plačilo. Po potrjenih računih tožeče stranke, predloženih toženi stranki z asignacijskima pogodbama, je ostal neplačan znesek 226.807,22 EUR. Sodišče je prezrlo, da je tožeča stranka v vsakem primeru upravičena do poplačila tega zneska.

Ob ugotovitvah o nedopustnem ravnanju tožene stranke zaradi nevnovčenja bančne garancije je zmotna presoja glede posledic. Če bi tožena stranka vnovčila bančno garancijo, bi bilo dovolj sredstev za poplačilo 226.807,22 EUR tožeči stranki. V tem delu ni mogoče omejevati plačila tožeči stranki s plačilom, ki je bilo že izvedeno A. Poplačilo iz bančne garancije predstavlja samostojno podlago za plačilo. Zadoščala bi za poplačilo celotne vtoževane terjatve. Sodba je tudi v tem delu materialnopravno zmotna in pomanjkljiva.

Sodišče je ocenilo, da je 3. 12. 2009, obstajala vsota 886.929,35 EUR, ki zadošča za poplačilo vseh terjatev tožeče stranke iz tožbe. Ni razumljivo, zakaj je zahtevek tožnice delno zavrnilo.

Ker je sodišče izrecno zapisalo, da bi morala tožena stranka plačati tožeči stranki zneske 180.000,00 EUR, 170.224,24 EUR in 129.775,76 EUR, ki so bili protipravno plačani F. d. o. o., bi moralo navedene zneske prišteti k dosojenemu znesku 26.120,68 EUR. Razlogi v sodbi o tem so nejasni, protispisni.

Tožeča stranka je uveljavljala svoj zahtevek tudi na podlagi pogodbe o pristopu k dolgu na podlagi zapisnika z dne 15. 3. 2010. Sodišče je pomotoma presojalo drugo listino, datirano z istim datumom, in ne listine: "Povzetek ugotovitev iz sestanka dne 11. 3. 2010 na sedežu ... v Ljubljani". Odločitev je izrazito napačna, pomanjkljiva, dejansko stanje pa zmotno ugotovljeno.

Napačno je odločeno tudi o zamudnih obrestih od dosojenega zneska. Tožeča stranka je na dan vložitve tožbe zahtevala povračilo kapitaliziranega zneska od posamezne terjatve v višini 5 % pogodbene obrestne mere, ki je nižja od zakonskih zamudnih obresti. Ker jih sodišče ni priznalo, je odločitev napačna.

4Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Predlaga potrditev sodbe v izpodbijanem delu in povračilo stroškov z odgovorom na pritožbo.

Po njenem mnenju je izpodbijana sodba v ugodilnem delu nepravilna in nezakonita iz drugih razlogov, kot jih izpostavlja pritožba tožeče stranke. Pravilno je bilo temeljno izhodišče, da določbe ZJN-2⁴ in Uredbe niso vzpostavljale obveznosti neposrednega plačila terjatev podizvajalcev ter da lahko slednji z neposrednim zahtevkom uspejo le, če so izpolnjeni pogoji za neposredno plačilo po določbi 631. člena OZ. Tožena stranka je jasno navedla in s predložitvijo potrjenih začasnih situacij izkazala, katere začasne situacije je plačala. Glavni izvajalec ni mogel zaračunavati del, ki še ne bi bila izvedena. Izvedena dela so bila natančno specificirana in ovrednotena. Potrjena so bila s strani gradbenega nadzora ter kvantitativno in kvalitativno pregledana. Iz listin, ki jih je predložila sama tožnica, izhaja, da so se njena pogodbeno dogovorjena dela opravljala v terminskem planu od 13. 3. 2009 do 15. 7. 2009, da jih je najprej opravljala kot podizvajalka drugega podizvajalca (družbe G. d. o. o.) po pogodbi z dne 30. 3. 2009, da so bila dodatna dela precizirana že 1. 6. 2009, da so se kasneje usklajevale le izvedene količine in cene za končno situacijo in da se je že decembra 2009 izvajal končni obračun del tožnice. Ne drži, da so se dela šele tedaj začela v grobem opravljati. Pritožbene navedbe o izvajanju del po pogodbi so tudi v direktnem nasprotju s trditvami tožnice, da je bil objekt s strani toženke prevzet v uporabo 14. 12. 2009.

Odločba Vrhovnega sodišča RS III Ips 53/2015 po mnenju tožene stranke ni primerljiva z obravnavano zadevo. Zaključki tožnice o malomarnem, protipravnem in zavestno nemoralnem ravnanju tožene stranke so neutemeljeni. Ponovno plačilo za dela, ki jih je toženka že plačala, je nedopustno. Odločitev prvega sodišča, ki je pri presoji upoštevalo vsa plačila, ki jih je toženka že opravila iz naslova del za prezračevanje, ni napačna, pač pa skladna s 631. členom OZ.

Čeprav je bila Uredba namenjena lajšanju položaja podizvajalcem, zakon ni vzpostavljal obveznosti neposrednega plačila mimo pogojev iz 631. člena OZ.

Tožnica je neposredni zahtevek toženki posredovala šele 29. 1. 2010. Tedaj bančna garancija ni bila več veljavna. Ni bila izdana za primer neizpolnitve glavnega izvajalca njegovim podizvajalcem. Četudi bi jo toženka vnovčila, bi lahko neposredno plačala le tista dela tožnice, ki še niso bila pokrita s plačili glavnemu izvajalcu.

Pravilna je tudi odločitev sodišča o neutemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi pogodbe o pristopu k dolgu ter pogodbe v korist tretjega.

5Tožena stranka v pritožbi soglaša z odločitvijo o neutemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi določb ZJN-2 in Uredbe, pogodbe o pristopu k dolgu ter v korist tretjega. Opozarja, da je o zahtevku za dodatna dela odločeno drugače kot v predhodni odločbi. Povzema zakonske pogoje 631. člena OZ za direktno plačilo podizvajalcem. Vsi morajo biti podani kumulativno v trenutku, ko se podizvajalec s svojim zahtevkom za neposredno plačilo obrne na naročnika. Dokler niso stečeni vsi pogoji, pravica ne nastane (II Ips 341/2015, II Ips 283/2014, III Ips 152/2015). Sodba arbitrarno in neobrazloženo odstopa od ustaljene sodne prakse (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker po ugotovitvah sodišča terjatev podjemnika do naročnice za dela, ki jih je izvedla tožeča stranka, dne 3. 12. 2009 ni dospela, terjatev tožnice ni mogla nastati. Zakon ne predvideva anticipiranega direktnega zahtevka. Zmoten je zaključek sodišča, da je 3. 12. 2009 že lahko nastal neposredni zahtevek. Odločilna je koneksnost. Zahteva tožeče stranke za neposredno plačilo je bila podana šele 29. 1. 2010. V dopisu z dne 3. 12. 2009 še ni neposrednega zahtevka, gre zgolj za sporočilo o težavah pri plačilih s strani podjemnika. Plačila, opravljena na podlagi pogodb o odstopu terjatev št. 3445 in št. 155, ne morejo biti sporna. Sklenjeni sta bili pred 29. 1. 2010. O odstopu je bila toženka obveščena 22. 1. 2010, kar je navajala v vlogi z dne 15. 6. 2012 in je priložila dokaze. Koneksnost terjatev, razen za dodatna dela, ni natančno ugotovljena, ugotovljena. Obrazložitev v točki 46 sodbe je le navidezna.

Tožena stranka ni naročila dodatnih del niti vanje privolila. Tožnica jih je podjemniku obračunala šele 18. 2. 2010. Ta terjatev 3. 9. 2009 ni mogla nastati. Zapadla je šele 17. 5. 2010. Pred tem neposredni zahtevek ni mogel nastati. Po ugotovitvah sodišča je bil zahtevek za neposredno plačilo postavljen šele 10. 4. 2010. Ta trenutek je pravno pomemben za presojo pogojev po 631. členu OZ. Dela so bila vključena v XIII. A. začasno situacijo. Podjemnikova terjatev do naročnika iz te situacije je bila odstopljena faktor družbi 21. 1. 2010 in toženka obveščena 22. 1. 2010. Tudi v tem delu je treba tožbeni zahtevek zavrniti. Sodba je sama s seboj v nasprotju in materialnopravno zmotna. Ni podlage za plačilo ne po 631. členu OZ ne po odškodninski podlagi. Toženka je pravilno izpolnila glavnemu izvajalcu oziroma na podlagi veljavnih cesijskih pogodb. Njeno ravnanje ni bilo protipravno, ni kršitve, vzročne zveze niti škode.

V nadaljevanju pritožnica pojasnjuje 631. člen OZ, ki ima učinek cesije. Zmotna je odločitev o spornosti plačila po pogodbi o odstopu terjatve št. 3445 (točka 64 sodbe). Z njo se je plačevala terjatev A. po XI. začasni situaciji, ki ni vsebovala terjatve za plačilo tožeče stranke. Ni koneksnosti. Naročniku ni mogoče naložiti bremena preverjanja vseh pogojev po 631. členu OZ ob vsakem zahtevku podizvajalca. Uporaba 631. člena OZ je izjema od pravila, da obligacija razmerja učinkuje le relativno. Razlagati jo je treba restriktivno. Celotno breme dokazovanja izpolnjenosti zakonskih pogojev za nastanek pravice je na podizvajalcu. Neutemeljeni so očitki, da je toženka opustila kakšno svojo obveznost v zvezi s preveritvijo, ali so terjatve podizvajalca poravnane. Sodišče se ni opredelilo do trditev toženke, da je neposredni zahtevek tožnice prenehal zaradi cediranih terjatev tretji osebi. Kršene so toženkine ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS in podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vse terjatve podjemnika so bile že pred vložitvijo tožbe in pred postavitvijo tožničine zahteve toženki cedirane cesionarjema. Posledično je morebitna terjatev toženke do tožnice že ugasnila. Tožba po tej podlagi ni sklepčna. Tožnica ni priglasila svojih terjatev do podjemnika v stečajni postopek in je njena terjatev ugasnila. Ne more jo zdaj uveljavljati od toženke. Sodišče se do teh trditev tožene stranke ni opredelilo.

Če je podjemnik svojo terjatev do naročnika cediral tretji osebi, podizvajalec nima več direktne tožbe zoper naročnika. Datum sklenitve cesijske pogodbe niti datum obvestitve naročnika o tem dejstvu ni pravilno odločilen. Posledica cesije nastopijo s samo sklenitvijo. Za njihov nastop ni potrebno dodatno izpolnitveno ravnanje. Trenutek obvestitve toženke ni ključnega pomena, ker nima nobenih učinkov na veljavnost cesije. S sklenitvijo cesijske pogodbe terjatev spremeni svojo pripadnost. Toženka ni ravnala protipravno. Odstop terjatve, ki jo je imel podjemnik do nje, ni bil v njeni domeni. Relevantni so le datumi sklenitve posameznih cesij. Sodišče je to dejstvo napačno presodilo in dalo določbi 419. člena OZ z zmotno vsebino.

Če je naročnik dela, ki jih je opravil podizvajalec, že plačal glavnemu izvajalcu, določba 631. člena OZ ne nudi podlage še za direkten zahtevek podizvajalca do naročnika za plačilo istih del. To bi vodilo do dvojnega plačila za ista dela in do oškodovanja naročnika.

Toženka z nakazili po 3. 12. 2009 in 29. 1. 2010 na račun cesionarjev ni ravnala protipravno. Tožnica ni bila upravičena do neposrednih plačil. Neutemeljeno je sklicevanje na nevnovčeno bančno garanacijo. Njen namen je bil zavarovanje zahtevka za sanacijo stvarnih napak. Sodišče ni ugotavljalo pogojev v garancijski izjavi. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, materialnopravni zaključki preuranjeni. Vsebine bančne garancije ni mogoče ugotavljati s pričami, ampak z listino, ki jo tožeča stranka ni predložila. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je zmotna odločitev o stroških.

6Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva povračilo stroškov z odgovorom na pritožbo. Navaja, da tožena le ponavlja teoretična izhodišča glede akctio directa, ki jih je podajala v svojih vlogah. Ne pojasni zatrjevanih kršitev ustavnih in procesnih pravic. V nasprotju s svojimi trditvami izpodbija ugotovitve o dospelosti terjatev tožeče stranke. Vztraja, da je dokazala toženkino naročilo dodatnih del in protipravnost njenega ravnanja. Opozarja na odločbi VS RS III Ips 53/2015 in II Ips 41/2013.

7Pritožbi nista utemeljeni.

8Tožeča stranka kot podizvajalka zahteva neposredno od tožene stranke kot naročnika javnega naročila plačilo za opravljena dela strojne inštalacije - prezračevanje, ki jih je opravila na podlagi podizvajalske pogodbe z glavnim izvajalcem. Tožbeni zahtevek je opirala na določbe ZJN-2⁵. Sklicevala se je tudi na določbo 631. člena OZ o neposredni zahtevi podjemnikovih sodelavcev do naročnika, o neupravičeni obogatitvi glavnega izvajalca in tožene stranke (190. člen OZ), na odškodninsko odgovornost tožene stranke, na določila o pogodbi o pristopu k dolgu (432-433. člen OZ) ter na pogodbo v korist tretjega.

9V ponovljenem postopku je sodišče ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in nanje v pretežni meri pravilno uporabilo materialno pravo ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. V sodbi se je opredelilo do vseh relevantnih trditev in ugovorov pravdnih strank, svoje ugotovitve pa razložilo z jasnimi, popolnimi in razumljivimi razlogi, da je sprejeto odločitev mogoče vsebinsko preizkusiti. Sodba torej ni obremenjena z uveljavljenimi niti uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Ker pritožbeno sodišče sprejeto odločitev sprejema kot pravilno, bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene poudarke obeh pritožb, tako da bo odgovarjalo obema pritožnikoma hkrati.

10Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku pravilno ugotovilo in v točki 26-28 sodbe razložilo, da tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen le na podlagi določb ZJN-2 in Uredbe v zvezi s 23. členom gradbene pogodbe med glavnim izvajalcem in toženo stranko kot naročnikom, čeprav je vseboval pooblastilo toženi stranki, dano s strani glavnega izvajalca, za izvajanje neposrednih plačil podizvajalcu v skladu z Uredbo. V teku te pravde je Vrhovno sodišče RS v primerljivih primerih sprejelo pravno stališče, da ZJN-2, ki je upošteven tudi v tem sporu, in Uredba (vključno z njenim 6. členom) nista uvedla neposrednih obveznih plačil naročnika mimo pogojev po 631. členom OZ⁶. Naročnik plača glavnemu izvajalcu, neposredno podizvajalcu pa le, če so izpolnjeni pogoji iz 631. člena OZ oziroma pogoji iz OZ in Uredbe.

11Pravilna je tudi ugotovitev sodišča, da v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o pogodbi o pristopu k dolgu (432. člen OZ), kar pritožbeno graja tožeča stranka. Odločitev je pravilna ne glede na to, na kateri zapis z dne 15. 3. 2010 se je opirala tožeča stranka. Drži, da je sodišče ocenjevalo dopis toženke podizvajalcem z dne 15. 3. 2010 (A25) in ne listine v prilogi (A59č), na katero opozarja pritožba tožeče stranke. Odgovoriti ji je treba, da gre pri tej listini zgolj za zapisniški povzetek razprave oziroma ugotovitev s sestanka med poizvajalci in toženo stranko, na podlagi katerega je tožena stranka podizvajalcem poslala dopis, ki ga je ocenjevalo sodišče prve stopnje. Ne ena ne druga listina ne izpolnjujeta materialnopravnih pogojev za pogodbo o pristopu k dolgu, kot je opredeljena v 432. členu OZ. Iz njiju namreč ne izhaja, da naj bi tožena stranka izpolnila tožnikovo terjatev do glavnega izvajalca. Splošna razprava in iskanje načina poplačila podizvajalcev glavnega izvajalca je ostala kvečjemu na ravni pogajanj, ki niso pripeljala do sklenitve pogodbe o pristopu k dolgu oziroma h konkretni terjatvi med tožečo in toženo stranko.

12Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku pravilno delno ugodilo na podlagi 631. člena OZ v zvezi z ZJN-2 in Uredbo ter na podlagi ugotovljene odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi neizvedenih neposrednih plačil tožeči stranki po prejemu zahtevka tožeče stranke za neposredno plačilo.

13Ne drži pritožbena graja tožene stranke, da se sodišče ni opredelilo do neprijavljene terjatve tožeče stranke v stečajni postopek nad glavnim izvajalcem. Vpliv stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem na neposredne zahtevke podizvajalcev do naročnika iz 631. člena OZ je obravnavalo v točkah 68-69 sodbe. Pravilno je pojasnilo, da stečajni postopek nad glavnim izvajalcem nima neposrednih posledic na zahtevek podizvajalca do naročnika iz 631. člena OZ, saj gre za samostojno terjatev podizvajalca do naročnika in dodatno - solidarno obveznost naročnika glede iste terjatve, za katero sicer odgovarja tudi glavni izvajalec. Pravne posledice začetega stečajnega postopka pa nastanejo samo za terjatve upnikov (tudi podizvajalcev) do stečajnega dolžnika - glavnega izvajalca. Naziranje tožene stranke, da je zaradi stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem terjatev tožeče stranke do tožene stranke prenehala, je zmotno.

14Sodišče je pravilno upoštevalo, da mora biti za nastanek naročnikove obveznosti za neposredno plačilo podizvajalcu kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz 631. člena OZ: pripoznanje izvajalca o obstoju podizvajalčeve terjatve do izvajalca, dospelost podizvajalčeve terjatve do izvajalca in dospelost izvajalčeve terjatve do naročnika, koneksnost obeh terjatev (nanašati se morata na ista dela), podani zahtevek podizvajalca za neposredno plačilo naročniku, ter da lahko naročnik izplača terjatev le iz vsote, ki jo v tistem trenutku še dolguje podjemniku - glavnemu izvajalcu⁷.

15Sprejeta odločitev je pravilna, čeprav je sodišče delno zmotno presojalo pogoje po 631. členu OZ že na dan 3. 12. 2009, namesto na 29. 1. 2010, kot v pritožbenem postopku pravilno opozarja tožena stranka. Ključno za presojo o pravilnosti sprejete odločitve je namreč ugotovljeno dejstvo, da je tožena stranka za dela klimatizacije in prezračevanja, ki jih je opravila tožeča stranka, na podlagi začasnih situacij št. VII-X pred postavitvijo zahtevka tožeče stranke toženi stranki za neposredno plačilo (oziroma v času do 3. 12. 2009) plačala že glavnemu izvajalcu skupaj 407.030,12 EUR. S tem je obveznost tožene stranke v navedeni višini že tedaj prenehala in je tožeča stranka od tožene stranke ne more več zahtevati.

16Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene in ugotovitve, da so bila v potrjenih in plačanih začasnih situacijah glavnega izvajalca zajeta in v pogodbeno dogovorjenem roku (ne pa avansno, kot zmotno in brez podlage v spisu trdi v pritožbi tožeča stranka) plačana ista dela, ki jih je opravila tožeča stranka. Sodišče jih je zanesljivo ugotovilo na podlagi s strani tožene stranke predloženih listin (začasne situacije glavnega izvajalca in tabela tožene stranke v prilogi B34 - razlogi v točki 17 in 56 sodbe). Pritožbeni očitki o neprerekanih tožbenih trditvah, češ da naj bi bila plačana neka druga dela, v času plačila začasnih situacij pa dela tožeči stranki naj še ne bi bila naročena niti izvedena, so neutemeljeni. Po predložitvi dokumentacije s strani tožene stranke, ki jo je ocenilo in kot pravilno sprejelo sodišče prve stopnje, se je trditveno in dokazno breme spet preneslo na tožečo stranko, a ga ni zmogla. Kot pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, je namreč tožeča stranka že sama navajala, da je dela na klimatizaciji in prezračevanju na obravnavanem objektu izvajala sama še pred svojo nominacijo, in sicer kot podizvajalka drugega podizvajalca po pogodbi z dne 30. 3. 2009 (trditev na list. št. 90), ki ni izpolnjeval pogodbenih obveznosti in je zato najavljala ustavitev del, kar je v celoti potrdil tudi njen zakoniti zastopnik v svojem zaslišanju. Ob nadaljnji ugotovitvi sodišča, da so bila vsa z njene strani navedena dela s strani njenega naročnika - glavnega izvajalca - in tožene stranke potrjena in prevzeta z zapisnikom 25. 11. 2009 (ugotovitev v točki 21 sodbe), ostaja pritožbena ocena tožeče stranke, da naj bi bila z začasnimi situacijami glavnega izvajalca plačana druga oziroma neizvedena dela, neprepričljiva in brez podlage v zbranem dokaznem gradivu. Dejansko stanje o izvedenih in plačanih istih delih je pravilno in popolno ugotovljeno. Ostali dokazi, na katere opozarja pritožba tožeče stranke, so bili že glede na samo trditveno podlago tožeče stranke, ki so jo izvedeni dokazi potrdili, pravilno in obrazloženo zavrnjeni kot nepotrebni (točka 11 sodbe). Očitanih procesnih kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

17Prav tako pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene in ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila veljavno sklenjena in realizirana tudi pogodba za dodatna dela, ki jih je naročila tožena stranka. Ocene in ugotovitev v točkah 47-49 ter 51-55, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, pritožba tožene stranke z ničemer ne omaje.

18Pravno razmerje med podizvajalcem in naročnikom se vzpostavi šele, ko podizvajalec naročniku postavi konkreten zahtevek na podlagi 631. člena OZ, ga hkrati dokumentira s potrjenimi situacijami ali računi ter določno in konkretizirano izkaže obstoj ostalih kumulativno zahtevanih pogojev za neposredno plačilo podizvajalcem. Po stališčih sodne prakse⁸ ima podizvajalec pravico do neposrednega plačila šele, če in ko postavi konkretni zahtevek, ki izpolnjuje kumulativno zahtevane pogoje iz 631. člena OZ.

19Pritožbeno naziranje tožeče stranke, da ni pomembno, kdaj je tožeča stranka naslovila na toženo stranko zahtevek za neposredno plačilo, je torej napačno. Drži pa, da je sodišče zmotno presodilo, da je v obravnavanem primeru že dopis z dne 3. 12. 2009 predstavljal pravno upošteven zahtevek za neposredno plačilo. Ob ugotovitvi v točki 16 sodbe, da je šlo zgolj za obvestilo tožeče stranke toženi, da se finančne obveznosti ne poravnavajo kljub danim obljubam, in za splošen poziv, naj ji tožena stranka zagotovi način in termin plačila izvedenih del, je treba pritrditi toženi stranki, da navedeno splošno obvestilo oziroma poziv za zagotovitev plačila brez natančne opredelitve terjatve tožeče stranke ne predstavlja pravno relevantnega zahtevka za neposredno plačilo po 631. členu OZ. Pravilna pa je ocena in nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka podala določen in pravilno dokumentiran zahtevek za neposredno plačilo toženi stranki z dopisom z dne 29. 1. 2010 (točka 16 sodbe) in glede dodatnih del z dopisom z dne 10. 4. 2010 (točka 52), čemur v pritožbenem postopku pritrjuje tudi tožena stranka. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno, ugotovitve in razloge sodišča prve stopnje, da so bili ob podaji obeh zahtevkov izpolnjeni zakonski pogoji dospelosti in koneksnosti terjatev. Sprejete dokazne ocene (razlogi v točkah 51-55), ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in jih zato ne ponavlja, pritožbi z ničemer ne omajata.

20Kot je pravilno povedalo sodišče v točki 59 sodbe, je s prejemom obeh neposrednih zahtevkov med pravdnima strankama nastalo samostojno pravno razmerje po 631. členu OZ. Začeti stečajni postopek nad glavnim izvajalcem na samostojno terjatev tožeče stranke do tožene stranke ne vpliva. Nastopili so učinki zakonske cesije. Od 29. 1. 2009 ter 10. 4. 2010 (dodatna dela) je bila tožena stranka dolžna dela iz XIII. začasne situacije glavnega izvajalca, ki jih je opravila tožeča stranka, plačati njej, ne pa glavnemu izvajalcu ali pa tretjim osebam, ki jim je glavni izvajalec odstopil svoje terjatve. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa jih je tožena stranka plača 18. 5. 2010 glavnemu izvajalcu. Presoja, da je bilo tako njeno ravnanje v nasprotju s 631. členom OZ v zvezi z ZJN-2 in Uredbo ter tudi protipravno in da je zaradi tega tožeči stranki nastala škoda v ugotovljeni višini, je pravilno oprta na 631. člen OZ v zvezi z ZJN-2 in Uredbo ter na določbe o neposlovni odškodninski odgovornosti tožene stranke.

21Napačna ocena, da je bil prvi zahtevek tožeče stranke za delno plačilo podan že 3. 12. 2009, namesto pravilno 29. 1. 2010, ni vplival na pravilnost sprejete odločitve. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, naročnik ob izpolnitvi pogojev iz 631. člena OZ lahko izplača podizvajalcu le iz vsote, ki je v tistem trenutku še dolguje glavnemu izvajalcu. V obravnavanem primeru je ugotovljeno, da je bila že do 3. 12. 2009 slednja pravilno izčrpana oziroma porabljena v višini 407.030,12 EUR. To pa pomeni, da je v tem obsegu tožeča stranka od tožene stranke ne more več zahtevati: ne na podlagi 631. člena OZ, ne na podlagi zatrjevane odškodninske odgovornosti tožene stranke. Namen določbe 631. člena OZ je v varstvu podizvajalca, a ne na račun oškodovanja naročnika. Če je naročnik dela, ki jih je opravil podizvajalec, že plačal glavnemu izvajalcu, 631. člen OZ ne daje podlage še za direktni zahtevek podizvajalca do naročnika za plačilo istih del. To bi vodilo do dvojnega plačila za ista dela in s tem do oškodovanja naročnika⁹.

22Pritožbi tožene stranke pa je treba odgovoriti, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna tudi glede prenehanja terjatve tožeče stranke zaradi izvedenih plačil tožene stranke na podlagi cesijskih pogodb med glavnim izvajalcem in faktor družbama.

23Za presojo pravilnosti izpolnitve tožene stranke po cesijskih pogodbah nad glavnim izvajalcem in faktor družbama na podlagi 631. člena OZ, ki ima naravo zakonite cesije, je odločilno dejstvo, kdaj je bila tožena stranka obveščena o cesijah oziroma direktnem zahtevku tožeče stranke. Nasprotno naziranje pritožnice je zmotno. Če je upnik odstopil isto terjatev raznim osebam, pripada terjatev tistemu prevzemniku, o katerem je odstopnik najprej obvestil dolžnika ali ki se je pri dolžniku prvi oglasil (420. člen OZ). Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 64 sodbe, da tožena stranka ni niti trdila niti dokazala, kdaj je bila obveščena o pogodbi o odstopu terjatve št. 3445 z dne 14. 10. 2009. Nasprotne pritožbene trditve tožene stranke nimajo opore ne v njenih trditvah ne v dokazni podlagi, ki jo je ponudila (prim. navedbe in dokaze na list. št. 74 a spisa). Trditveno in dokazno breme o pravilnosti izpolnitve plačil po cesijskih pogodbah v odnosu do zahtevka tožeče stranke z dne 29. 1. 2010 je bilo na toženi stranki. Ker ni izkazala, da se je prejemnik navedene terjatve pri njej oglasil prej kot tožeča stranka, je pravilna presoja, da je bilo navedeno izplačilo drugemu odstopniku (180.000,00 EUR) nepravilno. Že ta dejanska ugotovitev potrjuje pravilnost presoje o višini vtoževane terjatve, ki jo je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki na podlagi 631. člena OZ oziroma po odškodninski podlagi.

24Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje tudi dokazni oceni in ugotovitvam sodišča prve stopnje o odškodninski odgovornosti tožene stranke. Ugotovitev o njenem protipravnem ravnanju, odškodninski odgovornosti zaradi neutemeljenih plačil glavnemu izvajalcu in tretjim osebam ter o škodi, ki jo je tožeča stranka zaradi tega utrpela, so pravilne, zadosti obrazložene in se pritožbeno sodišče nanje v celoti sklicuje.

25V točkah 73-78 sodbe so pravilno ugotovljene vse ključne dejanske okoliščine o odškodninski odgovornosti tožene stranke zaradi nepravilne izpolnitve glavnemu izvajalcu in tretjim osebam. S pravilnimi razlogi je zavrnjeno naziranje tožeče stranke o nedopustnem plačevanju izvedenih del glavnemu izvajalcu pred 3. 9. 2009 (nominacija tožeče stranke kot podizvajalca). V točki 17 sodbe ugotovljeno izvajanje plačil glavnemu izvajalcu po izstavljeni začasni situacijah kaže, da so bila slednja izvedena v pogodbeno dogovorjenem roku 90 dni po izstavitvi začasne situacije in ne predčasno kot trdi tožeča stranka. Pravilna je zato presoja v točki 73 sodbe, da taka plačila niso bila protipravna, ampak skladna s pogodbo in zakonom. Tudi plačila prevzemnikom terjatev, ki so na podlagi cesijskih pogodb zahtevali od tožene stranke plačilo pred zahtevkom tožeče stranke, je bilo pravilno in dopustno. Zlasti to velja za izvedena plačila po cesijskih pogodbah, ki so bila izvedena pred nominacijo tožeče stranke (ugotovitve in razlogi v točki 63 sodbe). Ugotovljeno je nadaljnje plačilo tožene stranke tožnici po dveh asignacijskih pogodbah, in sicer za dela po izstavljeni XI začasni situaciji glavnega izvajalca - dne 23. 12. 2009 (ugotovitve v točki 70 in 71 sodbe). Ob takih dejanskih ugotovitvah so pritožbene navedbe tožeče stranke o nepoštenem ravnanju tožene stranke, ki bi tožeči stranki onemogočala, da bi kot podizvajalec lahko uresničila svoje upravičenje iz 5. člena Uredbe, neutemeljene. Do prejema neposrednega zahtevka tožeče stranke je veljavno in pravilno izpolnjevala pogodbeno obveznosti glavnemu izvajalcu. Še pred prejemom pravilno in popolno dokumentiranega zahtevka tožeče stranke v januarju 2010 je v decembru 2009 izpolnila s strani glavnega izvajalca priznane terjatve tožeče stranke v asignacijskih pogodbah do višine, ki jo je v tistem času za ista dela še dolgovala glavnemu izvajalcu. Pri izpolnitvi je torej upoštevala svoje zakonske in pogodbene obveznosti do glavnega izvajalca vključno s cesijskimi in asignacijskimi pogodbenimi zavezami. Pritožbeni očitki tožeče stranke o neutemeljenem predčasnem plačilu začasnih situacij VII-X so torej neutemeljeni. Primera iz sodne prakse III Ips 53/2015 in III Ips 41/2013 z obravnavano zadevo zaradi drugačnega dejanskega stanja nista primerljiva.

26Tožeča stranka ne more uspeti niti s sklicevanjem na nepravilno ravnanje tožene stranke zaradi nevnovčene bančne garancije. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je slednja veljala le do 31. 12. 2009. XIII. začasna situacija, ki je vsebovala dodatna dela tožeče stranke in za katero je sodišče ugotovilo, da je bila nepravilno izplačana 18. 5. 2010 (po prejemu direktnega zahtevka tožeče stranke), tedaj ni bila niti izstavljena, potrjena niti plačana (ugotovitev v točkah 17, 16 in 59 sodbe), medtem ko so bila do tedaj potrjena dela tožeče stranke do razpoložljive vsote že plačana delno glavnemu izvajalcu in delno tožeči stranki po asignacijskih pogodbah.

27Jasne in pravilne so ugotovitve v točki 71 sodbe o višini neplačanega zneska, ki bi ga morala tožena stranka na podlagi neposredno postavljenih zahtevkov izplačati tožeči stranki oziroma o višini škode, ki jo je zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke utrpela tožeča stranka (točka 77 do 78 sodbe). Ob ugotovljenih dejstvih, da je bila vrednost vseh del, ki jih je izvedla tožeča stranka, 469.252,90 EUR, da je bilo od tega pravilno plačano glavnemu izvajalcu 407.030,12 EUR, tožeči stranki pa po asignacijskih pogodbah še 36.102,10 EUR, je izračun sodišča o razliki 26.120,68 EUR, ki je ostala nepravilno plačana tožeči stranki, pravilen. Izračuni, ki jih v pritožbi ponuja tožeča stranka, nimajo podlage v zbranem procesnem gradivu.

28Odgovoriti je treba še na pritožbo tožeče stranke glede zamudnih obresti od dosojenega zneska. Tudi v tem delu je odločitev sodišča o zamudi in pripadajočih zakonskih zamudnih obrestih, pojasnjena v točki 71 sodbe, pravilno oprta na prvi odstavek 378. člena OZ v zvezi z drugim odstavkom 299. člena istega zakona in ne na podizvajalsko pogodbo, sklenjeno med tožečo stranko in glavnim izvajalcem. Slednja namreč tožene stranke ne zavezuje.

29Pritožbeni razlogi obeh pritožnic torej niso podani. Ključna pravno relevantna dejstva so pravilno ugotovljena, sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna in ni obremenjena z uveljavljenimi niti s tistimi procesnimi kršitvami, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen OZ).

30Odločitev o pravdnih stroških ni konkretizirano izpodbijana. Zato jo je pritožbeno sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da v njej ni napak in kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti.

31O pritožbenih stroških obeh pritožnic je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom istega zakona. Do stroškov s pritožbama nista upravičeni, ker sta z njima propadli. Z odgovoroma na pritožbi nista prispevali k odločanju na pritožbeni ravni in sami trpita svoje stroške z njima po načelu potrebnosti.

¹ Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami).
² Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.
³ Uradni list RS, št. 66/2007-v nadaljevanju Uredba).
⁴ Zakon o javnem naročanju, Ur. l. RS, št. 128/2006 s spremembami.
⁵ Zakon o javnem naročanju, Ur. l. RS, št. 128/2006 s spremembami ter uredbo v zvezi z določbami pogodb, sklenjenih med tožečo stranko in glavnim izvajalcem (podizvajalska pogodba) ter med glavnim izvajalcem in toženo stranko (gradbena pogodba).
⁶ Odločbe VS RS II Ips 34172015 z dne 5. 5. 2016, II Ips 289/2014 z dne 9. 6. 2016 in III Ips 85/2015 z dne 9. 12. 2016.
⁷ 631. člen OZ določa: sodelavci se za svoje terjatve do podjemnika lahko obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane.
⁸ Vrhovno sodišče RS II Ips 97/2016 z dne 18. 4. 2017, III Ips 1/2016 z dne 24. 3. 2017.
⁹ Primerjaj III Ips 152/2015 z dne 24. 1. 2017.