419. člen OZ

Že iz ugotovitev v sodbi izhaja, da bi bilo za izid zadeve lahko pomembno, ali je bil toženec obveščen o odstopu terjatve tožnici. O tem bi se tožnica lahko izrekla v odzivu na toženčevo izjavo o nasprotovanju umiku tožbe. Z opustitvijo vročitve te izjave je bila zato storjena bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Res je sicer, da 419. člen OZ določa, da je o prenosu terjatve potrebno obvestiti dolžnika. Vendar je namen te določbe le, da dolžnik ve, komu je dolžan plačati dolg. Zgolj zaradi dejstva, da dolžnica ni bila obveščena o odstopu terjatve, pa ne pomeni, da ta ni veljaven. Posledica izostanka obvestila dolžnici je zgolj ta, da zanjo velja do obvestila prejšnje razmerje in bi lahko svoj dolg pravilno izpolnila prvotnemu upniku oziroma odstopniku, s čimer bi prenehala tudi njena obveznost do izpolnitve novemu upniku oziroma prevzemniku obveznosti.

Razlaga 6. člena ZNISESČP v povezavi z 10., 11. in 12. členom ZNISESČP, da se verifikacija starih deviznih vlog zavrne, ker pridobitev terjatve ni bila evidentirana do 1. 12. 2015, torej z določitvijo prekluzivnega roka, je ne glede na dejstvo, da je bilo v zakonu predpisano evidentiranje pri Glavni podružnici Sarajevo, ki sploh ni obstajala niti takrat niti pred uveljavitvijo ZNISEČP, in posledično evidentiranje na zakonsko predpisan način pravočasno sploh ni bilo mogoče, pravilna ter v skladu z namenom, ki ga mora zasledovati zakonodajalec glede na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Ališić in ostali, št. 60642/08 z dne 16. julija 2014. Toženka je, upoštevajoč morebitne težave pri sodelovanju s pristojnimi institucijami Bosne in Hercegovine, ki sta se jih obe strani trudili premostiti, kot to izhaja iz zapisnika o sestanku Odbora ministrov, pogoj evidentiranja, kot ga določa ZNISESČP, omilila oziroma ga razlagala v prid bodočim upravičencem do izplačila. Ni namreč zahtevala, da se evidentira terjatev novega upnika v smislu, da bi morda celo zahtevala aktivno ravnanje Glavne podružnice Sarajevo, temveč le minimalno aktivnost vlagatelja, kot je to pravilno presod

Ob doslednem pravnem pojmovanju odločba sklada ne predstavlja izvršilnega naslova za izterjavo preživninskih terjatev v višini nadomestila preživnine, ampak javno listino iz prvega odstavka 24. člena ZIZ, ki izkazuje prehod preživninske terjatve preživninskega upravičenca do preživninskega zavezanca v višini priznanega nadomestila preživnine na sklad. Položaja, ko pride po izdaji izvršilnega naslova, s katerim je določena preživninska obveznost dolžnika, do (začasne) ponovne vzpostavitve družinske skupnosti, v kateri starša dejansko izvajata skupno vzgojo in varstvo otrok ter preživljata otroke v okviru skupnega gospodinjstva, ni mogoče enačiti s položajem, ko izvršilni naslov preneha veljati zaradi prenehanja otrokovega rednega šolanja po 18. letu starosti, sklenitve zakonske zaveze ali dopolnjenega 26. leta starosti. V teh primerih že po zakonu (ex lege) preneha sama pravica do preživljanja, zaradi česar sodna odločba ali sodna poravnava, s katero je bila določena preživnina, izgubi lastnost izvršilnega naslova. Ob ponovni vzpostavitvi družinske skupnosti staršev in otroka, ki sta ga starša dolžna preživljati, pa ne preneha pravica do preživljanja, temveč nastopi položaj

Obvestilo o prenosu terjatve mora biti naznanjeno upravitelju in njemu je potrebno dokazati prenos terjatve. Upravitelj je namreč tisti, ki je pristojen in upravičen, da presodi, ali prenos terjatve šteje za veljavno dokazanega ali ne, zato je zmotno pritožbeno vztrajanje, da bi moral biti odstop terjatve izkazan sodišču in da bi sodišče moralo razpolagati z verigo pogodb v smislu pogojevanja veljavnosti priznanega odstopa. Način plačila kupnine s pobotom nasprotne terjatve ločitvenega upnika je pravno dopusten in sprejet v pravni teoriji in sodni praksi, čeprav zakonsko ni izrecno urejen. Dolžnost plačila upnikom plačati zneske terjatve, ki se plačajo iz posebne razdelitvene mase, če sta bili terjatev in ločitvena pravica priznani, nastane šele po pravnomočnosti sklepa o razdelitvi posebne razdelitvene mase (enajsti odstavek 371. člena ZFPPIPP), saj je šele takrat dokončno jasno, kolikšen del razdelitvene mase (po odbitju stroškov) ločitvenemu upniku sploh pripada in šele tedaj je višina terjatve ločitvenega upnika za poplačilo iz posebne razdelitve mase dokončno znana. Zato je tudi pobot z nasprotno terjatvijo stečajnega dolžnika do upnika, ki je hkrati tudi kupec

Pritrditi je pritožniku, da mora biti podana koneksnost med tožbenim zahtevkom in predlagano začasno odredbo. Tožbeni zahtevek in predlog za izdajo začasne odredbe morata biti v funkcionalnem razmerju. Ne zadostuje, da tožnica (in sodišče prve stopnje) trdi, da bo ob utemeljenem tožbenem zahtevku zoper prvo toženko, lahko tožnica ob nadaljevanju izvršilnega postopka dosegla plačilo od tretjega toženca. Toženec mora biti dolžnik materialnopravnega razmerja po tožbenem zahtevku, ki je podlaga predlagani začasni odredbi in če pasivna stvarna legitimacija po tožbenem zahtevku ne obstaja, mora sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti. Vsebina in učinek začasne odredbe morata ostati v mejah tožbenega zahtevka, česar v danem primeru ni, saj je tožbeni zahtevek uveljavljan zoper drugo osebo (prvo toženko), kot je podan predlog za zavarovanje (tretji toženec).

Dolžnik se lahko upre prenosu terjatve bodisi zaradi narave terjatve, ki se prenaša bodisi zaradi pravno zavarovanega zasebnega interesa. Navedbe, ki jih dolžnik v zvezi s tem poda, pa morajo biti substancirane, kar pomeni, da mora navesti dejstva, ki ničnost prenosa utemeljujejo in zanje predložiti dokaze. Breme substanciranja je odvisno od možnosti dostopa do relevantnih informacij. Narava terjatve, ki se prenaša, in s tem dopustnost prenosa te terjatve, sodi v dolžnikovo zaznavno območje in se lahko o tem izreče. Glede drugih razlogov neveljavnosti odstopa terjatve pa je treba izhajati iz izhodišča, da dolžnik ni stranka pogodbe, s katero se terjatev prenaša, in ima tako položaj tretje osebe. To pa pomeni, da mora navesti ne samo domnevno podlago ničnosti, ampak tudi v čem je njegov pravni interes za ugotovitev ničnosti teh pravnih poslov. Na ničnost se namreč lahko sklicuje zgolj tisti, ki ima pravni interes, torej tisti, ki bo od ugotovitve ničnosti imel kakšno korist. Če je mogoče višini terjatve brez večjih težav ugotoviti s pomočjo dokazovanja, mora sodišče izvesti in oceniti razpoložljive dokaze in ne sme odločati po prostem preudarku. Možnost, da sodišče odloči p

Tožeča stranka je bila na vložitev tožbe napotena z začasno odredbo, kjer je bilo tožeči stranki v III. točki izreka naloženo, da mora v 30 dneh zoper dolžnico (tukaj toženo stranko, op.) vložiti tožbo, s katero bo opravičila to odredbo, in sicer bodisi tožbo za ugotovitev bodisi tožbo za plačilo 46.607,64 EUR. Zato ne morejo držati navedbe tožene stranke o pomanjkanju pravnega interesa, saj ta izhaja iz začasne odredbe. Nesporno je, da je tožeča stranka upravičena do dividend za delnice, saj je pravnomočno ugotovljeno, da je bila veriga pogodb o prenosu delnic nična in tožena stranka torej ni bila nikoli zakonita imetnica delnic. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožena stranka ni v pogodbenem odnosu s tožečo stranko. Za odstop terjatve se ne zahteva privolitev dolžnika, zato s takšnimi navedbami pritožba ne more uspeti.

Pogoj, da je nastopila zakonska subrogacija, je okoliščina, da je banka od kreditne pogodbe odstopila in o tem obvestila toženca. Glede na to, da se je toženec v kreditni pogodbi zavezal, da bo banki sporočil vsako spremembo prebivališča najkasneje v osmih dneh po nastali spremembi, okoliščina, da je bil zoper toženca uveden postopek osebnega stečaja, tožencu ni preprečevala ali mu kakorkoli onemogočala, da bi izpolnil svojo obveznost in banko obvestil o spremembi naslova prebivališča. Pogoj za pretrganje zastaranja v skladu z določilom 365. člena OZ ni vročitev predloga za izvršbo dolžniku, temveč že sama vložitev predloga za izvršbo.

Pogoji po 631. členu OZ morajo biti izpolnjeni kumulativno: dospelost terjatve podizvajalca do izvajalca, ki jo mora slednji tudi pripoznati, dospelost terjatve izvajalca do naročnika, koneksnost obeh terjatev in na naročnika naslovljeni podizvajalčev zahtevek za neposredno plačilo. Dokazno breme glede vseh teh predpostavk je na strani tožeče stranke kot podizvajalca. V razmerju med podjemnikom (tj. glavnim izvajalcem) in podizvajalcem mora biti podizvajalčeva terjatev pripoznana. Navadno bo podjemnik priznal podizvajalčevo terjatev za plačilo opravljenega posla s tem, da bo potrdil izvajalčevo začasno situacijo, ki se nanaša na ta posel. Za priznano pa bo podizvajalčeva terjatev veljala tudi, če bo obsežena v potrjeni končni situaciji oziroma v končnem obračunu posla med podjemnikom in podizvajalcem. Čim podizvajalec na naročnika naslovi zahtevo na neposredno plačilo, naročnik ne more več veljavno plačevati glavnemu izvajalcu oziroma takšna plačila ne morejo poslabšati položaja podizvajalca (povzročiti, da naročnik ne bi bil več zavezan za plačilo podizvajalcu). To pa za obravnavani primer po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da sklenitev končnega obračuna

V pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oziroma je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava – drugi odstavek 458. člena ZPP). Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo toženčeve pripravljalne vloge z dne 30. 3. 2021 iz razloga, ker kljub pozivu njenega dodatnega izvoda ni predložil.

Sodišče prve stopnje je 382. člen ZFPPIPP pravilno uporabilo. Ta v prvem odstavku določa, da se postopek osebnega stečaja vodi, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih deležih. Vendar ta določba upnikom, ki imajo terjatve zavarovane z zastavno pravico, ne preprečuje, da bi predlagali, da se zoper dolžnika opravi postopek osebnega stečaja.

Za nastop dolžnikove zaveze proti prevzemniku terjatve je odločilno, da dolžnik ve za odstop terjatve, ni pa bistveno, od kod to vedenje izvira. Po teoriji je pri presojanju ravnanja dolžnika, ki je izpolnil odstopniku, kljub obvestilu prevzemnika, čeprav se ta takrat še ni izkazal z dokazom, treba izhajati tudi iz standarda skrbnosti. Vprašati se je treba, ali morda v določenem primeru dolžnost skrbnega ravnanja dolžniku ne nalaga, da opravi pri odstopniku poizvedbo, ali je bila terjatev odstopljena.

Odtujitev stvari med pravdo povzroči, da stvarna legitimacija preide na pridobitelja kot singularnega pravnega naslednika, procesna legitimacija pa kljub temu ostane pri prvotnem tožniku. Pritožnik se neutemeljeno sklicuje na določbo prvega odstavka 419. člena OZ, po kateri za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, vendar pa ga mora odstopnik obvestiti o odstopu. Ta določba je materialnopravne narave, medtem ko določba drugega odstavka 190. člena ZPP ureja procesno situacijo, ki nastopi v primeru odtujitve stvari, o kateri teče pravda, ko torej pride do ločitve procesne legitimacije od stvarne.

Glede na spremenjeni 436. člen ZPP, ki v novem drugem odstavku določa, da se plačilni nalog, torej sklep o izvršbi, v primeru obrazloženega ugovora razveljavi, nato pa sodišče začne z obravnavanjem stvari v glavnem postopku (prejšnji tretji odstavek 436. člena je bil črtan), sodišču ni več treba odločati o usodi sklepa o izvršbi.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila toženka obveščena, da je T. d.o.o. prenesel terjatev, ki je predmet tega postopka, na tožnico, najkasneje 9. 7. 2019, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbi prvega odstavka 421. člena in prvega odstavka 419. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ko je presodilo, da o prenosu terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, mora pa biti o odstopu terjatve obveščen.

Dolžnikova obveznost bi zaradi izpolnitve preživninskemu upravičencu prenehala le, če za prehod terjatve dolžnik ne bi vedel, sicer pa obveznost ostane in jo mora izpolniti prevzemniku terjatve. V trenutku, ko je dolžnik izvedel, da je preživninska terjatev otroka prešla na sedanjega upnika, bi z izpolnitvijo obveznosti zakoniti zastopnici otroka njegova preživninska obveznost prenehala le, če bi sedanji upnik izpolnitev odobril (drugi odstavek 280. člena OZ), česar pa dolžnik v ugovoru niti ni zatrjeval. Ker dolžnikova obveznost nasproti upniku s plačili zneskov preživnin zakoniti zastopnici otroka brez upnikovega soglasja ni mogla prenehati, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da so dolžnikove navedbe o izpolnitvi preživninskih obveznosti zakoniti zastopnici otroka, ob odsotnosti trditev, da bi sedanji upnik takšen način izpolnitve odobril.

Z očitkom, da je sodišče prve stopnje z zaključkom, da ni zadostila zahtevanemu dokaznemu bremenu, ker k tožbi ni priložila dokazila o sklenitvi zatrjevane cesijske pogodbe med njo in odstopnikom, čeprav je trdila in dokazala, da je bil toženec o spremembi upnika obveščen, kršilo določilo 451. člena ZPP, tožeča stranka uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa glede na prej povzeto določbo 1. odstavka 458. člena ZPP, ni dovoljena v pritožbenem preizkusu. Zmotno je namreč stališče tožeče stranke, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, da za odstop terjatve zadošča že obvestilo dolžniku. Odstop terjatve je v skladu s 1. odstavkom 417. člena OZ pravni posel med odstopnikom in prevzemnikom, s katerim preide terjatev iz premoženja prvega v premoženje drugega. Terjatev se prenese v trenutku, ko je sklenjena pogodba o odstopu. Pravna posledica obvestitve dolžnika po 419. členu OZ, na katerega se sklicuje tožeča stranka, pa je v tem, da nastopijo učinki odstopa terjatve tudi za dolžnika. Šele z naznanitvijo namreč nastane njegova obveznost, da namesto odstopniku terjatve veljavno izpolni njenemu prevzemniku. Ob obrazloženem

Položaj odgovorne osebe, ki je povzročila škodo, ne sme biti odvisen od tega, ali je oškodovanec sklenil zavarovalno pogodbo ali ne, to je zanj res inter alios acta. Zato je v zavarovalnem pravu uveljavljena (zakonita) subrogacija. Zavarovalnica z izplačilom zavarovalnine vstopi v pravice svojega zavarovanca proti odgovorni osebi (povzročitelju škode).

Stranki ob prenosu terjatve dolžniku nista dolžni predložiti pogodbe o prenosu terjatve, če za dokazovanje prenosa terjatve razpolagata z drugim ustreznim dokazilom.