290. člen OZ

V takrat veljavnem 133. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je bilo določeno, da kdor je imel izdatke zaradi preživljanja kake osebe, sme s tožbo zahtevati povračilo izdatkov od tistega, ki jo je dolžan preživljati, kolikor so bili ti izdatki potrebni. Tako v izvršbi, ki se je vodila zoper očeta upnice, zarubljena sredstva, ki so bila nakazana dolžnici kot zakoniti zastopnici upnice (in L. L.), ne pripadajo avtomatsko njej, četudi je imela dodatne izdatke za upnico, temveč mora za to pridobiti izvršilni naslov do očeta upnice.

Ko sodišče dovoli obnovo postopka, razveljavi odločbo izdano v prejšnjem postopku, pri čemer se nadomestitveni postopek (judicium restitutorium) ravna po naravi obnovitvenega razloga. Če je bila obnova dovoljena zaradi napake v podlagi prejšnje sodbe, je tema nadomestitvenega postopka omejena in se prejšnji postopek rekonstruira le v tistem delu, ki je bil zadet z razlogom za obnovo. Pri tem mora sodišče ostati v okviru iste dejanske podlage, ki je bila zaobsežena z objektivnimi mejami pravnomočnosti, saj bi bila sicer identiteta zahtevka spremenjena, novosti pa ne smejo spremeniti identitete spora. Tožena stranka je isti pritožbeni razlog, ki ga uveljavlja sedaj zoper sodbo, izdano v nadomestitvenem postopku, neuspešno uveljavljala že v pritožbi zoper sklep o dovolitvi obnove, pri čemer je pritožbeno sodišče v sklepu z dne 2. 10. 2018 že odločilo, da sodišče prve stopnje s sodbo 2. 2. 2016 ni odločalo o neutemeljenosti škode, kot elementu odškodninske odgovornosti, temveč je le obiter dictum navedlo, da zahtevek še ni zapadel, zato ni šlo za presojo obstoja škode. Odločba o razveljavitvi sodbe z 2. 2. 2016 je postala pravnomočna in je sodišče prve stopnje v nadomestitvene

Ker izvajalčeva pripoznava podizvajalčeve terjatve varuje nevtralen položaj naročnika, je treba 631. člen OZ razlagati tako, da izvajalčeva terjatev do naročnika preide v premoženjsko sfero podizvajalca že v trenutku, ko se je podizvajalec v teh okoliščinah z neposrednim zahtevkom obrnil na naročnika. Od tega trenutka dalje je naročnik zaradi učinka zakonite cesije v zavezi le do podizvajalca.

Dolžnik ima prav, da dogovor strank ni pogoj veljavne predčasne izpolnitve obveznosti po 290. členu OZ, vendar pri tem zanemari, da je za predčasno izpolnitev (izpolnitev pred zapadlostjo obveznosti) bistveno, da je s strani izpolnitelja jasno izražena volja, da plačuje v naprej in kaj plačuje v naprej. Iz izvedenega dokaznega postopka pa takšna volja ne izhaja. Dolžnik je redno v daljšem časovnem obdobju vsak mesec preplačeval svojo preživninsko obveznost, (kar ni pritožbeno izpodbijano), ne pa, kot je zatrjeval, s preplačilom prejšnjega meseca poplačeval še ne zapadlo obveznost. Če bi bila resnična volja dolžnika, da opravi vnaprejšnje plačilo v mesecu, ki bi sledil mesecu preplačila, ne bi opravil ponovnega preplačila, ampak bi plačal le še preostanek obveznosti, ki s preplačilom ne bi bil krit. Dolžnik je po pojasnjenem izhajal iz zmotnega stališča, da samo preplačilo obveznosti že pomeni vnaprejšnje plačilo druge še ne zapadle obveznosti, kar pa ne drži. Preplačilo je praviloma pravno kvalificirano kot plačilo brez podlage, ki se ga presoja po pravilih neupravičene obogatitve (190. člen OZ).

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da gre v danem primeru za denarno obveznost, ki jo lahko izpolni ne le dolžnica, temveč tudi njen sin, ki je obveznost po sodni poravnavi poravnaval, tako zase kot za dolžnico, in je prepričljivo izpovedal, da ima interes, da se obveznost v celoti poplača, s takšno izpolnitvijo pa se je strinjala tudi dolžnica, medtem ko sama obveznost ni takšne narave, da bi to obveznost morala osebno izpolniti dolžnica. S tem pa so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa 271. člen ZIZ za izpolnitev dolžnika oziroma tretjega.

Odpadla pravna podlaga posla ima za posledico prenehanje veljavnosti darilne pogodbe in nastanek terjatve za vrnitev danega ali nadomestitev vrednosti danega.

Tožnica se je znašla v dokazni stiski (glede dokazovanja nepristnosti podpisa na pooblastilu za podpis sporne prodajne pogodbe) šele potem, ko se je brez njene krivde izjalovil dokaz z izvedencem (ta je namreč ugotovil, da analiza podpisa zaradi razkroja ni mogoča). Poleg tega je dvom o okoliščinah nastanka pooblastila izzval tudi sam toženec ob zaslišanju (ko je o kraju overovitve podpisa izpovedoval drugače, kot izhaja iz overovitvenega žiga). Poizvedbe, ki jih je naknadno predlagala tožnica, je zato treba šteti kot pravočasne in torej predstavljajo dopustno novoto.

Glede na to, da je davčni organ sporazumni kompenzaciji medsebojnih obveznosti odrekel veljavnost na davčnopravnem področju zgolj iz razloga, ker določena terjatev ni bila zapadla, drugih razlogov, zakaj pobotanje na davčnopravnem področju ni upoštevno, pa ne navaja, je po presoji revizijskega sodišča napačno uporabil materialno pravo.

V konkretnem primeru je imela tožena stranka pravico zahtevati prenos služnosti nase po končani izgradnji, pri čemer je po določbah ZEKom tožena stranka kot izvajalka javne komunikacijske storitve tista, ki je upravičena do služnostne pravice na tujih nepremičninah. Zato prenos služnosti nanjo ni v nasprotju s prisilnimi predpisi. Statutarna ali druga omejitev nima pravnega učinka proti tretjim osebam. Zato za presojo upravičenja tožeče stranke, da razveljavi pogodbo, ki jo je podpisal njen zastopnik, notranja razmerja med njim in edinim družbenikom za odločitev niso bila pomembna. Da bi se neko sicer dopustno ravnanje lahko opredelilo kot ravnanje, ki nasprotuje moralnim načelom, bi morala biti izkazana zloraba in izigranje določenega pravila, z uporabo katerega bi bil dosežen nepričakovan rezultat, ki po splošno sprejetih vrednostnih kriterijih za večino ne bi bil pravičen, niti ne bi bil v splošnem interesu.

Tožena stranka je imela pravico zahtevati prenos služnosti nase po končani izgradnji, pri čemer je po določbah ZEKom tožena stranka kot izvajalka javne komunikacijske storitve tista, ki je upravičena do služnostne pravice na tujih nepremičninah. Zato prenos služnosti nanjo ni v nasprotju s prisilnimi predpisi. Statutarna ali druga omejitev pa nima pravnega učinka proti tretjim osebam. Zato za presojo upravičenja tožeče stranke, da razveljavi pogodbo, ki jo je podpisal njen zastopnik, notranja razmerja med njim in edinim družbenikom za odločitev niso bila pomembna.

Po določbah ZEKom je tožena stranka kot izvajalka javne komunikacijske storitve tista, ki je upravičena do služnostne pravice na tujih nepremičninah. Zato prenos služnosti nanjo ni v nasprotju s prisilnimi predpisi. Da bi se neko sicer dopustno ravnanje lahko opredelilo kot ravnanje, ki nasprotuje moralnim načelom, bi morala biti izkazana zloraba in izigranje določenega pravila, z uporabo katerega bi bil dosežen nepričakovan rezultat, ki po splošno sprejetih vrednostnih kriterijih za večino ne bi bil pravičen, niti ne bi bil v splošnem interesu.