VSRS Sklep II Ips 395/99

Revizija zoper sklep se zavrže.

Reviziji zoper sodbo se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v delu, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožene stranke in je bila potrjena sodba prve stopnje v obsodilnem delu.

Pravdni postopek se prekine na podlagi prvega odstavka 15.č člena v zvezi s 15.d členom Zakona o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo.

Zadeva se vrne sodišču prve stopnje.

Stroški revizijskega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo toženi stranki, da mora plačati tožnici 52.168,10 DEM z zamudnimi obrestmi po letni obrestni meri 4,45%, ki se obračunajo v DEM z uporabo konformne obrestne mere za čas od 20.10.1995 do plačila; obenem je zavrnilo tožničin višji obrestni zahtevek. Z obravnavanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za prekinitev postopka, ki ga je tožena stranka utemeljevala z 22.f členom Ustavnega zakona o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL-A, Ur. l. RS 45-I/94).

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank proti odločitvi o glavni stvari, to je tožničino pritožbo proti delni zavrnitvi obrestnega zahtevka in pritožbo tožene stranke proti obsodilnemu delu, in v celoti potrdilo sodbo prve stopnje. Z izpodbijanim sklepom je zavrnilo pritožbo tožene stranke proti sklepu, v kateri se je tožena stranka sklicevala tudi na 15.č člen medtem (to je po izdaji sodbe prve stopnje) dopolnjenega Zakona o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo (ZSSuk, Ur. l. RS 10/93, 38/94 in 40/97) - in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo in sklep je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje je kršilo postopek, ker ni upoštevalo 6. točke 212. člena ZPP/77 (Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ 4/77-27/90) v zvezi z 22.f členom UZITUL-A in 15.č členom ZSSuk.

Predmet tožbenega zahtevka so devize, ki so bile kot devizna vloga po pogodbi o vezavi dolgoročnega depozita položene pri Ljubljanski banki, Osnovni banki Zagreb n. sub. o., Ekspozitura Karlovac.

Navedeni ustavni zakon je določil, da tožena stranka poleg odnosa do podružnic in hčera s sedežem v drugih republikah bivše SFRJ obdrži tudi ustrezni delež terjatev do Narodne banke Jugoslavije iz naslova deviznih vlog, vse do sklenitve in ratifikacije celovitega oz.

delnega sporazuma o pravnem nasledstvu SFRJ. Drugi navedeni zakon je podrobno uredil vprašanja terjatev in obveznosti, ki bodo predmet pogajanj in enotnega pristopa Republike Slovenije pri celoviti ureditvi problema pravnega nasledstva SFRJ. Prav s tem namenom je v obeh zakonih določilo o prekinitvi postopkov. Zaradi zmotne razlage materialnega prava, namreč UZITUL-A in ZSSuk, sodišči prve in druge stopnje nista pravilno razlagali namena teh zakonov, s katerima je država hotela zavarovati javni interes v razmerju do drugih državnih tvorb, nastalih z razpadom SFRJ. Tožena stranka predlaga razveljavitev sodb in sklepov prve in druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, da bo ob pravilni uporabi 15.č člena ZSSuk postopek po uradni dolžnosti prekinilo.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP/77 - ki ga je glede na prehodno določbo 498. člena ZPP 1999 (Ur. l. RS 26/99) treba uporabiti v tej revizijski zadevi, ker je bil postopek na prvi stopnji končan pred uveljavitvijo ZPP/99 - je tožnica na vročeno revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji ni izjavilo.

Revizija zoper sklep ni dovoljena, revizija zoper sodbo pa je utemeljena.

O nedovoljenosti revizije zoper sklep:

Po prvem odstavku 400. člena ZPP/77 lahko pravdna stranka vloži revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje samo takrat, kadar je bil s tem sklepom postopek pravnomočno končan. Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je bil zavrnjen predlog tožene stranke za prekinitev postopka, to pa ni sklep, s katerim je postopek pravnomočno končan. (V tej pravdni zadevi je bil postopek pravnomočno končan z izpodbijano sodbo.) Zato je bilo revizijo zoper sklep treba zavreči (četrti odstavek 400. člena v zvezi s 392. členom -ZPP/77).

O utemeljenosti revizije zoper sodbo:

Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP/77) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so in kakor so z revizijo izrečno uveljavljane. V obravnavani zadevi se je izkazalo, da so vprašanja pravilne uporabe materialnega prava (na katero revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP/77 pazi tudi po uradni dolžnosti) neločljivo povezana z vprašanjem, ali je podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena v zvezi s 6. točko 212. člena ZPP/77. Od razlage materialnopravnih določb UZITL-A in ZSSuk je namreč odvisen odgovor, ali sta sodišči prve in druge stopnje bistveno kršili določbe pravdnega postopka, ker nista na podlagi določb navedenih zakonov prekinili postopka (vključno z odgovorom, ali je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe).

Podlaga za presojo uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi je dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v sodbi prve stopnje in katero je sodišče druge stopnje sprejelo kot podlago svoje pravne presoje. Bistvena dejanska ugotovitev je, da je devizna hranilna vloga, katere izplačilo zahteva tožnica, nastala na podlagi pogodbe o vezavi deviznih sredstev z dne 18.10.1989, po kateri je tožnica položila sporne devize pri Ljubljanski banki, Osnovni banki Zagreb, Ekspozituri Karlovac.

Z Ustavnim zakonom za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije (UZITUL, Ur. l. RS 1/91-I) je Republika Slovenija prevzela jamstvo (samo) za tiste devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, ki so bile vložene v bankah na ozemlju Republike Slovenije in za katere je do uveljavitve tega (ustavnega) zakona jamčila SFRJ, in sicer po stanju na dan uveljavitve tega zakona (tretji odstavek 19. člena UZITUL). S poznejšim (dne 27.7.1994 sprejetim in uveljavljenim) UZITUL-A je Republika Slovenija ustanovila Novo ljubljansko banko d.d., Ljubljana (v nadaljevanju NLB) in obenem Ljubljanski banki d.d., Ljubljana (v nadaljevanju LB) - banki, v katere obstoj država z ustavnim zakonom ni posegla, pač pa je njeno poslovanje in premoženje prenesla na NLB - pustila obveznost izplačila tistih deviznih hranilnih vlog, ki so jih imele fizične osebe pri podružnicah LB v drugih republikah nekdanje zvezne države in za katere je bilo z nekdanjo zvezno zakonodajo določeno, da zanje jamči država, namreč SFRJ. To jasno določa tretja alinea drugega odstavka 22.b člen UZITUL-A.

O ustavnosti določbe tretje alinee drugega odstavka 22.b člena UZITUL-A ni mogoče razpravljati, ker gre za ustavno normo. O tem se je že izreklo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-I-332/94 z dne 11.4.1996. Iz obrazložitve te odločbe (s katero je Ustavno sodišče zavrglo pobudo za presojo ustavnosti tretja alinee drugega odstavka 22.b člena in drugega odstavka 22.f člena UZITUL-A) kaže navesti ključni del razlogov, v katerem Ustavno sodišče poudarja, da gre za določbe, ki so:

"...vsebovane v ustavnem zakonu, ki ga je Državni zbor sprejel za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Sprejel ga je za uresničitev enega od izhodišč, ki so bila podlaga za sprejem Temeljne ustavne listine. To izhodišče je "odločenost, da Republika Slovenija spoštuje enake pravice drugih jugoslovanskih republik ter z njimi enakopravno, demokratično in po mirni poti postopno ureja vsa vprašanja dosedanjega skupnega življenja, spoštuje njihovo suverenost in ozemeljsko celovitost". Eden od elementov skupnega življenja so bile tudi devizne hranilne vloge, za katere je jamčila Narodna banka Jugoslavije. V obravnavanem primeru torej ne gre za urejanje vprašanja, povezanega s prevzemom izvrševanja pravic in dolžnosti, ki so bile z Ustavo SRS in Ustavo SFRJ prenesene na organe bivše SFRJ in ki jih je s Temeljno ustavno listino prevzela Republika Slovenija. Gre za urejanje enega od vprašanj, izvirajočih iz dotedanjega skupnega življenja, ki je nastalo ob prehodu v novo ustavno ureditev Republike Slovenije. Ker torej gre za eno od vprašanj prehoda v novo ustavno ureditev, ki naj bi bilo hkrati tudi del vsebine sporazuma o pravnem nasledstvu in o prevzemu obveznosti in terjatev nekdanje SFRJ in pravnih oseb na njenem ozemlju, imajo po oceni Ustavnega sodišča izpodbijane določbe značaj ustavnopravnih norm, za katerih presojo ni pristojno."

Omeniti velja tudi Zakon o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog (Ur. l. RS 7/93), s katerim je država uredila (1.člen) način poravnavanja obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog občanov, vloženih v bankah na ozemlju Republike Slovenije (in torej ne tudi drugje vloženih deviznih vlog v banke s sedežem na ozemlju Republike Slovenije!), ki so jih banke deponirale pri Narodni banki Jugoslavije (v nadaljevanju NBJ). Uredila ga je na poseben način, namreč tako, da je Republika Slovenija prevzela obveznosti bank iz deviznih vlog do določene vsote (2. člen) kot svoj dolg, obenem prenesla nase terjatve bank do NBJ v višini neizplačanih deviznih vlog (3. člen), način zagotovitve sredstev za izpolnitev prevzetih obveznosti pa uredila po sistemu javnega dolga.

Pravna ureditev, ki jo je glede deviznih vlog, kakršna je bila tožničina, določil UZITUL-A, je del javnega reda. Določbe UZITUL-A niso vsebovale določb, zaradi katerih sodišče prve stopnje ne bi smelo odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka, temveč bi moralo prekiniti postopek. Po izdaji sodbe sodišča prve stopnje z dne 28.5.1997 pa je bila dne 4.7.1997 objavljena in naslednji dan uveljavljena novela ZSSuk - Zakon o dopolnitvah zakona o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo (ZSSuk-B, Ur. l. RS 40/97-), katerega določbe je prav tako treba šteti kot del javnega reda in jih je bilo zato sodišče druge stopnje dolžno upoštevati, ko je odločalo o pritožbi tožene stranke, vloženi dne 9.7.1997, čeprav v času sojenja na prvi stopnje še niso veljale.

Sodišče druge stopnje je po predložitvi pritožbe tožene stranke pravilno ocenilo, da gre za spor, v katerem je treba na način iz 15.g člena ZSSuk razčistiti vprašanja, od katerih je odvisna presoja, ali je treba po uradni dolžnosti prekiniti pravdni postopek na podlagi drugega odstavka 15.č člena ZSSuk. Sodišče prve stopnje je na njegovo zahtevo pribavilo mnenje Sklada Republike Slovenije za uveljavljanje pravic in obveznosti v postopku sukcesije (v nadaljevanju: Sklad RS za sukcesijo). Vendar pa nato sodišče druge stopnje, ko je z izpodbijano sodbo odločilo o pritožbi, ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko ni sprejelo mnenja Sklada RS za sukcesijo št. 401-40/97-362/98 z dne 2.10.1998, ampak je v nasprotju s tem mnenjem ocenilo, da ne gre za spor, v katerem je treba prekiniti pravdni postopek na podlagi drugega odstavka 15.č člena ZSSuk. Zaradi te zmotne uporabe materialnega prava je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo tožena stranka v reviziji uveljavlja -(2. točka prvega odstavka 385. člena, v zvezi s prvim odstavkom 354. člena in s 6. točko 212. člena ZPP). Kršitev je bistvena, ker so določbe UZITUL-A in ZSSuk prisilne narave in del javnega reda.

Problem prekinitve postopka v obravnavani zadevi ni stvar utemeljenosti ali neutemeljenosti predloga tožene stranke, naj se postopek prekine. O njem je bilo odločeno z izpodbijanim pravnomočnim sklepom, glede katerega je revizijsko sodišče revizijo zavrglo. Pri presoji utemeljenosti revizije zoper sodbo gre v mejah uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka za vprašanje prekinitve pravdnega postopka po uradni dolžnosti na podlagi posebnega zakona (6. točka 212. člena ZPP), in sicer - to kaže že sedaj poudariti! - na podlagi zakona, ki je del javnega reda in ki ga je bilo zato treba upoštevati pri odločanju na drugi stopnji, čeprav v času odločanja na prvi stopnji še ni veljal. Podlage za prekinitev postopka namreč po presoji revizijskega sodišča ni bilo v 22.f členu UZITUL-A, pač pa je bila podlaga za prekinitev postopka v 15.č členu v zvezi s 15.d členom ZSSuk.

Na tem mestu ni odveč pripomba glede narave sklepa o prekinitvi, izdanega po 6. točki 212. člena ZPP/77, na podlagi 15.č člena v zvezi s 15.d členom ZSSuk: Sklep o prekinitvi postopka, ki ga sodišče izda po 6. točki 212. člena ZPP/77, je deklaratorne narave tudi v primeru prekinitve postopka po 15.d členu v zvezi s 15.č členom ZSSuk. Na to najbolj jasno kaže dikcija drugega odstavka 15.č člena, ki se nanaša na spore, v katerih je pravdni postopek začet po uveljavitvi ZSSuk-B (v teh se postopek prekine z dnem, ko je tožba vročena toženi stranki). Nič drugače pa ni v sporih, v katerih je pravdni postopek že tekel ob uveljavitvi ZSSuk (nanje se nanaša prvi odstavek 15.č člena). Sklep o prekinitvi ima tudi v primeru tako enih kakor drugih izmed teh pravdnih postopkov deklaratorno naravo, čeprav sodišče v teh primerih izda sklep o prekinitvi šele potem, ko pridobi mnenje Sklada RS za sukcesijo po 15.g členu ZSSuk - zato da bi tudi ob upoštevanju tega mnenja lahko materialnopravno opredelilo spor kot spor iz citiranih določb ZSSuk.

Mnenje Sklada RS za sukcesijo, pridobljeno v obravnavani zadevi, je bilo v skladu z določbami ZSSuk in bi ga sodišče druge stopnje zato moralo sprejeti. S sprejemom UZITUL-A je glede deviznih hranilnih vlog, za katere še naprej odgovarja LB (po 22.b členu UZITUL-A), nastala situacija, ko LB ni imela dejanske možnosti, da izpolni svoje obveznosti iz sklenjene pogodbe o denarnem depozitu (ustanovitvi devizne hranilne vloge). Za tako situacijo, ko banka ne more (zaradi nelikvidnosti) izplačati devizne hranilne vloge, je v pravnih redih, ki predpisujejo jamčenje države za devizne hranilne vloge, imetnik vloge upravičen zahtevati izplačilo hranilne vloge od države kot poroka. Tako pravno ureditev je imela v trenutku osamosvojitve Slovenije tudi nekdanja zvezna država. Republika Slovenija je ob osamosvojitvi uredila varnost hranilnih vlog s 37. členom Zakona o bankah in hranilnicah (v zvezi z Zakonom o agenciji Republike Slovenije za zavarovanje vlog v bankah in hranilnicah, oba Ur.

l. RS 1/91/I), pozneje s 153. členom Zakona o bančništvu (Ur. l. RS 7/99).

Toda za tako imenovane stare devizne vloge (tiste iz časa pred osamosvojitvijo) je Slovenija predpisala poseben pravni režim z UZITUL-A. Prav zaradi te posebne pravne ureditve je treba ugotoviti, da so terjatve deviznih varčevalcev proti LB, kakršna je v tej pravdni zadevi obravnavana - torej terjatve proti LB iz naslova deviznih hranilnih vlog, ki so nastale v času pred osamosvojitvijo in glede katerih Republika Slovenija ni prevzela obveznosti na način javnega dolga - terjatve, na katere se nanaša 15.d člen ZSSuk.

Tožena LB je imela terjatve proti NBJ kot subjektu nekdanje federacije iz naslova deponiranih deviznih sredstev, zbranih z deviznimi hranilnimi vlogami občanov. Njen položaj je glede tega uredil tretji odstavek 22.b člena UZITUL-A: "Ljubljanska banka d.d., Ljubljana obdrži odnos do sedanjih podružnic in hčera Ljubljanske banke d.d. s sedeži v drugih republikah na ozemlju nekdanje SFRJ s tem, da obdrži tudi ustrezen delež terjatev do NBJ iz naslova deviznih hranilnih vlog". Načelna rešitev položaja fizičnih in pravnih oseb z neporavnanimi terjatvami in obveznostmi do subjektov nekdanje federacije je rešena v prvem odstavku 15. člena ZSSuk, tako da tak subjekt sklene s Skladom RS za sukcesijo pogodbo, s katero prenese na Sklad neporavnane terjatve in obveznosti. Vendar pa tožena LB nima pravice zahtevati sklenitve v citirani zakonski določbi predvidene pogodbe s Skladom, ker je bil njen položaj drugače urejen z 22.b členom UZITUL-A, te ureditve pa ni spremenil niti ZSSuk-B niti kakšen drug predpis. Torej gre za osebo, ki ni bila upravičena ravnati po 15. členu ZSSuk in na katero se zato nanaša 15.d člen ZSSuk.

Ključ odgovora na vprašanje, ali je šlo v obravnavani pravdni zadevi za spor, ki ga ima v mislih 15.d člen ZSSuk, je seveda v presoji, ali je in zakaj je terjatev, ki jo tožnica uveljavlja v tej pravdi, terjatev, ki je povezana s pravnimi razmerji do subjektov nekdanje federacije - bodisi posredno ali neposredno. (Ni odveč opozorilo na zanimivo zakonsko dikcijo: posredna povezanost je navedena prva, kar lahko napelje celo na misel, da je imel zakonodajalec pred očmi predvsem primere posrednih povezanosti.)

Sodišče druge stopnje na to vprašanje ni dalo pravilnega odgovora. Mnenje Sklada RS za sukcesijo, pridobljeno v tej pravdi, je bilo v skladu s pravilno razlago določb ZSSuk, veljavnih v času, ko je bilo dano in s tem v času sojenja na drugi stopnji - ob nespremenjenih določbah pa je pravilno tudi še v času revizijskega odločanja. Gre za terjatev, ki je posredno povezana s pravnimi razmerji s subjekti nekdanje federacije. Povezana je namreč predvsem s pravnimi razmerji, v katerih je bila LB, torej tožena stranka, do nekdanje NBJ - in to na način, kakor ga pravilno opisujeta mnenje Sklada RS za sukcesijo in tudi revizija.

Napačno je razumevanje mnenja Sklada RS za sukcesijo, zapisano v drugem odstavku na 5. strani izpodbijane sodbe, češ da povezuje utemeljenost tožbenega zahtevka z določbo 15.č člena ZSSSuk. Ni tudi mogoče sprejeti razlage sodišča druge stopnje (tretji odstavek na 5. strani sodbe), da tudi v primeru, če bi bilo mogoče za tožničino obravnavano terjatev šteti, da je v posredni zvezi s pravnimi razmerji s subjekti nekdanje federacije, tega ne bi bilo mogoče upoštevati. Gre za stališče, da tožena stranka po noveli Zakona o deviznem poslovanju (Ur. l. SFRJ 59/88 - v nadaljevanju ZDP 59/88) ni bila (več) dolžna vezati deviznih sredstev pri NBJ, ker je lahko devize domačih fizičnih oseb in civilnopravnih oseb ter tujih fizičnih oseb, prejetih iz efektivnega povečanja deviznih prihrankov, naložila na račune v tujini ali jih prodala NBJ ali na enotnem jugoslovanskem trgu s pravico ponovnega odkupa - in da bi zato morala tožena stranka svojo trditev, da so se devizna sredstva deponirala pri NBJ, podkrepiti s kakšnim dokazom, a tega ni storila in je zato ta trditev ostala nedokazana.

Razlaga sodišča druge stopnje, oprta na drugi člen novele ZDP 59/88, neutemeljeno izdvaja situacijo, nastalo po tej noveli, iz celotnega konteksta pravnih razmerij v mnogokotniku: poslovne banke - njihove podružnice zunaj republike njihovega sedeža - NBJ - država SFRJ, kakor so ta razmerja nastajala in nastala skozi ves čas obstoja nekdanje zvezne države. Ni mogoče razdvojiti položaja LB glede tistih deviznih hranilnih vlog LB, ki so nastale po uveljavitvi novele ZDP 59/88, od položaja LB glede tistih deviznih hranilnih vlog, ki so nastale pred to zakonsko spremembo. Poslovna banka ne zbira deviznih sredstev državljanov v obliki deviznih hranilnih vlog, zato da bi imela te devize (v interesu varčevalcev) varno spravljene. Tudi jih ne zbira zato, da bi zadovoljevala neke dvostranske poslovne interese varčevalca in sebe. Zbira jih zaradi interesov gospodarstva, zato ker pač zapleteno gospodarsko življenje v sodobnem svetu tako poteka, da so glede deviznih sredstev, ki jih imajo v rokah državljani, poslovne banke tisto mesto pretoka, na katerem se ta sredstva lahko vključujejo v denarne in gospodarske tokove, predvsem tudi mednarodne tokove, saj je interes vseh držav zaradi varstva nacionalne valute, da se razdvajajo tokovi denarja kot (lahko tudi knjižnega) izraza vrednosti in denarja kot fizične realnosti, papirnega denarja. In končno, če se vrnemo k nazadnje navedenemu razmišljanju sodišča druge stopnje, ki ga revizijsko sodišče ne sprejema: To razmišljanje, ki je bilo (tudi) podlaga za to, da sodišče druge stopnje ni sprejelo (po 15.g členu ZSSuk) pridobljenega mnenja Sklada RS za sukcesijo, bi narekovalo nesprejemljivo razlikovanje med varčevalcem, ki je ustanovil devizno hranilno vlogo pred uveljavitvijo novele ZDP 59/88, in onim, ki jo je ustanovil pozneje - in še več, različno obravnavanje tistega dela devizne vloge istega varčevalca, ki je nastala pred uveljavitvijo novele ZDP 59/88 in onega dela njegove vloge, ki je nastal pozneje.

Po vsem obrazloženem se je tako izkazalo, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo tožena stranka v reviziji uveljavlja (2. točka prvega odstavka 385. člena, v zvezi s prvim odstavkom 354. člena in s 6. točko 212. člena ZPP). Kršitev je bistvena, ker so določbe 15.č in 15.d člena ZSSuk (enako pa tudi za njihovo pravilno razumevanje pomembne določbe UZITUL-A) prisilne narave in del javnega reda, zato je neupoštevanje teh določb vplivalo na zakonitost sodbe. Zatorej je bilo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZPP/77 treba reviziji zoper sodbo ugoditi in sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti v izpodbijanem delu, to je v delu, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožene stranke in je bila potrjena sodba prve stopnje v obsodilnem delu.

Specifična situacija, ki je v trenutku razveljavitve sodbe druge stopnje v izpodbijanem delu, nastala zaradi prisilne narave določb drugega odstavka 15.č člena (v zvezi s 15.d členom) ZSSuk, je narekovala nadaljnjo odločitev revizijskega sodišča, da se pravdni postopek prekine na podlagi 15.č člena ZSSuk - in to na pritožbeni stopnji, ker v času izdaje sodbe prve stopnje še ni veljala novela ZSSuk, s katero je bil uveljavljen 15.č člen. (Morda ni odveč opozorilo, da revizijsko sodišče s tem ne odstopa od svojega stališča, da ni prekinitve postopka po pravnomočnosti sodbe, izraženega tudi prav v zvezi z uporabo 15.č člena ZSSuk v odločbah opr. št. II Ips 613/96 in II Ips 232/97.)

Odločitev, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje, ima podlago v presoji, da bi moralo pravdni postopek na podlagi 6. točke 212. člena ZPP/77 v zvezi s 15.č členom ZSSuk prekiniti sodišče prve stopnje, potem ko je bila po izdaji sodbe prve stopnje, vendar pred predložitvijo zadeve sodišču druge stopnje, uveljavljena novela ZSSuk (ZSSuk-B) in z njo 15.č, 15.d in 15.g člen, ki so bili upoštevani pri odločitvi revizijskega sodišča. Odločitev, da so stroški revizijskega postopka nadaljnji pravdni stroški, ima podlago v tretjem odstavku 166. člena ZPP/77.