22.b člen UZITUL

Upnik ima odprt račun v Evropski uniji in na ta račun bodo nakazana sredstva, na katera se bo opravila izvršba. Seveda je hipotetično možno, da nekdo sredstva takoj nakaže na drug svoj račun, kot je tudi možno, da jih takoj dvigne z računa, ali pa nakaže na račun izven EU tretji osebi itd. Vendar pa bi to potem pomenilo, da je vedno podana nevarnost, da bo morebiten vrnitveni zahtevek za z izvršbo pridobljena sredstva otežen, posledično pa predlog za odlog izvršbe vedno utemeljen. Po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče izhajati zgolj iz takšnih hipotetičnih možnosti, saj te kot take ne pomenijo neke realne nevarnosti, ki bi grozila. Dolžnik je obdržal celotno obveznost do nekdanjih varčevalcev z deviznimi računi in deviznimi hranilnimi knjižicami, med katere spada tudi upnik. Kaj po njegovi razlagi pomeni upravljanje s preostankom premoženja, dolžnik ne pojasni, po prepričanju pritožbenega sodišča pa glede na ureditev po UZITUL to pomeni med drugim tudi poplačilo nekdanjih varčevalcev.

Izpodbijana sodba tudi ni sodba presenečenja, saj je stališče VSRS bilo zavzeto že v letu 2014, Višje sodišče v Mariboru pa ga je ponovilo v zadnjih dveh razveljavitvenih sklepih, po pridobitvi četrtega izvedenskega mnenja in zavrnitvi predloga po novem izvedencu pa je bilo jasno, da se je sodišče prve stopnje odločilo slediti zadnjemu izvedenskemu mnenju.

Subordinirane terjatve.

Predlagateljičin položaj je drugačen od položaja zavezancev, ki so sicer upravičeni do odškodnine na podlagi 73. člena ZDen. Predlagateljica je bila ustanovljena z aktom ustavnopravnega ranga, to je z UZITUL-A, s katerim je bilo iz družbe A nanjo preneseno določeno premoženje, vključno s spornimi nepremičninami in se je že ob ustanovitvi vedelo, da gre za del premoženja, ki je predmet denacionalizacije. Ni torej (delna) univerzalna pravna naslednica družbe A. S prenosom premoženja iz družbe A na predlagateljico je ustavodajalec torej na drug način ne le ohranil, ampak sploh zagotovil "produkcijsko sposobnost" predlagateljice. Če bi bil namen UZITUL-A, da se poleg prenosa premoženja prenese tudi upravičenje po ZDen (pravica do odškodnine iz 73. člena ZDen), bi to izrecno določal.

Predlagateljičin položaj je drugačen od položaja zavezancev, ki so sicer upravičeni do odškodnine na podlagi 73. člena ZDen. Predlagateljica je bila ustanovljena z aktom ustavnopravnega ranga, to je z UZITUL-A, s katerim je bilo iz družbe Y nanjo preneseno določeno premoženje, vključno s spornimi nepremičninami in se je že ob ustanovitvi vedelo, da gre za del premoženja, ki je predmet denacionalizacije. Ni torej (delna) univerzalna pravna naslednica družbe Y. S prenosom premoženja iz družbe Y na predlagateljico je ustavodajalec torej na drug način ne le ohranil, ampak sploh zagotovil "produkcijsko sposobnost" predlagateljice. Če bi bil namen UZITUL-A, da se poleg prenosa premoženja prenese tudi upravičenje po ZDen (pravica do odškodnine iz 73. člena Zden), bi to izrecno določal.

Na podlagi napotka ESČP iz zadeve Ališič in drugi (št. 60642/08 z dne 16. 7. 2014) je zakonodajalec sprejel zakon, po katerem se bo sistemski problem neizplačanih starih deviznih vlog varčevalcev reševal v verifikacijskem postopku s pomočjo instituta prevzema izpolnitve.

Ugovor, da gre za nasledstveno vprašanje, je lahko pomemben, če bi šlo za spor o prevzemu jamstva med državami naslednicami bivše SFRJ, ali bankami različnih držav naslednic, ki so po razpadu SFRJ prevzele obveznosti za devizne hranilne vloge v posameznih državah članicah. V obravnavani zadevi pa gre za spor med posameznim varčevalcem in toženo stranko iz civilnopravnega razmerja, pri reševanju katerega ta ugovor ni utemeljen. Tovrstne spore je treba reševati po splošnih pravilih obligacijskega prava in pravilih o odgovornosti družbe za obveznosti iz pravnih poslov, ki jih je sklenila njena podružnica.

Ugotovitvi, da je tožnica želela dvigniti le del sredstev in ne vseh svojih prihrankov in da ni nameravala zapreti hranilne knjižice oziroma razvezati pogodbe o denarnem depozitu, sledi zaključek, da tožbeni zahtevek ni zastaral.

Revizijsko sodišče je že v sodbah II Ips 307/2011 z dne 5. 4. 2012 in II Ips 79/2012 z dne 17. 1. 2013 obravnavalo in zavrnilo razloge, s katerimi toženka v predlogu utemeljuje svoja sklepanja in zastavljena vprašanja, zato pogoji za dopustitev revizije v konkretni zadevi niso podani.

Presoja nižjih sodišč, da je podana pristojnost slovenskega sodišča in da se za odločanje v tej zadevi uporabi slovensko pravo, je pravilna in utemeljena v določilih 20., 48., 53. in 56. člena ZMZPP. Ravnanje tožnika v letu 1993 nima značilnosti zahteve za izpolnitev oziroma opomina, ki je enostranska pravnoposlovna izjava (izrecna ali konkludentna) volje, s katero upnik dolžnika pozove, naj opravi izpolnitev, in ki mora biti izražena nedvoumno. Ne gre za nasledstveno vprašanje. Revizijsko sodišče ne vidi razlogov, zakaj naj bi na civilno pravno razmerje vplivalo zatrjevano (neposredno uporabljivo) načelo mednarodnega bančnega prava branch compensating deposit principle. V tem delu gre za sklicevanje na obstoj spremenjenih okoliščin iz 133. člena ZOR, ki jih toženka lahko uveljavlja le z zahtevkom za razvezo ali pravično spremembo pogodbe oziroma z ustrezno nasprotno tožbo, česar ni storila. Navedena stališča veljajo tudi za sicer pravilne razloge nižjih sodišč, da obveznost toženke do tožnika ni prenehala z ukinitvijo podružnice oziroma z ustanovitvijo nove banke brez soglasja toženke (z razlastitvijo s strani tretje osebe) in da ni prišlo do prevzema dol

V primeru pogodbe o bančnem depozitu mora opraviti za pogodbo značilno izpolnitev depozitar – toženka. Ker imajo v podružnico vložene devize enake pravne učinke, kot če bi bile vložene v toženko na njenem sedežu v Ljubljani, je toženka pasivno legitimirana za izpolnitev obveznosti iz depozitnih pogodb, sklenjenih s tožniki. Listini ni mogoče odreči kredibilnosti zgolj zato, ker je predložena v fotokopiji.

V konkretnem primeru gre za spor med posameznim varčevalcem in LB, d. d., pri reševanju katerega ni pravno relevantno vprašanje nasledstva nekdanje SFRJ, temveč je takšne spore treba reševati upoštevajoč splošna pravila obligacijskega prava.

Revizijsko sodišče ne vidi razlogov, zakaj naj bi na takšno civilnopravno razmerje vplivalo zatrjevano (neposredno uporabljivo) načelo mednarodnega bančnega prava branch compensating deposit principle. V tem delu gre za sklicevanje na obstoj spremenjenih okoliščin iz 133. člena ZOR, ki bi jih tretja toženka lahko uveljavljala le z zahtevkom za razvezo ali pravično spremembo pogodbe, procesno pa z ustrezno nasprotno tožbo, česar ni storila. Prevzem obveznosti pred dokončno sanacijo podružnice in dopustitev podružnici, da lahko samostojno porablja dinarska sredstva, ki jih je za deponirane devize prejela od N., sta le poslovni odločitvi tretje toženke, ki nikakor ne moreta vplivati na njeno razmerje do posameznega varčevalca.

Ključno v tej zadevi je, da je tožeča stranka toženkin depozitar, ker je bila depozitar njene podružnice. Depozitno pogodbo je sklenila pri podružnici tožene stranke, ki ni bila samostojna pravna oseba in tako ni mogla poslovati v svojem imenu in za svoj račun, pač pa v imenu in za račun prvotožene stranke. Spor med posameznimi varčevalci in Ljubljansko banko d.d. iz sklenjenih pogodb o bančnem depozitu je treba reševati ob upoštevanju splošnih pravil obligacijskega prava.

Revizijsko sodišče je že v sodbi II Ips 307/2011 z dne 5. 4. 2012 obravnavalo in zavrnilo razloge, s katerimi toženka v predlogu utemeljuje svoja sklepanja in zastavljena vprašanja, zato pogoji za dopustitev revizije v konkretni zadevi niso podani.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da konkretno pravno razmerje med varčevalko (tožnico) in toženko z vprašanjem nasledstva bivše SFRJ ni povezano. Vprašanje jamčevanja države za bančne vloge nima vpliva na legitimacijo tožene stranke.

Slovenija je prevzela jamstvo zgolj za tiste devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, ki so bile vložene v bankah na ozemlju Republike Slovenije in za katere je do uveljavitve UZITUL, tj. 25. 6. 1991, jamčila SFRJ (in sicer po stanju na isti dan). Goli dvom v verodostojnost listine ne predstavlja pravno odločilnega dejstva v postopku. Takšno dejstvo lahko predstavljajo zgolj zatrjevane okoliščine, ki substancirajo trditev o neverodostojnosti listine. Četudi takšne zatrjevane okoliščine morebiti predstavljajo negativno dejstvo, pa mora stranka zanje podati dokazno ponudbo s predlogom za predložitev listine, ki je pri nasprotni stranki, v smislu 227. člena ZPP.

Čeprav so bile terjatve več deviznih varčevalcev odstopljene isti osebi, gre še vedno za več samostojnih terjatev, ki so ohranile različne datume zapadlosti, obrestne mere ... Iz navedb tožene stranke in tudi iz dokumentov, ki izkazujejo prenos terjatev, ni mogoče ugotoviti, katere konkretne terjatve so bile prenesene na Republiko Hrvaško in katere na toženo stranko. Prav tako bi morala tožena stranka pri pobotanju navesti, katere terjatve deviznih varčevalcev, z njihovo zapadlostjo in načinom obrestovanja, naj ugasnejo s pobotom. Ker teh terjatev tožena stranka v pobotni izjavi ni opredelila, do pobota ni prišlo.

Pogoj za nastop materialnopravnega pobotanja je obstoj medsebojnih obveznosti (pogoj vzajemnosti), s tem da se vzajemnost ne razume v smislu sinalagmatične povezanosti strank v obligacijskem razmerju, da bi obe stranki morali biti hkrati upnik in dolžnik iz istega izvora obveznosti. Obe stranki morata biti hkrati upnik in dolžnik, vendar lahko iz različnega izvora obveznosti. Bistveno je, da gre za vzajemen upniško-dolžniški odnos in da sta obe stranki dolžnika. ZOR likvidnosti terjatve ni določal kot pogoja pobotanja. Pojem likvidnosti tudi nima povsem jasno določene vsebine. Vendar pa se je v slovenskem pravnem prostoru uveljavilo stališče prof. dr. Cigoja, ki je z izrazom nelikvidna terjatev razumel terjatev, ki je sporna ali še ni določena.