15. člen ZSSuk

S trenutkom, ko je tožnik izvedel, da je njegova terjatev uvrščena v seznam terjatev evidentiranih kot terjatve do nekdanje federacije (sukcesijska terjatev), kar je tožnik dokazoval z dopisoma Ministrstva za gospodarske dejavnosti, bi tožnik lahko zahteval sklenitev pogodbe o prevzemu terjatve na Sklad in je takrat začelo teči zastaranje.

Ker je tožeča stranka (ponovno) predlagala nadaljevanje po ZSSuk prekinjenega pravdnega postopka, z odločbo Ustavnega sodišča določen 9 mesečni rok za odpravo neskladja ZPSSJAN z Ustavo pa se je neuspešno iztekel, sta na podlagi odločbe Ustavnega sodišča izpolnjeni predpostavki oz. pogoja za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka.

Pogoj za nastop materialnopravnega pobotanja je obstoj medsebojnih obveznosti (pogoj vzajemnosti), s tem da se vzajemnost ne razume v smislu sinalagmatične povezanosti strank v obligacijskem razmerju, da bi obe stranki morali biti hkrati upnik in dolžnik iz istega izvora obveznosti. Obe stranki morata biti hkrati upnik in dolžnik, vendar lahko iz različnega izvora obveznosti. Bistveno je, da gre za vzajemen upniško-dolžniški odnos in da sta obe stranki dolžnika. ZOR likvidnosti terjatve ni določal kot pogoja pobotanja. Pojem likvidnosti tudi nima povsem jasno določene vsebine. Vendar pa se je v slovenskem pravnem prostoru uveljavilo stališče prof. dr. Cigoja, ki je z izrazom nelikvidna terjatev razumel terjatev, ki je sporna ali še ni določena.

Ker se sklep o prekinitvi pravdnega postopka ne nanaša na vodstvo pravde in ni z ZPP drugače določeno, je sodišče vezano nanj, tudi če ga ni izdalo pravilno. Po čl. 15i in 15g ZSSuk-B prekinjeni pravdni postopek se po uradni dolžnosti ne more nadaljevati na podlagi čl. 208/III ZPP, temveč le po izpolnitvi pogojev iz čl. 15 e ZSSuk-B.

Terjatve deviznih varčevalcev proti Ljubljanski banki iz naslova deviznih hranilnih vlog, ki so nastale v času pred osamosvojitvijo Republike Slovenije in glede katerih ta ni prevzela jamstva po 19. členu UZITUL, so terjatve, ki so posredno povezane s pravimi razmerji s subjekti nekdanje federacije. Povezane so namreč s pravnimi razmerji, v katerih je bila Ljubljanska banka do nekdanje Narodne banke Jugoslavije. Zato se nanje nanaša 15.d člen ZSSuk.

Po uveljavljeni sodni praksi Republika Slovenija odgovarja le za tisto škodo, ki je nastala njenim državljanom (vojakom ali civilistom) zaradi škodnega ravnanja JLA kot organa bivše federacije ne glede na kraj škodnega dogodka. Odškodninsko terjatev proti Republiki Sloveniji je lahko po tej sodni praksi uveljavljal oškodovanec, ki je bil državljan Republike Slovenije, ki je imel na njenem območju tudi stalno prebivališče in če je škoda izvirala iz sfere tistih dejavnosti bivše SFRJ, katerih del ali celoto je svojčas Republika Slovenija prenesla na bivšo federacijo oziroma njene organe. Izenačenje obravnavanih pravic in dolžnosti z državljani Republike Slovenije je država Republika Slovenija zagotovila tudi tistim državljanom drugih republik, ki so imeli na dan plebiscita (23.12.1990) prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in ki so tu tudi dejansko živeli (13. člen spredaj citiranega ustavnega zakona).