19. člen UZITUL

Na podlagi napotka ESČP iz zadeve Ališič in drugi (št. 60642/08 z dne 16. 7. 2014) je zakonodajalec sprejel zakon, po katerem se bo sistemski problem neizplačanih starih deviznih vlog varčevalcev reševal v verifikacijskem postopku s pomočjo instituta prevzema izpolnitve.

V sporih med posameznimi varčevalci in toženko iz sklenjenih pogodb o bančnem denarnem depozitu ne gre za vprašanje nasledstva, temveč jih je treba reševati upoštevajoč splošna pravila obligacijskega prava ter splošna pravila o odgovornosti družbe za obveznosti iz pravnih poslov, ki jih je sklenila njena podružnica.

Ugotovitvi, da je tožnica želela dvigniti le del sredstev in ne vseh svojih prihrankov in da ni nameravala zapreti hranilne knjižice oziroma razvezati pogodbe o denarnem depozitu, sledi zaključek, da tožbeni zahtevek ni zastaral.

Revizijsko sodišče je že v sodbah II Ips 307/2011 z dne 5. 4. 2012 in II Ips 79/2012 z dne 17. 1. 2013 obravnavalo in zavrnilo razloge, s katerimi toženka v predlogu utemeljuje svoja sklepanja in zastavljena vprašanja, zato pogoji za dopustitev revizije v konkretni zadevi niso podani.

Po 3. odstavku 19. člena UZITUL je Republika Slovenij prevzela jamstvo po stanju na dan uveljavitve tega zakona za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, vložene v bankah na ozemlju Republike Slovenije, za katere je do uveljavitve tega zakona jamčila SFRJ. Iz navedene določbe izhaja, da je Republika Slovenija prevzela jamstvo bivše SFRJ napram vlagateljem za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah vložene v bankah na ozemlju Republike Slovenije in ne napram bankam.

Presoja nižjih sodišč, da je podana pristojnost slovenskega sodišča in da se za odločanje v tej zadevi uporabi slovensko pravo, je pravilna in utemeljena v določilih 20., 48., 53. in 56. člena ZMZPP. Ravnanje tožnika v letu 1993 nima značilnosti zahteve za izpolnitev oziroma opomina, ki je enostranska pravnoposlovna izjava (izrecna ali konkludentna) volje, s katero upnik dolžnika pozove, naj opravi izpolnitev, in ki mora biti izražena nedvoumno. Ne gre za nasledstveno vprašanje. Revizijsko sodišče ne vidi razlogov, zakaj naj bi na civilno pravno razmerje vplivalo zatrjevano (neposredno uporabljivo) načelo mednarodnega bančnega prava branch compensating deposit principle. V tem delu gre za sklicevanje na obstoj spremenjenih okoliščin iz 133. člena ZOR, ki jih toženka lahko uveljavlja le z zahtevkom za razvezo ali pravično spremembo pogodbe oziroma z ustrezno nasprotno tožbo, česar ni storila. Navedena stališča veljajo tudi za sicer pravilne razloge nižjih sodišč, da obveznost toženke do tožnika ni prenehala z ukinitvijo podružnice oziroma z ustanovitvijo nove banke brez soglasja toženke (z razlastitvijo s strani tretje osebe) in da ni prišlo do prevzema dol

V primeru pogodbe o bančnem depozitu mora opraviti za pogodbo značilno izpolnitev depozitar – toženka. Ker imajo v podružnico vložene devize enake pravne učinke, kot če bi bile vložene v toženko na njenem sedežu v Ljubljani, je toženka pasivno legitimirana za izpolnitev obveznosti iz depozitnih pogodb, sklenjenih s tožniki. Listini ni mogoče odreči kredibilnosti zgolj zato, ker je predložena v fotokopiji.

V konkretnem primeru gre za spor med posameznim varčevalcem in LB, d. d., pri reševanju katerega ni pravno relevantno vprašanje nasledstva nekdanje SFRJ, temveč je takšne spore treba reševati upoštevajoč splošna pravila obligacijskega prava.

Revizijsko sodišče ne vidi razlogov, zakaj naj bi na takšno civilnopravno razmerje vplivalo zatrjevano (neposredno uporabljivo) načelo mednarodnega bančnega prava branch compensating deposit principle. V tem delu gre za sklicevanje na obstoj spremenjenih okoliščin iz 133. člena ZOR, ki bi jih tretja toženka lahko uveljavljala le z zahtevkom za razvezo ali pravično spremembo pogodbe, procesno pa z ustrezno nasprotno tožbo, česar ni storila. Prevzem obveznosti pred dokončno sanacijo podružnice in dopustitev podružnici, da lahko samostojno porablja dinarska sredstva, ki jih je za deponirane devize prejela od N., sta le poslovni odločitvi tretje toženke, ki nikakor ne moreta vplivati na njeno razmerje do posameznega varčevalca.

Ključno v tej zadevi je, da je tožeča stranka toženkin depozitar, ker je bila depozitar njene podružnice. Depozitno pogodbo je sklenila pri podružnici tožene stranke, ki ni bila samostojna pravna oseba in tako ni mogla poslovati v svojem imenu in za svoj račun, pač pa v imenu in za račun prvotožene stranke. Spor med posameznimi varčevalci in Ljubljansko banko d.d. iz sklenjenih pogodb o bančnem depozitu je treba reševati ob upoštevanju splošnih pravil obligacijskega prava.

Revizijsko sodišče je že v sodbi II Ips 307/2011 z dne 5. 4. 2012 obravnavalo in zavrnilo razloge, s katerimi toženka v predlogu utemeljuje svoja sklepanja in zastavljena vprašanja, zato pogoji za dopustitev revizije v konkretni zadevi niso podani.

UZITUL-A, ki je bil sprejet leta 1994, torej po razpadu SFRJ, je določil, da tožena stranka obdrži obveznosti za devize, vložene v njenih podružnicah izven RS, pri čemer te njene odgovornosti ni z ničemer pogojeval. Sodišče prve stopnje se s takšnim nesklepčnim ugovorom tožene stranke utemeljeno ni ukvarjalo, sodba pa zaradi tega ni pomanjkljiva v smislu 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da konkretno pravno razmerje med varčevalko (tožnico) in toženko z vprašanjem nasledstva bivše SFRJ ni povezano. Vprašanje jamčevanja države za bančne vloge nima vpliva na legitimacijo tožene stranke.

Slovenija je prevzela jamstvo zgolj za tiste devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, ki so bile vložene v bankah na ozemlju Republike Slovenije in za katere je do uveljavitve UZITUL, tj. 25. 6. 1991, jamčila SFRJ (in sicer po stanju na isti dan). Goli dvom v verodostojnost listine ne predstavlja pravno odločilnega dejstva v postopku. Takšno dejstvo lahko predstavljajo zgolj zatrjevane okoliščine, ki substancirajo trditev o neverodostojnosti listine. Četudi takšne zatrjevane okoliščine morebiti predstavljajo negativno dejstvo, pa mora stranka zanje podati dokazno ponudbo s predlogom za predložitev listine, ki je pri nasprotni stranki, v smislu 227. člena ZPP.

Za devizne vloge, vložene v podružnicah Ljubljanske banke d.d. Ljubljana na ozemlju nekdanje SFRJ, odgovarja ta banka in ni podano jamstvo RS.

Terjatve deviznih varčevalcev proti Ljubljanski banki iz naslova deviznih hranilnih vlog, ki so nastale v času pred osamosvojitvijo Republike Slovenije in glede katerih ta ni prevzela jamstva po 19. členu UZITUL, so terjatve, ki so posredno povezane s pravimi razmerji s subjekti nekdanje federacije. Povezane so namreč s pravnimi razmerji, v katerih je bila Ljubljanska banka do nekdanje Narodne banke Jugoslavije. Zato se nanje nanaša 15.d člen ZSSuk.

Z 22.b členom UZITUL sta tožena stranka in Kreditna banka Maribor d.d, prepustili poslovanje in premoženje novima bankama, ustanovljenima z ustavnim zakonom, sami pa obdržali med drugim celotne obveznosti za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, za katere Republika Slovenija ni prevzela jamstva v 19. členu Ustavnega zakona. Tožnik je (bil) devizni varčevalec filiale tožene stranke v Sarajevu, torej izven ozemlja Republike Slovenije. Tožena stranka je odgovarjala za obveznosti svoje (te) filiale, ta obveznost ni prenehala z ukinitvijo filiale niti z ustanovitvijo nove banke brez soglasja tožene stranke. Prevzem dolga ima namreč za upnika učinek le, če se z njim strinja (446. člen ZOR). Tožena stranka je sama navedla, da ni izdala soglasja novi banki za prevzem (njenih) obveznosti.

V obravnavanem primeru gre za devizno hranilno vlogo v višini 20.000 DEM, za katero je tožena stranka obdržala svojo izpolnitveno obveznost, saj je ni prevzela država, kar je v skladu z 22. a členom Ustavnega zakona. Republika Slovenija pa ni prevzela jamstva za tiste devize na deviznih računih in hranilnih knjižicah, ki so bile vložene v banko izven ozemlja naše države (19. člen Ustavnega zakona). Tožnik je svoja sredstva deponiral na ozemlju tedanje republike Hrvaške pri LB Osnovni banki Zagreb.

Ker je tožbeni zahtevek, s katerim zahteva tožnik plačilo deviznega zneska, ki ga je 17.8.1990 kot varčevalec deponiral pri toženi stranki - Expozituri Karlovac, bržkone vsaj posredno povezan s pravnimi razmerji do subjektov nekdanje SFRJ, bi moralo sodišče postopati v skladu s 15-g čl. ZSSuk in glede na pridobljeno mnenje Sklada Republike Slovenije za sukcesijo odločiti po 15-č čl. tega zakona.

Po ustavnem zakonu je kraj vložitve deviz kraj dejanskega plačila in ne vedno centrala, v sklopu katere so bile filiale na ozemlju SFRJ izven ozemlja RS. Za devize, vložene v filialah izven RS, ni jamstva RS.