VSL sodba II Cp 17/2014

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od vsakega toženca zahtevala plačilo 4.684,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je na račun prve toženke naložilo plačilo 653,71 EUR pravdnih stroškov, na račun drugega toženca 653,71 EUR pravdnih stroškov in na račun tretje toženke 394,31 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pravočasno pritožuje tožeča stranka. Poudarja, da nihče od tožencev ni nasprotoval njenim trditvam, da je bil 21. 11. 2012 sklenjen sporazum o ugotovitvi višine dolga, zato gre v tem delu za sodbo presenečenja. Vsi dediči so se namreč strinjali tako z višino kot tudi s pripoznavo dolga, saj so ves čas zatrjevali, da bodo dolg poravnali. Zmotno je nadalje stališče, da verzijski zahtevki upravnikov zastarajo v enem letu. Poudarja, da tudi sicer verzijskega zahtevka ni mogla uveljavljati v trimesečnih ali krajših rokih, temveč šele takrat, ko je plačala oziroma ko je za tožence izpolnila obveznost do tretje osebe. Zaradi tega tudi samo sodišče ni moglo ugotoviti, kdaj konkretno je začel teči zastaralni rok. Ker gre za verzijski zahtevek, ki zastara v 5-letnem roku, je jasno, da terjatve po sporazumu iz leta 2002 niso mogle zastarati. Napačno je tudi stališče sodišča, da tožeča stranka s predložitvijo potrdil, da so terjatve dobaviteljev komunalnih storitev poravnane, ni dokazala, da je te terjatve poravnala iz lastnih sredstev. V zadevi navedeno niti ni bilo sporno, saj toženci tega dejstva niso prerekali. Tudi sicer ima tožeča stranka na svojem računu le lastna sredstva in vsa plačila izvršuje iz lastnih sredstev, nato pa od neplačnikov terja povrnitev. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3Pritožba je bila vročena tožencem, ki nanjo niso odgovorili.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s 118. členom SPZ ima upravnik zakonsko pooblastilo, da skrbi za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov, poleg tega pa tudi za porazdeljevanje in izterjavo obveznosti iz tega naslova. To pooblastilo upravniku izhaja tudi iz 50. člena SZ-1. V konkretni zadevi tožeča stranka od tožencev zahteva povračilo stroškov obratovanja, ki so nastali v zvezi s stanovanjem v večstanovanjski hiši na M., ki so ga toženci podedovali po pokojni A.P. Takšen zahtevek opredeljuje določilo 197. člena OZ (prej 218. člena ZOR), ki daje pravico zahtevati povračilo tistemu, ki za drugega kaj potroši, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti.

6Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je ugovor zastaranja, ki so ga toženci uveljavljali glede nekaterih terjatev, utemeljen. Ker tožeča stranka dokazil o plačilu ni predložila, je sodišče začetek teka zastaralnega roka pravilno presojalo po dnevih zapadlosti terjatev po predloženih računih. Ob tem je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, sklicujoč se na 371. člen ZOR, ki je za verzijske zahtevke določal splošni, petletni zastaralni rok, in določila OZ, ki za terjatve, ki se plačujejo v treh mesečnih ali krajših rokih, predvideva enoletno zastaranje (6. točka prvega in drugega odstavka 355. člena OZ). Sodna praksa pri presoji vprašanja, ali enoletni zastaralni rok velja tudi za terjatve, ki jih upravljavci uveljavljajo iz naslova neupravičene obogatitve, torej zato, ker so za etažne lastnike plačali dobavo določenih dobrin oziroma storitev, sicer ni povsem enotna. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje in večinskemu stališču, uveljavljenem v sodni praksi (1), da v obravnavanem primeru za tovrstne terjatve, zapadle po uveljavitvi OZ, velja enoletni rok. V konkretnem primeru so tako do vložitve tožbe zastarale vse terjatve, ki so v plačilo zapadle v obdobju od 8. 7. 1995 do 15. 6. 2000 (potek petletnega zastaralnega roka po ZOR). Sodišče je pravilno štelo, da v času veljavnosti ZOR niso zastarale le terjatve, ki so, glede na omenjeni izpisek, v plačilo zapadle v obdobju od 12. 7. 2000 do 11. 12. 2001.

7Veljavna pripoznava dolga pretrga zastaranje, zato je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku presojalo tudi veljavnost sporazumov o ugotovitvi stanja dolga z dne 20. 7. 1999 (v nadaljevanju sporazum 1999) in 21. 11. 2002 (v nadaljevanju sporazum 2002). Pritožnica zmotno meni, da je sodišče prve stopnje veljavnost sporazuma 2002 presojalo mimo trditvene podlage pravdnih strank. Ali je določen dokaz primeren za dokazovanje trditev in ugovorov strank, je namreč v domeni sodišča (213. člen ZPP). Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje lahko presojalo vsebino sporazuma 2002. Glede na ugotovljeno dejstvo, da se sporazum, sklenjen 21. 11. 2002, sklicuje na kopijo sklepa sodišča, izdanega bistveno kasneje (28. 5. 2003), je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je bil sporazum 2002 sklenjen po 21. 11. 2002. Ker po tem datumu M. P. ni bila več skrbnica zapuščine, njena pripoznava dolga pa s strani dedičev kasneje ni bila odobrena (73. člen OZ), sporazum ne more predstavljati veljavne pripoznave dolga in ni pretrgal teka zastaranja. Tako so v skladu s 355. členom OZ zastarale tudi vse terjatve po računih, ki jih je pravna prednica tožeče stranke izstavila v letu 2002 in v letu 2003.

8Glede nezastaranih terjatev, zapadlih od 12. 7. 2000 do 11. 12. 2001 (priloga A 20 in A 21), v letu 2004 in 2005 (priloga A 24), tožeča stranka zahtevam po podajanju konkretnih trditev in s tem sklepčnosti tožbe po višini tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni zadostila. V dokaz svojih trditev je sicer predložila potrdila posameznih družb (npr. E., d. o. o., S., d. o. o., itd.), ki zagotavljajo, da do tožeče stranke nimajo odprtih postavk, vendar navedeno za ugotovitev višine terjatve ne zadošča. Sodišče prve stopnje je sicer zmotno navedlo, da tožeča stranka ni dokazala, da je posamezne zneske plačala iz lastnih sredstev. Navedeno dejstvo s strani tožencev namreč ni bilo prerekano, na kar je pritožbeno sodišče že opozorilo (2). Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je tožeča stranka za tožence založila stroške obratovanja, toda iz predloženih računov, ki jih je v dokaz svoje terjatve vložila tožeča stranka, ni moč ugotoviti, ali so bila sredstva resnično plačana v zatrjevani višini. Da terjatev ni v zadostni meri specificirana, so toženci opozorili že v odgovoru na tožbo (list. št. 23), zato bi morala tožeča stranka jasneje obrazložiti posamezne odprte postavke. Razdelilnika stroškov in faktur namreč ni mogoče šteti kot dela trditvene podlage tožbe (3). Navedba dejstev, ki tožbeni zahtevek utemeljujejo, je zato nujna za sklepčnost in posledično predpogoj, da je zahtevku, če se dejstva kasneje izkažejo za resnična, mogoče ugoditi. Iz posameznih računov, ki jih je tožeča stranka predložila v tej zadevi, tako ni moč razbrati, v kakšni višini so bila izplačana posamezna sredstva, zato je sodišče prve stopnje zahtevek v preostalem delu pravilno zavrnilo.

9Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni našlo, zato je pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišče prve stopnje (353. člen ZPP).

10Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Primerjaj odločitve Višjega sodišča v Ljubljani z dne 7. 12. 1020, opr. št. I Cpg 1041/2010, z dne 1. 2. 2012, opr. št. II Cp 2256/2011, Višjega sodišča v Celju z dne 22. 5. 2013, opr. št. Cpg 94/2013, in Višjega sodišča v Mariboru z dne 28. 2. 2013, opr. št. I Cpg 393/2012.

(2) Primerjaj odločbo z dne 10. 4. 2013, opr. št. II Cp 425/2013.

(3) Primerjaj tudi odločbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 6. 2. 2013, opr. št. II Cp 1143/2012.