355. člen OZ

Nadalje pri terjatvi, uveljavljani v pobot glede obratovalnih skupnih stroškov, ki jih je toženec plačal za tožnico, ne gre za regresno terjatev, za katero bi veljal krajši triletni zastaralni rok za občasne terjatve, kot zmotno meni tožnica v pritožbi. Solastniki skupno upravljajo s stvarjo in sorazmerno s svojim deležem krijejo stroške vzdrževanja in obratovanja (68. člen SPZ). Plačilo teh stroškov za drugega solastnika šteje za izpolnitev zakonske obveznosti namesto njega, kar pomeni, da ima solastnik verzijski zahtevek zaradi neupravičene obogatitve (197. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Krajši zastaralni rok se nanaša le na razmerje med dobaviteljem (električne energije, storitve odvoza smeti) in uporabnikom (355. člen OZ), ne pa tudi na razmerje med tožencem in tožnico glede verzijskega zahtevka, za katerega velja splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ), ki ga je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje.

Sledeč postopkovnim pravilom v 450. do 453. člena ZPP, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, zakaj ni upoštevalo navedb in listinskih dokazov toženca glede nestanovanjske rabe stavbe. Toženec je imel možnost in dolžnost nasprotovati tožnikovim navedbam in dokazom (le) do določene faze postopka, na kar je bil tudi izrecno opozorjen. Zakaj te svoje pravice ni pravočasno izkoristil, je pravno nepomembno. Prepozne navedbe in dokazi v nobenem primeru niso dopustni, z njihovim neupoštevanjem pa tožniku ni bila kršena pravica do izjave v postopku. Dejstvo, da na stavbi v času toženčevega lastništva dela stavbe še ni bila vzpostavljena etažna lastnina niti ne začet postopek za vzpostavitev etažne lastnine, ni pravno pomembno. Glede na ugotovitve sodišča o toženčevem solastništvu parcel, na katerih stoji stavba, in o delitvi te stavbe na posamezne dele, je na konkretni stavbi izkazan obstoj dejanske etažne lastnine, kar glede na določbo tretjega odstavka 9. člena SZ-1 zadošča za uporabo določb o upravljanju iz SZ-1.

Že na načelni ravni ne more vzdržati pritožbeno stališče, da naj bi tožena stranka bila iz obveznosti vplačil prispevkov v rezervni sklad preprosto izvzeta na podlagi dogovora s preostalimi etažnimi lastniki oziroma upravnikom stavbe. Takšen dogovor bi očitno nasprotoval prisilnim (kogentnim) zakonskim predpisom (3. člen OZ) in kot takšen ne bi imel pravnih učinkov. Sodna praksa je že zavzela stališče, po katerem se sodiščem v obrazložitvi svojih odločb ni potrebno opredeljevati do prav vseh navedb strank, pač pa se je dolžno opredeliti do tistih navedb, ki so za odločitev relevantne.

Tožnikova odškodninska terjatev na dan vložitve tožbe 29. 5. 2020 ni bila zastarana, saj je bilo zastaranje zaradi razglasitve epidemije SARS-CoV-2 v prvem valu epidemije (to je v času od 12. 3. 2020 do 31. 5. 2020) zadržano.

Materialno procesno vodstvo sodišča je določeno v sorazmerju z vlogo vseh subjektov v postopku in z upoštevanjem temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred sodiščem in torej ni neomejeno. Slednje pomeni, da tudi ni potrebno tedaj, ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo. Ni pravilno stališče pritožbe, da naj bi bilo sodišče prve stopnje dolžno podatke o posameznih, toženi stranki neupravičeno zaračunanih stroških, razbirati samo, na podlagi razpredelnic, ki jih je tožena stranka predložila v dokaz svojih navedb.

Toženec je na podlagi občinskega odloka o izvajanju gospodarske javne službe kot lastnik stavbe na naslovu X., kjer ima tudi prijavljeno stalno bivališče, zavezanec za plačilo računov za komunalne storitve, ki jih opravlja tožnica. Ker toženec v postopku ni dokazal tega, da na danem naslovu nihče ne živi in da je to spremembo pisno sporočil tožnici, je tožnica svojo storitev utemeljeno obračunala na podlagi uradno dostopnih podatkov.

V sodni praksi je zavzeto večinsko stališče, da se kot potrebni stroški postopka priznavajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča. V konkretnem primeru gre za delovno območje Okrajnega sodišča v Črnomlju. Drži, da ima stranka pravico do svobodne izbire odvetnika, a to samo po sebi ne pomeni, da je zato treba stroške, ki nastanejo s tako izbiro, v celoti naložiti v plačilo nasprotni stranki. O tem je stališče že zavzelo Ustavno sodišče (Up-88/90 in Up-28/00), v ustaljeni sodni praksi rednih sodišč pa se potne stroške pooblaščenca s sedežem izven delovnega območja sodišča upošteva kot potrebne, če to opravičujejo narava konkretnega mandatnega razmerja in druge okoliščine. V primeru, kot je obravnavani, ko si stranka izbere odvetnika, ki ima pisarno v kraju, ki ni niti kraj stranke niti sodišča, je mogoče potne stroške pooblaščenca naložiti v plačilo nasprotni stranki le, če to utemeljujejo posebne okoliščine, ki so povezane z vsebino same zadeve: na primer zapletenost, obsežnost, zahteva po specifičnem znanju. Te okoliščine so trditveno in dokazno breme stranke, ki povrnitev takih stroškov uveljavlja. Tožnica takih posebnih okoliščin v tej pravdi

Kljub temu, da toženec navaja, da uveljavlja absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, dejansko uveljavlja le relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. To je razvidno že iz njegovih navedb, da je sodišče kršilo 12. in 283. člen ZPP ter 22. člen v zvezi s 46. in 47. členom ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Gre torej za uveljavljanje relativno bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki so podane, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Vse tovrstne pritožbene navedbe so zato v sporu majhne vrednosti neupoštevne, tudi če bi bile zatrjevane relativno bistvene kršitve določb postopka dejansko podane in uveljavljane pravočasno. Toženec je 5. 10. 2018 na tožnika naslovil zahtevo za odpoved/zamrznitev naročniškega razmerja, s katero je zahteval začasni izklop. S tem ni prišlo do prenehanja naročniškega razmerja, v skladu s 4.i členom Splošnih pogojev, s katerimi je bil toženec seznanjen, se lahko zahteva začasno m

Dajatev domske oskrbe nima značaja periodične terjatve.

Prenehanje najemnega razmerja ne spremeni za toženo stranko obremenilnega dejstva, da tožeče stranke ni obvestila o spremembi podatkov, pomembnih za izvajanje pogodbe. Stroške za dobavo električne energije je zato dolžna plačati.

Terjatve iz 355. člena OZ so naštete izčrpno in enoletnega zastaralnega roka z analogijo ni mogoče širiti na druge, četudi primerljive terjatve. Sodna praksa tako zastopa stališče, da obveznost plačila v rezervni sklad zastara v triletnem roku, ki je določen za zastaranje občasnih terjatev. Ne gre namreč za terjatev upravnika, temveč etažnih lastnikov (sredstva rezervnega sklada).

Prvi odstavek 355. člena OZ med drugim določa, da v enem letu zastarajo terjatve pošte, telegrafa in telefona za uporabo telefonov in poštnih predalov, kot tudi druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih. Določbe 355. člena OZ zelo očitno govorijo o občasnih (ponavljajočih se) terjatvah, ki se plačujejo v določenih obdobjih (največ na tri mesece). Izmed vtoževanih terjatev je le postavka „naročnina Mobilni paket B.“ občasna terjatev po 3. točki prvega odstavka 355. člena OZ, saj gre za storitev, ki se plačuje mesečno. Tako je do vložitve predloga za izvršbo dne 8. 1. 2021 že zastarala. Vse ostale terjatve (vzdrževanje priključka v začasnem izklopu, strošek opominjanja, izguba posebne ugodnosti preklica paketa in izvedba trajnega izklopa) pa so enkratne storitve, ki so posledica toženčeve kršitve pogodbe. Enoletni zastaralni rok predstavlja izjemo od splošnega, petletnega zastaralnega roka po 346. členu OZ, izjeme pa je treba razlagati zožujoče. Enoletnega zastaralnega roka ni mogoče po analogiji širiti na druge terjatve, čeprav izvirajo iz iste pogodbe. Zato za vse preostale vtoževane terjatve velja splošni, petletni zastaralni rok (346. člen O

Med pravdnima strankama je bila sklenjena gospodarska pogodba. Za take pogodbe pa je v 349. členu OZ predpisan triletni zastaralni rok. V enoletnem zastaralnem roku iz 355. člena OZ zastarajo tiste terjatve pošte, telegrafa in telefona za uporabo telefona in poštnih predalov, ki jih imajo ti ponudniki do svojih komitentov, ne pa do pogodbene stranke iz sklenjene gospodarske pogodbe. Iz trditvene podlage pravdnih strank pa izhaja, da je tožnica po naročilu toženke njenim komitentom na podlagi sklenjene pogodbe dostavljala poštne pošiljke.

Pritožba zgolj meni, da so tožbene navedbe nejasne in da bi moralo takšne nejasnosti sodišče prve stopnje sankcionirati z zavrženjem tožbe, vendar pa tudi v tem delu pritožba nima prav, saj do zavrženja tožbe pride tedaj, če tožba ne vsebuje vsega , kar mora po 180. členu ZPP. Sedaj pritožnik pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal takšnega očitka, temveč je menil v odgovoru na dopolnjeno tožbo le, da ni jasno ali v tej tožbi popravlja tožbeni zahtevek ali vtožuje nov tožbeni zahtevek. Že te navedbe pa povedo, da je tožba vsebovala tožbeni zahtevek, očitka, da pa ne bi vsebovala dejstev, na katera tožnik opira zahtevek in dokazov, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in drugih potrebnih sestavin skladno s 180.členom ZPP pa tožena stranka ni podala. Morebitna nejasnost tožbenih navedb pa ima lahko za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, ne pa zavrženje tožbe.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da tožeča stranka ni mogla z gotovostjo ugotoviti, da je izgubila lastninsko pravico na nepremičnini pred pravno razlastitvijo. Za pretrganje zastaranja je bistveno upnikovo dejanje zoper dolžnika z namenom ugotovitve, zavarovanja ali izterjave terjatve, opravljeno pred sodiščem, v konkretnem primeru v nepravdnem postopku, pri čemer ni pomembno, ali je bilo to dejanje tudi popolno v smislu zahtevka pravdnega postopka. Potrebno je šteti, da so zamudne obresti, kot odmena za nezakonito razlastitev, del terjatve za plačilo odškodnine, ki izvira iz sprva dejanske, nato pa pravne razlastitve. Imajo naravo odškodnine za škodo, ki upniku nastane zaradi nemožnosti uporabe glavnice. Pravno nekonsistenten je zaključek o zastaranju obrestne terjatve, preden bi predlagateljica to terjatev lahko uveljavljala kot odmeno zaradi dejanske razlastitve. Pri vprašanju zastaranja glede zahtevanih zamudnih obresti se je treba opreti na pravilo o triletnem zastaralnem roku iz prvega odstavka 374. člena OZ. Pravica tožnice zahtevati plačilo zamudnih obresti (izpolnitev občasnih terjatev), ki so dospele v obdobju treh let pred vložitvijo predloga za o

Terjatve, za katere velja enoletni zastaralni rok, so v 355. členu OZ naštete izčrpno, zato enoletnega zastaralnega roka z analogijo ni mogoče širiti na druge, četudi primerljive (občasne) terjatve.

Odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti.

Namen določbe 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ je torej v izenačitvi pravnega položaja etažnih lastnikov stanovanj. Nasprotno pa ni podana potreba po izenačitvi pravnega položaja etažnih lastnikov poslovnih prostorov, saj enoletni zastaralni rok iz 1. točke prvega odstavka 355. člena OZ ne pride v poštev v primeru poslovnega odjema, ki se po naravi stvari nanaša na poslovne prostore. Takšne terjatve (v zvezi s poslovnimi prostori) zastarajo po pravilih za občasne terjatve iz 347. člena OZ ali po pravilih za zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb iz 349. člena OZ (oboje, če so izpolnjeni pogoji) ali v splošnem zastaralnem roku iz 346. člena OZ. Določba 24. člena SZ-1 namreč ne zajema subsidiarne odgovornosti lastnika poslovnih prostorov. Že jezikovna razlaga citirane določbe povsem nedvoumno določa meje pomena konkretnega pravnega pravila: subsidiarna odgovornost lastnika stanovanja. Glede na izrecno ločitev stanovanjskih in poslovnih prostorov v 2. členu SZ-1, poslovni prostori tako že po jezikovni razlagi spadajo izven meja konkretnega določila.

Za presojo zahtevka zaradi uporabe tuje stvari trenutek tožničinega vpisa v zemljiško knjigo ni bil bistvenega pomena. Pojma "tuja stvar" ni mogoče razumeti v najožjem semantičnem pomenu, kot antipod pojmu "lastna stvar" ali "stvar, ki je predmet lastnine". Prav povezava s splošnim pravilom neupravičene pridobitve pove, da je do nadomestila za uporabo (uporabnine) upravičen tudi tisti, ki na stvari sicer nima lastninske pravice, ima pa kako drugo pravico, ki ga upravičuje do njene uporabe, bodisi obligacijsko pravico, ki mu daje upravičenje uporabljati stvar (npr. pravice najemnika), stvarno pravico (npr. užitek), ali, kot je bilo v konkretnem primeru, pričakovalno pravico. Če naj sodišče ugovor zastaranja zavrne, ga mora praviloma upnik v pravdi pred tem prerekati. Vendar to prerekanje ne pomeni sklicevanje na abstraktni dejanski stan katerega od primerov zadržanja, torej na katero od določb o zadržanju zastaranja, temveč pomeni navajanje konkretnih življenjskih dejstev, ki se prilegajo kateremu od abstraktnih dejanskih stanov zadržanja. Posebnost obravnavanega primera pa je, da je bila tožnica tega razbremenjena. Dejstvo obstoja pravnomočne zavrnitve podlage zahtevka za

Če v zadevi odloča sodišče, ki ni krajevno pristojno za odločanje v skladu z določili ZPP o krajevni pristojnosti, lahko kršitev teh določil in določila 22. člena ZPP v primeru, ko ni bil vložen ugovor krajevne pristojnosti, o katerem bi sodišče odločilo, odločitev o njem pa bi bila vzeta v izpodbijano sodbo, predstavlja zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa je v postopku v sporih majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pogodbeno materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožeča stranka toženki, ki po prenehanju naročniške pogodbe ni vrnila opreme, ki je v lasti tožeče stranke in ji je bila na podlagi sklenjene naročniške pogodbe le dana v brezplačno uporabo, povsem upravičeno zaračunala strošek za v uporabo dano in nevrnjeno opremo tožeče stranke. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi toženkin ugovor zastaranja, ko je uporabilo splošni petletni zastaralni rok, saj predmetna terjatev tožeče stranke ni terjatev za storitve zagotavljanja dostopa do medmrežja, za storitve zagotavljanja uporabe elektronske pošte in elektronskih poštnih predalov, za storitve