218. člen ZOR

Po stališču iz sodbe III Ips 62/2016 bi se vzpostavila zakonska zaveza tožene stranke do denacionalizacijskih upravičenk le, če bi obstajale zakonske ovire za vrnitev nepremičnine v naravi, sicer pa ne. Iz navedenega stališča izhaja, da je za presojo utemeljenosti uporabe 218. člena ZOR tudi v primeru, ki ga obravnava pritožbeno sodišče, odločilen odgovor na vprašanje, ali so obstajale ovire za vrnitev nepremičnin v naravi. Če so te ovire obstajale, se je vzpostavila zakonska zaveza tožene stranke za odškodnino namesto vrnitve nepremičnine in je dolžna vrniti tisto, kar je zanjo tožeča stranka plačala denacionalizacijskemu upravičencu. Če pa se izkaže, da ovir ni bilo ali pa da so prenehale in da bi denacionalizacijski upravičenec z zahtevkom na vrnitev nepremičnine v naravi uspel, če bi o tem zahtevku odločal pristojni organ, se ne vzpostavi zakonska zaveza tožene stranke.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali lahko denacionalizacijski zavezanec za vrnitev stvari iz prvega odstavka 51. člena ZDen, ki je v okviru denacionalizacijskega postopka na podlagi poravnave iz 69. člena ZDen v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 42. člena ZDen, da je upravičen do odškodnine v obveznicah po 73. členu ZDen (ker ni bilo dolžnosti vrnitve v naravi), uspešno uveljavlja povračilo plačanega od tožene stranke po splošnih obligacijskih pravilih neupravičene obogatitve, natančneje po 218. členu ZOR (oziroma sedaj 197. členu OZ).

V konkretnem primeru upravičenke zahtevka za plačilo odškodnine v obliki obveznic niso postavile, zato zgolj zaradi nemožnosti vračanja spornih nepremičnin v naravi ni mogoč zaključek, da bi tak zahtevek dejansko postavile. Če ni zahtevka, pa tudi ni mogoče govoriti o zakonski obveznosti tožene stranke v razmerju do denacionalizacijskih upravičenk. V zameno za plačani znesek (ki je pravzaprav predstavljal kupnino), je tožeča stranka prejela v last nepremičnine, katerih vrnitev so zahtevale denacionalizacijske upravičenke. Če poravnava ne bi bila sklenjena, tožeča stranka ne bi postala zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin.

Tožeča stranka v konkretnem primeru ni bila zavezanec po materialnem pravu (ker vrnitev v naravi ni bila mogoča, odškodnino za takšno premoženje pa je upravičenec izrecno zahteval od tožene stranke) in tega položaja tudi s sklenitvijo pravnega posla (poravnave) ni mogla pridobiti. Okoliščina, v kakšni obliki je tožeča stranka izpolnila toženkino obveznost za odločitev ni relevantna. Prav tako za odločitev ni pravno pomembno, ali je bila za obveznost tožene stranke izdana upravna odločba, saj 218. člen ZOR zahteva le, da tožeča stranka izpolni, kar bi bila tožena stranka dolžna storiti po zakonu (in ne npr. na podlagi odločbe). V predmetni zadevi ne gre za zahtevek iz naslova denacionalizacije, temveč za obogatitveni zahtevek, ki se v skladu s 6. členom ZDen (glede na to, da situacija, ko subjekt, ki ni denacionalizacijski zavezanec, namesto dejanskega zavezanca izpolni njegovo obveznost, v ZDen ni urejena) presoja po splošnih pravilih obligacijskega prava. Slednja pa omejitev, kot veljajo v ZDen in na katere se sklicuje pritožnica, ne vsebujejo.

Ni mogoča razlaga, da so na podlagi poravnave ali na podlagi samega zakona na tožečo stranko (torej primarnega denacionalizacijskega zavezanca) prešle vse pravice, ki so jih v zvezi z denacionalizacijo imele upravičenke. Z njo bi namreč obšli bolj specifične določbe, ki jih za prav takšno situacijo predvideva ZDen – torej, da ima takšen zavezanec pravico do odškodnine, a le v primeru, da so izpolnjeni pogoji iz 73. člena ZDen. Celo v primeru, ko bi upravičenke na tožečo stranko dejansko prenesle svoj denacionalizacijski zahtevek po plačilu odškodnine ali če bi ta nanjo prišel na podlagi zakonske subrogacije po 300. členu ZOR in bi tožeča stranka slednjo uveljavljala na tej podlagi, sodna pristojnost za odločanje o zahtevku ne bi bila podana. Skladno s 1. točko 1. odstavka 54. člena ZDen bi namreč o takšnem (denacionalizacijskem) zahtevku morala odločiti upravna enota po pravilih splošnega upravnega postopka.

Organizacija in izvedba brezplačnih šolskih prevozov je izvirna naloga lokalne skupnosti; je pa z ureditvijo po 81. členu ZOFVI (do novele ZOFVI-A) tožena stranka prevzela obveznost njenega financiranja. Ob takšni situaciji je mogoča analogija s položajem, kadar država na občino prenese naloge iz svoje pristojnosti in je zavezana k njihovemu financiranju. Ker je po ZLS specialno urejena pristojnost drugega organa, med strankama ne gre za civilnopravno razmerje v smislu 1. člena ZPP, za katerega bi veljala sodna pristojnost rednega sodišča.

Organizacija in izvedba brezplačnih šolskih prevozov je izvirna naloga lokalne skupnosti, je pa z ureditvijo po 81. členu ZOFVI tožena stranka prevzela obveznost njenega financiranja. Ob takšni situaciji je mogoča analogija s položajem, kadar država na občino prenese naloge iz svoje pristojnosti in je zavezana k njihovemu financiranju, pri čemer se nadalje zastavi vprašanje obstoja sodne pristojnosti. Občina glede višine sredstev, ki jih je dolžna kriti država zaradi prenosa posameznih nalog iz državne pristojnosti na občino, lahko sproži spor pred arbitražo, ki jo sestavlja enako število predstavnikov občine in vlade. Če spora ni mogoče rešiti na ta način, odloči Vrhovno sodišče v upravnem sporu meritorno.

Po določbi 218. člena ZOR ima tisti, ki za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan, pravico zahtevati od njega povračilo. Vendar pa ta zakonska podlaga ne pride v poštev v primerih, ki so zakonsko posebej urejeni (lex specialis). Razmerja v zvezi s kritjem stroškov prevozov učencev osnovnih šol na nevarnih poteh so urejena v drugem odstavku 56. člena ZOsn v zvezi z zadnjo alinejo sedmega odstavka 81. člena ZOFVI.

Četudi je v konkretnem primeru šlo za financiranje izvirnih nalog občine s strani države, pa ni mogoče pritrditi nadaljnjemu razlogovanju sodišča druge stopnje, „da tožena stranka ni ravnala niti nepravilno niti arbitrarno, ko je svojo obveznost po ZOFVI vključila v sistem financiranja občin po ZFO-A“. Obstaja namreč možnost, da bi se država na tak način lahko razbremenila svoje zakonske obveznosti financiranja spornih prevozov. Najbolj nazorno se to pokaže v primeru, ko bi neka občina primerno porabo lahko v celoti pokrila z lastnimi prihodki, zaradi česar državi za zagotavljanje spornih stroškov ne bi bilo treba ničesar plačati (niti v okviru finančnih izravnav). Na načelni ravni je zato pritrditi stališču revidentke, da tožena stranka ni ravnala pravilno, ko je (brez zakonske podlage) za poravnavanje svoje obveznosti predvidela sredstva v okviru primerne porabe, ki se prvenstveno krije iz lastnih prihodkov lokalnih skupnosti. Opisano (nepravilno) ravnanje države samo po sebi še ne pomeni, da država svoje obveznosti po ZOFVI dejansko ni mogla izpolniti z zagotavljanjem proračunskih sredstev, nakazanih za finančno izravnavo.

V primeru zagotavljanja pravice do brezplačnih šolskih prevozov po nevarnih poteh ne gre za izvorno nalogo države, pač pa je organizacija in izvedba brezplačnih šolskih prevozov po ustavi, zakonu in po vsebini izvirna naloga lokalne skupnosti. Obveznost države, da financira šolske prevoze v skladu z določili ZOFVI ni samostojna, t.j. neodvisna od z ustavo opredeljenega razmerja med državo in lokalnimi skupnostmi, v katerem je država v osnovi dolžna poskrbeti za delovanje občin in financirati njihove ustavne in zakonske naloge. Tožena stranka ni ravnala niti nepravilno niti arbitrarno, ko je svojo obveznost po ZOFVI vključila v sistem financiranja občin po ZFO-A.

Izračun izvedenca gradbene stroke, izdelan v pravdnem postopku, ne more nadomestiti zakonsko predvidenega načina določitve solastninskih deležev, kot podlage za obračun (delilnik) stroškov obratovanja in upravljanja v večstanovanjski stavbi. Ker je bila pogodba o upravljanju sklepana za celotno sosesko, bi se lahko kot zadostna večina za veljavno sklenitev pogodbe upošteval delež solastnikov, katerih solastniški deleži predstavljajo več kot polovico vrednosti posamezne stanovanjske hiše in ne vse soseske. Določili 1. odstavka 31. člena SZ in 2. odstavka 15. člena ZTLR namreč nista omogočali, da bi bil upravnik v posamezni večstanovanjski stavbi izbran z večino solastniških deležev celotne soseske, temveč je bilo treba soglasje doseči v okviru posamezne stanovanjske stavbe oz. večstanovanjske hiše - to pa je bila tista hiša, ki je imela dve ali več stanovanji in eno hišno številko (1. odstavek 7. člena SZ). Zahtevana popolnost trditvene podlage tožbe terja, da pravdna stranka sama jasno, pregledno in nedvoumno poda ustrezne trditve in tudi pojasni vse oziroma vsak posamičen predlagani dokaz. Še posebej to velja v sporih, ko gre za izterjavo več različnih vrst strošk

Uporaba prekluzij je predpisana z namenom pospešitve postopka, torej v funkciji načela ekonomičnosti, in je dopustna, vse dokler ne prizadene pravice strank do izjave v postopku in zgolj disciplinira njihovo procesno aktivnost. Glede na takšen smisel ureditve in ob upoštevanju načel ter procesnih kavtel pravdnega postopka je torej jasno, da bistvena kršitev pravil postopka ne more biti podana, četudi sodišče prve stopnje pri odločanju upošteva trditve strank, ki so glede na citiran člen ZPP sicer prepozne, v kolikor je bila glede teh trditev nasprotni stranki zagotovljena pravica do izjave. Določba 378. člen ZOR o zastaranju terjatve za dobavljeno električno in toplotno energijo, plin, vodo, za dimnikarske storitve in vzdrževanje snage, če je bila dobava oziroma storitev izvršena za potrebe gospodinjstva, niso uporabljive, če ne obstaja neposreden pogodbeni odnos med dobavitelji in toženko.

Uporaba tuje stvari v smislu 219. čl. ZOR oziroma 198. čl. OZ predvideva izpolnitev vseh splošnih predpostavk neupravičene pridobitve, torej tudi obstoj vzročne zveze med prikrajšanjem in obogatitvijo

Stališče, da je vložitev tožbe za razvezo zakonske zveze predstavljala trenutek razpada življenjske in ekonomske skupnosti, ki je imel za posledico prenehanje nastajanja skupnega premoženja pravdnih strank kot zakoncev, je v skladu z ustaljeno sodno prakso. Glede na to, da je ob vzpostavitvi izvenzakonske skupnosti toženčev poslovni delež v družbi predstavljal njegovo posebno premoženje, iz nekonkretiziranih trditev o tožničinem sodelovanju pri poslovanju družbe po vzpostavitvi zunajzakonske skupnosti ni mogoče sklepati na materialnopravni sklep, da je s tem poslovni delež v družbi postal skupno premoženje pravdnih strank.

Solastnik, ki uporablja solastno stvar v večjem obsegu, kot ustreza njegovemu idealnemu deležu, se glede presežka šteje za nedobrovernega posestnika. V takem primeru se razmerje med solastnikoma, če se nista dogovorila o plačilu za uporabo, presoja po pravilih o neupravičeni pridobitvi. Splošni predpostavki obogatitvenega zahtevka sta okoriščenje tistega, ki je brez podlage uporabil tujo stvar, in prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Prikrajšanje pa mora biti vselej konkretno in realno. Tej zahtevi tožnica s tožbeno trditvijo, da toženec ničesar ne plačuje za uporabo stanovanja, ni zadostila.

Po določbi 133. člena ZZZDR lahko oseba, ki je imela izdatke zaradi preživljanja nekoga drugega, zahteva s tožbo povračilo izdatkov od tistega, ki je bil dolžan preživljati drugega in v obsegu, kolikor so bili ti izdatki potrebni. Gre za pravilo, ki ureja verzijski zahtevek zaradi preživljanja (verzijo). Ker tožnik v postopku ni dokazal, da je bil oče brez sredstev za preživljanje in potreben preživljanja, niti da je sam imel s preživljanjem očeta sploh kakšne izdatke, je odločitev o zavrnitvi zahtevka povsem pravilna.

V sporih o pravicah in koristih lastnikov po SZ je upravnik zgolj njihov zastopnik, zato lahko toži na plačilo najemnine le v imenu zastopanega in ne kot stranka. Mogoče pa je, da bi upravnik za konkretni primer pridobil materialno pravna upravičenja lastnika stanovanja - bodisi z izrecnim določilom v pogodbi o upravljanju bodisi z izdatkom za drugega (218. čl. ZOR oziroma 197. čl. OZ).

Toženec je bil dolžan prispevati za investicijsko vzdrževanje stavbe, ker tega ni storil, je namesto njega znesek založil tožnik kot upravnik, ki je upravičen do povračila plačanega zneska.

Tožeča stranka v spornem delu tožbenega zahtevka ne zahteva povrnitve stroškov, katerih plačilo bi zakon nalagal toženi stranki. Uporaba materialnopravne podlage iz 218. člena ZOR zato ni mogoča, tožbeni zahtevek pa je v tem pogledu nesklepčen.

Komunalni prispevek sicer ni enak konkretnim dejanskim stroškom ureditve infrastrukture na posameznem zemljišču, vendar pa se dejanskim stroškom kar najbolj približuje. Takšno sklepanje potrjuje tudi določba prvega odstavka 42. člena ZSZ, ki pravi, da je komunalni prispevek plačilo sorazmernega dela stroškov opremljanja stavbnega zemljišča in pripada občini. Tako je lahko višina komunalnega prispevka za priključitev na plinsko in elektroenergetsko omrežje sorazmerna tudi stroškom, ki jih je imela tožeča stranka z ureditvijo navedenih priključkov in hkrati predstavlja znesek, za katerega naj bi bila tožena stranka obogatena.