281. člen ZOR

Za terjatve upravnika v primeru povračila stroškov, ki jih je upravnik poravnal za etažne lastnike, velja enoletni zastaralni rok. Razdelilnika stroškov in faktur namreč ni mogoče šteti kot dela trditvene podlage tožbe. Navedba dejstev, ki tožbeni zahtevek utemeljujejo, je nujna za sklepčnost in posledično predpogoj, da je zahtevku, če se dejstva kasneje izkažejo za resnična, mogoče ugoditi.

Védnost dolžnika in tretjega o tem, da s pravnim dejanjem škodujeta upniku, je predpostavka izpodbijanja odplačnih pravnih dejanj (prvi odstavek 281. člena ZOR). Obstoj te predpostavke je bil nedvomno izkazan že s tem, da je D. V. pri sklepanju izpodbijane pogodbe deloval v dvojni vlogi: kot zakoniti zastopnik dolžnika R. d.o.o., ki je poslovni prostor prodajal, in kot tretji, to je kot fizična oseba, ki je ta prostor kupila. Zakon je glede kvalitete upnikove terjatve kot predpostavke za paulijansko tožbo jasen: terjatev mora biti materialnopravno zapadla, ne zahteva pa se, da bi morala biti pravnomočno prisojena ali izvršljiva.

V letu 1998 je bil način financiranja stroškov spremenjen. Namesto s plačili na podlagi posebnih pogodb, je tožena stranka sredstva za financiranje prevozov po nevarnih poteh začela občinam zagotavljati v okviru meril za „zagotovljeno porabo“. V tem kontekstu je treba razumeti obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka na tožečo stranko ni naslovila ustreznih zahtevkov, niti predložila podatkov, na podlagi katerih bi tožeči stranki sploh lahko zagotovila potrebna sredstva. Znesek primerne porabe za posamezno občino se izračuna ob upoštevanju posameznih parametrov, med katere sodi tudi financiranje lokalnih potreb v posamezni občini.

V postopku zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj je predmet spora pravni učinek pravnega posla ali drugega pravnega dejanja med dolžnikom in toženo stranko v razmerju do tožeče stranke ter dovolitev poplačila terjatve iz premoženja, ki naj bi se z izpodbijanim pravnim dejanjem preneslo na toženo stranko, ne pa usoda denarne terjatve tožeče stranke do dolžnika.

V 1007. členu ZOR je uzakonjena izjema od akcesornosti: kljub temu, da je po stečaju od dolžnika mogoče zahtevati samo del izpolnitve, ostane porok zavezan za celotno izpolnitev. Res zakon predvideva, da mora upnik v stečaju glavnega dolžnika priglasiti svojo terjatev in o tem obvestiti poroke, toda če tega ne stori, terjatev ne ugasne, temveč odgovarja poroku za škodo, ki jo je trpel (prvi odstavek 1007. člena). V drugem dostavku tega člena pa je jasno določeno, da porok odgovarja upniku za ves znesek svoje obveznosti.

Sklep o dedovanju, ki temelji tudi na dedni odpovedi, odkazuje na uporabo določbe prvega odstavka 13. člena ZPP o odvisnosti odločitve od rešitve predhodnega vprašanja. V zapuščinskem postopku se je B. K. dedovanju po svojem očetu odpovedal, zaradi česar ni obstajala potreba za iskanje nagibov za odpoved.

Pravica po paulijanski tožbi je v razmerju do osnovne terjatve akcesorne narave. Če je torej med pravdo osnovna terjatev odsvojena, pride tudi v pravdi po paulijanski tožbi v poštev pravilo iz 190. člena ZPP in se pravda nadaljuje med istima strankama, odločitev pa učinkuje za prevzemnika terjatve.

Ob ugotovitvah, da proti staršema tožencev že 17 let neuspešno tečejo izvršilni postopki za poplačilo denarne terjatve, da sta starša tožencev v vseh izvršilnih postopkih vlagala vsa pravna sredstva in da sta zatem ugovore tretjih vlagala še toženca, je pravilen sklep, da sta starša tožencev vedela, da s spornim razpolaganjem škodujeta upnicam. Po ugotovitvi, da proti staršema tožencev tečejo izvršilni postopki in da torej nimata dovolj sredstev za izpolnitev zapadle terjatve, se v pravdi ni bilo treba ukvarjati s tem, ali je bila terjatev plačana. To je predmet izvršilnega postopka.

Pravico do izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika ima vsak upnik, ki ima dospelo terjatev in zakon načeloma ne zahteva, da bi morala imeti dolžnik in tretji namen oškodovati upnike. To je odvisno od načina, kako je upnik razpolagal (odplačno ali neodplačno) in od sorodstvenega razmerja oziroma svaštva tretjega. V obravnavanem primeru je dolžnica tožencu podarila trisobno stanovanje. Ker je šlo za neodplačno razpolaganje upnice, toženčeva dobra vera po izrecnem določilu tretjega odstavka 281. člena ZOR ni pomembna, ker sam ni prikrajšan; če mora zaradi izpodbijanja predmet ali del predmeta vrniti, je na istem, kot če ga sploh ne bi dobil v dar. Za dolžnico pa je v istem odstavku določeno, da se šteje, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom.

Rok za vložitev izpodbojne tožbe, določen v 285. členu ZOR, je prekluziven. Predpostavka za tožbo je, da je terjatev nastala pred izpodbijanim dejanjem in da je zapadla.

Predmet izpodbijanja je lahko tudi zavezovalni pravni posel, obligacijska pogodba, iz katere izvira obveznost prenosa lastninske pravice.

Terjatev iz naslova davčnega dolga po citirani odločbi v trenutku sklenitve kupoprodajne pogodbe res še ni bila izvršljiva, je pa že zapadla. Zavezanec za davek je namreč zavezan za plačilo davčne obveznosti od trenutka, ko je davčna obveznost nastala.

Vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko tudi ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Po določbi tretjega odstavka 281. člena ZOR pa se pri neodplačnih razpolaganjih šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, zaradi česar se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano, ali moglo biti znano.

Pravna dejanja, iz katerih ne nastane zmanjšanje dolžnikovega premoženja, ne morejo biti predmet izpodbijanja s paulijansko tožbo.

Do oškodovanja upnikov po prodajni pogodbi z dne 16.12.1999 med davčnim dolžnikom in S.G. ni prišlo, saj je dotedanje premoženje davčnega dolžnika v obliki tovornega vozila po prodaji le spremenilo obliko - iz stvari v denar, glede na to, da je S.G. davčnemu zavezancu plačal kupnino v celoti, torej toliko, kot je znašala ocenjena vrednost spornega vozila.

Izpodbojna tožba se vloži zoper tretjega, s katerim je bila in v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje oz. zoper njegove univerzalne pravne naslednike. Pasivna legitimacija je podana na strani pridobitelja koristi, in ne drži, kar napačno razloguje sodišče prve stopnje, da je pasivno legitimirana tudi prva toženka, darovalka.

V primeru neodplačnega razpolaganja zakon določa ne izpodbijano domnevo, da je dolžnik vedel ali bi moral vedeti, da z dejanjem škoduje upniku. V škodo upnika sklenjene neodplačne pogodbe je torej mogoče izpodbiti, čeprav nobena od strank ni imela namena, da bi upnika oškodovala oziroma ni vedela, da z dejanjem škoduje upniku. Tudi ni važno, kdaj je upnikova terjatev nastala. Terjatev mora obstajati v trenutku vložitve tožbe, nastala pa je lahko pred ali tudi po dolžnikovem pravnem dejanju, ki ga upnik želi izpodbiti. To pomeni, da ni potrebno, da bi upnik obstajal, kot upnik že takrat, ko je dolžnik storil izpodbojno dejanje, lahko je postal upnik šele kasneje.

Na podlagi določila drugega odstavka 283. člena ZOR se izpodbojna tožba ne more naperiti zoper dolžnika (prvega toženca) temveč le zoper tretjega, s katerim je bila ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje. Rok za vložitev tožbe določa 285. člen ZOR in sicer se izpodbojna tožba v primeru razpolaganja iz prvega odstavka 281. člena ZOR, torej pri odplačnem razpolaganju, lahko vloži v enem letu šteto od dneva, ko je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje.

Zaradi nedvoumnega teksta dogovora toženec neutemeljeno zahteva naj se ugotovi drugačna pogodbena volja. Po določbi 2. odst. 99. čl. ZOR se pri spornih določilih v pogodbah ni treba držati dobesednega pomena, sicer se določila pogodbe po 1. odst. 99. čl. ZOR uporabljajo tako, kot se glasijo.

Pogoj za izpodbijanje je podan, če ob zapadlosti ni plačana celotna terjatev. Motivi za sklenitev darilne niso pomembni, saj je upoštevano le zemljiškoknjižno stanje.