VSM sodba I Cp 1121/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, da je prvi toženec dolžan tožnici plačati 1.200,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2008 dalje v roku 15 dni, pod izvršbo; da je druga toženka dolžna tožnici plačati 1.200,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2008 dalje v roku 15 dni, pod izvršbo ter da sta prvi toženec in druga toženka dolžna tožnici nerazdelno povrniti njene pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča prve stopnje, v roku 15 dni pod izvršbo. V točki II izreka je tožnici naložilo, da v roku 8 dni po prejemu sodbe tožencema povrne pravdne stroške v znesku 339,00 EUR.

2Zoper takšno odločitev je pritožbo vložila tožnica, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču prve stopnje očita, da tožnice ni obvestilo o dopisu njenega pooblaščenca v zvezi z odhodom v pokoj in vrnitvijo sodne pošiljke, naslovljene nanj, zaradi česar ji niso bile dane enake možnosti v postopku; da je napačno ugotovilo, da tožnica ni opravičila svojega izostanka iz naroka zaradi službenih obveznosti ter da je trditvena podlaga pomanjkljiva, saj je podan temelj tožbenega zahtevka, višino pa bi moralo ugotavljati s predlaganim izvedencem, česar ni storilo, prav tako pa ni navedlo, zakaj ni pritegnilo izvedenca psihologa. Tožnica se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3Odgovor na pritožbo ni bil podan.

4Pritožba ni utemeljena.

5V predmetni zadevi gre za spor majhne vrednosti po 443. členu ZPP. Po 458. členu ZPP se sme sodba v sporu majhne vrednosti izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava; ne glede na to pa lahko sodišče druge stopnje razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje se je ukvarjalo zgolj s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava in na bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pri tem ugotavlja, da izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, da so v njej navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med njimi ni nasprotij. V izogib ponavljanju povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

6Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da tožnice ni obvestilo o tem, da je njen zakoniti zastopnik vrnil sodno pošiljko z navedbo, da se je upokojil in je ne more več zastopati. Razmerje med pooblaščencem in stranko je namreč njuno notranje razmerje in ga urejata sama. Sodišče prve stopnje tako ni dolžno obveščati strank o tem, da se je njihov pooblaščenec upokojil in da jih posledično več ne zastopa, kot zmotno meni pritožba.

7Postopek v sporu majhne vrednosti poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj (prvi odstavek 450. člena ZPP), stranki pa morata vsa dejstva in dokaze navesti že v tožbi in v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). Prav tako je potrebno v sporu majhne vrednosti izvedbo naroka izrecno zahtevati (454. člen ZPP), česar stranki nista storili. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da predlaganega zaslišanja strank in priče ni mogoče šteti za zahtevo za opravo naroka. Kljub temu, da stranki nista zahtevali izvedbe naroka, ga je sodišče prve stopnje vseeno opravilo in nanj pravilno vabilo stranki ter predlagano pričo. Tožnica se naroka za glavno obravnavo dne 26. 3. 2013 ni udeležila, kljub temu, da je bila pravilno vabljena in opozorjena na posledice izostanka v skladu s 455. členom ZPP.

8Tožnica je dne 23. 3. 2013 sodišče prve stopnje obvestila o tem, da se zaradi službenih obveznosti ne bo mogla udeležiti naroka. Sodišče prve stopnje narok preloži, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi (prvi odstavek 115. člena ZPP). Tožnica je v opravičilu, ki ga je poslala na sodišče sicer zatrjevala, da ima upravičen razlog – službene obveznosti, ampak tega dejstva ni z ničemer izkazala. Opravičilo mora biti konkretizirano in podprto z razpoložljivimi dokazi. Če teh ni, je potrebno navesti, da stranka z njimi ne razpolaga oziroma da bodo dostavljeni kasneje, ob prvi priložnosti. Ker tožničino opravičilo ni podprto z nobenim dokazom, ne pomeni opravičljivega razloga za izostanek in preložitev naroka, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

9Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da tožnica za izostanek zaradi službenih obveznosti ne more predložiti nobenega dokazila, saj potrdila o sestankih ne obstajajo. Čeprav obrazec „potrdilo o sestankih“ ne obstaja, bi lahko tožnica kljub vsemu naknadno predložila potrdilo svojega delodajalca, iz katerega bi izhajalo, da je na dan izvedbe naroka za glavno obravnavo imela (neodložljive) službene obveznosti, na katere se sklicuje v opravičilu. Upoštevaje navedeno ter da nobena od strank ni zahtevala izvedbe naroka in da sta bili stranki v vabilu na narok obveščeni o posledicah morebitnega izostanka v smislu prvega odstavka 455. člena ZPP, sodišče druge stopnje zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Sodišče druge stopnje tožnici v zvezi z zgoraj zapisanim še pojasnjuje, da izostanek priče S.H. na opravo naroka v odsotnosti pravilno vabljene tožnice nima nobenega vpliva.

11Prav tako so neutemeljena pritožbena izvajanja, da sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj ni pritegnilo izvedenca, ki ga je predlagala tožnica. Glede na to, da sta toženca na naroku predlagala, da sodišče odloči zgolj na podlagi listinskih dokazov, je sodišče prve stopnje vpogledalo zgolj v spis Okrajnega sodišča na Ptuju I K 48975/2010, saj drugi listinski dokazi niso bili ponujeni. Posledično tudi ni izvedlo dokaza z izvedencem, saj dokazovanje z izvedencem ne predstavlja listinskega dokaza.

12Tožnica v predmetnem postopku od tožencev zahteva plačilo odškodnine za duševne bolečine, ki jih je utrpela, ker sta toženca trdila nekaj, kar lahko škoduje njeni časti in dobremu imenu, s tem, da sta 7. 6. 2008 pri družini F.L. na T.V. 3a trdila, da je kamin, ki ga je kupila zasebna tožilka za rojstni dan ob štiridesetletnici, ukraden. Zaradi tega je bil tožencema s pravnomočnim sklepom I K 48975/2010 z dne 30. 6. 2010 izrečen sodni opomin, ker sta storila kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 171. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ).

13Glede na določbo 14. člena ZPP je sodišče prve stopnje pri odločanju o odškodninskem zahtevku v konkretnem primeru vezano na obstoj ugotovljene kazenske odgovornosti tožencev in pravnomočno ugotovljeno kaznivo dejanje, kot tisto protipravno dejanje tožencev, ki je tožnici povzročilo škodo.

14Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je ugotovilo, da je trditvena podlaga pomanjkljiva, ker tožnica ne navaja ničesar o stopnji oziroma intenziteti bolečin in njihovem trajanju, prav tako pa to ne izhaja iz predloženih listinskih dokazov. To pomeni, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage, na osnovi katere bi lahko presojalo, ali pripada tožnici na podlagi prvega odstavka 197. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti pravična denarna odškodnina oziroma ali gre za pravno priznano škodo. Čeprav je tožnica izkazala, da je bil tožencema izrečen sodni opomin, ni uspela izkazati utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini.

15Ker izrecne pritožbene graje zoper stroškovno odločitev ni bilo, je sodišče druge stopnje opravilo uradni preizkus, pri katerem ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

16Glede na obrazloženo, ko je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in sodišče druge stopnje ni našlo procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.člen ZPP).

17Ker tožnica s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.