455. člen ZPP

Pritožba ne more uspeti z navedbami, da blago ni bilo plačano z bančno kartico tožeče stranke in da blaga tožena stranka ni osebno prevzela na sedežu podjetja A. d.o.o., gre namreč za lastno dokazno oceno pritožbe (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), ki ni dopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR, zato se za postopek uporabljajo določbe, ki veljajo za spor majhne vrednosti. Če se stranka, ki je bila pravilno vabljena, brez opravičenega razloga ne udeleži naroka, ki ga je brez predloga strank razpisalo sodišče, njena pasivnost odseva v sprejetju tveganja izida dokaznega postopka. Šteje namreč se, da stranka umika vse dokazne predloge, razen tistih listinskih dokazov, ki jih je predhodno že predložila sodišču (prvi odstavek 455. člena ZPP).

Obravnavani spor spada med spore majhne vrednosti (zahtevek ne presega 2.000 EUR), za katere veljajo posebna pravila glede pritožbenega preizkusa. Tako se sodba v takšnem sporu lahko izpodbija le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ugotovljeno dejansko stanje je tako neizpodbojna podlaga pritožbene odločitve.

Tožena stranka je bila pravilno opozorjena in vabljena, da ker je predlagala opravo glavne obravnave v sporu majhne vrednosti, se mora obravnave udeležiti, sicer nastopijo posledice iz tretjega odstavka 454. člena ZPP. Kljub temu, da je tožena stranka predlagala dokaz z zaslišanjem toženca, na narok pa je sodišče vabilo le odvetnika, lahko sledijo posledice iz tretjega odstavka 454. člena ZPP, saj se sodišče o izvedbi dokaza samo odloči. Namen določb tretjega odstavka 454. člena in 455. člena ZPP je pospešiti postopek in preprečiti, da bi stranke z izostajanjem z narokov zavlačevale postopek. V konkretni zadevi je tožena stranka prosila za preložitev in sodišče je tudi prvič ugodilo. Nato je določilo novi narok, vendar se tožena stranka ni udeležila naroka. Po tej določbi sankcija zadane tisto stranko, ki je zahtevala narok, ne glede na morebiten izostanek nasprotne stranke, ki naroka ni zahtevala.

Narok se lahko preloži le, če je to potrebno za izvedbo dokazov, ali če so za to podani drugi upravičeni razlogi (prvi odstavek 115. člena ZPP). Pogoja za preložitev naroka sta dva: opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, pri čemer mora biti to opravičilo podprto z dokazom.

Upravnik je oseba, ki ima za upravljanje večstanovanjske stavbe (za sprejemanje in izvrševanje odločitev ter nastopanje v pravnem prometu in v postopkih pred pristojnimi organi z namenom obratovanja, vzdrževanja in ohranjanja bistvenih lastnosti večstanovanjske stavbe; 9. člen SZ-1) sklenjeno veljavno pogodbo o upravljanju, kar se primarno dokazuje s predložitvijo te listine. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo predloga za izvršbo, napačno pa stališče tožene stranke, da naj bi se to zgodilo šele s prvo vlogo.

V kolikor pravilno vabljena stranka v sporih majhne vrednosti ne pride na narok, ki ga sodišče razpiše čeprav ga stranka ni zahtevala, se šteje, da umika vse dokazne predloge, razen listinskih dokazov, ki jih je že predhodno predložila sodišču. Tožena stranka na takšno posledico sicer v vabilu na narok za glavno obravnavo ni bila opozorjena in je sodišče s tem kršilo 456. člen ZPP, kar pa ne predstavlja procesne kršitve, ki bi se lahko izpodbijala v tovrstnih sporih.

Po presoji pritožbenega sodišča je bila tožena stranka na narok pravilno vabljena, saj ji je bilo vabilo vročeno s t.i. fikcijo vročitve po četrtem odstavku 142. člena ZPP. Dne 23. 11. 2016 je bilo toženi stranki v hišnem predalčniku puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem je potrebno pisanje dvigniti. Ker tožena stranka v tem času pisanja ni dvignila, je po poteku tega roka nastopila zakonska fikcija vročitve, na kar je bila tožena stranka v obvestilu opozorjena. Po presoji pritožbenega sodišča iz navedenega izhaja, da je tožena stranka s prejemom obvestila vedela, da jo na pošti čaka pismo sodišča, pa ga kljub temu v roku 15 dni ni dvignila. Ker ne trdi, da obvestila, ki ji je bilo puščeno v hišnem predalčniku, ni prejela, ali da je njen hišni predalčnik ustrezen, je bila vročitev pravilno opravljena že s potekom 15-dnevnega roka, v katerem bi bilo potrebno pisanje dvigniti. V obvestilu pa je bila opozorjena tudi na to, da bo v primeru neustreznega predalčnika pisanje vrnjeno sodišču. Ker je vročevalec ugotovil, da je hišni predalčnik tožene stranke neustrezen (se odpira), je pismo vrnil sodišču. Naslovnik mora sam poskrbeti za to

Narok je mogoče preložiti le, če je podan konkretizirano obrazložen in z glede na okoliščine konkretnega primera mogočimi dokazi podprt predlog, ki utemeljuje opravičljivost izostanka. Kadar je bistvo pogodbe izročitev določene stvari, gre za prodajno pogodbo, razen če material (ali njegov bistven del) za izdelavo stvari priskrbi naročnik, podjemnik pa se iz tega materiala zaveže izdelati določeno premično stvar, ali če imata pogodbeni stranki v mislih zlasti podjemnikovo delo.

Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena izraža princip, da nosi dokazno breme tisti, ki zatrjuje in ne tisti, ki zanika, oziroma tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist.

Utemeljeno pritožba opozarja, da bi ob takšnem stališču sodišča prve stopnje, le-to zaradi razjasnitve svoje lastne dileme moralo razpisati narok in izvesti materialno procesno vodstvo, ki je dopustno tudi v sporih majhne vrednosti, da izid pravde ne bi bil presenečenje za stranki.

Motivna zmota je pri pripoznavi zahtevka neupoštevna. Pri litispendenci (visečnost pravde) ne gre za vprašanje števila postopkov, v katerih se uveljavljajo zahtevki, temveč za vprašanje, ali o tem istem zahtevku že teče pravda (lahko celo v okviru istega postopka).

Kasneje dano opozorilo sodišča na posebnosti postopka v sporu majhne vrednosti ne more doseči svojega namena, če stranke nanje niso bile pravočasno opozorjene. Pouk glede posledic izostanka iz 455. člena ZPP in omejitve pritožbenih razlogov je nedvomno pravočasen, medtem ko glede prekluzije pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov tega ni mogoče (vedno) trditi.

Z neopravičenim izostankom z naroka za glavno obravnavo je tožena stranka izgubila možnost dokazovanja svojih trditev z zaslišanjem predlaganih prič. V kolikor namreč pravilno vabljena stranka v sporih majhne vrednosti ne pride na narok, ki ga sodišče razpiše, čeprav ga nobena od strank ni zahtevala, se šteje, da umika vse dokazne predloge, razen listinskih dokazov, ki jih je že predhodno predložila sodišču.

Ni nujno, da se sodno pisanje (vabilo na narok) vroča zakonitemu zastopniku (direktorju), zaradi česar bi zaradi zamenjave slednjega lahko prišlo do nepravilne vročitve.

Spor majhne vrednosti.

Čeprav tožeča stranka na narok ni prišla, sodišče ne bi moglo izdati sodbe na podlagi odpovedi, kot je smiselno predlagano v pritožbi. To bi bilo možno le, če bi tožeča stranka zahtevala izvedbo naroka, pa nanj ne bi bila prišla, čeprav je bila v redu povabljena.

Za primer, ko se tožena stranka ne udeleži naroka, katerega izvedbo je zahtevala, čeprav je bila v redu vabljena, je predvidena izdaja sodbe na podlagi pripoznave.

Tožena stranka je zahtevala izvedbo naroka, ki se ga nato ni udeležila. Sodišče je zato ravnalo pravilno, ko ni zaslišalo z njene strani predlagane priče. Podlago za takšno postopanje predstavlja določba petega odstavka 282. člena ZPP, po kateri sodišče odloča na podlagi stanja spisa in ne prvega odstavka 455. člena, ki domneva umik dokaznih predlogov stranke, ki ni prišla na narok.

Sodišče je opravilo glavno obravnavo in zmotno ugotovilo, da so podani pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave. Prej tožena stranka ni zahtevala uvedbe naroka. Postopanje v primerih, ko sodišče razpiše narok, čeprav ga stranke ne zahteva, potem pa na narok ne pristopi, ureja 455. člen ZPP.