VSL sklep I Cpg 237/2013

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom I.) zavrglo revizijo tožeče stranke z dne 9.7.2012, II.) zavrnilo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje ter III.) zavrglo revizijo z dne 5.11.2012, ki sta jo vložili tožeča stranka in D. d.o.o.

2Zoper navedeni sklep sta se pravočasno pritožila tožeča stranka in D. d.o.o., in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter zaradi kršitve 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije ter 6. člena EKČP. Predlagala sta, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in revizijo tožeče stranke pošlje Vrhovnemu sodišču v odločanje, podrejeno, da pošlje zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožbenih stroškov nista priglasila.

3Pritožba ni utemeljena.

Ugotovitev, da je D. d.o.o. sosporniški intervenient:

4Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni ugotavljalo relevantnega postopkovnega dejanskega stanja. Višje sodišče soglaša s pravilno ugotovitvijo (iz 18. točke izpodbijanega sklepa), in sicer, da tudi če bi imela družba D. d.o.o v tej pravdi položaj sosporniškega intervenienta, mora tak intervenient izredno pravno sredstvo vložiti v roku, v katerem bi to lahko storila tožeča stranka, kateri se je D. d.o.o. pridružil po pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku (drugi odstavek 202. člena ZPP). Intervenient s položajem enotnega sospornika lahko vloži izredno pravno sredstvo tudi v pravdi, ki se je do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ni udeležil kot intervenient, kar pa ne pomeni, da jo lahko vloži v drugačnem (daljšem) roku, kot ta velja za stranko. O tem se je sodna praksa že večkrat izrekla, zaradi česar ugotavljanje dejstva, ali ima D. d.o.o. položaj sosporniškega intervenienta ob ugotovitvi, da revizije ni vložil pravočasno, v postopku na prvi stopnji za odločitev ni bilo bistvenega pomena.

5Nobenega dvoma ni, da je tožeča stranka sodbo višjega sodišča prejela 7.6.2012. Tega pritožnik niti ne izpodbija. Rok iz prvega odstavka 367. člena ZPP je za tožečo stranko začel teči od vročitve prepisa sodbe, to pa velja tudi za morebitnega sosporniškega intervenienta. D. d.o.o. je revizijo vložil 5.11.2012, kar je prepozno. Ta ugotovitev velja ne glede na to, ali ima položaj sosporniškega intervenienta ali ne. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, pritožbeno dokazovanje, da ima D. d.o.o. položaj sosporniškega intervenienta, pa na pravilnost odločitve ne morejo vplivati. Za odločitev o pravočasnosti revizije, ki jo je vložil D. d.o.o., namreč ni odločilen njegov procesni položaj v pravdi, pač pa dejstvo, da je revizijo vložil prepozno.

6Nepravilno je tudi pritožbeno stališče, da je volja D. d.o.o., in sicer, da vložena revizija šteje za njegovo revizijo, razvidna iz pravočasno predloženega pooblastila. Predložitev pooblastila ne pomeni vložitve vloge, niti tega ni mogoče enačiti. Tako ni mogoče šteti, da predložitev pooblastila pomeni, da je vložena tudi revizija oziroma, da je revizijo podpisala družba D. d.o.o. s tem, ko je predložila pooblastilo za vložitev revizije. Pooblastilo je izjava volje zastopanega, da pooblaščenec v imenu in na račun pooblastitelja (stranke postopka) v mejah pooblastila opravlja procesna dejanja, vloga (v konkretnem primeru izredno pravno sredstvo) pa je pisna izjava stranke sodišču, ki vsebuje izjavo volje in pravne ter dejanske trditve. Pooblastilo je v procesno-tehničnem smislu priloga vloge (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS, U-I-74/12-6); tako torej ni mogoč zaključek, da predložitev pooblastila pomeni, da je vložena tudi revizija (oziroma, da je s predložitvijo pooblastila izražena volja, da se vložena revizija šteje za revizijo pooblastitelja).

7Zavrženje revizije D. d.o.o. ne pomeni kršitve pravice do sodnega varstva (iz 23. člena Ustave RS), saj spoštovanje procesne discipline nikakor ne more pomeniti takšne kršitve. Sklicevanje pritožnika na odločbo Ustavnega sodišča Up 3760/07 z dne 26.3.2009 za odločitev ne more biti relevantno. V konkretnem primeru ne gre za to, da bi sodišče prve stopnje sosoporniškemu intervenienetu odreklo upravičenost vlaganja revizije, ker bi menilo, da pogoji za vstop v pravdo pred prvostopenjskim sodiščem na podlagi zakonskih določb (202. člena ZPP) niso bili izpolnjeni, pač pa zato, ker je bila revizija D. d.o.o. vložena prepozno.

Neobrazloženost:

8Obveznost sodišča, da svoje odločbe obrazloži, ne izhaja le iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, temveč je tudi del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Iz obrazložitve sodne odločbe mora biti razvidno, katera pravno pomembna dejstva iz tožbe je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo jo je oprlo (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 295/2003, sklep Ustavnega sodišča Up 201/01). Od tega pravila sodna praksa odstopa v primerih, ko gre za jasne in preproste primere, ki ne dopuščajo dvoma o tem, katera odločilna dejstva so tista, na podlagi katerih je tožbeni zahtevek utemeljen in na kateri pravni podlagi. Za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi. Zaradi tega ne drži pritožbeni očitek, da sklepa sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, prav tako pa ni podana kršitev 23. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Višje sodišče zaključuje, da obrazložitev sodišča prve stopnje ni niti pomanjkljiva, niti presplošna; le če zaradi pomanjkljive obrazložitve učinkovita pritožba zoper njo ne bila možna, bi taka sodna odločba kršila strankino pravico do pravnega sredstva. Iz predloga tožeče stranke in posledično obrazložitve izpodbijanega sklepa je po presoji višjega sodišča mogoče povsem jasno ugotoviti, katera so pravno relevantna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje vzelo kot podlago svoje odločitve.

Neobrazloženost I. točke izreka:

9Sodišče prve stopnje je zavrglo revizijo tožeče stranke z dne 9.7.2012, ker k njej ni bilo predloženo (novo) pooblastilo odvetnika v skladu z drugim odstavkom 95. člena ZPP. Ugotovilo je še, da predloženega pooblastila za revizijo ni podpisala (tožeča) stranka, ki je navedena kot vlagatelj revizije. Navedene (tudi sicer pravilne) ugotovitve sodišča prve stopnje pritožnik izpodbija z navedbami, da je v predmetni zadevi le ena tožeča stranka, sestavljena iz dveh subjektov (družbe S. d.o.o. in družbe D. d.o.o.), ki imata položaj enotnih sospornikov, zaradi česar je predložitev pooblastila s strani odvetnika kateregakoli sospornika v korist vsem sospornikom. Sodišču prve stopnje še očita, da o tem ni zavzelo nobenega stališča.

10Pritožbeni očitek ni utemeljen. V tej zadevi ne nastopa ena tožeča stranka, sestavljena iz dveh subjektov (družbe S. d.o.o. in družbe D. d.o.o.), pač pa je tožnik le en, in sicer S. d.o.o. Do spremembe tožnika ni prišlo, prav tako pa se družba D. d.o.o. tožeči stranki do konca glavne obravnave ni pridružila kot nov tožnik (drugi odstavek 191. člena ZPP). Če ima D. d.o.o. v tem postopku položaj enotnega sospornika kot sosporniški intervenient na podlagi 202. člena ZPP, to ne pomeni, da je zaradi tega stranka postopka, pač pa je na podlagi navedenega zakonskega določila pomočnik stranke v postopku. Povedano drugače: dejstvo, da ima kot sosporniški intervenient položaj, kot bi ga imela stranka, ne pomeni, da je (tožeča) stranka, pač pa, da ima procesna upravičenja, ki bi jih imel, če bi kot enotni sospornik nastopal kot stranka v sporu. Tudi sicer pa bi šlo v konkretnem primeru za dispozitivno enotno sosporništvo (prim. mag. Nina Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2 knjiga, str. 255), saj v primeru, ko med pravdo pride do odtujitve stvari ali pravice, o kateri teče pravda (190. člen ZPP), ne obstaja procesna nujnost, da so v enotnem postopku udeleženi vsi, ki sicer izpolnjujejo pogoje za enotne sospornike. Tudi zaradi tega je zmotno stališče pritožnika, da se predložitev pooblastila enega izmed sospornikov, ki ima pravico vložiti revizijo, razteza tudi na enotnega sospornika, ki je bil s predložitvijo pooblastila v zamudi.

11Za odločitev je pravno upoštevna pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da S. d.o.o., ki je 9.7.2012 vložil revizijo, k njej ni predložil (novega) pooblastila odvetnika. Zakonska zahteva, da mora odvetnik za vložitev izrednega pravnega sredstva predložiti pooblastilo, je odraz zakonodajalčevega poudarka, da so izredna pravna sredstva izjema, saj predstavljajo poseg v pravnomočnost sodbe odločbe (dr. Aleš Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 396). Tudi sicer želenega in legitimnega zakonodajalčevega cilja ni mogoče spreminjati na način, kakršnega se je poslužila tožeča stranka (da se torej predložitev pooblastila enega izmed sospornikov, ki ima pravico vložiti revizijo, razteza tudi na enotnega sospornika, ki je bil s predložitvijo pooblastila v zamudi). Ne gre namreč spregledati, da D. d.o.o., katerega pooblastilo je bilo v tem postopku predloženo pravočasno, revizije v zakonsko določenem roku ni vložil.

Neobrazloženost II. točke izreka

12Sodišče dovoli vrnitev v prejšnje stanje, če spozna, da je stranka zamudila narok ali rok iz opravičenega razloga (prvi odstavek 116. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pravni standard upravičenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje obsega vsak dogodek, ki je stranki preprečil opravo procesnega dejanja ter v posledici povzročil prekluzijo. Vsebino predpostavke "upravičeni vzrok", ugotavlja sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej po pravilih o razlagi pravnih standardov.

13Pritožnik je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za predložitev pooblastila S. d.o.o. utemeljeval z razlogi, da pooblaščenec, ki je nameraval priložiti k reviziji obe pooblastili, ob pregledu in podpisu vloge ni zaznal, da je k vlogi, ki je bila pripravljena za vložitev, priloženo le pooblastilo D. d.o.o. Napake ni zaznala niti administracija odvetniške pisarne, ki pred oddajo vloge preverja njeno popolnost. Prav tako ni bila zaznana razlika med navedbo stranke v vlogi in pooblastiteljem.

14Ne glede na to, da višje sodišče sprejema pritožnikova stališča, ki se nanašajo na postopkovno strogost v zvezi s predložitvijo pooblastila ter soglaša tudi s tem, da gre za zelo strogo sankcijo procesne napake (za katero niti ni nujno, da je posledica neskrbnosti), in to tudi v primeru, ko gre zgolj za pomote, pa to na želeni in legitimen zakonodajalčev cilj, in sicer, da izredno pravno sredstvo predstavlja izjemo in ne pravilo, ne more imeti vpliva. Odločitev za vložitev izrednega pravnega sredstva mora biti rezultat posebnega preudarka tako stranke kot tudi odvetnika, ki (tudi) s skrbno pripravo popolnih vlog zadosti tej zakonski zahtevi. Tega s širjenjem pojma „upravičenosti vzroka“ in milejšo razlago zakonskih določb ni mogoče spreminjati. Ker ni nobenega dvoma, da v konkretnem primeru ne gre za upravičen razlog, zaradi katerega je tožeča stranka zamudila rok za predložitev pooblastila, se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno posebej opredeljevati do posameznih navedb tožeče stranke, s katerimi je le-ta utemeljevala upravičenost zamude. Sodišču se namreč v obrazložitvi svojih odločb ni treba opredeljevati do tistih navedb strank, ki za odločitev niso relevantne (prim. II Ips 692/2003).

15Sodna praksa in pravna teorija sta pri ugotavljanju "upravičenega vzroka", izoblikovali naslednje merilo: upravičen vzrok je dogodek resnejše narave, ki razumsko predstavlja oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje; vzrok bo opravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma, če se lahko pripiše slučaju, ki se je pripetil stranki. Za upravičen vzrok gre takrat, ko stranki (ali njenemu pooblaščencu) ni mogoče očitati, da je zamudila iz vzroka, ki ga kljub zadostni skrbnosti ni mogla ne preprečiti, ne predvideti. Upoštevajoč dejstva, na katera izrecno opozarja že sodišče prve stopnje (to je, da je določilo drugega odstavka 95. člena ZPP glede predložitve pooblastila ob vložitvi izrednih pravnih sredstev nedvoumno) ter zelo strogo sankcijo procesne napake (peti odstavek 98. člena ZPP), pri čemer višje sodišče ne dvomi, da so navedene zakonske določbe pooblaščencu dobro poznane, bi moralo biti poslovanje pri vlaganju izrednih pravnih sredstev še posebej skrbno. To velja še toliko bolj, ker se od pooblaščenca (odvetnika) zahteva ravnanje s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Dejstvo, da niti pooblaščenec niti administracija odvetniške pisarne pomanjkljivosti glede pooblastila ter navedbe stranke v vlogi nista zaznala, ni mogoče razlagati drugače, kot pomanjkanje skrbnosti. Ni namreč mogoč zaključek, da (kar dveh) napak kljub zadostni skrbnosti ni bilo mogoče niti ugotoviti, niti predvideti in preprečiti. Res je sicer, da bi v času pred uveljavitvijo ZPP-D sodišče pooblaščenca pozvalo k predložitvi manjkajočega pooblastila, vendar pa je potrebno upoštevati, da določilo petega odstavka 98. člena ZPP-D ni (več) novo, pri čemer se je z navedeno novelo predvsem postrožil sistem sankcij in bolj kot do tedaj poudarila odgovornost oziroma breme strank.

Nasprotje v razlogih obrazložitve III. točke izreka

16Pritožnik z navedbami v tem delu neutemeljeno meri na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko navaja, da ni razumljiv zaključek sodišča prve stopnje, da revizija D. d.o.o. ni bila vložena 9.7.2012, temveč šele 5.11.2012. Že v 4. točki tega sklepa je pojasnjeno, da mora sosporniški intervenient izredno pravno sredstvo vložiti v roku, v katerem bi to lahko storila tožeča stranka, kateri se je tak intervenient pridružil po pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku (drugi odstavek 202. člena ZPP). Tožeča stranka je sodbo višjega sodišča prejela 7.6.2012, sodišče prve stopnje pa v točki 23. ugotavlja, da je bil D. d.o.o. z odločitvijo višjega sodišča seznanjen (najkasneje) 9.7.2012, ko je pooblaščenec vložil revizijo tožeče stranke, kateri pa je bilo priloženo pooblastilo družbe D. d.o.o. Prav tako je že pojasnjeno, da predložitev pooblastila ne pomeni vložitve izrednega pravnega sredstva, zaradi česar sodišče prve stopnje pravilno šteje, da je D. d.o.o. revizijo vložil šele 5.11.2012. Ob povedanem se pritožbeni očitek nasprotja v razlogih obrazložitve izkaže kot neutemeljen.

Uporaba 108. člena ZPP

17V postopku z revizijo se ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev (383. člen ZPP in 336. člen ZPP), kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje v točki 15. izpodbijanega sklepa. Pritožnik odločitev sodišča izpodbija z navedbami, da revizija z dne 9.7.2012 ni nepopolna v smislu 336. člena ZPP, pač pa gre za nerazumljivo vlogo, čemur pa višje sodišče ne sledi. Dejstvo, da je bila kot vlagatelj revizije navedena tožeča stranka, ki izrednemu pravnemu sredstvu ni predložila pooblastila v skladu z drugim odstavkom 95. člena ZPP, ne pomeni nerazumljive vloge. Kot takšne je ni mogoče opredeliti niti zaradi dejstva, da je bilo reviziji tožeče stranke priloženo pooblastilo D. d.o.o. (ki izrednega pravnega sredstva ob predložitvi pooblastila ni vložil). Vloga je namreč nerazumljiva takrat, ko ni mogoče razbrati, kaj stranka sploh hoče, za kar pa v konkretnem primeru ne gre.

18Upoštevajoč navedeno višje sodišče kot pravilno potrjuje ravnanje sodišča prve stopnje, ki je - po tem, ko je ugotovilo, da revizija tožeče stranke ni popolna - le-to zavrglo, ne da bi tožečo stranko predhodno pozivalo na dopolnitev. Da v takem primeru ni mogoče govoriti o nesorazmernosti, je mogoče zaključiti na podlagi odločbe Ustavnega sodišča v zadevi U-I-8/10 z dne 3.6.2010, ki je presodilo, da (takšna) ureditev pritožbenega postopka ni v neskladju z ustavo. Glede na to, da pravica do revizije (v primerjavi s pravico do pritožbe kot rednega pravnega sredstva) ni ustavno zagotovljena, ni razlogov za kakršnokoli širšo razlago omenjenega določila v revizijskem postopku, v katerem se glede na obvezno zastopanje strank po odvetnikih pričakuje tudi večja stopnja skrbnosti in strokovnosti (prim. II Ips 35/2013). Neutemeljen in najmanj odveč je zato pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je z arbitrarnim postopanjem poseglo v načelo pravne države, varovano z 2. členom Ustave RS.

Pravočasnost pooblastila tožeče stranke:

19Dopustnost posameznega procesnega dejanja je vselej odvisna od obstoja (posebnih, za to dejanje predpisanih) procesnih predpostavk. Če te niso izpolnjene, procesno dejanje ni dovoljeno (prim. II Ips 35/2013). Za vložitev izrednih pravih sredstev mora odvetnik predložiti novo pooblastilo. Povsem jasno je, da mora biti pooblastilo predloženo hkrati z revizijo oziroma, da je dopustnost revizije odvisna od tega, ali je vlogi predloženo pooblastilo, zaradi česar pritožbeno razpravljanje o tem, da je bila revizija v času odločanja popolna, za odločitev ne morejo biti relevantna. Višje sodišče na tem mestu zgolj ponovno opozarja, da pravica do revizije ni ustavno zagotovljena, zaradi česar kakršnakoli širša razlaga zakonskih določil ne pride v poštev.

Pravočasnost poprave oziroma dopolnitve revizije D. d.o.o.

20Sodišče prve stopnje v točki 18. ugotavlja, da se D. d.o.o. do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku pravde ni udeležil kot intervenient. D. d.o.o je 21.5.2009 podal izjavo o vstopu v pravdo namesto tožeče stranke; da je bila s to vlogo mišljena sprememba tožnika (drugi odstavek 190. člena ZPP), nedvoumno izhaja iz navedene vloge in nenazadnje tudi iz pritožbe z dne 23.9.2010.

21Izjavo z dne 21.5.2009, ki se nanaša na spremembo tožnika, bi bilo mogoče šteti (tudi) kot vstopno izjavo intervenienta, v kolikor bi tožeča stranka – po tem, ko tožena stranka v tako spremembo ni privolila – D. d.o.o. v postopku najavila kot stranskega intervenienta; tudi v primeru sosoporniškega intervenienta mora namreč le-ta zatrjevati in verjetno izkazati določena dejstva, s katerimi utemeljuje svoj interes za udeležbo v pravdi in položaj sosporniškega intervenienta. V kolikor torej tožeča stranka šteje, da je vloga z dne 21.5.2009 izjava intervenienta o vstopu v pravdo in ne poskus spremembe tožnika, potem je najmanj, kar bi bilo pričakovati, da se bo D. d.o.o. postopka udeleževal kot strankin pomočnik, pa tega ni storil vse do 5.11.2012, ko je vložil revizijo.

22Ne drži niti pritožbeni očitek, da je bil D. d.o.o. v postopku v celoti ignoriran, s čimer tožeča stranka (med drugim) sodišču prve stopnje očita, da navedeni družbi sodne odločbe niso bile vročene. Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da zgolj na podlagi vloge z dne 21.5.2009 sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da po uradni dolžnosti D. d.o.o. šteje kot sosporniškega intervenienta. Tudi za tega namreč velja, da če želi v pravdo vstopiti s položajem sosporniškega intervenienta po 202. členu ZPP, mora to nedvoumno izjaviti. Ne obstaja dolžnost sodišča, da na podlagi izjave, ki jo je v tem postopku D. d.o.o. podal z namenom spremembe tožnika (na podlagi drugega odstavka 190. člena ZPP), sklepa, da se navedena družba želi postopka udeleževati kot sosporniški intervenient, niti mu ni mogoče takega položaja priznati brez izrecne izjave o tem. Tako kot za vsako drugo procesno izjavo velja tudi za izjavo o vstopu v pravdo, da mora biti jasna in nedvoumna. Ker sodišče prve stopnje ni imelo predloga D. d.o.o. za vstop v pravdo kot intervenienta, o tem tudi ni odločalo. Sodišče odloča na predlog stranke, ni pa dolžno o namerah stranke sklepati na podlagi do tedaj opravljenih procesnih dejanj.

23Iz navedenih razlogov tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da o udeležbi D. d.o.o. ni bilo odločeno s posebnim sklepom. Odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda, ne povzroči spremembe strank (prim. prvi odstavek 190. člena ZPP). Sprememba strank (ko namesto prvotne stranke v pravdo vstopi pridobitelj sporne stvari ali pravice) je sicer možna, vendar le, če v to privolita obe stranki (drugi odstavek 190. člena ZPP). Ni sporno, da tožena stranka v to ni privolila, s čimer je bil D. d.o.o. seznanjen 29.10.2009. Do spremembe strank, ko bi namesto prvotne tožeče stranke v pravdo vstopil D. d.o.o., tako ni prišlo. Nepravilno zato sodišče prve stopnje (v 20. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa) navaja, da subjektivne spremembe tožbe na aktivni strani ni dopustilo. Ne le, da ZPP ne pozna pojma subjektivna sprememba tožbe na aktivni strani (187. člen ZPP), takšna sprememba tudi pojmovno ni mogoča. Nujni pogoj spremembe tožbe je namreč aktivno ravnanje tožeče stranke. To pomeni, da se le-ta lahko odloči, da namesto prvotnega toženca toži nekoga drugega (prvi odstavek 187. člena ZPP), ne more pa se (brez soglasja nasprotne stranke) odločiti, da bo namesto nje v vlogi tožnika nastopal nekdo drug. Ker sodišče pogoja soglasja nasprotne stranke tudi sicer ne more nadomestiti s svojo voljo, to pomeni, da v primeru, ko nasprotna stranka spremembi nasprotuje, sodišče o tem ne odloča. Gre za procesno dejanje tistega, ki želi vstopiti v pravdo namesto tožeče stranke, čigar usoda po tem, ko tožena stranka v to ni privolila, ni bila odvisna od odločitve sodišča. Nepravilno je zato stališče pritožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje o udeležbi D. d.o.o. odločiti s posebnim sklepom; ker pa izjave o vstopu v pravdo kot intervenient ni podal, sodišče tudi o tem ni moglo odločati.

24Prav tako ne drži, da je bilo o udeležbi D. d.o.o. odločeno s sodbo, s katero je bila sprememba tožbe zavrnjena. Sodišče prve stopnje o udeležbi D. d.o.o. ni odločalo, pač pa je odločalo o objektivni spremembi tožbe (pa še to nepravilno, kot je razvidno iz 22. točke obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, I Cpg 1534/2010 z dne 25.4.2012).

25Zaradi do sedaj navedenega so nepravilna tudi pritožbena navajanja, da bi moralo sodišče D. d.o.o. vročati sodne odločbe. Drži, da ima vsak subjekt v postopku (četudi so njegove vloge neutemeljene) pravico, da ga sodišče seznani s svojo odločitvijo, vendar pritožba spregleda, da v konkretnem primeru D. d.o.o. po tem, ko tožena stranka v spremembo tožnika ni privolila, ni postal udeleženec postopka, niti se ni odločalo o njegovih pravicah ali obveznostih. V postopku na prvi stopnji je imel D. d.o.o. zgolj interes, da vstopi v pravdo, ker je med njenim tekom postal nosilec materialnopravne pravice, o kateri se odloča, do česar pa zaradi nasprotovanja tožene stranke in odsotnosti njegove izjave za intervencijo ni prišlo. Zaradi tega sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno, da mu vroča sodne odločbe, niti ni kršilo ustavno varovanih pravic in pravic iz 6. člena EKČP.

26Višje sodišče tako zaključuje, da pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Zaradi tega je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).