VSRS Sodba I Ips 40281/2010-122

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 1. 6. 2011 obsojenega K. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja po prvem odstavku 307. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen osem mesecev zapora, ter mu na podlagi določbe prvega odstavka 73. člena KZ-1 odvzelo zaseženo orožje. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP v višini 504,66 EUR ter sodno takso po tarifni številki 7112 v višini 240,00 EUR. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 8. 12. 2011, ob reševanju pritožbe obsojenca, sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo v odločbah o krivdi in kazenski sankciji ter odločilo, da se iz opisa dejanja izpusti hramba orožja, katerega promet in posest je omejena oziroma dopustna le z dovoljenjem pristojnega organa in obsojencu kazen znižalo na sedem mesecev zapora. Pritožbo pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču so predlagali naj zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi.

3Vrhovni državni tožilec je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal, naj se zahteva zavrne kot neutemeljena. Kršitve zakona, ki jih uveljavlja, niso podane, uveljavlja pa tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

4O odgovoru državnega tožilca so se zagovorniki pisno izjavili.

5Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7Zagovorniki zatrjujejo, da sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov o subjektivnem odnosu obsojenca do kaznivega dejanja. Menijo, da obsojenec ni kriv, saj je bil v upravičeni pravni zmoti, da je hramba bajonetov dovoljena in ni v nasprotju z veljavnimi predpisi. V svojem zagovoru je podal laično, vendar točno oceno zakonskih določb, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bajoneti ne sodijo v kategorijo A kot prepovedano orožje. Imel je upravičene razloge verjeti, da je njegovo razmišljanje pravilno. Obsojenec je trdil, da bajoneti niso več hladno orožje, kar izhaja tudi iz določb Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1). Glede na določbo drugega odstavka 28. člena ZOro-1, ki opredeljuje zbiranje orožja kategorije A, ki ga je dovoljeno zbirati le, če se da na podlagi znanih dejstev ugotoviti, da se ne izdeluje več in ga ne uporabljajo obrambne sile ali policija, ali če je trajno onesposobljeno, je pravna zmota obsojenca tako ne samo upravičena, ampak tudi razumljiva in logična, saj se ob citirani zakonski določbi, po kateri je prepuščeno posamezniku, da iz znanih dejstev ugotavlja prepovedanost, zmota opravičljiva. Sodišče bi tako moralo uporabiti določbo 31. člena KZ-1 o pravni zmoti. Ker je ni uporabilo, je podana tudi kršitev materialnega prava.

8Vložniki zahteve s trditvijo, da pravnomočna sodba ni obrazložena o odločilnem dejstvu, to je subjektivnem odnosu obsojenca do dejanja, poskušajo uveljaviti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Hkrati pa tudi zatrjujejo, da je bil obsojenec v opravičljivi pravni zmoti. Sodišče je presodilo obsojenčev zagovor, ugotovilo je, da je bil obsojenec na področju predpisov o orožju dovolj dobro poučen, da je vedel, na kak način in pod kakšnimi pogoji bi lahko orožje hranil. Dejstva o obsojenčevi krivdi je sodišče v pravnomočni sodbi ugotovilo (11. točka sodbe sodišča prve stopnje). Z navedbami v zahtevi, v katerih vložniki prikazujejo, da je obsojenčeva krivda izključena, ker je bil v pravni zmoti, ne uveljavljajo kršitve zakona. Po določbi prvega odstavka 31. člena KZ-1 ni kriv storilec kaznivega dejanja, ki iz opravičenih razlogov ni vedel, da je dejanje v nasprotju s pravom. Vložniki zahteve navajajo določbo drugega odstavka 28. člena ZOro-1 ter menijo, da je ob tako nejasni določbi obsojenec lahko upravičeno štel, da njegovo ravnanje ni v nasprotju s pravom. Spregledajo pa določbo petega odstavka 28. člena ZOro-1, veljavno v času, ko je obsojenec orožje hranil, da si mora oseba o izpolnjevanju pogojev za orožje in strelivo iz drugega in tretjega odstavka 28. člena na svoje stroške pridobiti strokovno mnenje komisije, ki jo imenuje minister pristojen za notranje zadeve. Sklicevanje na pravno zmoto ne more biti uspešno, saj ni opravičenih razlogov iz prvega odstavka 31. člena KZ-1, če storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi. Zahteva ne navaja okoliščin, ki naj bi pri obsojencu povzročile zmoto o pravni dovoljenosti njegovega ravnanja v zvezi s kaznivim dejanjem, za katerega je bil spoznan za krivega. Pravna zmota se presoja v vsakem konkretnem primeru posebej, razloge je potrebno ugotavljati in se nanašajo na presojo dejanskega stanja. Zagovorniki pri zatrjevanju, da je bil obsojenec v opravičljivi pravni zmoti, izhajajo iz drugačnega dejanskega stanja, kot je ugotovljeno v pravnomočni sodbi, zato niso uspeli utemeljiti procesne kršitve, ki jo zatrjujejo, pa tudi ne kršitve kazenskega zakona (2. točka 372. člena ZKP), ki jo zatrjujejo z navedbami, da sodišče ni uporabilo zakonske določbe iz 31. člena KZ-1.

9Neutemeljena je tudi trditev, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP, ker ni obrazložilo s konkretnimi dejstvi in okoliščinami obsojenčeve dosedanje kaznovanosti za kazniva dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili ter zlorabe prostitucije kot obteževalno okoliščino, pomembno za odmero kazni. Menijo, da le sklicevanje sodišča na obsojenčevo predkaznovanost za „hujša kazniva dejanja, ki so pogosto povezana tudi s posestjo orožja“, temelji na nedokazni domnevi sodišča, da so vsa kazniva dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili ter zlorabe prostitucije sama po sebi povezana s posestjo orožja.

10Sodišče prve stopnje je v sodbi pri obrazložitvi kazenske sankcije, kot obteževalno okoliščino štelo, da je bil obsojenec že kaznovan za hujša kazniva dejanja, kot neupravičena proizvodnja in promet z mamili in zloraba prostitucije, ki so tudi povezana s posestjo orožja. Kot obteževalno okoliščino je štelo tudi, da je bil obsojenec že kaznovan za dejanja z elementi nasilja, kot huda telesna poškodba in ogrožanje varnosti. Sodišče druge stopnje je pri presoji kazenske sankcije ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino pravilno upoštevalo obsojenčevo dosedanjo kaznovanost, tudi za hujša kazniva dejanja. Obrazložitev odločbe o kazenski sankciji tako ni arbitrarna ampak temelji na presoji obsojenčeve dosedanje kaznovanosti, kot je navedlo sodišče druge stopnje, tudi zaradi hujših kaznivih dejanj. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je obteževalna okoliščina dejstvo, da je bil obsojenec do sedaj že kaznovan, kar pa pomeni, da ima sodba razloge o odločilnih dejstvih. Če pa se vložniki zahteve ne strinjajo z višino izrečene kazni, saj trdijo, da je bila obsojencu izrečena visoka zaporna kazen, pa se ne strinjajo z vrednotenjem okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni. Ne uveljavljajo vprašanje zakonitosti izrečene kazni ampak vprašanje njene primernosti, to je, ali so bile okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni pravilno upoštevane. Gre za razloge, s katerimi se lahko izpodbija sodba sodišča prve stopnje (374. člen ZKP).

11Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, da je bil zakon prekršen o vprašanju, ali je dejanje, ki je predmet obtožbe kaznivo dejanje, vložniki zahteve uveljavljajo z navedbami, da je bil obsojenec spoznan za krivega nedovoljene proizvodnje in prometa orožja po prvem odstavku 307. člena KZ, za izvršitveno obliko hranjena strelnega in vojaškega orožja, katerega promet posameznikom na podlagi zakona o orožju ni dovoljen. Citirajo določbo 2. člena ZOro-1, ki določa pojem orožja, ter navajajo, da bajoneti v pojem orožja po tem členu niso zajeti. Bajoneti tudi ne sodijo med vojaško orožje, ki je opredeljeno v določbi 6. točke prvega odstavka 4. člena ZOro-1, to je orožje in strelivo, ki se nabavlja in uporablja po posebnih predpisih in katerega promet posameznikom ni dovoljen ali je omejen. Ocena, da so bajoneti orožje in da gre za vojaško orožje, je posledica napačne uporabe dopolnilne norme iz ZOro-1, zato gre za kršitev materialnega prava. Bajoneti tudi niso hladno orožje, saj je bil bajonet s spremembo ZOro-1 z dne 5. 7. 2004 izrecno izpuščen iz 20. točke prvega odstavka 4. člena ZOro-1, ki opredeljuje hladno orožje. Menijo tudi, da je po navedenem tudi sklicevanje sodišča na 77. člen Zakona o obrambi (v nadaljevanu ZObr) ter na iz njega izhajajoči podzakonski akt (Uredba o oborožitvi, vojaški opremi, specialni operativni tehniki in naročilih zaupne narave) ne utemeljuje sklepa, da je bajonet vojaško orožje.

12Vložnikom zahteve je sicer mogoče pritrditi, da bajoneti več niso opredeljeni kot hladno orožje po 20. točki prvega odstavka 4. člena ZOro-1, saj so bili z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o orožju (Ur. l. RS, št. 73/2004 z dne 5. 7. 2004) bajoneti izvzeti iz opredelitve hladnega orožja. Obsojenec ni bil spoznan za hrambo hladnega orožja po 20. točki prvega odstavka 4. člena ZOro-1, ampak da je hranil vojaško orožje, to je orožje, ki se nabavlja in uporablja po posebnih predpisih in katerega promet posameznikom ni dovoljen ali je omejen. Zatrjevanje vložnikov zahteve, da bajonet ni hladno orožje in na tej podlagi utemeljevanje kršitve kazenskega zakona, za obravnavano zadevo ni relevantno.

13Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je hranil deset bajonetov za avtomatsko puško AK47 (kalašnikov), ki po 6. točki prvega in drugega odstavka 3. člena ZOro-1 sodijo v kategorijo A kot prepovedano orožje (vojaško orožje). Bajoneti, ki jih ima v oborožitvi vojska, so uvrščeni med vojaško orožje. Res je, da je v obrazložitvi predloga o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o orožju, da se bajoneti črtajo iz opredelitve hladnega orožja, navedeno: „Bajoneti, ki jih ima v oborožitvi slovenska vojska so zajeti že v 4. točki kategorije A vojaško orožje. Bajoneti, ki so bili v oborožitvi različnih vojska v bližnji in daljni preteklosti, sami po sebi ne predstavljajo neke neposredne nevarnosti za javni red in mir“, kar poudarjajo vložniki zahteve v izjavi na odgovor državnega tožilca, ko se sklicujejo na k izjavi priloženo pravno mnenje Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo z dne 3. 4. 2013. V priloženem mnenju ministrstva je navedeno tudi, da prometa z bajoneti kot takega ni več mogoče sankcionirati kot prekršek po določbah ZOro-1 in ne kot kaznivega dejanja po Kazenskem zakoniku, pod pogojem, da bajoneti niso razvrščeni med vojaško orožje po predpisih s področja obrambe. Slednje pa tudi pomeni, da je potrebno okoliščino, ali gre za vojaško orožje, presojati tudi po teh predpisih. Sodišče prve stopnje se je pri presoji, ali so bajoneti vojaško orožje, oprlo na določbo 77. člena ZObr, ki določa, da lahko vojaško orožje in opremo prodaja, izvaža ali uvaža ter opravlja posle posredovanja s tem blagom le gospodarska družba, zavod ali druga organizacija, ki pridobi dovoljenje ministrstva. Sodišče se je sklicevalo tudi na Uredbo o oborožitvi, vojaški opremi, specialni operativni tehniki in naročilih zaupne narave (Ur. l. RS, št. 76/2001 z dne 28. 9. 2001), ki je bila izdana na podlagi 77. člena ZObr in na podlagi 2. člena Zakona o javnih naročilih (ZJN-1). Uredba je določala vse vrste vojaškega orožja, ne glede na vrsto, namen in kaliber, razen lovskega in športnega orožja. Ta uredba je prenehala veljati dne 5. 9. 2007, česar vložniki zahteve ne problematizirajo, ko jo je nadomestila Uredba o obrambnih in zaupnih naročilih (Ur. l. RS, št. 80/2007 z dne 4. 9. 2007), ki je bila izdana za izvajanje prvega odstavka 15. člena in 3. točke prvega odstavka 17. člena Zakona o javnem naročanju (ZJN-2). Ta uredba v 3. členu opredeljuje vojaško orožje in v 1. točki prvega odstavka tega člena kot prenosno in avtomatsko orožje navaja zlasti puške, puškomitraljeze, mitraljeze, pištole, revolverje, brzostrelke in karabinke, razen lovskega in športnega orožja. Gre torej za smiselno enako opredelitev vojaškega orožja kot v uredbi iz leta 2001. V prilogi kasnejše Uredbe o soglasjih za proizvodnjo in dovoljenjih za promet z vojaškim orožjem in opremo ter predhodnih dovoljenj za uvoz, izvoz, tranzit in prenos obrambnih proizvodov, izdano na podlagi 77. in 78. člena ZObr, objavljeno v Ur. l. RS, št. 59/2011, je opredeljeno, kaj je vojaško orožje. Gre za orožje in opremo (orožje, orožni sistemi, strelivo, vojaški eksplozivi, oprema), ki so končni proizvodi vojaškega značaja posebej oblikovani, razviti in proizvedeni izključno za vojaško bojevanje in splošno niso v uporabi za civilne namene; izvzeto je varnostno, lovsko, športno in muzejsko ter predelano in zbirateljsko orožje (s citirano uredbo se je prenesla v pravni red RS Direktiva 2009/43-ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. 5. 2009 o poenostavitvi pogojev za prenose obrambnih proizvodov znotraj skupnosti, ki v prilogi prav tako opredeljuje, kaj je vojaško orožje).

14V vojaško orožje kategorije A sodi tudi vojaška puška tipa Kalašnikov, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, ugotovilo je tudi, da gre za bajonete k tem puškam, torej za vojaško orožje, ki se še uporablja. Po navedenem vojaško orožje opredeljuje zakon in na podlagi zakonov izdani podzakonski predpisi. Gre za orožje, ki je namenjeno za vojaško bojevanje in ga lahko uporablja vojska in je zato potrebno zakon razlagati tako, da se bajonete, ki so v uporabi v vojski, uvrsti med vojaško orožje, ki ga je mogoče pridobiti le po posebnih predpisih, četudi takšnega orožja slovenska vojska več ne uporablja, kot je razbrati iz priloge k izjavi zagovornikov na odgovor državnega tožilca. Zagovor obsojenca, da ne gre za vojaško orožje, je sodišče prve stopnje zavrnilo ter ugotovilo, da so bajoneti kompletni, ohranjeni in uporabni ter namenjeni za orožje, ki se še uporablja (stran 8 sodbe sodišča prve stopnje). Posest vojaškega orožja, med katero sodijo tudi bajoneti, v tem primeru posamezniku torej ni dovoljena. Le v primeru, če bi šlo za orožje iz kategorije A, ki ga je po 28. členu ZOro-1 dovoljeno zbirati, je posameznikom, če je to orožje uvrščeno na seznam orožja iz kategorije A, ki ga je dovoljeno zbirati, promet, nabava in posest pod pogoji iz zakona dovoljena. Sledeč ugotovitvam sodišča prve stopnje za takšno orožje ne gre (tudi iz priloge Odredbe o seznamu orožja iz kategorije A, ki ga je dovoljeno zbirati - Ur. l. RS, št. 43/2011 z dne 3. 6. 2011 - ki je sedaj v veljavi, izhaja, da puška AK, to je Kalašnikov, na ta seznam ni uvrščena). Gre za orožje, ki sodi v orožje kategorije A, to je vojaško orožje, ter bajonet za navedeno vojaško puško, ki je še v uporabi, predstavlja vojaško orožje, s katerim posameznikom promet ni dovoljen.

15Zagovorniki tako niso uspeli uveljaviti kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, da dejanje, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, ne pomeni konkretizacije kazenskopravnih pojmov iz zakonskega vpisa kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja po prvem odstavku 307. člena KZ.

16Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

17Odločba o stroških temelji na določbi prvega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.