VSRS Sodba X Ips 410/2012

I. Revizija se zavrne.
II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper sklep RS, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Velenje, št. DT-42914-59/2009,33-1602-01 z dne 14. 9. 2011 (izdan v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani I U 62/2010-10 z dne 26. 10. 2010, izdano zvezi s sklepom prvostopenjskega organa, št. DT 42914-59/2009,1-16022-04 z dne 18. 5. 2009). Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski davčni organ zoper davčnega dolžnika A., s. p. (v nadaljevanju A.), opravil izvršbo dolžnega zneska iz naslova neplačanih obveznosti, ki znašajo skupaj 5.676,54 EUR in izhajajo iz seznama izvršilnih naslovov z dne 18. 5. 2009, in sicer z rubežem dolžnikove terjatve, ki jo ima do družbe C., d. o. o., v tem upravnem sporu revidentke, na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene 19. 8. 2008 med dolžnikom kot prodajalcem in revidentko kot kupcem poslovnega deleža v družbi B., d. o. o., - v stečaju, v znesku 5.676,54 EUR. V nadaljevanju je prvostopenjski organ sklenil, da se izvršba ne izvrši, ker je bila obveznost že plačana, pri čemer se preveč plačana obveznost v znesku 5.229.46 EUR s pripadki revidentki vrne; priznajo se ji tudi stroški postopka. Revidentkin ugovor zoper prvostopenjski sklep je tožena stranka zavrnila z odločbo, št. DT 499-29-498/2011-2 z dne 14. 12. 2011.

2Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrdilo odločitvi tožene stranke, s tem, da je kot pravilen razlog, da je rubež dolžnikove terjatve do revidentke kot način poplačila dolžnikovih davčnih dolgov utemeljen, ker ta terjatev še obstoja, navedlo, da do pobota revidentkine terjatve do davčnega dolžnika s terjatvijo davčnega dolžnika do revidentke ni prišlo, ker revidentkina terjatev ni bila likvidna. Glede tožbenih ugovorov pa se je, da razlogov ni ponavljalo, sklicevalo na stališča, ki jih je do pritožbenih ugovorov, ki so enaki tožbenim, sprejela tožena stranka, za kar ima podlago v drugem odstavku 71. člena ZUS-1, opredelilo pa se je tudi do novih tožbenih navedb. Svojo odločitev je oprlo na 311. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

3Revidentka se v reviziji glede njene dovoljenosti sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1, torej na pomembno pravno vprašanje, ki se nanaša na pobot terjatev in 311. člena OZ in glede tega vprašanja zatrjuje, da pomeni stališče prvostopenjskega sodišča glede tega vprašanja odstop od prakse Vrhovnega sodišča RS, pri čemer se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča III Ips 109/2003 z dne 28. 12. 2004, ki ga reviziji prilaga. Revizijo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava, to je 311. in 312. člena OZ. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo ter vrne zadevo v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču s stroškovnimi posledicami za toženo stranko.

4V odgovoru na revizijo tožena stranka predlaga zavrnitev revizije kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v izpodbijani sodbi in upravnih odločbah.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišče glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7Revidentka kot pomembno pravno vprašanje zastavlja vprašanje: ali se lahko pobotajo terjatve, ki so nelikvidne oziroma so sporne (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), in zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče glede tega vprašanja odstopilo od stališča sodne prakse Vrhovnega sodišča, sprejetega v sklepu Vrhovnega sodišča III Ips 109/2003 z dne 28. 12. 2004. Ker torej revidentka zatrjuje odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede jasno zastavljenega pravnega vprašanja, od odgovora nanj pa je odvisna odločitev v tej zadevi, je pogoj iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZU-1 za dovoljenost revizije izpolnjen.

8Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je revizijsko sodišče v obravnavani zadevi tudi opravilo revizijski preizkus.

9Po določbi 144. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) je lahko predmet davčne izvršbe vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe. V prvem odstavku 173. člena ZDavP-2 je določeno, da se s sklepom o izvršbi (davčnemu) dolžniku (lahko) zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega davka, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune.

10Na podlagi navedenih določb ZDavP-2 je v obravnavanem primeru davčni organ za plačilo nespornih davčnih dolgov (dolgovni seznam z dne 18. 5. 2009) davčnega dolžnika (A.) zarubil njegovo terjatev do revidentke (nastalo na podlagi dela neplačane kupnine na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 19. 8. 2008 za prodajo deleža v družbi B., d. o. o., zdaj v stečaju, v nadaljevanju družba B.). Revidentka ugovarja, da ni dolžnikova dolžnica, ker ta terjatev A. ne obstoji več, ker da jo je pobotala s svojo terjatvijo do davčnega dolžnika (A.), ki jo je s cesijo (pogodba o odstopu terjatev z dne 28. 2. 2009) pridobila od družbe B., in sicer obveznost A. po računu, št. R-008-0 z dne 17. 2. 2009, v znesku 5.676,54 EUR (v nadaljevanju cedirana terjatev). Davčni dolžnik (A.) pa ves čas postopka trdi, in to potrjujejo tudi podatki v upravnem spisu, da je sporni račun družbe B., št. R-008-0 z dne 17. 2. 2009, v znesku 5.676,54 EUR, zavrnil s svojim dopisom z dne 20. 2. 2009, in da cedirano terjatev ves čas tega davčnega postopka prereka (listovna št. 6 - odgovor dolžnika z dne 17. 6. 2009, listovna št. 22 in 23 - zapisnik o zaslišanju dolžnika v upravnem postopku z dne 28. 1. 2011 in 9. 2. 2011), da torej cedirana terjatev ne obstoji, da pa se niti družba B. niti revidentka na njegov ugovor nista odzvali. Trdi torej, da niti družbi B. niti revidentki ni bil in ni dolžan plačati nič in da torej do pobotanja terjatev ni moglo priti. Revidentkin dolg do njega še obstoja in je zato revidentka njegova dolžnica, torej je obravnavana izvršba uperjena zoper pravo osebo.

11V obravnavanem primeru je torej sporno, ali je zatrjevani pobot terjatve davčnega dolžnika A. (obveznost, ki jo je imela revidentka do A., iz naslova nakupa lastniškega deleža v družbi C.), s cedirano terjatvijo (obveznost A. do družbe B., ki je to svojo terjatev cedirala revidentki s pogodbo z dne 28. 2. 2009), veljaven, kar trdi revidentka, glede na to, da je davčni dolžnik A. obveznosti do družbe B. po računu, št. R-008-0 z dne 17. 2. 2009, v znesku 5.676,54 EUR, zavrnil in kasneje to obveznost ves čas prerekal oziroma zatrjeval, da cedirana terjatev ne obstoji.

12Navedeno sporno vprašanje je v tej zadevi, ko gre za davčno izvršbo na terjatev dolžnika do dolžnikove dolžnice – revidentke, predhodno vprašanje (glej 147. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), saj gre za samostojno pravno celoto, ki spada v pristojnost sodišča splošne pristojnosti, vendar brez njegove rešitve odločitev v tej upravni zadevi ni možna. O tem, da bi bilo o tem vprašanju že odločeno oziroma da bi bil o tem v teku postopek pred pristojnim sodiščem, v sodnem oziroma upravnem spisu ni podatka, niti tega ne zatrjujejo stranke v tem upravnem sporu. Zato so davčna organa in prvostopenjsko sodišče postopali pravilno in zakonito, ko so to vprašanje za potrebe tega postopka davčne izvršbe reševali sami kot predhodno vprašanje.

13V 311. členu OZ je določeno,

da d

olžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. V 312. členu OZ pa je določeno, da pobot ne nastane takoj, ko se stečejo pogoji zanj, temveč mora to ena stranka drugi izjaviti. Po izjavi o pobotu se šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj.

14Čeprav OZ „likvidnost“ terjatve izrecno ne določa kot pogoja za pobot in tega pojma niti ne opredeljuje, se je v sodni praksi Vrhovnega sodišča pretežno uveljavilo stališče, povzeto po dr. Stojanu Cigoju, da je nelikvidnost terjatve lahko ovira za pobot in da „likvidna“ ni tista terjatev, ki je sporna oziroma ni določena. Vendar pa bi ozka razlaga in strogo razumevanje likvidnosti terjatve kot pogoja za pobot lahko pripeljala do sklepa, da je pobot mogoč le med terjatvami, ki so ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo. Le taka terjatev je v celoti določena in ni (več) sporna (glej dr. Miha Juhart, Komentar OZ, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2003, stran 392 in 394; podobno tudi točka (10.2) sklepa Vrhovnega sodišča RS III Ips 109/2003 z dne 28. 12. 2004, na katerega se sklicuje tudi revidentka; sodba Vrhovnega sodišča II Ips 42/1997 z dne 14. 5. 1998, ki je sicer sprejeta na podlagi 336. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki pa je imel enako določbo kot 311. člen OZ; in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 125/2004 z dne 23. 6. 2005). Ker pa to ni namen zakona, se je v pravni teoriji in v sodni praksi uveljavilo stališče, da je v smislu pogoja za pobotanje nelikvidna le tista terjatev, ki ji dolžnik nasprotuje ali za katero je očitno, da ne obstaja, torej le tista, pri kateri je nelikvidnost terjatve očitna.

15Na podlagi takega stališča pa sodišče odloča glede na okoliščine primera, zato je mogoče v sodni praksi zaslediti primere, ko je pobot veljaven, čeprav je terjatev prerekana (na primer sklep VS III Ips 109/2003) oziroma ko pobot ni veljaven, ker je terjatev prerekana pred sodiščem in gre zato za očitno nelikvidno terjatev (na primer sodba Vrhovnega sodišča II Ips 42/1997 z dne 14. 5. 1998).

16Glede na navedeno sodno prakso, ki je odvisna od dejanskih okoliščin primera, po presoji Vrhovnega sodišča sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je v obravnavanem primeru glede predhodnega vprašanja, od katerega je odvisna odločitev v tej zadevi, torej o veljavnosti zatrjevanega pobota revidentkine cedirane terjatve do dolžnika (A.) z njegovo terjatvijo do revidentke, odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Pravilna je namreč njegova presoja, da pobot ni bil mogoč, ker je cedirana terjatev glede na okoliščine tega primera sporna do take mere, da je njena nelikvidnost očitna.

17Okoliščine, v katerih je prišlo do te terjatve, in dolžnikovo prerekanje te terjatve izhajajo iz navedb davčnega dolžnika v njegovem odgovoru prvostopenjskemu davčnemu organu z dne 16. 6. 2009 (listovna št. 6 upravnega spisa, ki mu je priložen tudi sporni račun, njegov dopis o zavrnitvi spornega računa z dne 20. 2. 2009, potrdilo pošte o oddaji pošiljke Severni steni dne 21. 2. 2009, zaključni zapisnik, št. 19/2008 z dne 4. 4. 2008) in iz zapisnikov o dolžnikovem zaslišanju (listovna št. 22 in 23 upravnega spisa).

18Davčni dolžnik je po svojih navedbah kot izvajalec naročila iz materiala, ki ga je priskrbela dužba B., izdelal zvočno izolativno steno, pri čemer je, preden je začel z delom, opozoril, da material za tako steno ni primeren, ker je pretenak, vendar mu je bilo naročeno, da naj steno izdela, kar je tudi storil po navodilih vodje projekta, zaposlenega pri družbi B. Da je bilo delo opravljeno v skladu s projektom, izhaja iz zaključnega zapisnik, št. 19/2008 z dne 4. 4. 2008. Ko je naročnik stene izvedeno steno reklamiral, ga je družba B. pozvala, da napake odpravi. Temu se je uprl, ker do reklamacije ni prišlo zaradi izdelave stene, temveč zaradi neprimernega materiala, torej po krivdi družbe B.. Ta mu je zagrozila, da bo reklamacijo sanirala tretja oseba na njegove stroške, kar se je tudi zgodilo. Zato mu je družba B. izstavila račun, št. R-008-0 z dne 17. 2. 2009, ki pa ga je z dopisom z dne 20. 2. 2009 zavrnil v celoti. Ta dopis je poslal družbi B. priporočeno po pošti, kar je razvidno iz kopije potrdila o oddaji pošiljke, na katerem je poštni žig z datumom 21. 2. 2009.

19Po dolžnikovih navedbah se niti družba B. niti kasneje družba C. - revidentka, na katero je družba B. cedirala to terjatev (o cesiji pa ni bil obveščen, temveč je zanjo izvedel šele v tem davčnem postopku, zato tudi meni, da je bila pogodba o cesiji sklenjena naknadno in ne 28. 2. 2009, kot je na njej navedeno, kar je bilo možno, ker sta družbi B. in C. povezani družbi) na njegov ugovor nista odzvali niti takrat in niti kasneje. Družba C. – revidentka le v tem davčnem postopku uveljavlja pobot te cedirane terjatve z njegovo terjatvijo do nje.

20Da bi družba B. oziroma revidentka izven tega davčnega postopka storili karkoli, da bi od dolžnika izposlovali plačilo spornega računa, iz upravnih in sodnih spisov ne izhaja. Revidentka česa takega v reviziji niti ne zatrjuje niti glede tega ne predloži nobenih dokazov, v davčnem postopku pa uveljavlja pobot očitno sporne terjatve iz tega računa z dolžnikovo terjatvijo do nje.

21Ob takšnem stanju stvari je torej dolžnik utemeljeno zavrnil plačilo računa družbe B., št. R-008-0 z dne 17. 2. 2009, in s tem je revidentkina terjatev do dolžnika postala nelikvidna, torej njeno pobotanje z drugo terjatvijo ni mogoče oziroma uveljavljano pobotanje ni veljavno.

22Ker torej pobot, ki ga uveljavlja revidentka, iz zgoraj navedenih razlogov ni veljaven, je pravilno stališče davčnih organov in prvostopenjskega sodišča, da je bila revidentka ob izdaji izpodbijanega sklepa še vedno dolžnikova dolžnica in je torej bila na podlagi rubeža dolžnikove terjatve do nje dolžna plačati še dolgovani davčni dolg davčnega dolžnika do višine njegove terjatve do nje, torej v višini, določeni v 1. točki izrek izpodbijanega sklepa, ki pa ji niti ne ugovarja. Glede na to tudi njen zahtevek za vračilo zarubljene terjatve (z obrestmi) ni utemeljen.

23Vrhovno sodišče je na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso utemeljeni razlogi, ki jih uveljavlja revizija, in niso podani razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti.

24Revidentka z revizijo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.