144. člen ZDavP-2

V postopku davčne izvršbe ni prišlo do visečnosti pravde (litispendence), pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) ali do tega, da bi bilo dvakrat odločeno o isti stvari (ne bis in idem). Navedeni instituti se nanašajo na vsebinsko - materialno odločanje v sporih iz premoženjskih in civilnopravnih razmerij, v upravnem postopku pa 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP ponovno odločanje onemogoča v primeru materialne pravnomočnosti, če je stranka s pravnomočno odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, v primeru zavrnilne odločbe pa, če se dejansko stanje in pravna podlaga ni spremenila. Res so bili pred tem že izdani sklepi o davčni izvršbi za izterjavo predmetnega dolga, a ker dolg še ni bil poplačan, je prvostopni organ utemeljeno izdal nadaljnje sklepe o izvršbi (in tudi v tem upravnem sporu izpodbijanega) za njegovo izterjavo.

V času izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi so bili izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljaven izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, tožnik pa do dneva izdaje sklepa o izvršbi svoje obveznosti ni poravnal.

Čeprav je v prvem odstavku 131. člena ZKP določeno, da glede odvzema premoženjske koristi izvrši sodbo pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov, navedeno določilo ne izključuje sodne pristojnosti. Dolžnik spregleda, da je davčni organ pristojen za izvršbo le v omejenem obsegu izvršilnih sredstev, za izvršbo na nepremičnine pa je izključno pristojno sodišče. Tudi davčno izvršbo na dolžnikovem nepremičnem premoženju opravi sodišče v skladu z zakonom, ki ureja izvršbo in zavarovanje (drugi odstavek 208. člena ZDavP-2). Enako velja tudi glede zavarovanja, saj davčni organ ni pristojen za zavarovanje z zastavno pravico na nepremičnini, ampak sodišče (113. člen ZDavP-2).

Odpustitev neporavnanih davčnih obveznosti ni vprašanje, ki bi ga bilo mogoče obravnavati v okviru postopka davčne izvršbe, pač pa je za odločanje o tem pristojen tisti organ, ki je izdal izvršilni naslov, na katerem temelji izpodbijani sklep.

Ker ZDavP-2 ne prepoveduje izdajanja različnih sklepov o izvršbi glede na različna sredstva izvršbe, z izdajo novega sklepa o izvršbi z drugim izvršilnim sredstvom ne gre za ponovno odločanje o isti stvari.

Tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je bil tožnik obveščen.

Sodišče zavrača tožbene ugovore, da je izpodbijani sklep nezakonit in nepravilen, ker je dolžnikov dolžnik že pred izdajo izpodbijanega sklepa poravnal svoje obveznosti iz naslova navedene prodajne pogodbe in tako ne obstoji njegov dolg do tožnika. Tožnik kot dolžnik izpodbija sklep o izvršbi glede sredstva izvršbe, ne more pa uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na obstoj s sklepom zarubljene terjatve, in s tem varovati pravic in pravnih koristi tretjega, saj so to pravice in pravne koristi dolžnikovega dolžnika, ki jih lahko uveljavlja le on sam.

Če davek ni plačan v z zakonom predpisanih rokih, davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi. Davčna izvršba se izvede na podlagi izvršilnega naslova, med katerimi je tudi izvršljiva odločba o odmeri davka.

Obravnavane obveznosti, ki se izterjujejo, imajo naravo prednostnih (nezavarovanih) terjatev. To pomeni, da se plačujejo prednostno, pred poplačilom navadnih (nezavarovanih) terjatev. Za tovrstne obveznosti pa odpust obveznosti ne učinkuje.

Ker je bil način izvršbe le delno uspešen, je davčni organ izdal nov sklep, s katerim je izplačevalcu dohodkov tožeče stranke naložil, da sklep izvrši z rubežem denarnih prejemkov tožeče stranke. V takšnem primeru ne gre za podvojevanje izvršilnih naslovov, ampak za nadaljevanje postopka izvršbe.

Dopustna je istočasna uporaba več predmetov izvršbe na podlagi istega izvršilnega naslova in zoper istega davčnega zavezanca, vse z namenom uspešne izterjave davčnih obveznosti, davčni organ pa je dolžan uporabiti tista sredstva davčne izvršbe, ki so glede na okoliščine primera sorazmerne znesku davka, ki ga je treba izterjati.

Tožnik je na dan izdaje izpodbijanega sklepa dolgoval DDPO in DDV na podlagi odločbe o davčnem inšpekcijskem nadzoru in NUSZ na podlagi odločbe o odmeri NUSZ, ki jih je prejel, kar v zadevi niti ni sporno in izhaja iz upravnih spisov. Tako je bil tudi seznanjen s temeljem izvršilnega naslova. Iz 4. točke izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik dolgoval tudi akontacije DDPO in DDV po obračunih ter plačilo davčnega odtegljaja od dohodkov, ki niso dohodki iz delovnega razmerja, po predloženem REK-2 obrazcu ter prispevkov za poškodbe pri delu po predloženem REK obrazcu. Te obračune pa je tožnik predložil sam, zato je z njihovo vsebino in pravnim temeljem izvršilnega naslova seznanjen. Izpodbijani sklep je izdan na podlagi 143. člena ZDavP-2, po katerem davčni organ začne davčno izvršbo, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Po 145. členu ZDavP-2 se davčna izvršba opravi na podlagi izvršilnega naslova, predmet davčne izvršbe pa je po 144. členu ZDavP-2 lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe. Izpodbijani sklep ima po presoji sodišča tudi vse obvezne sestavine po 151. členu ZDavP-2, kar pravilno ugotavlja tud

V obravnavani zadevi se izterjujejo obveznosti, ki imajo po prvem in drugem odstavku 21. člena ZFPPIPP naravo prednostnih (nezavarovanih) terjatev. To pomeni, da se plačujejo prednostno, pred poplačilom navadnih (nezavarovanih) terjatev. Za tovrstne obveznosti pa odpust obveznosti ne učinkuje, kot je določeno v drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP. Sodišče na podlagi nespornega podatka, da je Okrožno sodišče v Ljubljani 1. 9. 2016 izdalo sklep o odpustu obveznosti, ugotavlja, da se v obravnavani zadevi od tožnice izterjuje znesek, ki predstavlja neplačane prispevke za socialno varnost, ki imajo naravo prednostnih terjatev, in na katerega odpust obveznosti ne učinkuje.

Pri rubežu denarnih terjatev ne gre za vprašanje odgovornosti dolžnikovega dolžnika za dolžnikov dolg, pač pa za sredstvo davčne izvršbe, zaradi katerega se zgolj spremeni upravičenec, ki mu mora dolžnikov dolžnik poravnati obveznost iz zarubljene terjatve.

V zadevi se izterjujejo neplačani prispevki za socialno varnost za obdobje od junija 2011 do septembra 2012. Gre za obveznosti, ki imajo v skladu z določbo prvega in drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP naravo prednostnih (nezavarovanih) terjatev. To pomeni, da se plačujejo prednostno, pred poplačilom navadnih (nezavarovanih) terjatev. Za tovrstne obveznosti odpust obveznosti ne učinkuje, kot je to določeno v drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP.

Namen davčne izvršbe je izterjava davčne obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Za dosego tega namena je predmet davčne izvršbe lahko vsako dolžnikovo premoženje ali pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (144. člen ZDavP-2). Po določbah ZDavP-2 ni izključena niti hkratna niti sukcesivna izdaja sklepov o davčni izvršbi glede na različne predmete izvršbe, vse do poplačila celotnega dolga. V zvezi s sklicevanjem tožnika na 425. člen OZ pa sodišče poudarja, da pravna sredstva zoper sklep o davčni izvršbi po določbah ZDavP-2 ne zadržijo njegove izvršitve, kar lahko privede do odprave sklepa po tem, ko je le-ta že izvršen, kot se je zgodilo v obravnavani zadevi. Odprava pravne podlage izvršenega plačila dolžnikovega dolžnika narekuje vračilo sredstev, izterjanih na njegovi podlagi. Iz navedenih razlogov ni mogoče slediti tožniku, da je terjatev davčnega organa "oživela" z izdajo izpodbijanega sklepa.

Okrožno sodišče v Kopru je plačilni nalog opremilo s potrdilom o izvršljivosti, kar pomeni, da je veljavni izvršilni naslov, na podlagi katerega je tožena stranka tudi izdala izpodbijani sklep o davčni izvršbi.

Tožnik ne zatrjuje, da bi bile terjane obveznosti do dneva izdaje izpodbijanega sklepa že poravnane niti ne uveljavlja drugih ugovorov, ki bi se nanašali na sam postopek davčne izvršbe, zato je davčni organ utemeljeno začel davčno izvršbo.

Načelo sorazmernosti varuje davčnega dolžnika pred uporabo sredstev davčne izvršbe, ki po vrednosti nesorazmerno presega višino dolga in ne, kot meni revident, pred uporabo sredstva izvršbe, ki ne dosega višine dolga. Po ZDavP-2 ni izključena hkratna izdaja sklepov o davčni izvršbi glede na različne predmete izvršbe, vse do poplačila dolga. V skladu s 144. členom ZDavP-2 pa je lahko za dosego namena izterjave davčne obveznosti predmet davčne izvršbe vsako dolžnikovo premoženje ali pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe.

Podlaga za izpodbijani sklep je izvršljiva odločba. Obveznost, ki se tožnici nalaga z odločbo, davčni organ s sklepom zgolj izvršuje in o njej ne odloča niti ne preizkuša, če je odločba pravilna. Zato tožnica ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na izdano odločbo oziroma na okoliščine, ki so povezane z njeno izdajo, kot so njeno takratno psihično stanje in odnosi s sorodniki in kar vse naj bi po navedbah v tožbi vplivalo na to, da sta odločba in posledično izpodbijani sklep nezakonita.