147. člen ZUP

Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil. Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.

Napačna ugotovitev dejanskega stanja glede obstoja razveznega postopka predstavlja pravno relevantno okoliščino, ki utemeljuje obnovo oziroma spremembo odločbe o vdovski pokojnini. Izdaja izpodbijane odločbe v postopku t. i. neprave obnove postopka po 183. členu ZPIZ-2 je zato pravilna, saj ob izdaji odločbe o priznanju pravice do vdovske pokojnine po 53. in 54. členu ZPIZ-2 niso obstajali pogoji za priznanje pravice. Zakon o dedovanju (ZD) v 22. členu določa, da zakonec izgubi dedno pravico, če je zapustnik vložil tožbo za razvezo zakonske zveze in se po zapustnikovi smrti ugotovi, da je bila tožba utemeljena. Ker je status upravičenca do vdovske pokojnine tesno vezan na status zakonca oz. obstoj dejanske življenjske skupnosti ob smrti, pravna podlaga za prejemanje vdovske pokojnine zaradi utemeljenosti tožbe na razvezo zakonske zveze nikoli ni obstajala.

Če se zoper sklep o prekinitvi postopka v socialnem sporu stranki odvzame možnost uveljavljanja sodnega varstva, se ta niti ne more sklicevati na pravico do sojenja v razumnem roku (6. člen EKČP), saj do sodnega postopka sploh ne more priti. Sodno varstvo pa ji ni dostopno niti preko tožbe zaradi molka organa, ker v primeru prekinitve postopka rok za izdajo odločbe ne teče (tretji odstavek 153. člena ZUP v zvezi z 222. členom ZUP). Posledično lahko pride do položaja, v katerem o zadevi nikoli ne bo odločeno. Če bi prekinitev postopka trajala nedoločen čas, bi to stranki dejansko onemogočilo učinkovito zavarovati svoje pravice iz socialnega zavarovanja. Z zavrženjem tožbe je zato tožeči stranki dejansko onemogočeno obravnavanje njenega tožbenega zahtevka1 pred sodiščem.

Inšpekcijski organi v postopkih po ZCes-1 in ZIN nimajo procesne obveznosti izdajanja ločenih ugotovitvenih in izvršitvenih aktov. Inšpektor lahko z odločbo hkrati ugotovi kršitev in odredi njeno odpravo. Zakonska ureditev predvideva enotno odločbo, ki hkrati ugotavlja kršitev in odredi njeno odpravo. Postavitev zapornic in postajnega poslopja na cestni svet javne ceste brez predpisanega soglasja upravljavca nedvoumno predstavlja kršitev določb ZCes-1, ki prepovedujejo posege v javno cesto, ki ovirajo varno uporabo ceste. Takšno ravnanje predstavlja kršitev prepovedi nameščanja predmetov, ki ovirajo promet, ki jo lahko inšpektor sankcionira.

Pri dodeljevanju javnih sredstev je treba zaradi varstva javne koristi zasledovati cilje, s katerimi se preprečuje oziroma omejuje nastajanje škode državnemu proračunu in zagotovi možnost za pridobitev sredstev tistim prijaviteljem, ki ravnajo pošteno, v skladu z razpisom, njegovim namenom in cilji, in ki so na pošten način ravnali tudi v preteklosti na že zaključenih razpisih. Eden od ukrepov, ki zasleduje te legitimne cilje, pa je lahko ukrep, s katerim se iz dodeljevanja sredstev izloči tiste prijavitelje, ki so se po prejšnjih razpisih izkazali za nezanesljive porabnike teh sredstev. Ob upoštevanju, da naj bi razpisni pogoj zagotovil, da se nepovratnih denarnih sredstev ne dodeljuje subjektom, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti, pa je po presoji sodišča zakonit in veljaven tudi razpisni pogoj, ki od udeležbe na javnem razpisu izključuje prijavitelje, katerih zapadle in neporavnave obveznosti obstajajo, a še niso ugotovljene s pravnomočnim izvršilnim naslovom. Agencija ni dolžna čakati na pravnomočno sodno odločitev, s katero bi bilo ugotovljeno, da tožnica ni poravnala svojih obveznosti. Predhodno vprašanje lahko organ sam obravnava in reši, čeprav je postopek za nje

Če bo tožbenemu zahtevku v tej zadevi ugodeno in bodo volitve razveljavljene, bo s tem razveljavljena tudi pritožnikova izvolitev za zastopnika toženca. Drugače kot s stransko intervencijo pritožnik svojega pravnega položaja ne more zavarovati. Kljub temu, da naj bi bil izvoljen za novega zastopnika toženca, se tožbenemu zahtevku v imenu toženca namreč ne more upreti. V primeru, da v zvezi z zastopnikovim imenovanjem teče spor (kot je to v predmetni zadevi), se kot zakonitega zastopnika namreč šteje osebo, ki je kot zastopnik društva vpisana v register društev. To pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ni pritožnik, ki v tem postopku tudi ne nastopa kot zastopnik toženca.

Toženec je ob izdaji odločbe o priznanju pravice do vdovske pokojnine upošteval razpoložljive podatke. Naknadno je bil obveščen, da je pokojni zavarovanec pred smrtjo vložil tožbo na razvezo zakonske zveze. Po njegovi smrti sta postopek nadaljevala njegova dediča, sodišče pa je razsodilo, da je bila tožba na razvezo zakonske zveze utemeljena. Ko upravni organ sam ugotovi podatek, ki bi lahko vplival na drugačno odločitev ob izdaji odločbe o priznanju pravice, lahko o tej pravici ponovno odloči, kar mu omogoča določba 183. člena ZPIZ-2.

Od dokončnosti odločb, katerih obnovo postopka predlaga tožnik, pa do vložitve predloga za obnovo postopka, ki ga je tožnik podal 11. 8. 2022, je preteklo več kot tri leta. Zadnja odločba, ki jo navaja tožnik, številka: ... z dne 20. 2. 2017 je postala dokončna dne 22. 2. 2017. Zaradi preteka objektivnega triletnega roka je torej toženec tožnikov predlog za obnovo postopka utemeljeno kot prepozen zavrgel. ZUP namreč v prvem odstavku 267. člena določa, da mora organ preizkusiti predlog za obnovo postopka tudi glede vprašanja pravočasnosti.

S procesnim sklepom o prekinitvi postopka odločanja je sprejem odločitve o izdaji upravnega akta v zadevi le začasno odložen, zato sklepa o prekinitvi ni dopustno izpodbijati s tožbo v upravnem sporu.

Upravni organ je pravilno ugotovil, da tožnica ne navaja nobenega razloga za obnovo postopka, posledično je lahko toženka v skladu z drugim odstavkom 267. člena ZUP predlog pravilno zavrgla. Z novimi navedbami v tožbi, ki jih je sodišče štelo za prepozne, da pa tudi če ne bi bile prepozne, je ugotoviti, da dopis Sklada ne rešuje nikakršnega predhodnega vprašanja, zato tudi okoliščina ni verjetno izkazana.

Tožeča stranka je dne 18. 3. 2019 v osnovi vlogi podala vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt, prizidavo pokritega vhoda v garažo. V vmesnem postopku (v postopku faze izdaje tovrstnega gradbenega dovoljenja) se je namreč izkazalo, da tovrstna izdaja gradbenega dovoljenja ni mogoča, saj je glede na zapisnik potrebna legalizacija celotnega objekta in je bila 15. 7. 2019 tožnica iz tega razloga pravilno pozvana k dopolnitvi/popravi vloge na način, da poda vlogo na ustreznem obrazcu "Zahteva za legalizacijo objekta" skladno s 114. členom GZ, in da predloži dokumentacijo za legalizacijo, izdelano na podlagi 115. člena GZ.

Davčni organ se sklicuje na odločbo organa prve stopnje, s katero je bilo odločeno, da se tožnik šteje za rezidenta Slovenije od 1. 1. 2014 dalje. Tožnik zoper navedeno odločbo ni vložil pritožbe, zato se ta odločba šteje za dokončno in pravnomočno. To pa tudi po presoji sodišča, pomeni, da je bilo vprašanje rezidentstva ugotovljeno v postopku, ki je dokončno oziroma pravnomočno končan, in je zato davčni organ pri odmeri dohodnine utemeljeno upošteval omenjeno odločitev. Gre namreč za vprašanje, ki je predhodno pri izdaji odmerne odločbe in je o njem že pravnomočno odločeno.

Vprašanje, ali je lastnik tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, ali je lastnik kdo drug, ki naj bi to postal ex lege, ni predhodno vprašanje, brez rešitve katerega organ ne bi mogel odločiti v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Ker torej spor o lastninski pravici na zemljišču predvidene gradnje ni predhodno vprašanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, tudi okoliščina, da je pred pristojnim sodiščem v teku pravda za razrešitev tega spora, ni razlog za prekinitev postopka izdaje gradbenega dovoljenja. Po določbah 147. člena ZUP namreč upravni organ lahko upravni postopek prekine le, če gre za predhodno vprašanje, brez rešitve katerega v postopku ne more odločiti. Lastninski spor, pa kot že rečeno, v postopku izdaje gradbenega dovoljenja nima take narave.

Ker je v konkretni zadevi o predhodnem vprašanju statusa kmeta za relevantno obdobje že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom pred izdajo izpodbijane odločbe, je bil organ na ta posamični akt vezan. Pravno zmotno je naziranje, da lahko organ v drugem upravnem postopku (za odobritev pravnega posla) samoiniciativno ali zaradi zagotavljanja kontradiktornega postopka poseže v pravnomočno upravno odločbo in o istem vprašanju odloči drugače.

Vprašanje lastništva zemljišča, za katerega tožnik trdi, da je po določbah omenjenega zakona pripadajoče stavbi na ulici, in na katerem naj bi tožnik od nakupa stanovanja do vzpostavitve posebnega prometnega režima na ulici imel zagotovljen parkirni prostor, v postopku izdaje dovoljenja za vstop, vožnjo, ustavitev in parkiranje v varovanem območju skupnega prometnega prostora ključno za rešitev obravnavanega spora, saj predstavlja predhodno vprašanje v smislu prvega odstavka 147. člena ZUP. Urejanje varnega in nemotenega poteka prometa po občinskih cestah je sicer ena od izvirnih pristojnosti občin, ki pa pri določanju prometnega režima na občinskih cestah ne smejo nedopustno (to je prekomerno) posegati v pravice posameznika, ki ga prometna ureditev zadeva. Omejitev vstopa in vožnje ter možnosti ustavitve in parkiranja vozil lastnikov stanovanj v varovanem območju občinske ceste le na določene ure dneva po presoji sodišča pomeni poseg v pravico lastnikov stanovanj na tem območju (33. člen Ustave RS), saj jim Odlok s svojo ureditvijo rabo nepremičnin omejuje. Za presojo, ali je obravnavani poseg v človekovo pravico z vidika Ustave RS dopusten, pa mora organ v ponovlje

Odločba po tretjem odstavku 158. člena ZVO-1 ne pomeni samostojnega inšpekcijskega ukrepa, temveč pomeni njena izdaja izvrševanje inšpekcijskega ukrepa, (v tem primeru izrečenega) z dokončno, ne pa (še) pravnomočno odločbo inšpektorata.

Glede na to, da tožniki uveljavljajo, da so bili že pred izdajo izpodbijane odločbe na podlagi zakona lastniki nepremičnine s parc. št. 1796/149 k. o. ..., toženka ni imela podlage za to, da se zanese zgolj na vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi, temveč bi morala vprašanje lastninske pravice na navedeni nepremičnini obravnavati kot predhodno vprašanje po določbah 147. člena ZUP. Ker tega ni storila in ker je to vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, je s tem podana bistvena kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

Ker tožnik ni dokazal drugače, velja, da se zakonec G. G. strinja s tem, da je ponudbo sprejela njegova žena C. C. Skupno premoženje zakoncev pripade obema zakoncema skupaj, ne glede na to, kdo od njiju sklene pravni posel za pridobitev. Zato za uveljavljanje predkupne pravice tudi ni pogoj, da ponudbo sprejmeta oba.

Dokazilo o lastništvu nepremičnine darovalke, ki ga je davčni organ zahteval od tožnika, po navedenem ne predstavlja obvezne sestavine napovedi za odmero davka na darilo, brez katere te ne bi bilo mogoče vsebinsko obravnavati. To pomeni, da organ iz razlogov, ki jih navaja v izpodbijanem sklepu, tožnikove vloge ni bil upravičen zavreči, kot se pravilno opozarja v tožbi.